t   --  in  -ja  [ tə̀ tə̀ja in té têja m ( ə̏; ẹ̄ ē )
enaindvajseta črka slovenske abecede:   napiši t ; veliki T ; od t do ž ; zveza dveh t-jev
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:   t je zapornik
 
jezikosl.  deležnik na -t

1   tá tó zaim. , ed. m.  téga  tudi  tegà, tému  tudi  temù,  za neživo  tá,  za živo in v samostalniški rabi  téga  tudi  tegà, tém  tudi  tèm, tém  tudi  tèm;  ž.  té, têj  tudi  tèj  stil.  tì, tó, têj  tudi  tèj  stil.  tì, tó;  s.  téga  tudi  tegà, tému  tudi  temù, tó,  za živo tudi  téga  tudi  tegà, tém  tudi  tèm, tém  tudi  tèm;  mn. m.  tí, téh  tudi  tèh, tém  tudi  tèm, té, téh  tudi  tèh, témi;  ž.  té  dalje kakor m. s.  tá  dalje kakor m., le tož.  tá;  dv. m.  tádva  tudi  tá dvá  stil.  tá, téh (dvéh)  tudi  tèh (dvéh), téma (dvéma), tádva  tudi  tá dvá  stil.  tá, téh (dvéh)  tudi  tèh (dvéh), téma (dvéma);  ž.  tédve  tudi  té dvé  tudi  tì dvé  tudi  tídve  stil.  tì, téh (dvéh)  tudi  tèh (dvéh), téma (dvéma), tédve  tudi  té dvé  tudi  tì dvé  tudi  tídve  stil.  tì téh (dvéh)  tudi  tèh (dvéh), téma (dvéma);  s. kakor ž.  ( ȃ ọ̑ )
I. v pridevniški rabi
1. izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga
a) v (neposredni) bližini govorečega:   poglejte, čigav je ta nož ; odprite ta zaboj, prosim ; popazite nekoliko na to malo deklico / kam naj denem to torbo ; za kaj rabite to orodje / sprejmite, prosim, to darilo ; izvolite, to pecivo smo pripravili prav za vas / vidite, ta fant, ki stoji pred vami, vas je rešil / knjiž., ekspr.  včeraj sem sedel na tem istem stolu  prav tem
b) glede na drugo govorečemu najbližja:   pojdite po tej poti, ona druga je prestrma ; odidite skozi ta vrata tu, tista tam so zaklenjena / tega mladeniča spredaj poznam osebno, tistega v drugi vrsti po videzu, onega za njim pa sploh ne / kar to srajco bom vzel, druge mi niso všeč
// izraža, da se govoreči nahaja na njem, pred njim:   danes bomo ostali na tem bregu reke, jutri jo bomo pa prebredli ; v tej deželi sem zdaj prvič ; v tej sobi se ustavimo, da si ogledamo razstavljene predmete / ta stran hriba je sončna, druga pa osojna / ta stran tkanine je enobarvna, druga pa vzorčasta
2. izraža, da kaj poteka, obstaja v času govorjenja o njem:   prej je skočil slabo, ta skok se mu je pa posrečil ; to pesem res lepo pojejo ; glej, to vajo dela res dobro / ta predsednik je dosti boljši od prejšnjega / v tem vremenu ne moremo jadrati / star.  ta čas ti res ne morem pomagati  zdaj ; ta hip bom šel ; še ta večer se bo vrnil  nocoj ; ekspr.  ta ura se pa vleče ; to leto hiše ne bo dokončal  letos / pri datiranju  10. tega meseca [t. m.]
// izraža, da je kaj glede na drugo najbližje času govorjenja:   to pomlad se bo oženil ; to pot je uspel ; v tej vojni je bilo dosti žrtev ; to noč je bil potres  nocoj / kdo pa je ta fant, ki je šel pravkar mimo
3. izraža, da se o osebi ali stvari pravkar pripoveduje:   tuje letalo je neopazno preletelo deželo. Ta dogodek je vse vznemiril ; ni hotel izpolniti povelja, čeprav je veliko tvegal. Ta pogumni nastop je druge presenetil ; veliko sem vam že pripovedoval o njej: to dekle je dobra športnica in uspešna študentka / bilo je že sedem. Ob tej uri so otroci navadno še spali / publ.:  zidamo nov zdravstveni dom. Boste kaj prispevali v ta namen  za to ; gospodinjila je dobro in v tem oziru ji ni mogel ničesar očitati  glede tega, v tej stvari ; ni jih hotel vznemirjati, iz tega razloga se ni poslovil  zaradi tega / ekspr.  najmlajši je bil najbolj ubogljiv, zdaj ji pa prav ta otrok dela največ skrbi ; knjiž., ekspr.  hišo so sprva nameravali podreti, zdaj bodo pa to isto hišo obnovili  prav to
4. izraža, da je kaj določeno z navajanjem, naštevanjem:   sprejeli so te sklepe: odbor se sestaja enkrat mesečno, za vsako odločitev je potrebno soglasje večine in o njegovem delu bo obveščena javnost ; ob slovesu jim je rekel te besede: želim, da si med seboj pomagate
5. ekspr.  izraža, da oseba ali stvar vzbuja
a) nejevoljo:   le kod hodi ta natakar ; mnogo hudega so mi prizadejali ti sosedovi ; povejte temu vašemu vratarju, naj bo bolj vljuden ; če bi me le ta glava nehala boleti / oh, ta mladina, zmeraj kaj hoče / ta presneti sneg ; ta grda babnica, spet ga je ogoljufala
b) občudovanje, presenečenje:   ta fant, kako moško vam stopa ; ta otrok, koliko že zna / ta zrak, kako se diha
// poudarja pomen besede, na katero se veže:   ta revež mu ne bo kos ; to knjižico boš pa že prebral ; še to malo mi hočejo vzeti / mnogo stvari je bilo sumljivih: ta čudni mir, to osvetljevanje z reflektorji
6. ekspr., v zvezi ta in ta, ta pa ta   ki je znan, a se noče, ne more natančneje imenovati:   vrnili se bodo ta in ta dan ; ta in ta številka avtomobila
7. ekspr., v zvezi ta ali oni, ta in oni   izraža poljubnost oseb ali stvari:   na ulici srečam tega in onega znanca ; pojavljati se v tej ali oni obliki
● 
star.  še ta dan je ni pozabil  še zdaj, do danes ; star.  za ta del bi bilo bolje, če bi ostal doma  kar se tega tiče, v tem primeru ; ekspr.  na ta način ne bo nikoli končal študija  če bo tako študiral kot zdaj ; ekspr.  iti s tega sveta  umreti ; ekspr.  on ni za ta svet  ima nestvarne, zanesenjaške nazore ; ekspr.  pri tej priči moraš iti  takoj (zdaj)
II. v samostalniški rabi
A)
1. izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, ki je
a) v (neposredni) bližini govorečega:   vidite, ta, ki stoji pred vami, vas je rešil ; kakšna lepa srajca, to bom kupil
b) glede na drugo govorečemu najbližja:   oglej si te fante. Ta na levi je znan košarkar, oni drugi za njim pa prvak v plavanju
// izraža prostor, na katerem, pred katerim se govoreči nahaja:   vse sobe so lepe, vendar je ta najlepša / obe strani tkanine sta pravi, le da je ta bolj gladka
2. izraža to, kar poteka, obstaja v času govorjenja:   prva vožnja se mu ni posrečila, ta je odlična, po tej ni mogoče pričakovati boljše ; prejšnja služba ni bila dobra, s to sem pa zadovoljen / prejšnji teden sem bil bolan, ta pa že lahko delam
// izraža to, kar je glede na drugo najbližje času govorjenja:   prejšnje vojne so bile hude, ta pa je bila najhujša / vsako noč dobro spim, to pa nisem mogel / kdo je ta, s katerim si pravkar govoril
3. izraža osebo ali stvar, o kateri se pravkar pripoveduje:   doma živi samo še oče. Ta je že precej star ; zdravnik je tako naročil, in ta že ve, kaj je prav ; doživel je nesrečo, vendar o tej ni hotel govoriti ; prvi potresni sunek je bil močen, po tem, za tem je bilo več šibkih  za njim ; ob cesti stoji hiša, za to je dvorišče  za njo / publ.  ima brata. Le-ta je sodnik
4. ekspr.  izraža osebo ali stvar, kot jo določa odvisni stavek:   kdor ne dela, ta ne zasluži plačila
5. ekspr.  nadomešča izpostavljeni stavčni člen v vlogi osebka ali predmeta:   sin, ta je šele prebrisan ; kruh, tega imam rad ; vina, tega se ne brani
6. ekspr., v zvezi ta in ta, ta pa ta   izraža osebo ali stvar, ki je znana, a se noče, ne more natančneje imenovati:   mi smo ti in ti in hočemo to in to ; igralec ta in ta je bil odličen / pog.  on je za vas številka ta pa ta in nič drugega
7. ekspr., v zvezi ta ali oni, ta in oni   izraža poljubne osebe ali stvari:   ta ali oni se je že zmotil ; govorili so o tem in onem
B)
1. izraža navadno še ne prepoznano stvar v bližini govorečega, na katero se navadno usmerja pozornost koga:   katera rastlina je to ; to je fant, o katerem sem vam pripovedoval ; kaj to ropota? Toča pada / to je moj brat, to pa moj prijatelj
// izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek:   to, kar se nabira na šipi, so vodni hlapi ; to, da se telo giblje okoli osi, se imenuje vrtenje ; za to, kar se je zgodilo, še niso našli razlage ; bal se je zlasti tega, da bi se vozilo pokvarilo ; obljubil mi je tudi to, da bo delo opravil pravočasno ; želi si samo to, da bi bil zdrav / kaznovan je bil zaradi tega, ker je škodo povzročil iz malomarnosti ; na vrh so hoteli kljub temu, da niso imeli dobre opreme
// ekspr., z oslabljenim pomenom  poudarja trditev:   lepo je to, da mu pomagaš ; da bi delal, to mu ni všeč ; to, kar ste rekli, za nas ni novo ; govoriti, to ni težko / hitro se razburi. To ni dobro
// ekspr., z oslabljenim pomenom  poudarja besedo, na katero se veže:   če je kdo potreben pomoči, potem je to on ; ni mogel hoditi tako hitro, kot bi to rad
2. izraža pravkar povedano:   otroci kričijo in ropotajo, to ga zelo moti ; ekspr.  ustanoviti je hotel podjetje, vendar iz tega ni bilo nič / kaj boš delal popoldne? Zakaj me to sprašuješ / fant je zdrav. Glede tega ste lahko brez skrbi ; otrok je bil dosti bolan. Menili so, da se zaradi tega slabše razvija  zato ; ranjen je bil, pa se je kljub temu rešil  izraža nasprotje s prej povedanim ; branili so mu, vendar se je kljub temu odločil za ta poklic / podjetje je takrat dobro uspevalo. To,  publ.  temu pa že dolgo ni tako
// izraža, kar je določeno z navajanjem, naštevanjem:   rad bi vam rekel to: hvaležen sem vam za sodelovanje ; to je rekel in odšel / še to: načrta ne bom spreminjal
3. v zvezi to je, to se pravi   uvaja drugačno, ustreznejšo izrazitev, opredelitev česa:   prišel je sam, to je [tj.] brez družine in sorodnikov ; poznam ga, to se pravi, vem le, kako mu je ime
● 
pog.  mož, ta ti je šele ta pravi, ta  mož je še bolj zvit, predrzen, slab, neroden ; ta je (pa) ekspr.  ta je pa bosa  to ni res, to je izmišljeno ; ekspr.  ta je pa res debela  ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna ; ekspr.  ta je pa dobra  česa takega nisem pričakoval; to mi ni všeč ; ekspr.  ta je pa prazna  to ni res, to je izmišljeno ; ekspr.  soseda je dobra gospodinja. Ta pa, ta  izraža pritrjevanje ; ekspr.  mislite, da se bodo delavci uprli. To ravno ne  izraža zanikanje s pridržkom ; ekspr.  veseljak je. To pa, to  izraža pritrjevanje ; ekspr.  je že popravil avto? Saj to je tisto, še začel ga ni  poudarja zanikanje prej povedanega ; ekspr.  vlak ima zamudo. Samo to, samo tega se še manjka  to dejstvo bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa ; star.  mrzlo je bilo, da nikoli tega  zelo ; knjiž.  nedolgo (od) tega je živel tukaj  pred kratkim ; publ.  ni znano, kaj je na tem  če je res in koliko je res ; knjiž.  ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak da ga izboljšamo  ni naš cilj ; pog.  otroci so premalo na zraku, v tem je stvar  to je glavna težava ; preg.  kdor laže, ta krade  lažnivemu človeku se pripisuje tudi tatvina
III. v vezniški rabi
1. v dopustnih odvisnih stavkih, v zvezi kljub temu da čeprav :   kljub temu da je star, še dela ; ni mu pomagal, kljub temu da bi mu lahko
2. navadno v zvezi poleg tega, zraven tega   za izražanje dodajanja k prejšnjemu:   dela v tovarni, poleg tega pa študira ; zamuja in zraven tega je len / ekspr.  v sobi je mrzlo in povrhu tega še temno
3. v zvezi zaradi tega   za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja; zato :   zmanjkalo jim je kurjave, zaradi tega bodo prenehali kuriti ; vzdržljiv je in spreten, zaradi tega so ga sprejeli
4. z vejico, v zvezi in to   za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega:   kupil je novo knjigo, in to pesmi ; prišlo je dosti ljudi, in to starih, mladih pa tudi otrok
5. v zvezi v tem ko   za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka godi skoraj istočasno z dejanjem nadrednega:   v tem ko se je posvetilo, je počilo
6. v protivnem priredju, v zvezi s tem da   za izražanje omejevanja; vendar :   prišel bo, s tem da bo malo zamudil
7. v protivnem priredju, v zvezi kljub temu   za izražanje nasprotja s prej povedanim:   bila je bogata, kljub temu ni mogla dobiti ženina;  prim. le 1 , potem 1 , predtem , ta 3 , taisti , tale , to , zatem

2   prisl. ( ȁ zastar.
1. tja 1 ta predenj je stopila ; ta ven ga pošlje / hodila je sem in ta po zeleni trati  sem in tja
2. tam :   ta onkraj reke

ta 3   člen, pog.
za poudarjanje določne oblike pridevnika:   pot bo še dolga, vendar je ta grdi del že za nami ; oblekla je ta novo obleko / pozimi bo nosil ta visoke čevlje ; otrok jé že s ta veliko žlico
// za poudarjanje samostalniške rabe pridevnika:   zdaj je še mlad, vse ta hudo ga še čaka ; imeli so več sinov, doma je ostal samo ta najmlajši / star.  ta bela s koso  smrt ; bil je pri ta belih  pri belogardistih, domobrancih ; otr.  žlico drži s ta lepo  z desnico ; imate kaj ta malih  otrok ; dobili so ta mlado  snaho ; ta rdeči  partizani; komunistična stranka, levičarji ; prijeti za ta sladke  za lase na sencih ; pri hiši sta še oba ta stara  starši poročenega sina ali hčere, ki živi doma z družino
● 
pog.  toliko je po ta malem vredno  najmanj ; pog., ekspr.  potegnil, povlekel je (ta) kratko  stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge

4   in  medm. ( ȃ; ȁ )
1. izraža negodovanje, nejevoljo:   ta, ta, ta, ta, pa smo spet tam, že začenjaš
2. klic psu  pridi sem:   priden kuža, ta, ta, ta, se je prilizoval sosed
3. posnema glas pri streljanju:   začeli so streljati s strojnico: ta, ta, ta, ta
4. nadomešča zloge besedila pri petju, govorjenju:   začel je napev koračnice: ta ta ta ta, ta-ta-ta-ta ta ta

tabásko   tudi  tabasco -a  [ tabásko m ( ȃ gastr.
pekoča omaka iz čilija, kisa in soli:   juho je začinil s tabaskom ; kapljica, žlička tabaska ; poper, sol in tabasko

tabatiêra   -e ž ( ȇ )
zastar. tobačnica :   vzeti ščepec tobaka iz tabatiere ; srebrna tabatiera

tabéla   -e ž ( ẹ̑ )
pregledno razporejeni podatki o čem, sestavljeni po določenih kriterijih, razpredelnica:   tabela kaže rast proizvodnje ; tabela rojstnih letnic kandidatov / prikazati rezultate v tabelah / kot opozorilo v besedilu  glej, primerjaj tabelo št. 3
// navadno s črtami omejen prostor za vpisovanje takih podatkov:   vnesti številke v tabelo
● 
publ.  naše moštvo je na dnu tabele  na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu
♦ 
mat.  logaritemska tabela  v kateri so navedena števila in njihovi logaritmi ; šah.  turnirska tabela  v katero se vpisujejo rezultati tekmovalcev na turnirju

tabeláren   -rna -o prid. ( ȃ )
narejen v obliki tabele, tabel:   tabelaren pregled podatkov / tabelarni del razprave

tabeláričen   -čna -o prid. ( á )
narejen v obliki tabele, tabel:   tabelaričen prikaz podatkov / tabelarična oblika podajanja rezultatov

tabélen   -lna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na tabelo:   tabelna robna črta / tabelna razporeditev rezultatov  tabelarna, tabelarična

tabélica   -e ž ( ẹ̑ )
manjšalnica od tabela:   tabelica množine padavin

tabelíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od tabelirati:   navodila za tabeliranje podatkov

tabelírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
prikazovati v obliki tabele:   tabelirati rezultate
 
mat.  tabelirati funkcijo ; tabelirati logaritme števil med 1 in 10

tabelírka   -e ž ( ȋ )
adm.  pisarniški stroj, ki piše tabele iz podatkov na luknjanih karticah:   upravljavec tabelirke

tábeln   -a -o  [ tabələn in tabəln prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tablo:   črna tabelna ploskev / tabelni prikaz učne snovi
♦ 
um.  tabelna slika  prenosna slika na različni podlagi ; tabelno slikarstvo  slikarstvo, ki se ukvarja s slikanjem tabelnih slik

tábelski 1   -a -o  [ tabəlski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tablo:   tabelski napis / tabelsko črtovje
 
šol.  tabelska slika  kratek in pregleden zapis učne snovi, ki nastaja med poukom na tabli

tabélski 2   -a -o prid. ( ẹ̑ )
tabelaren , tabelaričen :   tabelski prikaz podatkov

tabêrna   -e ž ( ȇ )
star. gostilna , krčma :   po tabernah hodi in popiva ; pristaniška taberna

tabernákelj   -klja m ( á )
rel.  omarica, navadno na oltarju, v kateri so shranjene posvečene hostije:   odpreti tabernakelj ; postaviti monštranco v tabernakelj

tabernákeljski   -a -o  [ tabernakəljski prid. ( á )
nanašajoč se na tabernakelj:   tabernakeljska vratca / tabernakeljska omara  baročna omara iz predalnika, na katerem je plitvejši nastavek s predalčki in ploskev za pisanje

tabernáti   -ám nedov. ( á ȃ )
star. krčmariti :   z dovoljenjem gosposke je tabernal na trgu

tábes   -a m ( ȃ )
med., v zvezi tabes dorsalis   obolenje osrednjega živčevja v hrbteničnem kanalu kot posledica sifilisa, usihanje hrbtnega mozga:   govorne motnje pri tabesu dorsalisu

tábla   -e ž ( ȃ )
1. plošča, na kateri je kaj napisano, označeno:   tabla visi nad vrati trgovine ; obesiti, pritrditi, sneti tablo ; tabla z napisom / dopolnilna tabla  ki dopolnjuje sporočilo na prometnem znaku ; oglasna tabla  oglasna deska ; opozorilna, orientacijska, reklamna tabla ; ulične table  z imeni ulic
// kar je po obliki temu podobno:   tabla čokolade
// navadno s prilastkom plošča :   mizna tabla ; odkriti spominsko tablo
2. navadno temna plošča, na katero se piše s kredo:   pobrisati tablo ; priti k tabli ; pisati na tablo / biti vprašan pred tablo / tridelna tabla ; zidna tabla  za na steno / šolska tabla
3. nar. slika :   table z nabožno vsebino
4. plošča, ki zapolnjuje odprtino v osnovnem okviru vrat, oblog:   izbiti tablo iz vrat ; vrata na tri table
♦ 
šol.  listna tabla  pri kateri se pisalne ploskve obračajo kakor listi knjige ; šport.  tabla  pri košarki  plošča, na katero je pritrjen koš

tablanét   -a m ( ẹ̑ )
igr.  igra s kartami, pri kateri igralec lahko z ustrezno karto pobere vse izigrane karte na mizi in s tem dobi dodatno točko:   igrati tablanet

tabléta 1   -e ž ( ẹ̑ )
zdravilo navadno v obliki okrogle ploščice:   uživati,  pog.  jesti tablete ; vzeti tableto aspirina ; predpisati zdravilo v tabletah ; tablete in pilule / kontracepcijske, pomirjevalne, uspavalne tablete ; tableta za želodec / podjezična tableta  ki jo bolnik raztopi pod jezikom, da se zdravilna učinkovina vnese v telo prek sluznice v ustih ; šumeča tableta  ki se zaužije raztopljena v tekočini, zlasti v vodi, in pri raztapljanju šumi
 
farm.  sulfonamidna tableta ; tableta amidopirina
// kar je po obliki temu podobno:   stisniti snov v tableto / tableta za razkužitev pitne vode

tabléta 2   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. pladenj :   prinesti pismo na tableti

tabléten 1   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na tableta 1 :   vodja tabletnega oddelka v proizvodnji ; tabletna tovarna / tabletna kura, terapija ; tabletna omama

tabléten 2   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na tableta 2 :   tabletni sistem razdeljevanja hrane

tablétka   -e ž ( ẹ̑ )
manjšalnica od tableta, zdravilo:   tabletka aspirina / tabletka saharina

tabletomán   -a m ( ȃ )
kdor je bolezensko nagnjen k pretiranemu uživanju tablet:   zaradi jemanja pomirjeval postati tabletoman

tabletomaníja   -e ž ( ȋ )
bolezensko nagnjenje k pretiranemu uživanju tablet:   pogosto uživanje pomirjeval vodi v tabletomanijo / omejevati tabletomanijo  pretirano uživanje tablet

táblica   -e ž ( ȃ )
1. manjšalnica od tabla:
a) pritrditi na hišo tablico s hišno številko ; tablica z napisom / registrska tablica  navadno z začetnimi črkami kraja in številko, pod katero je vozilo vpisano v register ; ulična tablica
b) izdelovanje steklenih tablic / tablica čokolade
c) na steklo slikane tablice
2. majhen prenosni računalnik v obliki ploščice z zaslonom na dotik; tablični računalnik :   uporaba tablice ; programi za tablico ; prenosniki in tablice / elektronska tablica  elektronska naprava za obračunavanje cestnine / grafična tablica  elektronska naprava, ki se priključi k računalniku in s pomočjo katere uporabnik premika kazalec na računalniškem zaslonu tako, da po njej vleče s posebnim pisalom
3. nekdaj  uokvirjena manjša plošča, na katero se piše s kamenčkom, kredo:   kupiti za šolo tablico in kamenček ; lesena, skrilasta tablica / voščena tablica  lesena, prevlečena z voskom
4. nav. mn.  zbirka tabel:   sestaviti tablice / računska tablica  pri starih Grkih in Rimljanih  plošča za mehanično računanje ; tablice za teže in mere ; tablice za določanje osvetlitve / prazna mesta na tablici  tabeli
● 
tombolska tablica  tombolska kartica
♦ 
avt.  preizkusna tablica  začasna registrska tablica na neregistriranem vozilu ; fin.  obrestne tablice  tabela z izračunanimi obrestnimi zneski ; mat.  logaritemske tablice  knjiga z logaritemskimi tabelami

tábličen   -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tablico:   tablični rob / tablični napis / tablični računalnik  majhen prenosni računalnik v obliki ploščice z zaslonom na dotik
 
avt.  tablična luč  luč, ki osvetljuje registrsko tablico

tablíranje   -a s ( ȋ )
gastr.  obdelava gosto tekočega kuhanega sladkorja, čokoladnih mas za prelive, glazure na marmorni plošči:   plošča za tabliranje

tabló   -ja m ( ọ̑ )
knjiž.  večja plošča s podatki, signali:   tablo z imeni stanovalcev ; številke na tabloju / svetlobni tablo
 
knjiž.  prikazati razstavno gradivo na tablojih  ploščah

tabloíd   -a m ( ȋ )
časopis, ki vsebuje veliko slikovnega materiala in kratkih, pogosto nepreverjenih, senzacionalnih novic, navadno o znanih osebah:   za tabloide so zelo zanimive kraljeve družine ; naslovnica tabloida ; urednik tabloida ; članek, zgodba v tabloidu

tabloíden   -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tabloide:   tabloidni časopis, dnevnik ; tabloidna revija ; tabloidna zgodba ; tabloidno novinarstvo

tabloidizácija   -e ž ( á )
pojav, da postane kaj tabloidno:   tabloidizacija medijev, tiska ; problemi tabloidizacije / tabloidizacija politike

tabloídnost   -i ž ( ȋ )
dejstvo, da je kaj tabloidno:   naraščajoča tabloidnost informacij ; tabloidnost in senzacionalnost

tábor   -a m ( á )
1. skupek šotorov, naprav, navadno za začasno bivanje na prostem:   postaviti tabor ; izbrati primeren kraj za tabor ; begunski, vojaški tabor ; ciganski tabor / urediti tabor za turiste  kamp ; ujetniški tabor  ujetniško taborišče
 
alp.  bazni tabor  za opremo in odpravo na mestu, kjer se začne vzpon na vrh ; višinski tabor  za člane odprave med vzponom ; tur.  rokovnjaški tabor  folklorna prireditev s prikazovanjem življenja rokovnjačev
2. utrdba za obrambo kmečkega prebivalstva pred Turki od srede 15. do konca 16. stoletja, navadno ob cerkvi na vzpetini:   vaščani so se zatekli v tabor ; cerkev z ostanki tabora / turški tabor
3. množično zborovanje na prostem:   organizirati tabor ; udeležiti se tabora ; govoriti na taboru
// zgod., od 1868 do 1871  množično politično zborovanje na prostem z zahtevami po zedinjeni Sloveniji in enakopravnosti slovenskega jezika v uradih in šolah:   tabori so pritegnili veliko ljudi ; doba taborov ; pomen taborov za utrjevanje narodne zavesti / narodni tabor ; vižmarski tabor
4. navadno s prilastkom  organizirano začasno skupno bivanje ljudi s skupno dejavnostjo pod mentorskim vodstvom:   udeležiti se počitniškega delovnega tabora ; potapljaški tabor ; mladinski raziskovalni tabor
5. navadno s prilastkom  skupina ljudi istih nazorov, zlasti političnih:   razdeliti narod na dva tabora ; napredni tabor ; nasprotni, sovražni tabor ; predstavniki sprtih taborov ; tabor mladih
// zveza držav ali strank s podobnimi interesi; blok :   država ne pripada nobenemu taboru ; opozicijski tabor / vzhodni, zahodni tabor / politični tabor

táborec   -rca m ( á )
prebivalec tabora:   življenje taborcev
// udeleženec tabora:   pridružil se je taborcem

táboren   -rna -o prid. ( á )
nanašajoč se na tabor:
a) izbrati taborni prostor / taborna disciplina ; taborno življenje / sedeti pri tabornem ognju
b) taborna cerkev

taboríšče   -a s ( í )
1. skupek navadno preprostih stavb, naprav za začasno bivanje večjega števila ljudi:   postaviti, urediti taborišče ; begunsko, partizansko, vojaško taborišče ; zbirno taborišče
 
alp.  bazno taborišče  bazni tabor, zlasti večji
2. skupek stavb, naprav za prisilno bivanje večjega števila ljudi:   obdati taborišče z bodečo žico ; pobeg iz taborišča ; ekspr.  pekel taborišč / koncentracijsko taborišče  za množično interniranje ljudi iz političnih, vojaških, imperialističnih razlogov

taboríščen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na taborišče:   taboriščno naselje / taboriščno življenje / taboriščne žrtve

taboríščnica   -e ž ( ȋ )
ženska, ki je internirana v taborišču:   trpljenje taboriščnic

taboríščnik   -a m ( ȋ )
kdor je interniran v taborišču:   izstradani taboriščniki

taboríški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na taborišče:   taboriški red / taboriški paznik

taborít   -a m ( ȋ )
1. udeleženec, organizator (narodnega) tabora, (narodnih) taborov:   štajerski taborit Vošnjak
2. pripadnik radikalne smeri husitstva:   gibanje taboritov

taboríti   -ím nedov. ( ī í )
bivati, živeti v šotoru:   iti na morje taborit ; taboriti ob vodi

taborján   in  taborjàn -ána m ( ȃ; ȁ á )
udeleženec, organizator (narodnega) tabora, (narodnih) taborov:   zbiranje taborjanov

taborjênje   -a s ( é )
glagolnik od taboriti:   oditi na taborjenje ; počitniško taborjenje ; taborjenje ob morju

tábornica   tudi  tabórnica -e ž ( á; ọ̑ )
članica taborniške organizacije:   postala je tabornica

tábornik   tudi  tabórnik -a m ( á; ọ̑ )
član taborniške organizacije:   postati tabornik / pri tabornikih se je naučil raznih veščin

tabornína   -e ž ( ī )
znesek, ki se plača za taborjenje:   nizka tabornina

táborniški   tudi  tabórniški -a -o prid. ( á; ọ̑ )
nanašajoč se na tabornike ali taborništvo:   taborniška organizacija ; taborniško gibanje / taborniška oprema ; taborniška ruta / taborniški odred  osnovna organizacijska enota taborniške organizacije

táborništvo   -a s ( á )
dejavnost, gibanje, ki se ukvarja zlasti s taborjenjem, z življenjem v naravi:   razvijati taborništvo

taborováti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. taboriti :   taborovali so ob reki

taborovódja   -e  tudi  -a m ( ọ̑ )
vodja tabora:   določiti taborovodjo

táborski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na tabor:
a) taborska oprema / taborski ogenj  taborni ogenj
b) taborsko obzidje / taborska cerkev
c) taborski govornik / taborsko gibanje

tábrh   -a m ( á )
nar.  delo na kmetiji, ki ga opravlja najet delavec, plačan na dan; dnina 1 hoditi na tabrh, v tabrh k sosedom

tábrhar   -ja m ( á )
nar. dninar :   najemati tabrharje za košnjo

tabú   -ja m ( ȗ )
1. pri nekaterih prvotnih ljudstvih  zapoved, prepoved, nanašajoča se na kako dejanje, stik s čim, katere kršitev kaznujejo nadnaravne sile:   prekršiti tabu ; veljavnost tabujev za toteme / tabu spolnih odnosov med najbližjima sorodnikoma
2. knjiž.  stvar, ki se ne sme kritično obravnavati:   sprememba stališč, ki so bila v preteklosti tabu ; razglasiti kaj za tabu ; kaste so indijski tabu ; pedagoški, politični tabuji
// skrivana, prikrivana stvar:   spregovoriti o tabujih ; spolnost je bila velik tabu ; ti podatki so za javnost tabu / učencem je nova snov tabu  neznana stvar ; v prid. rabi:  tabu tema

tabuírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž.  delati iz česa tabu:   tabuirati spolnost / tabuirati knjigo z uvrstitvijo med najboljše stvaritve

tabuístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na tabu:   tabuistični predmeti / tabuistična tema / tabuistično izražanje

tabuizácija   -e ž ( á )
pojav, da postane kaj tabu:   tabuizacija samomora smrti, starosti ; tabuizacija spolnosti ; prispevki, razprave o tabuizaciji

tabuizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati iz česa tabu:   tabuizirati smrt ; tabuizirati spolnost / tabuizirati nekatera čustva

tabújski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na tabu:   tabujski predmet / tabujski opis

tabula rasa   tabule rase  [ tábula ráza ž ( ȃ, ā )
filoz., v empirizmu  človekova duševnost pred čutnim izkustvom:   Lockova teza o tabuli rasi / otrokova duševnost je ob rojstvu tabula rasa  brez vtisov
● 
knjiž.  ta človek je tabula rasa  nič ne ve, zna

tabulátor   -ja m ( ȃ )
teh.  priprava na pisalnem stroju, s katero se določa rob besedila, omogoča pisanje v stolpcih:   uporabnost tabulatorja / decimalni tabulator

tabulatúra   -e ž ( ȗ )
glasb., od 14. do 18. stoletja  zapis večglasne instrumentalne glasbe, zlasti solistične, pri katerem se namesto not v celoti ali deloma uporabljajo črke, številke in drugi znaki:   orgelska tabulatura ; tabulatura za lutnjo

tabún   -a m ( ȗ )
kem.  najstarejši hlapljiv tekoč bojni strup, ki že v zelo majhni količini ohromi živčni sistem:   tabun, sarin in soman

taburét   -a m ( ẹ̑ )
nizek stol brez naslonjala:   okrogel, rezljan taburet ; vzhodnjaški taburet ; mizica s taburetom

táca   -e ž ( á )
1. spodnji del noge nekaterih sesalcev:   pes je ležal z glavo na tacah ; mačka zamahne s taco po hrošču / medved se je postavil na zadnje tace  noge ; odtisi pasjih tac ; tapkanje tac / kot vzklik  pasja taca, kakšna vročina
2. slabš. noga , roka :   taca ga boli ; težko najde čevlje za svoje tace ; držal je kozarček v tresočih se tacah
3. v zvezah:   medvedje  ali  medvedove tace  užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom,  bot.  rumena griva ; medvedove tace  travniška rastlina z velikimi listi in belimi cveti v kobulih,  bot.  navadni dežen ; zajčja taca  nekdaj  blazinica za pudranje iz zajčje kože
 
slabš.  izteguje tace po očetovih žuljih  prilašča si, hoče si prilastiti očetovo premoženje ; ekspr.  vem, kam pes taco moli  kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe ; nar.  pritiskati na taco pri kolovratu  nožno gonilo, stopalnik
 
etn.  morska taca  narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja moro ; teh.  taca  široka podporna ploskev na spodnjem delu nosilne priprave

tácar   -ja m ( ȃ )
slabš. medved :   tacar je delal škodo / medved tacar

tácast   -a -o prid. ( á )
podoben taci:   vrata se odpirajo s tacasto kljuko / ekspr.  tacasta stopala

tacáti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. ekspr.  počasi, okorno hoditi:   med drevjem je tacal medved ; gosi so tacale po dvorišču ; s težkimi koraki je tacal po sobi
// slabš. hoditi :   peš bi tacal tri dni / vso mladost je tacal bos  bil
2. ekspr.  mendrati po čem:   vojaki so tacali po knjigah

tackáti   -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. stopicati :   fantek tacka ob materi

tačàs   prisl. ( ȁ )
1. takrat :   razmere so bile hude, a tačas se o tem še ni smelo govoriti ; pogovarjali so se o njem. Ravno tačas je vstopil / posestvo je prevzel sin. Od tačas je začelo iti na bolje
2. medtem :   nekateri so si šli ogledovat jamo, drugi pa so se tačas zabavali prim. čas , ta 1

tačásen   -sna -o prid. ( á )
knjiž. takraten :   slika ustreza tačasnemu idealu ženske lepote

táčica   -e ž ( á )
manjšalnica od taca:   maček si je s tačico umival gobček

táčka   -e ž ( á )
1. manjšalnica od taca:   psiček z belimi tačkami / zajec se je postavil na zadnje tačke  noge ; odtisi mačjih tačk / plašč iz lisičjih tačk  iz lisičjega krzna s spodnjega dela nog / naučil je psa dajati tačko  dvigniti tačko tako, da se lahko prime kot v pozdrav / kot ukaz psu  daj tačko
2. ljubk. nogica , rokica :   rožnate tačke dojenčka
3. del šivalnega stroja, ki pri šivanju drži blago:   dvigniti, spustiti tačko ; potisniti rob pod tačko ; tačka in čolniček
4. v zvezi medvedje, medvedove tačke   užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom,  bot.  rumena griva

tadva   gl. ta 1

taebo   -ja  [ tájbó m ( ȃ-ọ̑ )
telesna vadba s prvinami borilnih veščin:   trenirati, vaditi taebo ; aerobika, fitnes in taebo

taekwondo   in  tekvondó -ja  [ tekvondó m ( ọ̑ )
karateju podoben borilni šport, po izvoru iz Koreje:   treniral je taekwondo, vendar se je pozneje odločil za nogomet ; v prid. rabi:  taekwondo klub

taekwondoist   in  tekvondoíst -a  [ tekvondoíst m ( ȋ )
športnik, ki se ukvarja s taekwondojem:   naši taekwondoisti so na prvenstvu osvojili dve kolajni ; najboljši svetovni taekwondoisti

taekwondoistka   in  tekvondoístka -e  [ tekvondoístka ž ( ȋ )
športnica, ki se ukvarja s taekwondojem:   zmaga naše taekwondoistke na turnirju

tael   -a  [ tél m ( ẹ̑ )
nekdaj  vzhodnoazijska utežna enota:

táft   -a m ( ȃ )
gosta, trda in gladka tkanina iz svile:   taft za dežnike ; večerna obleka iz tafta
// tekst., pri svilenih tkaninah  platnena vezava:   tkati v taftu ; v prid. rabi:  taft svila ; taft vezava

táftast   -a -o prid. ( ȃ )
ki je iz tafta:   taftasto krilo

táften   -tna -o prid. ( ȃ )
taftast :   taftna obleka

tag   -a  [ têg- m ( ȇ )
osnovna enota računalniških označevalnih jezikov, navadno zapisana v lomljenih oklepajih; oznaka :   v HTML-ju vsak tag ni nujno zaključen
// niz znakov, ki označuje spletne vsebine in se uporablja predvsem za iskanje in prikaz teh vsebin:   dodati tag na fotografijo

tagétes   -a m ( ẹ̑ )
vrtn.  močno dišeča okrasna enoletnica z rumenimi, oranžnimi ali rjavo rdečimi cveti v koških in pernatimi listi, žametnica:   saditi salvije in tagetes ; stebelca tagetesa

tahigrafíja   -e ž ( ȋ )
biblio.  pisava v starem in srednjem veku, v kateri se uporabljajo namesto posameznih besed določeni znaki; hitropis , brzopis :   grška tahigrafija

tahikardíja   -e ž ( ȋ )
med.  pojav, da srce utripne v minuti večkrat, kot je normalno:   bradikardija in tahikardija

tahiméter   -tra m ( ẹ̄ )
teh.  geodetska priprava za merjenje kotov in dolžin na terenu:   tahimeter in teodolit

tahinírati   -am nedov. ( ȋ )
nižje pog.  lenariti, ne delati:   samo tahinirajo, delo pa čaka

táhion   in  tahión -a m ( ȃ; ọ̑ )
fiz.  domnevni delec, ki je hitrejši od svetlobe:   teorija o tahionih

tahográf   -a m ( ȃ )
teh.  priprava, ki zapisuje vrtilno hitrost:   opremiti avtobuse s tahografi

tahométer   -tra m ( ẹ̄ )
teh.  priprava za merjenje vrtilne hitrosti, merilnik vrtilne hitrosti:   tahometer je kazal tisoč vrtljajev na minuto

tai chi   gl. taj či

taísti   -a -o prid. ( ȋ )
1. knjiž. isti :   spet ga je ugriznil taisti pes / bila sta na taisti strani / ponavljati taiste gibe  ene in iste ; imeti hlače in suknjič taiste barve  enake
2. knjiž.  prav ta:   taisto osebo, o kateri govorite, so zaprli ; izuma niso patentirali, čeprav taisto stvar uvažajo / počilo je in taisti trenutek je nastal pravi pekel  prav tisti
3. star. ta 1 , tisti :   popisal je vse, kar je doživel v taistih časih ; še nekdo ji je bil naklonjen pod taisto streho prim. isti , ta 1

taizéjski   -a -o  [ tezêjski prid. ( ȇ )
ki je v zvezi z versko prakso mednarodne ekumenske skupnosti menihov iz francoske vasice Taizé:   skupina taizéjskih bratov ; taizéjski spevi ; taizéjska molitev, pesem ; taizéjska srečanja / taizéjska skupnost

tájanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od tajati:   tajanje ledu, snega / hitro, počasno tajanje živil

tájati   -am nedov. ( ȃ )
1. v zvezi z led, sneg   delati, da prehaja v vodo:   sonce taja led ; sneg se že taja ; pren., ekspr.:  s smehljajem taja nezaupljivost ; nejevolja se mu je tajala
2. delati, da voda v kaki snovi preneha biti led; odtajevati :   tajati zamrznjena živila / južni veter taja poti

tájba   -e ž ( ȃ )
star. tajenje :   rešiti se je hotel s tajbo in izgovori

tájč   -a m ( ȃ )
zastar.  popačena nemščina:   govori samo še tajč

táj čí   táj číja  in  tai chi tai chija  [ táj čí m ( ȃ, ȋ )
kitajska borilna veščina in način počasne telovadbe, namenjene meditaciji:   izvajati, vaditi taj či ; hoditi na taj či ; seminar, tečaj taj čija ; sproščanje s taj čijem ; taj či, judo in karate

tájen   -jna -o prid. ( ā )
1. za katerega javnost, oblast ne ve:   imeti tajen sestanek ; dogodki so ostali tajni ; tajna organizacija ; tajna radijska postaja ; tajno društvo
2. s katerim se javnost, ljudje ne morejo seznaniti:   tajno srečanje državnikov / skleniti tajni sporazum ; tajna meddržavna pogodba ; tajno sojenje / tajno glasovanje  glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj ne vedo
// za katerega ve ozek krog ljudi:   tajni dokumenti ; tajna telefonska številka ; sporazumevati se s tajnimi znamenji / tajni jezik ; tajna pisava
3. ki je tak, da se ne opazi, ne vidi; skriven :   priti skozi tajen vhod
4. knjiž. skrivnosten :   začutiti v sebi tajno moč / tajni glasovi
● 
tajna policija  v nekaterih državah  policija, ki skrbi za državno varnost ; zastar.  v njenem pogledu je videl tajno skrb  skrito, prikrito
♦ 
pravn.  tajni proces ; ptt  tajni slog  pri telegramih  pisava z znaki iz skupin črk in številk, ki imajo dogovorjen tajni pomen ; zgod.  tajni svet  v stari Avstriji  vladarjev posvetovalni organ

tajênje   -a s ( é )
glagolnik od tajiti:   tajenje mu ni pomagalo ; tajenje krivde

tajfún   -a m ( ȗ )
izredno močen vrtinčast tropski vihar v zahodnem delu Tihega oceana:   mesto je zajel tajfun ; divjanje tajfuna

tájga   -e ž ( ȃ )
z iglavci porasel svet pod polarno gozdno mejo:   sibirska tajga ; tajga in tundra

tajilec   gl. tajivec

tajínstven   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. skrivnosten , nedoumljiv :   vznemirili so ga tajinstveni zvoki ; tajinstvene sile / obdajala ga je tajinstvena samota / tajinstven človek / tajinstven pogovor

tajínstvenost   -i ž ( ȋ )
knjiž. skrivnostnost , nedoumljivost :   privlačila ga je tajinstvenost vesolja / tajinstvenost in samotnost gorskih vrhov

tajítev   -tve ž ( ȋ )
tajenje :   vztrajati pri tajitvi

tajíti   -ím nedov. ( ī í )
1. z besedo, kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen:   obdolžili so ga sodelovanja pri atentatu, a je tajil ; tajiti krajo ; vse je tajil ; tajil je, da jih je izdal ; tajiti na zaslišanju ; nekaj časa je tajil, nato pa vse priznal ; trdovratno tajiti / tajil mu je, da je pohajkoval ; za moj naslov si vedel, kaj tajiš ; storil sem to, kaj bi tajil
// zatrjevati, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja:   tajiti dolg ; tajiti napake / tajil je njegove zasluge
// zatrjevati, da kdo ni v določenem razmerju z osebkom:   odrekajo se mu in ga tajijo ; tajiti sina
2. izražati mnenje, imeti prepričanje, da kaj ne obstaja:   tajiti boj za obstanek ; tajiti gospodarski polom ; tajiti potrebo po duhovnosti ; zla na svetu ni mogoče tajiti
 
rel.  tajiti Boga
// ekspr., z nikalnico, z odvisnim stavkom  izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek:   ni tajil, da mu hvala godi ; ne tajim, da je nadarjen za učenje tujih jezikov ; ni mogoče tajiti, da je sposoben
3. prikrivati :   tajiti svoje nazore, prepričanje ; ni mogel več tajiti svoje ljubezni / tajiti bolečino, skrb / tajiti smeh, solze  zadrževati
● 
ekspr.  taji leta  ne pove, koliko je star ; nar.  ob srečanju sta tajila oči  se nista pogledala v oči

tajívec   -vca  in  tajílec -lca  [ tajiu̯ca m ( ȋ )
nav. ekspr.  kdor (rad) taji:   vztrajen tajivec / dvomljivci in tajivci

tajkún   -a m ( ȗ )
zelo bogat in vpliven podjetnik z močnimi političnimi povezavami:   tajkuni so z navideznimi dokapitalizacijami prišli do večinskih deležev mnogih podjetij ; boj proti tajkunom / medijski tajkun ; tranzicijski tajkun

tajkúnski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na tajkune:   tajkunski krediti ; tajkunski prevzemi podjetij ; tajkunska privatizacija ; tajkunsko lastninjenje podjetij / tajkunska posojila

tajlíran   -a -o prid. ( ȋ )
obl.  oprijet v pasu:   tajliran plašč ; tajlirana obleka ; jopica je s prednjimi šivi nekoliko tajlirana / tajliran kroj

tájming   in  timing -a  [ tájming- m ( ȃ pog.
časovno načrtovanje:   dober, napačen, slab tajming ; tajming sprejemanja zakona ; občutek, smisel za tajming
// vnaprej časovno opredeljen, določen potek česa; časovnica :   sporočiti tajming koference ; po tajmingu je najbolj problematična točka povsem na koncu

tájna   -e ž ( ā )
knjiž. skrivnost :   občudovati, odkrivati tajne življenja / poklicna, poslovna, vojaška tajna
● 
knjiž.  zaupati komu tajne srca  skrita čustva

tájnica   -e ž ( ȃ )
1. ženska, ki opravlja administrativne, organizacijske, tehnične posle:   narekovati pismo tajnici ; zaposlena je kot tajnica ; tajnica direktorja / tajnica režije  ki med snemanjem zapisuje tehnične, organizacijske podatke, režiserjeve opombe
2. naprava, storitev, ki ob telefonskem klicu predvaja posneto sporočilo in shranjuje sporočila klicateljev:   oglasila se je avtomatska tajnica / telefonska tajnica

tájnik   -a m ( ȃ )
1. kdor opravlja administrativne, organizacijske, tehnične posle:   dati navodila tajniku ; tajnik šole ; dela in naloge tajnika / osebni tajnik / občinski tajnik  nekdaj  kdor opravlja pisarniške posle na občini ; tajnik režije  ki med snemanjem zapisuje tehnične in organizacijske podatke, režiserjeve opombe
2. visok funkcionar kake organizacije, telesa:   izvoliti tajnika ; glavni tajnik ; predsednik in tajnik
 
državni tajnik  v nekaterih državah  visok državni funkcionar, navadno odgovoren za zunanje zadeve države

tajnikovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od tajnikovati:   tajnikovanje v društvu ; med njegovim tajnikovanjem je bila društvena dejavnost zelo živahna

tajnikováti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  biti tajnik, opravljati tajniške posle:   tajnikovati v društvu

tájniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tajnike:   tajniške dolžnosti / tajniško poročilo

tájništvo   -a s ( ȃ )
1. oddelek v delovni organizaciji, ki opravlja administrativne, organizacijske in tehnične posle:   delati v tajništvu ; tajništvo fakultete ; tajništvo in računovodstvo
2. tajniški posli:   prevzeti tajništvo

tajnocvétka   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. brezcvetnica

tajnopís   -a m ( ȋ )
1. tajna pisava:   sporočilo v tajnopisu
2. besedilo, znaki s prikritim sporočilom:   poslati tajnopis

tajnopísen   -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tajnopis:   tajnopisni znaki / tajnopisno sporočilo

tájnost   -i ž ( ā )
1. značilnost tajnega:   jamčiti tajnost glasovanja ; zavarovati tajnost dopisovanja / publ.:  podatki morajo ostati v tajnosti  tajni ; soditi komu v tajnosti  tajno
2. kar je tajno:   ti podatki so tajnost / državna, poslovna, službena, vojaška tajnost
 
ekspr.  javna tajnost  stvar, za katero že vsi vedo
// knjiž. skrivnost :   občudovati tajnosti narave ; čarobna tajnost je ležala v pokrajini / izdati, zaupati dekliške tajnosti

tájnosten   -tna -o prid. ( ā )
knjiž. skrivnosten :   prisluhniti tajnostnim zvokom

tajnovídec   -dca m ( ȋ )
knjiž.  kdor je sposoben ugotavljati, razumevati, kar je skrivno, skrivnostno:   intuitivnost tajnovidca

tajnovíden   -dna -o prid. ( í ī )
knjiž.  sposoben ugotavljati, razumevati, kar je skrivno, skrivnostno:   tajnoviden poznavalec duševnosti

tajnovídnost   -i ž ( í )
knjiž.  lastnost, značilnost tajnovidnega:   tajnovidnost genialnega moža / tajnovidnost intuicije

tajnovít   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. skrivnosten :   tajnovita moč besede

tájselj   -slja  tudi  -na  [ tajsəlj m ( á )
nekdaj  težek voz s širšimi platišči:   naložiti tajselj / tajselj sena

ták 1   -a -o zaim. ( á )
1. izraža lastnost, značilnost pri govorečem ali pri osebi, stvari v bližini govorečega, na katero se usmerja pozornost koga:   poglejte, tak je bil most pred razstrelitvijo ; taka barva vam ne pristaja ; taka igrača ni primerna, izberite drugo ; tako uro mi dajte, prosim
// izraža lastnost, značilnost česa, kar govoreči pravkar doživlja, obravnava:   tako vreme je primerno za sprehod ; v takem prijetnem razpoloženju vas še nisem videl
// pri navajanju  izraža lastnost, da je kaj določeno z navajanjem, naštevanjem:   predlagam tak dnevni red ; vprašanja so bila taka: kam potujete, kaj boste tam delali / naš dogovor je tak: najprej delo, nato plačilo
2. izraža lastnost, značilnost česa, kar je znano iz predhodnega besedila, okoliščin:   pretepa se in pije, takega človeka pa se vsi izogibajo ; bili so brez hrane in orožja. V takem položaju niso mogli vzdržati / načrti so bili narejeni za take in podobne primere ; star.  take in enake misli so ga vznemirjale
// izraža lastnost, značilnost, kot jo določa odvisni stavek:   tak človek je, da vse oprosti ; tak je, da se ne more odločiti ; ni tak, da bi ne dal, če je treba / vzela je (takega) fanta, ki se spozna na kmečka dela ; ni (take) stvari, ki se je ne bi lotil ; želel si je pravo ladjo, tako za na morje / v takem položaju je, da se mora odločiti ; take neumne stvari govori, da ga nihče noče poslušati
3. izraža enakost lastnosti z lastnostjo v prejšnjem stavku:   bila je prijazna in taka je tudi ostala ; bila je vsa razburjena, take je še ni videl
// izraža
a) enakost lastnosti, značilnosti osebe, stvari s primerjanim:   kupil je tak avtomobil, kot ga imate vi ; njegov oče je bil prav tak, kot so vsi drugi / hotel je čevlje, take, kot jih nosijo sošolci / (taka) je kot sraka, vse odnese ; (taka) je kot srnica
b) skladnost lastnosti, značilnosti s tem, kar določa odvisni stavek:   ni tak, kot sem si ga predstavljal ; kazen je taka, kot jo je zaslužil / svet opisuje tak, kakršen je v resnici ; kakršno obleko si naredil, tako boš nosil
4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža samostalnik:   tega oblačila še tak dež ne premoči ; takega reveža ni daleč naokoli ; menda ni taka napaka, če malo drugače misli ; odkril je še tako skrivnost / bilo je tako neurje, da je vse uničeno / ekspr.  zdaj je priložnost, da nikoli take / iron.:  niste me počakali. Hvala lepa za tako prijaznost ; pridnost pa taka / kot vzklik  taka smola, prepozni smo
// ekspr.  izraža veliko mero pozitivnih lastnosti tega, kar izraža samostalnik:   tak kruh, kar naprej bi ga jedel ; taka pšenica, kar gledal bi jo ; tako dekle, le kje se je vzelo / ta voda je dobra, da ni take
// ekspr.  poudarja pomen besede, na katero se veže:   tak hud pes, še ugriznil me bo ; tak lep dan, vi pa sedite v zaprtem prostoru ; naredil je tako neumno napako, da ni mogoče razumeti ; tako prazno glavo imam, ne morem se spomniti / ni taka groza, če ne boš šel ; ni taka (huda) reč, če tega ne ve / taka škoda, da se nismo srečali / tak niče, pa še ugovarja ; kaj pa boš s takim otrokom na tako težki poti / nič se ne vznemirjajte, to je samo taka navada / lenoba ti taka, delat pojdi ; o, reva ti taka, še tepel bi se
5. ekspr.  izraža zlasti negativno lastnost, značilnost, ki se noče natančneje imenovati:   kaj boste z njim, ko ima tako preteklost ; kakšen pa je? No, tak, boste že videli / njegov uspeh je bolj tak ; hiša je taka, ne vem, kako bi se izrazil / ubogaj ga, ne bodi tak ; če boš tak do mene, tudi jaz ne bom boljši / dekle je tako  noseče
// v zvezi kar tak   ki ostane v prvotnem, nespremenjenem stanju:   šla je ven kar taka ; naj vam steklenico zavijem? Ne, kar tako mi dajte
// v zvezi tak in tak, tak pa tak   ki je znan, a se noče, ne more imenovati:   bolezen ima tak in tak potek ; obljubili so mu tako in tako plačo ; pog.  ugotoviti tako pa tako stanje
// v povedni rabi, v zvezi tak ali tak kakršenkoli :   sprejeti ga morajo, naj bo tak ali tak ; stvari se bomo lotili, pa naj bo uspeh tak ali tak ; naj bo blago tako ali tako, te cene ni vredno
6. publ., v zvezi kot tak   poudarja osebo, stvar glede na njeno bistvo, izključujoč okoliščine:   poudarek je na vrednosti človeka kot takega ; resnica kot taka je boleča ; stvar kot taka ga ne zanima ; o učenju kot takem so povedali bolj malo / bil je strokovnjak in kot tak še posebej odgovoren  zato
● 
ekspr.  tak delavec je, da ga je treba iskati  zelo dober ; iron.  junak pa tak, kar zbežal je  strahopetec je ; slabš.  ne bodi tak kmet  neroden, neuglajen človek ; ekspr.  ni maral ne takih ne drugačnih zapletov  nobenih, nikakršnih ; ekspr.  ni mu všeč ne v taki ne v drugačni obliki  sploh ne ; ekspr.  pomoč potrebuje, pa naj bo taka ali drugačna  kakršnakoli ; ekspr.  taka reč je bila zaradi njega  zelo so se razburjali, vznemirjali ; ekspr.  štiri dni ni taka reč  ni (zelo) dolgo ; ekspr.  ustrezi ji no, to vendar ni taka reč, taka stvar  to ni nič posebnega, težkega, hudega ; ekspr.  nabrali ste dosti jurčkov. Ni taka reč  izraža pritrditev s pridržkom ; pog.  naj vam takoj naredim? Ni taka sila  ne mudi se zelo ; pog., ekspr.  hudič, pa taka večerja  izraža omalovaževanje ; pog., ekspr.  slišal bo pridigo, da (še) nikoli take  zelo bo oštet ; preg.  kakršen oče, tak sin ; preg.  kakršna ptica, taka pesem  od vsakogar se lahko pričakuje le to, kar zna ; preg.  kakršna setev, taka žetev  dobro začeto delo daje uspehe ; sam.:  njemu in takim ne smeš zaupati ; ekspr.  devetih takih se ne boji ; najti morajo takega, ki že vse zna ; ekspr.  športnik je, da malo takih  zelo dober ; ekspr.  če je taka, pa grem ; ekspr.  misliš, da je vseeno, pa ni taka  ni tako ; pog.  dobil je tako pod rebra, da mu je zmanjkalo sape  tak udarec ; ekspr.  take je govoril, da so se vsi smejali ; ekspr.  žalostni časi, ti pa take počenjaš  neprimerne stvari ; pog.  prekliči, če ne ti bom tako primazal, pripeljal  te bom močno udaril ; ekspr.  tako mu je rekel, da mu je sapo zaprlo  zelo ostro ga je zavrnil ; hči se gosposko oblači in v družbi poseda. Taka ne dela ; ekspr.  polje je rodovitno, da malo takih  zelo ; pog.  v takem je prijetno hoditi  v takem vremenu ; o njem si ne morem misliti česa takega ; pog.  ima dvajset let ali kaj takega  približno dvajset let ; ekspr.  odpotoval je. Kaj takega  izraža veliko začudenje ; ekspr.  kaj takega pa še ne  izraža ogorčenje, zgražanje ; pog.  kaj je to takega, če se loči  nič hudega, izrednega ni ; pog.  nič takega ni, če se enkrat zmoti  ni hudo ; pog.  bere časopise, revije in tako  podobne stvari

tàk 2   člen. ( ȁ z oslabljenim pomenom, na začetku povedi
1. izraža nestrpnost pri pozivu:   tak govori, če si vprašan ; tak ne kujaj se, saj nisi otrok ; tak pojdite vendar domov ; tak vstani že
// izraža spodbudo:   tak povej mi, kaj te teži ; tak vzemi, če ti je všeč ; tak zaigraj nam kaj / tak začnimo, da bomo prej končali
2. izraža začudenje, presenečenje:   tak se je zmotil, kdo bi si mislil ; tak si prišla / tak to je tisto, vina ne pije ; tak je bilo vendarle res, kar so pravili ; tak vi ste me povabili / tak tako, se je začudila gospodinja
// izraža nejevoljo:   tak mi ga ne daš / kot vzklik  tak tako, mene hočeš spraviti v nesrečo
3. izraža prehod na zaključek:   pogovorili smo se, tak do jutri, fantje ; moram iti, tak pa zdravi ostanite
// pog. torej 1 , potemtakem :   tak preskrbljen si, toplo ti je, kaj se pa še pritožuješ

tàk 3   prisl. ( ȁ )
star. tako :   tak mislijo vsi ; tak ji ne bo uspelo / pogledala ga je tak, kakor da ga ne bi poznala / tak je zakričal, da so se ustrašili / bila je tak mlada ; za to delo tak ni imela več veselja

ták 4   medm. ( ȃ )
posnema enakomerno se ponavljajoče šibke glasove pri premikih urnega mehanizma:   poslušal je enakomeren tek stenske ure: tak, tak;  prim. tiktak 3

tàk 5   medm. ( ȁ )
posnema glas pri udarjanju:   tak, tak, tak, kljuva žolna po deblu ; na okensko polico je udarjalo: tak, tak, tak
// posnema glas pri streljanju:   v treskanju granat so se slišali tudi rafali strojnic: tak, tak, tak

takalíkati   -am nedov. ( ī )
nar. kotaliti , valiti 1 takalikati kroglico po tleh

tákati   -am nedov. ( ȃ nar.
1. kotaliti , valiti 1 takati kolesa ; takati se po travi
2. vzhodno gugati , zibati :   takati otroka v zibelki

takeláža   -e ž ( ȃ )
navt.  jadra in pripadajoče vrvi na ladji ali čolnu, jadrovje:   pregledati takelažo na ladji ; obnovljena takelaža

takísto   prisl. ( ȋ )
star. tako :   pomagal sem vam, zdaj pa takisto delate z menoj / nikar jim ne zamerite, če takisto govorijo, saj ne mislijo slabo / če je takisto, pa zapojmo ; »Janez, ali ne?« »Takisto je.«
// prav tako, enako:   tudi drugi mislijo takisto kot mi ; tam je takisto težko živeti ; govoril je tiho, takisto sem mu odgovarjal jaz

tákle   -a- -o- zaim. ( á )
ekspr. tak 1 , takšen :   s takimle načinom fanta ne boste pridobili ; takale poroka je na vasi velik dogodek / vidiš, takale je / dnevni red je takle

takljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
knjiž. kotaliti , valiti 1 takljati kolo po tleh ; kamenje se taklja po strmini

takníti   in  tákniti -em dov. ( ī á )
nar. zahodno  dotakniti se:   z ustnicami je taknil rob kozarca ; na rahlo je taknil njeno roko / jedi se ni niti taknil

takó   prisl. ( ọ̑ )
I.
1. izraža način dejanja pri govorečem ali v bližini govorečega, na katerega se usmerja pozornost koga:   poglej, tako se obrni ; tako se primi, da ne boš padel ; počakajte, da vam pokažem: tako se zaklene / ovij si glavo, tako, poglej / tako navzkriž jih položi ; tako pokonci se drži, mene poglej
2. izraža način dejanja, poteka česa, znan iz predhodnega besedila, okoliščin:   udarilo je dvakrat, tako potrka soseda ; gospodar se je sprehodil s počasnim korakom. Tako stopa kralj / tipal je okrog sebe in tako prišel do vrat ; ciklus je postavil v sredo knjige in mu tako namenil osrednje mesto / vodne kapljice v zraku zmrznejo, tako nastane toča ; delal je dosti, počival malo, tako je živel dolgo časa / kaj vas boli, da se tako držite ; zakaj me tako gledate ; tako vam motor ne bo vžgal / smejali so se svojim sanjam in mislili, da je tako prav
// izraža način dejanja, kot ga določa odvisni stavek:   govoril je tako, da so ga vsi razumeli ; hodi tako, da se ziblje v bokih ; rešili bi se samo tako, da bi razbili vrata ; prelomljena dela je treba tako sestaviti, da se pravilno zrasteta ; obleka mora biti tako narejena, da se v njej dobro počutiš / bilo jima je tako namenjeno, da sta se srečala / on zna tako narediti, da je prav
// izraža sklicevanje na to, kar govoreči komu sporoča:   dogovorili smo se tako: najprej spravimo tovor do polovice poti, šele nato na vrh ; zgodilo se je tako: spotaknil me je, nato sva se stepla / ekspr.  tako ti povem, rečem, varuj se ga
3. izraža enakost s prej navedenim, opisanim:   povedal mu je svoje mnenje in rekel, da tako mislijo vsi / odšel je. Tako je storil tudi njegov sosed
// izraža enakost načina dejanja z načinom v prejšnjem stavku:   bolezen se pojavi nenadoma in tako tudi izgine ; prišel je neopazno in prav tako odšel
// izraža
a) enakost načina dejanja, stopnje lastnosti s primerjanim:   hodi tako, kot je hodil njegov oče / obnaša se (tako) kot otrok / zgodilo se mu je prav tako kot njegovemu očetu: ubilo ga je drevo / ona dela tako, kakor delajo druge ; risati stvari tako, kot so v stvarnosti / biti (tako) delaven kot mravlja ; biti (tako) težek kot svinec ; bila je tako velika kot dekle pri trinajstih ; bil je dvakrat tako, ravno tako, skoraj tako velik kot jaz
b) skladnost dejanja, stopnje lastnosti s tem, kar izraža navadno odvisni stavek:   tako gre mimo, kakor bi bil popolnoma neznan ; kaznujte ga tako, kot je zaslužil ; naredi tako, kakor hočeš, kot moreš, kot so ti naročili / ni tako močen, kot sem si mislil ; ni tako neumen, kot se dela ; tudi njemu ni vse tako jasno, kot se zdi / delajte tako kot doslej
4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža glagol, pridevnik ali prislov:   zakaj se ga tako bojite, saj ni hud ; tako so hiteli, pa so bili vseeno prepozni ; niso vedeli, da si tako želi domov ; težko je ugovarjati tako pomembni osebi ; tako prijazen in ustrežljiv je ; zahvalili so se ji, ker jih je tako dobro pogostila ; žal mu je, da se tako brez veselja moži / če ga boš tako hvalil, se bo prevzel ; ne uideš, če si še tako hiter / še tako majhna sprememba ga moti / kot vljudnostna fraza:  ali bi bili tako dobri in bi mi posodili knjigo ; bodite tako prijazni in pridite
// izraža mero ali stopnjo česa, kot jo določa navadno odvisni stavek:   tako se boji, da se kar trese ; zadel ga je tako, da je ves moder v obraz ; tako je priden, da ga vsem postavljajo za zgled ; piše tako grdo, da njegove pisave ni mogoče brati / še na ulico si ne boš upala, tako te bo sram ; ni ga mogla gledati, tako je trpel
// ekspr.  poudarja pomen besede, na katero se veže:   vse mu je tako dobro obrodilo ; potok tako lepo šumlja ; tako malenkostno, prazno je tako razpravljanje ; tako mlada je in lepa ; tako pravilno ste predvidevali ; tako tiho je tukaj / tako nekam bled je zadnje čase ; tako nekako prazna je ta soba
5. izraža nedoločen način:   trudil se je, da bi tako mimogrede zaostal ; morda je kdaj o tem tako na tihem sanjal ; tako za spremembo gre včasih tudi v hribe / našel ga je tako, po naključju
// pog.  razmeroma slabo, nezadovoljivo:   kako vam je naredil obleko? Tako / uči se tako tako ; piše tako, precej grdo / dela bolj tako
// pog.  izraža nedoločeno navadno majhno mero, stopnjo:   vas kaj boli? Tako ; kakšna je bila letina? Tako, ne najboljša
6. v členkovni rabi  poudarja dejstvo, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep:   nas ne bodo pogrešali, danes bo tam tako dosti ljudi ; ne potrebuje dežnika, ker dež tako ponehuje ; ne bom ti je predstavljal, saj jo tako poznaš / od časa do časa je pohvalil kosilo, govorila je pa tako gospodinja ; denarja ne potrebuje dosti: obleko ima, jé pa tako malo / cigarete je delil samo z enim, drugi pa tako niso kadili  sploh ; časopis so ukinili, češ da ga ljudje tako ne berejo / vrniti se bo moral tako ali tako  v vsakem primeru ; ne bom ti razlagal, saj tako in tako sam veš
// navadno v zvezi z že   poudarja dejstvo, ki je znano brez nadaljnjih podatkov:   že tako majhno plačo so mu še zmanjšali ; oče je sedel resen za mizo, stric je bil pa že tako malo zgovoren ; v podjetju, kjer je iskal delo, so imeli (že) tako preveč delavcev / (že) tako in tako veliko posestvo je še povečal ; teh območij, ki so nam tako ali tako neznana, ne bom našteval
7. ekspr.  poudarja približnost:   tako v soboto ali nedeljo bo prišel ; bilo je tako opolnoči ali pozneje / porabili so tako do petdeset litrov vina ; tako okrog šestdeset let ima / od tega je tako nekako pet let  približno
8. ekspr., v zvezi tako in tako, tako pa tako   izraža način, ki je znan, a se noče, ne more imenovati:   testo se pripravi tako in tako, iz njega pa se oblikujejo rogljiči ; obnašal se je tako in tako, kaj naj z njim storimo
// izraža vsebino, ki je znana, a se noče, ne more imenovati:   ljudje govorijo tako pa tako, ne vemo pa, kaj je res
9. navadno v zvezi tako imenovan   izraža omejitev, negotovost v izjavi:   notranja napetost se kaže v tako imenovanih [t. i.] čustvenih izpadih ; ravnati se po tako imenovanih pravilih igre / star.  vetrnjaštvo tako zvanih narodnjakov
10. pri naštevanju, v zvezi in tako dalje, in tako naprej   izraža obstajanje česa poleg že povedanega:   prodaja grozdje, breskve, zelenjavo in tako dalje [itd.] ; nabiral je borovnice, gobe in tako naprej [itn.] / ogledali so si živalski vrt, arboretum in tako po vrsti
11. v zvezi tako tudi, prav tako   izraža veljavnost trditve za primer, pri katerem se trditev ne ponovi:   odšel je, tako tudi sosed ; porcelan je kitajska iznajdba, prav tako smodnik
// v zvezi prav tako   izraža razširitev veljavnosti trditve na dodani istovrstni stavčni člen:   obleka ne sme biti pretesna, prav tako ne preohlapna ; v tem času je značilna specializacija obrti in prav tako poklicev
// v zvezi prav tako   izraža dodajanje k prej povedanemu:   dali so pobudo za ustanovitev zavoda za tehnično vzgojo. Prav tako so sklenili, da bodo organizirali posvetovanje o tej stroki / oče mu je umrl, ko je bil še mlad. Matere prav tako ni imel dolgo
12. izraža prehod k novi misli:   počasi so se pomirili in dobili nove delavce. Tako je tekel čas in kmalu je minilo leto ; dober si in pošten in me ne boš ogoljufal. Ko me je tako hvalil, mi je postal položaj jasen
13. v povedni rabi  izraža stanje, razmere, znane iz okoliščin, sobesedila:   pri nas je tako, da bi človek obupal ; vsi preveč popuščamo, zato pa je tako / to je tako: če hočeš jesti, moraš plačati ; pri njih je tako kot v škatlici
// s smiselnim osebkom v dajalniku  izraža duševno stanje, počutje, kot ga določa odvisni stavek:   tako mi je, kot bi me presekal z mečem ; tako mu je bilo, da bi se razjokal
// s smiselnim osebkom v orodniku  izraža stanje, položaj koga, česa sploh, kot ga določa odvisni stavek:   z njim je tako, da ne bo več zdrav ; s to stvarjo je tako, kot smo povedali / z nama je tako: plamen je plamen razvnel / z najboljšo stvarjo je tako kot z najboljšo travo: hitro se popase / ekspr.  kako je z očetom? Tako  izraža nezadovoljivost stanja
14. izraža ustreznost povedanega, navedenega:   pravi, da jo obožuje, a ni tako ; žal je tako, da je življenje prozaično ; naj bo tako ali drugače, pomoči so potrebni ; bolnega otroka menda ne bo jemal na dolgo pot, ni tako ; je že tako, da je zakon zadeva dveh ljudi / če je tako, kot pravite, vas bomo podprli / niste verjeli, da vas bodo prehiteli? Tako je ; pravijo, da je bila nesreče kriva prehitra vožnja. Ne rečem, da ni tako / pozabili ste izklopiti električni tok, je tako? Natanko tako
// poudarja trditev:   ne bo več risal stripov, tako je ; tako je, eden mora v službo / tako je ta reč: ljudje več verjamejo papirju kot svoji pameti ; tako je to, ne želimo se več prerekati ; učiti se moraš in delati, tako je in nič drugače / to je že tako, dela nam ni manjkalo, kruha tudi ne, a domači kraj je le domači kraj ; je že tako, da ne bo več zdrav ; s to stvarjo je že tako, da se ne smemo prenagliti / kot podkrepitev trditve  sam si boš služil kruh. Tako bo, pa amen
15. ekspr., v zvezi kar tako   izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena:   kar tako je šel v mesto ; jokala je kar tako ; tega mu ni povedal kar tako / pogovarjali so se kar tako, tjavendan
// pog., s širokim pomenskim obsegom  izraža, da se kaj zgodi na način, kot ga določajo okoliščine:   pomahaj, da ne boš šla kar tako mimo ; niso se dali odpraviti kar tako  ne da bi kaj dosegli ; knjige mi je dal kar tako  zastonj ; tega ne boste dosegli kar tako  brez truda ; njega nisi srečal kar tako  pogostoma ; čudili so se, da mu je kar tako verjel  brez dokazov ; živela je z njim kar tako  brez zakonske zveze / vzel jo je kar tako, brez dote
16. pog., ekspr., v povedni rabi  v nespremenjenem stanju, kot ga določa sobesedilo:   ni dobil neveste, zato je ostal tako ; ker ni imel kopalnih hlač, je šel tako v vodo ; ničesar ni zaužil, cel dan je bil (kar) tako  tešč / kar tako, bosa je hodila po rosi
// v zvezi kar tako   brez ustreznih pozitivnih lastnosti, kot jih določa sobesedilo:   mislil je, da je on kar tako, pa se je zmotil ; te stvari niso kar tako / njegov nasvet ni kar tako  je dober ; mož ni kar tako  je pomembna oseba / njegov izgovor ni kar tako
// brez težav:   srednja šola ni kar tako ; življenje in ljubezen nista kar tako
17. v členkovni rabi  izraža opozorilo na prehod k novi misli, dejavnosti:   tako, kje smo končali zadnjič ; prispeli smo. Tako. Hiša pred vami je rojstna hiša našega največjega pesnika
// izraža podkrepitev odločitve:   tako, zabave je konec ; vse smo pospravili. Tako, fantje, zdaj pa gremo / tako, pa začnimo
// izraža podkrepitev trditve, ugotovitve:   tako, da boš vedel, pomagal ti ne bom ; tako, narobe je, pa naredi, kar hočeš / tako, siti ste, zdravi tudi, nič vam ne manjka
18. v členkovni rabi  izraža začudenje, presenečenje:   že dolgo nas ni obiskal. A tako / obljubil mu je kolo in nove smuči. Tako ; v kavarno sta šla. Tak tako
// izraža nejevoljo:   tako, rad bi mi skril ključe ; pog.  a tako, še ugovarjali mi boste / torej tako, vi posedate, mi pa delamo ; tako torej, nočete ubogati
// izraža zadovoljstvo:   tako, pa sem te ujel ; tako, zdaj pa imaš, kar si iskal ; tako, pa smo prišli ; tako, tako, kar lepo naprej delaj ; lepo, da ste prišli, kar sedite. Tako, pa smo skupaj / potegni vrv. Tako. Zdaj pa še tu
II. v vezniški rabi
A) med členi v stavku
1. ekspr., v zvezi s kakor, kot   za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano:   s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki ; odklonil je tako kosilo kot večerjo / okrepili so se tako številčno kot tudi organizacijsko ; izrekam vam sožalje tako v svojem imenu kakor tudi v imenu svoje družine
2. v zvezi tako kot, tako kakor   za združevanje, vezanje istovrstnih stavčnih členov:   tako kot pri človeku je tudi pri nekaterih opicah stegnenica vitka kost ; tako kot živali tudi nekateri ljudje slutijo nevarnost / iz te zgodbe prav tako kot iz obeh prej omenjenih sledi isti nauk
3. v zvezi tako kot   za izražanje primerjave glede enakosti načina:   govorila sta malo, tako kot pravi zaljubljenci ; držal se je ravno, tako kot drugi
B) med stavki
1. navadno v zvezi tako kot   za uvajanje odvisnega stavka, ki izraža skladnost s čim:   delal je pridno, tako kot so ga naučili ; jedla je malo, tako kot je bila navajena
// za uvajanje stavka, ki izraža osebni odnos do povedanega:   umaknil se je pred njim, tako kot so pričakovali ; ne bomo šli, tako kot smo se dogovorili ; bal se je, da ga bodo ujeli, tako kot sem vam pravil
// v zvezi tako da   za uvajanje načinovnega odvisnega stavka, ki izraža posledico:   grdo piše, tako da njegove pisave ni mogoče brati ; noge je imel velike, tako da mu nobeni čevlji niso bili prav / bil je zbegan, tako da ni vedel, kaj dela ; delež izvoza raste, tako da znaša že deset odstotkov
2. v priredju  za izražanje vzročno-posledičnega razmerja:   gnoj je bil dragocen, tako ga je oče sam trosil ; ni pazila na ulice, tako se je izgubila / odšel je po svetu, in tako ga niso nikoli več videli ; bil je lačen, in tako se je ustavil v gostilni, da bi nekaj pojedel
// v zvezi tako pa   za izražanje nasprotja s prej povedanim:   če bi bil zdrav, bi lahko delal, tako pa ne more ; drugemu ne bi verjel, tako pa se je zgodilo meni, in verjamem
C)
za naštevanje zgledov za prej povedano:   začel se je ukvarjati z vprašanji uporabne mikrobiologije na raznih področjih, tako v medicini, industriji in v poljedelstvu
Č)
z oslabljenim pomenom, za piko ali podpičjem  za izražanje pomenov kot pod B, C:
a) navada je postavljati spomenike pomembnim ljudem. Tako so ga postavili tudi njemu ; nisem se hotel prerekati. Tako me je opeharil za eno ovco
b) ob nedeljah bi bral in poležaval, če bi imel kje. Tako pa ne vem, kam bi šel ; doma bi bil, pa bi vedel. Tako pa hodiš okoli in šele na večer pogledaš v hišo
c) opisal bom nekatere poklice. Tako bom analiziral, ko pride na vrsto, tudi kmeta
● 
iron.  ej, dragec, tako ne bo šlo  izraža svarilo ; ekspr.  tako mi je prišlo, pa sem ga udaril  prišel sem v tako razpoloženje ; ne morem ga pustiti tako  v takem (neugodnem) stanju ; ekspr.  napravi kar tako, da je le  samo zaradi videza ; pog.  to sem rekel, storil samo tako  brez določenega vzroka, namena ; ekspr.  ne boj se, to se samo tako reče  tega se ne misli, ne razume dobesedno ; ti so, da se tako izrazim, da tako rečem, prišli kot naročeni  izraža rahlo omejitev ; če se tako vzame, mu ni nič hudega  izraža rahlo omejitev ; tako rekoč ekspr.  denarja tako rekoč ni več  skoraj ni več ; ekspr.  bil je tako rekoč zmeraj pijan  izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza, resničnosti ; tako ali drugače ekspr.  to boš plačal tako ali drugače  na ta ali drug način ; ekspr.  reci tako ali drugače, jaz ostanem  ne glede na tvoje besede, mnenje ostanem ; ekspr.  naj bo tako ali drugače, naprej moramo  v vsakem primeru ; tega ne more uresničiti ne tako ne drugače  nikakor ; ekspr.  o tej stvari ni rekel ne tako ne tako  ni povedal svojega mnenja ; ekspr.  smejal se je, da nikoli tako  zelo ; ekspr.  rad ga srkne, da nobeden tako  zelo rad ; pridem tako gotovo, kot tu stojim  prav gotovo ; ekspr.  zgodilo se je, kot sem povedal, tako mi vere, tako mi bog pomagaj  izraža podkrepitev resničnosti trditve ; bolj tako pog.  plača je bolj tako  nizka ; pog.  hiša je bolj tako  slaba ; pog.  videti je malo tako  čudaški ; če je tako, ukaz je ukaz, pa grem  izraža sprijaznjenje, dopustitev ; če je tako, pa ga ne maram  izraža nejevoljo ; umakne se, če (mu) tako kaže  če je zanj prav ; noče se vrniti, pa kaj hočemo, je že tako prav  izraža sprijaznjenje ; tega vam ne bom naredil. A, tako je to  izraža presenečenje ; kakor si si postlal, tako boš ležal  tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev ; preg.  kakor dobljeno, tako izgubljeno  z lahkoto ali nepošteno pridobljena stvar ne prinaša koristi, sreče ; preg.  kakor ti meni, tako jaz tebi  če hočeš, da bodo drugi do tebe dobri, bodi tudi ti do njih

takój   in  takòj prisl. ( ọ̑; ȍ )
1. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja:   takoj se je lotil dela ; oddala je pismo in takoj odšla ; počakaj malo, takoj pridem ; takoj je treba ukrepati / na to vprašanje ni znal takoj odgovoriti  brez premisleka ; ekspr.  takoj bi ga kupil, če bi imel denar  brez pomisleka / takoj odidi ; takoj ga odpelji ; elipt.:  zdaj pa domov, in to takoj ; otroci, takoj spat / v členkovni rabi  dajte mi kozarec. Takoj / takoj po tekmi so se stepli ; takoj v začetku bi ga morali opomniti / pisar.  nastop službe takoj ali po dogovoru
// izraža, da se dejanje zgodi v bližnjem času:   malo počakajte, takoj bo prišel / takoj spomladi bomo zidali ; takoj jutri pridemo ; zagrmelo je in takoj nato se je ulil dež ; takoj zdaj začni
2. izraža, da se dejanje zgodi v zelo kratkem času:   hitro so hodili in takoj so bili na vrhu ; takoj je opazil, da nekaj ni v redu ; takoj so pojedli in šli delat / takoj je bil moker ; nageljni so takoj oveneli
3. izraža, da za nastop dejanja, stanja zadošča nepomemben vzrok:   tak je kot oče, takoj se razjezi ; takoj je užaljena ; samo kaj pripomniš, pa je takoj vse narobe / to meso se takoj pokvari  hitro
4. ekspr.  v neposredni bližini, tik:   sedel je takoj pri vratih ; takoj za hišo raste češnja / takoj za predhodnico je šla glavnina bataljona / po uspehu je takoj za njim
5. nar. zelo , močno :   takoj se sramujem ; takoj se mi dobro zdi ; takoj sem vesela

takójci   in  takòjci prisl. ( ọ̑; ȍ )
ekspr. takoj :   ni se mogel takojci odločiti

takójšen   -šna -o prid. ( ọ̑ )
ki se zgodi brez odlašanja:   potreben je takojšen spust letala
// ki se zgodi v zelo kratkem času:   pričakujejo takojšno zmago

takójšnji   -a -e prid. ( ọ̑ )
ki se zgodi brez odlašanja:   potrebna mu je takojšnja pomoč ; odločiti se za takojšnje ukrepanje
// ki se zgodi v zelo kratkem času:   možnosti za takojšnji dvig proizvodnje ; takojšnja utrujenost

takójšnjost   -i ž ( ọ̑ )
značilnost takojšnjega:   koncept takojšnjosti v digitalnem komuniciranju / takojšnjost prevzema, uporabe / ekspr.  imeti značaj takojšnjosti

takóle   prisl. ( ọ̑ )
ekspr. tako :   takole se obrnite ; takole sedite / vidite, takole razmetavajo družbeno lastnino ; uprli se bomo. Ampak ne takole, praznih rok / omako pripravimo takole / sonet se glasi takole ; minister je takole začel svoj govor ; stvar je potekala nekako takole / takole kakih deset milijonov bo stalo ; takole proti večeru je bilo

tákost   -i ž ( á )
knjiž.  lastnost, značilnost takega:   stvarnost je nespremenljiva in vztraja v svoji takosti

tákošen   -šna -o zaim. ( á )
star. tak 1 , takšen :   takošno stvar bi rad, kot je na polici / sosed je bil neprijazen, takošnega človeka pa se ljudje izogibajo

tákov   in  takôv -a -o zaim. ( á; ȏ )
star. tak 1 , takšen :   navedel je še več takovih dokazov ; pustite takov pogovor ; takovo življenje jo veseli / ima takov vpliv, da se ga bojijo

tákraj 1   prisl. ( ȃ )
star. tostran 1 hitro je pripeljal čez most, takraj pa je obstal

tákraj 2   predl. ( ȃ )
star. tostran 2 približali so se hišam takraj reke / pristanišča takraj in onkraj Atlantskega oceana

takràt   prisl. ( ȁ )
1. izraža čas, trenutek v preteklosti ali prihodnosti, kot ga določa sobesedilo:   zaviral je, toda takrat je bilo že prepozno ; poredkoma se oglasi, a še takrat se mu mudi / takrat je še študiral, zdaj pa že dela / takrat med vojno je bilo drugače / takrat bi se morali upreti, ko je bil še čas ; obiščite nas takrat, ko bomo imeli več časa ; vstopila je prav takrat, ko so govorili o njej / do takrat še niso bili na morju ; od takrat naprej sta prijatelja
2. v zvezi takrat in takrat   izraža čas, ki je znan, a se noče, ne more imenovati:   te živali so živele takrat in takrat / rojen takrat in takrat tam in tam

takráten   -tna -o prid. ( ā )
ki je bil, obstajal takrat:   značilnosti takratne miselnosti ; stroj je bil za takratne razmere redkost ; dejavnost takratnega vodstva

táksa   -e ž ( ȃ )
predpisan znesek, ki se mora plačati državi, občini, skupnosti za določeno storitev, uporabo česa, pristojbina:   odmeriti, zaračunati takso ; plačati takso v gotovini, kolkih ; pobirati, zvišati takso / carinska taksa  ki se plača za opravila v zvezi s carinjenjem ; ekološka taksa  ki se plača zaradi obremenjevanja okolja ; občinska taksa ; poštna taksa ; sodna taksa  ki se plača v zvezi s sodnim postopkom ; turistična taksa  ki se plača za bivanje v turističnem kraju ; upravna taksa  ki se plača v zvezi z upravnim postopkom / taksa od vstopnine  davek, davščina ; takse prosti izdelki
 
gozd.  gozdna taksa  vrednost neposekanih gozdnih dreves

taksácija   -e ž ( á )
gozd.  ugotavljanje količine lesa, prirastka po drevesnih vrstah:   opraviti taksacijo ; oceniti prirastek s taksacijo / taksacija gozdov

taksatíven   -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž.  ki navaja, zajema vse primere:   taksativno in eksemplifikativno naštevanje

taksátor   -ja m ( ȃ )
kdor opravlja taksacijo:   taksator je izmeril gozd / gozdni taksator

táksen   -sna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na takso, pristojbinski:   taksne ugodnosti / taksna tarifa / taksni zavezanec
 
pravn.  taksni papir  papir, ki ima že natisnjeno vrednost kolka ; taksna vrednotnica  vrednotnica, s katero se plača taksa

táksi   -ja m ( ȃ )
osebni avtomobil z voznikom, ki se najame navadno za krajše prevoze:   poklicati taksi ; pripeljati se s taksijem ; voznik taksija ; urediti postajališče za taksije / sesti v taksi / publ.  vesoljski taksi  vesoljsko letalo / kot opozorilo  rezervirano za taksi ; v prid. rabi:  organizirati taksi službo

taksiméter   -tra m ( ẹ̄ )
priprava v taksiju za merjenje prevožene poti in določanje voznine:   vgraditi, vključiti taksimeter

taksíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od taksirati:   taksiranje prošnje, vloge

taksírati   -am dov. in nedov. ( ȋ knjiž.
1. določiti takso:   taksirati storitev / taksirati uvoz hladilnikov  obremeniti z uvoznimi pristojbinami
// kolkovati :   taksirati prošnjo s petimi evri
2. oceniti , ovrednotiti :   visoko taksirati prijateljstvo

taksíst   -a m ( ȋ )
kdor poklicno prevaža ljudi z osebnim avtomobilom:   nesrečo je povzročil taksist / zasebni taksist

taksístičen   -čna -o  ( í )
pridevnik od taksist:   taksistična služba

taksístka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki poklicno prevaža ljudi z osebnim avtomobilom:   vožnja s taksistko / zasebna taksistka

taksódij   -a m ( ọ́ )
vrtn.  visoko parkovno drevo z iglami v dveh redeh; močvirska cipresa :   taksodij in omorika

taksón   -a m ( ọ̑ )
biol.  skupina organizmov, ki se uvršča v določeno sistematsko kategorijo:   rastlinski takson ; seznam taksonov v vzorcih

taksonomíja   -e ž ( ȋ )
biol.  nauk o razvrščanju in poimenovanju rastlin in živali:   rastlinska taksonomija

tákšen   -šna -o zaim. ( á )
1. izraža lastnost, značilnost pri govorečem ali pri osebi, stvari v bližini govorečega, na katero se usmerja pozornost koga:   takšen klobuk mi dajte, prosim ; poglejte, takšen oblak lahko prinese točo ; takšne rože, kot jih tu vidim, so mi všeč
// izraža lastnost, značilnost česa, kar govoreči pravkar doživlja, obravnava:   potrpeti je treba, takšen pritisk ne more dolgo trajati ; vidite, v takšnem trenutku ne morem ostati miren ; res je, takšne suše že dolgo ni bilo
// pri navajanju  izraža lastnost, značilnost česa, kar govoreči nato navede:   predlagam takšen program: ogled mesta in okolice, obisk muzejev
2. izraža lastnost, značilnost česa, kar je znano iz predhodnega besedila, okoliščin:   bil je ves vznemirjen, takšen ni mogel iti med ljudi ; vrnil se je bolan in shujšan. Ko ga je zagledala takšnega, se je prestrašila / med delom je potrebna sprostitev. Za takšne namene imajo poseben prostor / prihajali so takšni in drugačni ljudje ; to velja za takšne in podobne primere
// izraža lastnost, značilnost, kot jo določa odvisni stavek:   izberi takšen dan, ko bodo vsi doma ; ni takšen, da bi takoj odnehal ; naročajo tudi takšno opremo, ki bi jo lahko izdelali sami
3. izraža enakost lastnosti z lastnostjo v prejšnjem stavku:   bila je prijazna in takšna je tudi ostala ; bila je vsa razburjena, takšne je še ni videl
// izraža
a) enakost lastnosti, značilnosti osebe, stvari s primerjanim; tak 1 ima takšne oči kot brat ; rad bi takšno torbo, kot jo imajo sošolci ; takšna je kot sonce
b) skladnost lastnosti, značilnosti s tem, kar izraža odvisni stavek:   mesto ni takšno, kakršno sem si predstavljal
4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža samostalnik; tak 1 menda ni takšna napaka, če malo drugače misli ; takšne nevihte že dolgo ni bilo / bila je takšna zima, da je drevje pokalo / kot vzklik:  takšna smola, prepozni smo ; takšna sreča, našel sem ga
// ekspr.  izraža veliko mero pozitivnih lastnosti tega, kar izraža samostalnik:   takšen igralec, vsaki vlogi je kos ; takšne rože, pustite jih, naj rastejo ; kdo bi ne pil takšnega vina
// ekspr.  poudarja pomen besede, na katero se veže:   tukaj je še takšen čist zrak ; takšni črni oblaki se podijo po nebu
5. izraža zlasti negativno lastnost, značilnost, ki se noče natančneje imenovati; tak 1 žito je dobro obrodilo, krompir je pa bolj takšen / ubogaj ga, ne bodi takšen
6. publ., v zvezi kot takšen   poudarja osebo, stvar glede na njeno bistvo, izključujoč okoliščine:   ni skrival odpora do parlamentarizma kot takšnega / bil je predsednik društva in kot takšen vabljen na razne prireditve  zaradi svojega položaja, kot predsednik
● 
ekspr.  tega ne bi smeli storiti, pa naj je bil razlog takšen ali drugačen  kakršenkoli ; ekspr.  ni mu všeč ne v takšni ne v drugačni obliki  sploh ne ; ekspr.  prinesli so mu takšno in drugačno pecivo  različno ; preg.  kakršen oče, takšen sin ; sam.:, pog.  dobil je takšno okrog ušes, da se je opotekel  tako klofuto ; ekspr.  takšne ji bom povedala, da bo pomnila  zelo jo bom oštela, ozmerjala ; evfem.  zgražali so se, če je izustil kakšno takšno  neprimerno, nespodobno besedo ; ekspr.  kaj takšnega pa še ne  izraža ogorčenje, zgražanje ; ekspr.  nič takšnega se ni zgodilo  nenavadnega, hudega

tákšenle   -šna- -o- zaim. ( á )
ekspr. tak 1 , takšen :   ali so tudi tvoji otroci takšnile ; v takšnemle domu je prijetno živeti

tákšnost   -i ž ( á )
1. knjiž.  lastnost, značilnost takšnega:   ne more odločati o svoji takšnosti ali drugačnosti
2. filoz.  kar opredeljuje kaj, da je to, kar je; bistvo :   takšnost pojava, sveta

tákt 1   -a m ( ȃ )
občutek za primerno ravnanje, vedenje pri sporazumevanju, v stikih z ljudmi:   pri delu s strankami je potreben takt ; imeti, pridobiti si takt ; biti brez takta ; očitati komu pomanjkanje takta / takt zahteva, da mu odgovoriš  pravila o lepem vedenju ; ta poklic zahteva dosti takta  rahločutnosti, obzirnosti / odgovoril je samo zaradi takta  iz vljudnosti

tákt 2   -a m ( ȃ )
1. glasb.  metrična enota iz določenega števila poudarjenih in nepoudarjenih dob:   razmejiti takte s taktnicami ; poudarjena doba takta ; število dob v taktu / izpustiti prvi takt ; uvodni takti skladbe
// urejenost metrične enote glede na število, trajanje in poudarjenost dob:   spremeniti takt v drugem delu skladbe ; tričetrtinski takt ; ritem in takt / takt valčka
2. kar določa enakomernost ponavljanja gibov:   dajati si takt z roko / hoditi, plesati po taktu ; udarjati po taktu / držati takt pri plesu  ritem
3. rač.  hitrost, s katero procesor izvaja računsko operacijo:   dosegati visoke takte ; pomnilnik, vodilo deluje s taktom, pri taktu 1000 MHz / delovni, procesorski takt ; procesorji z nizkim, visokim taktom (delovanja) ; štirijedrni procesor s taktom 3,2 GHz
♦ 
jezikosl.  govorni takt  enota naglašenega in naslednjih nenaglašenih zlogov do premora ali do naslednjega naglašenega zloga istega segmenta ; strojn.  delovni takt  delovni gib

tákten 1   -tna -o prid. , táktnejši  ( ā )
ki primerno ravna, se vede pri sporazumevanju, v stikih z ljudmi:   bil je prijazen in takten človek / taktno ravnanje  obzirno, vljudno

tákten 2   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na takt 2 :   drugi taktni del / taktna črta  taktnica
 
strojn.  4-taktni motor  štiritaktni motor

táktičen   -čna -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na taktiko:
a) narediti taktični načrt ; taktična naloga / taktični cilj
b) zagovarjati kaj iz taktičnih razlogov / taktična napaka / občudoval je njegove taktične sposobnosti
2. ekspr.  ustrezen za dosego kakega cilja:   s taktično potezo rešiti položaj ; njegovo ravnanje ni bilo taktično
♦ 
šah.  taktični udar  nepričakovana poteza, ki odločilno spremeni potek igre ; voj.  taktični cilj  cilj taktične enote v boju ; taktični umik  načrten umik enote na nov položaj ; taktična enota  enota od oddelka do divizije ; taktična raketa  raketa z manjšim dosegom za uporabo na bojišču ; taktično letalo  letalo z manjšim dosegom za delovanje na bojišču

táktičnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost taktičnega:   taktičnost ravnanja

táktik   -a m ( á )
1. strokovnjak za uporabo taktičnih enot, namenjenih za uresničitev določenih taktičnih nalog:   izkušen taktik ; taktiki in strategi
2. ekspr.  kdor zna ustrezno ravnati za dosego kakega cilja:   dober taktik je, vedno izbere primeren način

táktika   -e ž ( á )
1. postopki, načini bojevanja manjših vojaških enot, posameznikov za dosego manjšega vojaškega cilja:   prilagoditi taktiko razmeram ; spremeniti taktiko v napadu ; v obrambi uporabljati posebno taktiko ; dobiti bitko z učinkovito taktiko / vojaška taktika
 
voj.  taktika partizanskega bojevanja
// veda, ki se ukvarja s pripravo taktičnih enot za oboroženi boj in njihovo uporabo v njem:   predavati taktiko in strategijo ; načela, pravila taktike
2. nav. ekspr., navadno s prilastkom  postopki, način ravnanja za dosego kakega cilja:   izbirati primerno taktiko za pridobitev zaveznikov ; izgubiti igro zaradi napačne taktike ; odkriti nasprotnikovo taktiko ; uporabljati različne taktike ; ženska taktika ; taktika zavlačevanja ; taktika v politiki ; taktika in strategija delavskega gibanja
 
ekspr.  nima taktike  ne zna ustrezno ravnati za dosego kakega cilja

taktílen   -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. tipen 1 taktilni dražljaji ; taktilne zaznave / taktilna občutljivost / taktilni tip človeka  tip človeka, ki ima zelo jasne tipne zaznave in predstave
 
anat.  taktilne brbončice  tipalne brbončice

taktírati   -am nedov. ( ȋ )
glasb.  z gibi rok nakazovati dobe takta:   učiti se taktirati / taktira z roko in poje

taktírka   -e ž ( ȋ )
dirigentska palica:   dirigent je dvignil taktirko in pogledal po orkestru ; zamahniti s taktirko ; rezljana taktirka
● 
ekspr.  mojster taktirke  dirigent ; publ.  orkester pod taktirko znanega dirigenta  vodstvom

taktizêr   -ja m ( ȇ )
ekspr.  kdor taktizira:   biti taktizer v politiki

taktizêrski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na taktizerje ali taktiziranje:   taktizerske metode / taktizersko ozadje predloga

taktizêrstvo   -a s ( ȇ )
ekspr.  preračunljivo, okoliščine upoštevajoče ravnanje za dosego cilja:   odklanjati taktizerstvo

taktizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od taktizirati:   po dolgem manevriranju in taktiziranju privoliti v kaj ; politično taktiziranje

taktizírati   -am nedov. ( ȋ )
ekspr.  ravnati preračunljivo, upoštevajoč okoliščine za dosego cilja:   zna taktizirati ; politiki taktizirajo ; domače moštvo je v igri preveč taktiziralo / taktizirati z okupatorjem

táktnica   -e ž ( ȃ )
glasb.  črta, ki označuje začetek ali konec takta:   notni zapis brez taktnic

táktnost   -i ž ( ā )
lastnost taktnega:   cenijo ga zaradi njegove taktnosti / pomanjkanje taktnosti  takta

taktomér   -a m ( ẹ̑ )
knjiž. metronom :   udarci taktomera

táktoven   -vna -o prid. ( ȃ )
glasb. taktovski :   taktovni način

táktovski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na takt 2 :   taktovska skupina / taktovski način  urejenost metrične enote glede na število, trajanje in poudarjenost dob

tál 1   -a m ( á )
nar. del :   razdeliti hlebec na štiri tale ; večji tal / vsak je dobil svoj tal  delež
// parcela :   peljal je čez njegov tal

tál 2   -a -o  [ tau̯ prid. ( ȃ á star.
1. otajan :   tala zemlja ; pot je bila tala
2. južen :   sneg je že tal / talo vreme

tálamus   -a m ( ȃ )
anat.  skupek živčnih celic v sredini velikih možganov, vidni pomol:   možganski centri za občutenje bolečine so v talamusu

talár   -ja m ( ā )
1. dolgo, črno vrhnje oblačilo duhovnikov:   biti oblečen v talar / ekspr.  poslušati talarje  duhovščino / duhovniški talar
 
ekspr.  oblekel je talar  postal je duhovnik
2. uradno vrhnje oblačilo sodnikov, rektorjev:   sodnik v talarju in baretu

tálasoterapíja   -e ž ( ȃ-ȋ )
med.  zdravljenje z morskimi kopelmi, morskim zrakom, sončno svetlobo, toploto:   talasoterapija kroničnega bronhitisa

tálati   -am nedov. ( á )
nar. dajati , deliti :   talati otrokom bonbone
 
etn.  rinčice talati  otroška igra, pri kateri en igralec ugiba, komu od igralcev je drugi spustil v roke prstan ali kak manjši predmet sploh

tále   tá- tó- zaim. , ed. m.  téga-  tudi  tegà-, tému-  tudi  temù-,  za neživo  tá-,  za živo in v samostalniški rabi  téga-  tudi  tegà-, tém-  tudi  tèm-, tém-  tudi  tèm-;  ž.  té-, têj-  tudi  tèj-  stil.  tì-, tó-, têj-  tudi  tèj-  stil.  tì-, tó-;  s.  téga-  tudi  tegà-, tému-  tudi  temù-, tó-,  za živo tudi  téga-  tudi  tegà-, tém-  tudi  tèm-, tém-  tudi  tèm-;  mn. m.  tí-, téh-  tudi  tèh-, tém-  tudi  tèm-, té-, téh-  tudi  tèh-, témi-;  ž.  té-  dalje kakor m.; s.  tá-  dalje kakor m., le tož.  tá-;  dv. m.  tá- dvá  stil.  tá-, téh- (dvéh)  tudi  tèh- (dvéh), téma- (dvéma), tá- dvá  stil.  tá-, téh- (dvéh)  tudi  tèh- (dvéh), téma- (dvéma);  ž.  té- dvé  tudi  tì- dvé  stil.  tì-, téh- (dvéh)  tudi  tèh- (dvéh), téma- (dvéma), té- dvé  tudi  tì- dvé  stil.  tì-, téh- (dvéh)  tudi  tèh- (dvéh), téma- (dvéma);  s. kakor ž.  ( ȃ ọ̑ ekspr.
I.
v pridevniški rabi ta 1 tale fant je moj brat ; tegale igralca še nisem videl ; pišem s temle pisalnim strojem ; tale roka me še boli ; tole obleko je kupila / tole njivo bom posejal s pšenico, na tistile bo pa krompir / v tejle hiši sem jaz gospodar / tale skok se mu je pa posrečil / poslal je tole brzojavko: vse je pripravljeno, pridite takoj / tale tvoj mehanik ti pa že dolgo popravlja avtomobil / tale fant, kaj vse počne
II.
v samostalniški rabi ta 1 tale mi že ne bo ukazoval ; s temle se je prijetno pogovarjati / tale je povzročil nesrečo, ne tistile / tole je ključ od stanovanja ; samo tole smo našli ; za tole boste odgovarjali

tálec   -lca m ( ȃ )
kdor iz (vojaško) nasprotne strani s svojim življenjem ali prostostjo jamči za izpolnitev določenih zahtev:   v dokaz svoje miroljubnosti so nasprotnikom dali, izročili talce ; zahtevati talca za jamstvo ; vzeti koga za talca
// oseba, ki jo zlasti okupator določi za povračilno žrtev:   za vsakega okupatorskega vojaka so ubili deset talcev ; streljanje talcev v Gramozni jami

tálele   tá- tó- zaim. , ed. m.  téga-  tudi  tegà-, tému-  tudi  temù-,  za neživo  tá-,  za živo in v samostalniški rabi  téga-  tudi  tegà-, tém-  tudi  tèm-, tém-  tudi  tèm-;  ž.  té-, têj-  tudi  tèj-  stil.  tì-, tó-, têj-  tudi  tèj-  stil.  tì-, tó-;  s.  téga-  tudi  tegà-, tému-  tudi  temù-, tó-,  za živo tudi  téga-  tudi  tegà-, tém-  tudi  tèm-, tém-  tudi  tèm-;  mn. m.  tí-, téh-  tudi  tèh-, tém-  tudi  tèm-, té-, téh-  tudi  tèh-, témi-;  ž.  té-  dalje kakor m.; s.  tá-  dalje kakor m., le tož.  tá-;  dv. m.  tá- dvá  stil.  tá-, téh- (dvéh)  tudi  tèh- (dvéh), téma- (dvéma), tá- dvá  stil.  tá-, téh- (dvéh)  tudi  tèh- (dvéh), téma- (dvéma);  ž.  té- dvé  tudi  tì- dvé  stil.  tì-, téh- (dvéh)  tudi  tèh- (dvéh), téma- (dvéma), té- dvé  tudi  tì- dvé  stil.  tì-, téh- (dvéh)  tudi  tèh- (dvéh), téma- (dvéma);  s. kakor ž.  ( ȃ ọ̑ ekspr.
ta 1 , tale :   tolele igračko bi rad ; sam.:  kaj pa je tolele ; s temlele se mu je prikupila

tálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tla:
a) talna ploskev / talni mozaik ; talne deske / talna obloga ; iglana talna obloga  tapisom ; talne ploščice ; talno ogrevanje
b) razgiban talni relief / talni požar  požar, ki se širi pri tleh
c) talne plasti
č) za sadjarstvo ugodne talne razmere ; talna sestava / talna vlaga
♦ 
alp.  talni plaz  plaz, pri katerem zdrsnejo vse plasti snega ; arhit.  talni načrt  tloris ; talni zidec  zidec ob tleh na zunanjščini stavbe ; geogr.  talna groblja  ali  talna morena  nanesen material pod ledenikom ; talna voda  voda, ki se nabira nad neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem ; geol., gozd.  talni monolit  vzorec tal, izrezan v navpični smeri ; meteor.  talna megla  megla, ki leži na zemeljski površini le nekaj metrov visoko ; petr.  talna plast  plast, nad katero ležijo vse druge plasti istih skladov ; rib.  talni ribolov  ribolov, pri katerem vaba leži na dnu, navadno obtežena ; talna hrana  hrana, ki jo ribe dobijo na dnu ali v vodi ; šport.  talna telovadba  telovadba na tleh

talènt 1   -ênta m ( ȅ é )
1. velika prirojena sposobnost za določeno umsko ali fizično dejavnost, dar:   imeti talent za glasbo ; oblikovati, razvijati svoj talent ; odkriti pri kom pesniški talent ; talent za matematiko
 
ekspr.  zakopati svoj talent  narediti, povzročiti, da se ne uresniči
2. ekspr.  kdor je posebno nadarjen za kaj:   iskati, odkrivati nove talente ; biti velik slikarski talent / nastop mladih talentov

talènt 2   -ênta  tudi  -énta m ( ȅ é, ẹ́ pri starih Grkih
1. denarna enota, 60 min:   dolžen je pet talentov
2. utežna enota, približno 26 kg:   talent zlata

talentíran   -a -o prid. ( ȋ )
posebno nadarjen za kaj:   talentiran glasbenik, pisatelj, športnik ; talentiran učenec

talentíranost   -i ž ( ȋ )
posebna nadarjenost za kaj:   občudovati igralčevo talentiranost

talíb   -a m ( ȋ )
pripadnik fundamentalističnega islamskega gibanja v Afganistanu:   predstavnik, vodja talibov ; boj proti talibom / afganistanski talib

talibán   -a m ( ȃ )
pripadnik fundamentalističnega islamskega gibanja v Afganistanu:   polovico države znova nadzorujejo talibani ; boj proti talibanom / afganistanski taliban

talibánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na talibane:   talibanski režim ; talibanski upornik, voditelj ; talibanska enota, milica, vojska ; talibanska oblast, vlada ; talibansko gibanje

talíbski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na talibe:   talibski napadi ; talibski režim ; talibski upornik ; talibsko gibanje

talidomíd   -a m ( ȋ )
farm.  pomirjevalno in uspavalno sredstvo z organsko spojino, ki povzroča izmaličenost pri novorojenčkih:   jemati talidomid

talíge   -líg ž mn. ( í ȋ )
nar. prekmursko samokolnica :   vozil je gnoj v taligah

tálij   -a m ( á )
kem.  mehka, na zraku neobstojna težka kovina bele barve, element Tl:   talij in kadmij

tálija   -e ž ( á )
knjiž., ekspr. gledališče :   zgodovina naše talije

talíkati   -am nedov. ( ī )
nar. kotaliti , valiti 1 talikati kamenčke

talilec   gl. talivec

talílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na taljenje:   talilni postopek / talilna peč
● 
publ.  Amerika je talilni lonec jezikov in narodov  dežela, v kateri se prebivalci jezikovno in narodnostno stapljajo
♦ 
alp.  talilne ponvice  ponvaste vdolbine na snežni odeji, nastale zaradi neenakomernega tajanja snega ; fiz.  talilna toplota  toplota, ki je potrebna, da se 1 kg do tališča segrete trdne snovi spremeni v tekočino ; metal.  talilni lonec  posoda za taljenje kovin; talilnik ; teh.  talilno lepilo  lepilo, ki lepi staljeno ; talilno varjenje  varjenje, pri katerem se do tališča segreti deli spajajo brez pritiska, udarcev

talílnica   -e ž ( ȋ )
delavnica, obrat za taljenje:   talilnica bakra, srebra ; talilnica za predelavo rude

talílnik   -a m ( ȋ )
metal.  posoda za taljenje kovin:   grafitni talilnik ; talilnik za žlahtne kovine
// spodnji del talilne peči, plavža, kjer se zbira staljena kovina:

talílniški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na talilnico ali talilništvo:   talilniški delavec / talilniška peč  talilna peč

talílništvo   -a s ( ȋ )
predelovanje rude v talilnici:   rudarstvo in talilništvo

talílo   -a s ( í )
metal.  snov, ki se dodaja drugi snovi, da se ta lažje stali:   uporabljati kaj za talilo

talín   -a m ( ȋ )
bot.  rastlina s pernatimi listi in cveti brez cvetnih listov in z barvitimi prašničnimi nitmi, Thalictrum:   rumeni talin

talína   -e ž ( í )
teh.  staljena snov:   ohlajevati talino ; aluminijeva talina ; talina stekla / zvarna talina  iz katere nastane zvar

tálion   -a m ( ȃ )
pravn.  povračilo, kaznovanje z enakim zlom:   pri zločinu je šlo za talion ; pravo taliona

tálisman   -a m ( ȃ )
predmet, ki se mu pripisuje čarovna moč in prinašanje sreče:   prstan je njegov talisman ; pren.  imeti koga za talisman

talíšče   -a s ( í )
fiz.  temperatura, pri kateri se ob navadnem tlaku trdna snov tali ali tekočina strjuje:   tališče cinka, živega srebra ; tališče in vrelišče

talíščen   -čna -o  ( ȋ )
pridevnik od tališče:   tališčne spremembe

talítev   -tve ž ( ȋ )
taljenje :   talitev kovine / talitev ledenikov

talíti   -ím nedov. ( ī í )
1. delati, povzročati, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje:   taliti svinec, železo ; ruda se tali ; taliti se pri zelo visoki temperaturi / vosek se tali  topi
2. tajati :   sonce je talilo led ; sneg se tali

talívec   -vca  in  talílec -lca  [ taliu̯ca m ( ȋ )
delavec pri talilni peči:   talivec kovin

tálja   -e ž ( ā )
obl.  oprijet pas:   obleka s taljo

taljênje   -a s ( é )
glagolnik od taliti:   taljenje kovin ; peč za taljenje rude / taljenje snega

taljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da taliti:   taljiva snov ; taljiva žica pri varovalkah
♦ 
metal.  lahko taljive kovine  kovine, ki imajo tališče do 500 °C ; težko taljive kovine  kovine, ki imajo tališče nad 1.500 °C ; teh.  taljiva elektroda  elektroda iz taljive snovi, ki se uporablja za dodajni material

taljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost taljivega:   taljivost kovin

tálka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki iz (vojaško) nasprotne strani s svojim življenjem ali prostostjo jamči za izpolnitev določenih zahtev:   teroristi so izpustili talko ; obdržali so jo za talko
// ženska, ki jo zlasti okupator določi za povračilno žrtev:   aretirali so jo in ustrelili kot talko

talkshow   tudi  tókšov -a  [ tókšov- m ( ọ̑ )
radijska ali televizijska oddaja, v kateri se voditelj pogovarja z eno ali več znanimi osebami; pogovorna oddaja :   gledati talkshowe ; talkshowov se nikoli ne udeležuje ; vabilo v talkshow / televizijski talkshow

tálmi   -ja m ( ȃ )
nekdaj  zlitina bakra, cinka in enega odstotka zlata:   to je talmi, ne zlato ; v prid. rabi:  okrasek iz talmi zlata
 
zastar.  izkazalo se je, da je talmi učenjak  nepravi, lažni

talmúd   in  tálmud -a m ( ȗ; ȃ )
pri judih  zbirka verskih besedil, ki vsebujejo judovsko ustno izročilo in razlage k Stari zavezi, nastalih od 1. stoletja pred našim štetjem do 5. stoletja našega štetja:   poznavalec talmuda

talmudíst   -a m ( ȋ )
1. pri judih  razlagalec talmuda:   znamenit talmudist
2. knjiž. dogmatik :   nestrpen talmudist ; politični talmudist

talmúdski   in  tálmudski -a -o prid. ( ȗ; ȃ )
nanašajoč se na talmud:   talmudski predpisi ; talmudska modrost / talmudska šola  judovska verska šola

tálnica   -e ž ( ȃ )
geogr.  voda, ki se nabira nad neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem:   izvir talnice ; onesnaževanje, zniževanje talnice

talnína   -e ž ( ī )
geol.  vse plasti, ki ležijo pod določeno plastjo kamnine:   talnina premogovega sloja

talón   -a m ( ọ̑ )
1. igr., zlasti pri igrah s kartami  del kart, ki ostanejo po razdelitvi:   kupiti, vzeti karto iz talona / igra brez talona
2. fin.  del vrednostnega papirja, ki obsega kupone:   zamenjati talon
// del čekovne knjižice, ki ostane po izdaji čeka lastniku, čekovni odrezek:

tálov   -a -o prid. ( ā )
kem., v zvezi talovo olje   olju podobna tekočina, ki nastane iz smole iglavcev pri izdelovanju sulfatne celuloze:   uporaba talovega olja v industriji lakov

tálski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na talce ali talstvo:   strah pred talsko smrtjo / talski grobovi

tálstvo   -a s ( ȃ )
dejstvo, da je kdo talec:   niso jih izpustili iz ujetništva zaradi talstva / jemali so jih v talstvo  za talce

tálus   -a m ( ȃ )
bot.  ena ali več celic, ki predstavljajo rastlino brez korenin, stebla in listov; steljka :   zgradba talusa

tàm   prisl. ( ȁ )
1. izraža viden, od govorečega razmeroma oddaljen kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerega se usmerja pozornost koga:   poglej, tam leti letalo ; pokazal je z roko: tam se je ponesrečil ; znamenje, ki ga vidite tam, je zelo staro / tiste breze tam (ob robu gozda) se sušijo ; tisto tam je ajda ; pog.  vi tam pri vratih, pomaknite se naprej / kje je gledališče? Tam na drugi strani ceste ; tam gori na vrhu so razvaline gradu ; vidite, tam, kjer cesta zavije v hrib, je nevaren ovinek ; na tistem vrhu tam zidajo kočo / tu je svet močviren, tam pa se dviga in je rodoviten  na tistem območju / tukaj pobarvaj zeleno, tam pa rumeno ; cev tam pušča
2. izraža iz položaja znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerem se govoreči ne nahaja:   pridite sem, kaj pa delate tam / tu v sobi je prijetno toplo, tam zunaj pa je mraz ; kako živite tam pri vas ; bila je noč, tam daleč je pokalo ; to se je zgodilo tam nekje v Ameriki / star.  doma je tam od Gorice  iz Gorice, z Goriškega / ostanite tam, kjer ste ; vedno se pojavi tam, kjer ga najmanj pričakujejo ; kjer je prosila za pomoč, (tam) so ji pomagali ; tam, kjer ne raste nič drugega, rastejo lišaji / kot poziv straže  stoj, kdo tam / z oslabljenim pomenom:, pesn.  stoji, stoji tam beli grad ; pog.  nič ne dela, samo (tam) okrog se potepa
3. izraža iz sobesedila znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerem se govoreči ne nahaja:   padel je v jarek in tam obležal ; staro hišo so podrli, prav tam bodo sezidali novo  na njenem mestu ; preselil se je v mesto in se tam,  star.  le-tam zaposlil / poglej v slovar, kaj tam piše / stal je na balkonu in od tam opazoval povorko / zaposlil se je pri gradbenem podjetju in tam ostal do upokojitve  pri njem
4. v zvezi s tu   izraža mesto, ki je v predhodnem besedilu bolj oddaljeno:   če primerjamo to območje z obmorskim, vidimo, da so tu zime ostre, tam pa mile / tu je pesnik uporabil drugačna izrazna sredstva kot tam  v prej omenjenem, obravnavanem delu / pripoved je nadaljeval tam, kjer je prejšnji dan končal
// v zvezi s tu, tukaj   izraža enega od več nedoločenih krajev:   srečali so tu samotnega pastirja, tam kakega turista / potres je zdaj tu zdaj tam, ne da se ga predvideti ; tatvine so bile enkrat tukaj, enkrat tam ; dela malo tukaj, malo tam, kakor se pokaže potreba / tu in tam je rastlo kako drevo ; tu pa tam so plavali oblački
5. nar. tja 1 gremo tam ; splezaj tam gor
6. v zvezi tam in tam   izraža kraj, ki je znan, a se noče, ne more imenovati:   rojen tam in tam ; študiral tam in tam ; doma od tam in tam
7. nav. ekspr.  na tisti stopnji, v tistem stanju, položaju:   spet smo tam, kjer smo bili ; zdaj so tam, ko jih nihče več ne upošteva
8. z oslabljenim pomenom  poudarja približnost časovne določitve:   tam nekje jeseni bodo o tem razpravljali ; obiskal jih bo tam okrog novega leta ; tam sredi drugega meseca se otrok že nasmehne
● 
ekspr.  ključ smo izgubili, zdaj smo pa tam  v neprijetnem, kočljivem položaju ; ekspr.  potrebna je največja previdnost, če ne smo tam  bomo doživeli katastrofo ; slabš.  kmalu bo tam, kjer ni muh  bo umrl ; ekspr.  ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv  naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo ; pog.  živi tam čez  v tujini ; star.  potovali so sem pa tam  v različne smeri ; star.  sem pa tam, tam pa tam so se zbrale v kavarni  sem in tja, kdaj pa kdaj ; glej opombo 5 prav tam  pri navajanju vira  na istem kraju (v knjigi), v istem delu ; ekspr.  tak je: danes tukaj, jutri tam  brez obstanka v istem kraju

tamagóči   -ja m ( ọ̑ )
elektronska igrača, ki na zaslonu prikazuje digitalne podobe bitja, za katerega otrok skrbi podobno kot za hišnega ljubljenčka:   igrati se s tamagočijem ; ljubljenček tamagoči

támar   -ja m ( á )
1. nar. severozahodno  ograjen prostor, v katerega se zapira živina; staja :   zapreti, zganjati govedo v tamar ; ovčji tamar
2. nar. koroško  preprosta stavba za bivanje živali:   številni tamarji na planini

tamarínda   -e ž ( ȋ )
bot.  visoko tropsko drevo z rumenkastimi cveti, katerega plodovi se uporabljajo v zdravilstvu in prehrani, Tamarindus indica:   poprovci in tamarinde

tamaríska   -e ž ( ȋ )
bot.  zimzeleni grm ali drevo z zelo majhnimi listi in drobnimi cveti v socvetjih, Tamarix:   pinije in tamariske

tamarískov   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od tamariska:   tamariskov grm

tamaríša   -e ž ( ȋ )
bot.  zimzeleni grm ali drevo z zelo majhnimi listi in drobnimi cveti v socvetjih, Tamarix:

támast   -a -o prid. ( á )
nar. vzhodno omotičen , mlahav :   bil je ves tamast od ležanja

támbor   -ja m ( á )
nekdaj  (vojaški) bobnar:   tambor monotono udarja na boben ; četni tambor

tambúr   in  támbur -ja m ( ū; ā )
1. zastar.  (vojaški) boben:   udarjati na tambur, po tamburju
2. nekdaj  (vojaški) bobnar:   pred četo je korakal tambur

tambúra   in  támbura -e ž ( ȗ; ȃ )
nar. belokranjsko tamburica :   brenkati na tamburo

tamburáš   -a m ( á )
kdor igra (na) tamburico:   nastop tamburašev

tamburáški   -a -o  ( á )
pridevnik od tamburaš:   tamburaški zbor

tambúrati   -am nedov. ( ȗ )
zastar.  igrati (na) tamburico:   rad je pel in tambural

tambúrica   in  támburica -e ž ( ȗ; ȃ )
ljudsko glasbilo z 2 do 16 strunami, na katero se igra s trzalico:   brenkati, igrati na tamburico

tamburín   -a m ( ȋ )
glasbilo iz ozkega valjastega oboda, v katerem so kovinske ploščice, in ene same opne:   stresati tamburin ; udarjati z roko na tamburin ; plesalka s tamburinom

tamburína   -e ž ( ȋ )
zastar. tamburin :   udarjati na tamburino

tambúrmajór   in  támburmajór -ja m ( ū-ọ̑; ā-ọ̑ )
nekdaj  vodja (vojaških) bobnarjev:   tamburmajor s palico z zlatim jabolkom

tàmkaj   prisl. ( ȁ )
star. tam :   glej, tamkaj gredo / doma je tamkaj med hribi / odšla sta na semenj. Tamkaj je bilo dosti živine / šla je tamkaj, kamor so šli drugi  tja / tamkaj od dvanajstega stoletja dalje

tàmkajšnji   -a -e prid. ( ȁ )
ki je v tistem kraju, tam:   tamkajšnji prebivalci ; tamkajšnje podnebje

tàmle   prisl. ( ȁ )
tam :   glej ga, tamle gre ; tamle imamo vse pripravljeno ; poberi tamle tisto lopato ; tamle nekaj vidim / kje je oče? Tamle na vrtu ; tamle v senci počiva ; tamle čez, tamle zgoraj so vaški gozdovi / pog.  ti tamle, pridi sem

tàmlele   prisl. ( ȁ )
ekspr. tam , tamle :   tamlele sem doma ; vprašaj tistega tamlele

támo   prisl. ( ȃ )
zastar. tam :   tamo gori stoji grad / največji reveži so ljudje tamo, kjer je sovraštvo

támošnji   -a -e prid. ( ȃ )
star. tamkajšnji :   tamošnji prebivalci ; to je značilno za tamošnje razmere

tampón   -a m ( ọ̑ )
1. zvitek gaze, vate za čiščenje okolice ran, zaustavljanje krvavitve, vpijanje tekočine:   narediti tampon iz gaze ; natlačiti tampone v nos ; sterilni tamponi
2. publ.  zaščitni, ločilni vmesni pas, območje:   narediti tampon med industrijskim in stanovanjskim delom naselja / naša država naj bi bila tampon med blokoma
3. grad. žarg.  plast gramoza pod vrhnjo plastjo cestišča; tamponski sloj :   nanesti plast asfalta na tampon

tamponáda   -e ž ( ȃ )
med.  zapolnitev s tamponom, tamponi, da se zaustavi krvavitev, odstrani tekočina:   tamponada nosu, rane

tamponírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
med.  zapolniti kaj s tamponom, tamponi, da se zaustavi krvavitev, odstrani tekočina:   tamponirati nos, rano

tampónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na tampon:   tamponski zvitek / tamponska država  država, ki zaradi svojega položaja med dvema državama preprečuje njune medsebojne spopade
 
grad.  tamponski sloj  plast gramoza pod vrhnjo plastjo cestišča

tamtám   -a m ( ȃ )
1. glasb.  gong z zvokom nedoločene višine:   udarec na tamtam
2. glasb.  lesen afriški boben:   z rokami udarjati na tamtam ; bobnanje tamtamov
3. publ. hrup , trušč :   s svojim prihodom je povzročil velik tamtam / z velikim tamtamom sprejeta razprava

táncati   -am nedov. ( ȃ )
nižje pog.  skakati po eni nogi:   otrok tanca po pločniku / medved tanca v krogu  se prestopa z noge na nogo / tancati po eni nogi

tančíca   -e ž ( í )
zelo tanka in redka tkanina:   kupiti tri metre tančice ; rokavi iz tančice / ekspr.  obleči se v tančice  oblačila iz tančice
// kos take tkanine, ki se uporablja zlasti za zakrivanje obraza:   nositi tančico ; spustiti tančico čez obraz ; klobuk s tančico / poročna, žalna tančica
// ekspr., s prilastkom  kar je po prozornosti podobno tančici:   tančica dima, megle ; škrlatne tančice večerne zarje / pokrajino je prekrivala tančica snega  tanka plast ; pren.  vse je bilo zavito v tančico skrivnosti
● 
ekspr.  odgrinjati tančico s česa  razkrivati kaj ; knjiž.  ugotavljati stilne tančice besedila  odtenke

tančíčarica   -e ž ( ȋ )
nav. mn., zool.  zelene ali rumenkaste žuželke z dolgimi nitastimi tipalnicami, Chrysopidae:   bube, ličinke tančičaric

tančíčast   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na tančico:   tančičasta obleka / tančičaste meglice

tančíčen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tančico:   tančična obleka, zavesa / tančična tkanina

tančíčje   -a s ( ȋ )
več tančic, tančice:   spustiti tančičje čez obraz / knjiž., ekspr.  tančičje dežja

tančína   -e ž ( í )
knjiž. odtenek :   tančina rjave barve / pisava ne zaznamuje vseh glasovnih tančin / izpovedati vse tančine notranjega doživljanja / obvladati tančine skladbe
● 
knjiž.  poznati kaj do vseh tančin  popolnoma, čisto ; knjiž.  tančina črte  tankost

tandém   tudi  tándem -a m ( ẹ̑; ȃ )
1. kolo z dvema sedežema, nameščenima drug za drugim, dvosedežno kolo:   voziti se s tandemom / tekmovanje tandemov  dvojic, parov na tandemu
2. publ.  skupaj nastopajoča dvojica, par:   trenutno sta najboljši košarkarski tandem ; politika sta se predstavila kot najnovejši tandem / režiser je ustvaril dobro predstavo v tandemu s scenaristom  v sodelovanju ; v prid. rabi:  tandem vožnja
 
teh.  tandem stroj  nekdaj  parni stroj z dvema valjema, nameščenima drug za drugim na skupni batnici; tandemski stroj

tandémski   tudi  tándemski -a -o prid. ( ẹ̑; ȃ )
nanašajoč se na tandem:   tandemski modeli koles / tandemsko kolo  kolo z dvema sedežema, nameščenima drug za drugim, dvosedežno kolo
 
teh.  tandemski stroj  nekdaj  parni stroj z dvema valjema, nameščenima drug za drugim na skupni batnici

tánek   -nka -o  tudi  tènek  tudi  tenák tènka -o  in  -ó  [ druga oblika tənək prid. , tánjši  ( á; ə̀ ȃ ə̀ )
1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost; ant. debel :   tanek kos kruha ; tanek list, papir ; tanka knjiga, pločevina, stena ; tanka plast ledu ; tanka tkanina / proti robovom tanjše leče / tanka bluza  iz tanke tkanine ; tanke nogavice
// ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer:   tanka nit, palica, veja, žica ; plesti s pol številke tanjšimi pletilkami ; tanko deblo ; tanek kot las / tanki prsti ; tanek vrat / tanek curek krvi ; tanek steber dima / tanka črta ; tanke obrvi, ustnice
2. ekspr. vitek , suh :   visok tanek človek ; tanko dekle ; tanek kot prekla / bila je tanka čez pas
3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev; oster :   tanek sluh, vid, voh / tanko uho
4. knjiž. izostren , prefinjen :   imeti tanek čut za lepoto, pravičnost ; s tankim posluhom predstaviti literarno delo / tanek humor
5. ekspr.  (tonsko) visok:   govoriti, peti s tankim glasom ; tanek jok, smeh ; tanko cingljanje
6. ekspr. prosojen , rahel :   tanka megla ; tanka večerna zarja / skozi okno je prihajala tanka svetloba
7. knjiž. natančen , podroben :   ta stvar je vredna tankega premisleka ; tanjša raziskava je pokazala, da to ni res
● 
ekspr.  rezati komu tanek kruh  dajati mu malo sredstev za življenje ; pog.  ima tanek nos  zelo bistro, pravilno predvideva ; knjiž.  tanek smehljaj  komaj opazen, zaznaven ; ekspr.  zunaj brije tanek veter  oster, zelo mrzel ; ekspr.  ta človek ima tanke živce  je zelo občutljiv, razdražljiv ; ekspr.  imeti tanko denarnico  malo denarja ; nar.  tanka kava  ne močna ; knjiž.  človek tankih misli  pronicljiv, prodoren ; ekspr.  tanka plast izobražencev  majhno število ; knjiž.  človek tanke vesti  tankovesten ; knjiž., ekspr.  bil je tankega zdravja  slabega, rahlega
♦ 
anat.  tanka povrhnjica ; tanko črevo  začetni, ožji del črevesa ; biol.  tanka kutikula ; kozm.  tanka koža  koža s tanko povrhnjico in občutljiva na zunanje dražljaje prim. natanko

tangenciálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki se dotika, dotikalen:   tangencialna ploskev
2. les.  ki gre zunaj središča v smeri tangente:   tangencialne razpoke v lesu / tangencialni prerez debla
♦ 
fiz.  tangencialni pospešek  pospešek v smeri tangente na krivuljo, po kateri se giblje telo ; tangencialna sila  sila, ki deluje v smeri tangente ; geom.  tangencialna ravnina  dotikalna ravnina

tángens   -a m ( ȃ )
geom., v zvezi tangens kota   število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu nasprotne in kotu priležne katete v pravokotnem trikotniku:   izračunati tangens kota

tangénta   -e ž ( ẹ̑ )
geom.  premica, ki se dotika krivulje ali ploskve, dotikalnica:   narisati tangento na krog ; dotikališče tangente / tangenta krivulje, ploskve

tangénten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na tangento:   tangentna smer / tangentni četverokotnik, mnogokotnik ; tangentni stožec  stožec, katerega premice tvorilke so tangente dane ploskve, dotikalni stožec
 
fiz.  tangentni pospešek  pospešek v smeri tangente na krivuljo, po kateri se giblje telo

tángice   -gic ž mn. ( ȃ )
spodnje hlače, ki ne prekrivajo zadnjice, ampak imajo na zadnji strani in okoli pasu ozke trakove blaga:   ko se je sklonila, so ji tangice pogledale iz hlač ; nositi tangice ; črne, čipkaste tangice ; moške tangice ; tangice in modrček

tangírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž.  tikati se, zadevati:   to me ne tangira / gospodarske spremembe tangirajo delovno organizacijo
♦ 
geom.  imeti v skupni točki skupno tangento, dotikati se

tángo   -a m ( ȃ )
zmerno hiter ples v dvodobnem taktu, po izvoru iz Južne Amerike:   plesati tango / argentinski tango
// skladba za ta ples:   zvoki tanga

tángov   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od tango:   tangov korak

tanílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tanjenje:   tanilni postopek / tanilno kladivo

tanín   -a m ( ȋ )
kem.  organska snov trpkega okusa, ki se uporablja zlasti za strojenje, čreslovina:   pridobivati tanin iz hrastovega lubja ; raztopina tanina / tovarna tanina

tanínov   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od tanin:   taninov ekstrakt

tanínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tanin:   taninski izvleček
 
teh.  taninski les  les za pridobivanje tanina z izluževanjem

taníti   -ím  tudi  tániti -im nedov. ( ī í; á ȃ )
knjiž. tanjšati :   taniti žico ; taniti s kovanjem / taniti testo  valjati, vleči / plošča se proti robovom tani
♦ 
metal.  taniti kovino  dajati kovini obliko tankih lističev

tanjênje   -a s ( é )
glagolnik od taniti:   tanjenje žice / tanjenje kovin

tánjšanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od tanjšati:   tanjšanje žice

tánjšati   -am nedov. ( ȃ )
delati (bolj) tanko:   tanjšati nit, vitre, žico / tanjšati testo  valjati, vleči
 
podolžne črte postavo tanjšajo  jo delajo vitkejšo

tánk   -a m ( ȃ )
1. oklepno vozilo z gosenicami in zgornjim vrtljivim delom s topovsko cevjo in včasih z mitraljezom:   streljati iz tanka ; zlesti v tank ; s tanki oborožena enota ; ropot tankov ; voznik tanka ; napad na tanke / lahki, težki tank
2. v vozilo vgrajena posoda za pogonsko gorivo:   napolniti tank z bencinom ; prazen tank ; tank avtomobila, letala / bencinski tank
// velika zaprta kovinska posoda za hranjenje tekočin:   imeti v tankih mleko, vino ; tanki in sodi
3. navt.  zaprt prostor ali del zaprtega prostora pri plovilih za shranjevanje ali prevažanje tekočin:   hraniti pitno vodo v tanku ; tanki za tekoči tovor ; tanki na tankerju / balastni tank  v katerega se načrpa morska voda za obremenitev premalo obtežene ladje ; vzgonski tanki doka  s katerimi se uravnava višina doka

tánkanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od tankati:   tankanje goriva

tánkati   -am nedov. ( ȃ )
pog.  točiti gorivo:   med vožnjo so večkrat tankali / tankati bencin, nafto
● 
pog.  spet so šli tankat  pit, popivat

tánker   -ja m ( á )
ladja za prevoz nafte, tekočih goriv:   zgraditi tanker ; prevažati nafto v tankerjih ; tanker z nosilnostjo dvajset tisoč ton

tánkerski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na tanker:   tankerski prevoz / varnost tankerske plovbe / tankerska pot / tankerska ladja  tanker

tankéta   -e ž ( ẹ̑ )
med drugo svetovno vojno  lahki tank italijanske izdelave:   kolona tankov in tanket

tankíst   -a m ( ȋ )
vojak tankovske enote:   tankist je zlezel v tank ; biti dodeljen k tankistom

tankístovski   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od tankist:   tankistovska oprema

tanko...   tudi  tenko...  [ druga oblika tənko prvi del zloženk
nanašajoč se na tanek:   tankodebeln, tankokožen, tankolas, tankonog, tankoplasten ; tankočuten, tankoslušen, tankovestnost

tankočúten   tudi  tenkočúten -tna -o  [ druga oblika tənkočutən prid. ( ū )
1. ki ima izostren, prefinjen čut za kaj:   tankočuten bralec, opazovalec ; tankočuten estet, umetnik / tankočuten opis dogodka  izostren, prefinjen ; tankočuten posluh za družbeno dogajanje
2. knjiž. rahločuten , obziren :   tankočuten človek ; biti tankočuten do bolnikov / tankočutno razumevanje ljudi

tankočútje   tudi  tenkočútje -a  [ druga oblika tənkočutje s ( ȗ )
knjiž. tankočutnost :   umetnikovo tankočutje

tankočútnost   tudi  tenkočútnost -i  [ druga oblika tənkočutnost ž ( ū )
1. lastnost, značilnost tankočutnega človeka:   tankočutnost umetnika / dogodke je opisal z veliko tankočutnostjo ; jezikoslovna tankočutnost
2. knjiž. rahločutnost , obzirnost :   tankočutnost se ne more družiti z grobostjo

tankokóžen   tudi  tenkokóžen -žna -o  [ druga oblika tənkokožən prid. ( ọ̄ ọ̑ )
ki ima tanko kožo:   tankokožna žival

tankolás   in  tankolàs  tudi  tenkolás  in  tenkolàs -ása -o  [ tretja in četrta oblika tənkolas prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima tanke lase:   tankolaso dekle / pesn.  tankolasa breza

tankolupínast   tudi  tenkolupínast -a -o  [ druga oblika tənkolupinast prid. ( í )
ki ima tanko lupino:   tankolupinasto jabolko ; tankolupinasto jajce / tankolupinasti oreh

tankonóg   tudi  tenkonóg -a -o  [ druga oblika tənkonog- prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima tanke noge:   tankonoga žival / ekspr.  tankonogo stojalo za note
// ekspr. vitkonog , drobnonog :   tankonogo dekle

tankonós   tudi  tenkonós -a -o  [ druga oblika tənkonos prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima tanek nos:   tankonos človek

tankoplásten   tudi  tenkoplásten -tna -o  [ druga oblika tənkoplastən prid. ( ā )
ki je iz tanke plasti:   tankoplastna obloga za tla
 
elektr.  tankoplastni upor

tankopŕst   tudi  tenkopŕst -a -o  [ druga oblika tənkopərst prid. ( ȓ r̄ )
ki ima tanke prste:   bele tankoprste roke

tankosléden   tudi  tenkosléden -dna -o  [ druga oblika tənkosledən prid. ( ẹ̄ )
knjiž.  zaradi ostrega voha sposoben dobro slediti:   tankosleden pes

tankoslúh   tudi  tenkoslúh -a -o  [ druga oblika tənkosluh prid. ( ȗ ū )
knjiž. tankoslušen :   tankosluha srna / tankosluho uho

tankoslúšen   tudi  tenkoslúšen -šna -o  [ druga oblika tənkoslušən prid. ( ū )
1. ki ima oster sluh:   tako je tankoslušen, da sliši najmanjši šum ; tankoslušna žival / tankoslušno uho
2. knjiž.  ki ima izostren, prefinjen čut za kaj; tankočuten :   tankoslušen bralec ; tankoslušen umetnik / bila je tankoslušna za krivice

tankoslúšnost   tudi  tenkoslúšnost -i  [ druga oblika tənkoslušnost ž ( ū )
1. lastnost, značilnost tankoslušnega človeka:   zaradi svoje tankoslušnosti je slišal najmanjši šum
2. knjiž. tankočutnost :   z veliko tankoslušnostjo ocenjevati literarno delo

tankoslúten   tudi  tenkoslúten -tna -o  [ druga oblika tənkoslutən prid. ( ū )
knjiž. tankočuten :   tankoslutna ženska / tankosluten estetski čut  izostren, prefinjen

tankoslútnost   tudi  tenkoslútnost -i  [ druga oblika tənkoslutnost ž ( ū knjiž.
1. tankočutnost :   kritikova tankoslutnost
2. rahločutnost , obzirnost :   cenil je materino tankoslutnost / tankoslutnost njenega srca

tánkost   tudi  tènkost -i  [ druga oblika tənkost ž ( á; ə̀ )
lastnost, značilnost tankega:   tankost blaga, vlaken / tankost črte / ekspr.  tankost sluha  ostrost / knjiž.  do tankosti je vse premislil  zelo natančno

tankosténski   tudi  tenkosténski -a -o  [ druga oblika tənkostenski prid. ( ẹ̄ )
teh.  ki ima tanko steno:   tankostenska cev

tankoúmen   tudi  tenkoúmen -mna -o  [ druga oblika tənkoumən prid. ( ú ū )
knjiž. bistroumen , ostroumen :   tankoumno vprašanje / tankoumna ironija

tankoúmnost   tudi  tenkoúmnost -i  [ druga oblika tənkoumnost ž ( ú )
knjiž. bistroumnost , ostroumnost :   tankoumnost pri razčlenjevanju problema / tankoumnost vprašanja

tankovésten   tudi  tenkovésten -tna -o  [ druga oblika tənkovestən prid. ( ẹ̄ )
zelo natančen, strog glede moralnosti svojega ravnanja:   tankovesten razsodnik ; biti tankovesten pri kupčijah ; glede zakonske zvestobe ni bil preveč tankovesten
// ekspr.  zelo skrben, natančen:   tankovesten plačnik ; pri svojem delu je zelo tankovesten / tankovesten pregled

tankovéstnež   tudi  tenkovéstnež -a  [ druga oblika tənkovestnež- m ( ẹ̑ )
ekspr.  tankovesten človek:   imeti koga za tankovestneža

tankovéstnost   tudi  tenkovéstnost -i  [ druga oblika tənkovestnost ž ( ẹ̄ )
lastnost, značilnost tankovestnega človeka:   muči se zaradi tankovestnosti ; zdrava tankovestnost
// ekspr.  velika skrbnost, natančnost:   tankovestnost prepisovalca

tankovíden   tudi  tenkovíden -dna -o  [ druga oblika tənkovidən prid. ( í ī )
knjiž.  ki zna natančno, zelo dobro opazovati:   tankoviden pisatelj

tankovídnost   tudi  tenkovídnost -i  [ druga oblika tənkovidnost ž ( í )
knjiž.  sposobnost človeka, ki zna natančno, zelo dobro opazovati:   tankovidnost izkušene ženske

tankovrát   in  tankovràt  tudi  tenkovrát  in  tenkovràt -áta -o  [ tretja in četrta oblika tənkou̯rat prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima tanek vrat:   tankovrat človek / tankovrata steklenica

tánkovski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tank:   tankovski oklep / tankovsko in protiletalsko orožje / tankovski napad ; tankovska zaseda / tankovske enote
 
teh.  tankovske gosenice

tanljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž.  ki se da tanjšati:   tanljiva žica
 
metal.  tanljiva kovina  kovina, ki se da oblikovati v tanke liste

tántal   -a m ( ȃ )
kem.  zelo trda, težko taljiva kovina sive barve, element Ta:   vijak iz tantala

tántalov   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tantal:   tantalova ruda / tantalov oksid

Tántalov   -a -o prid. ( ȃ )
knjiž., ekspr., v zvezi Tantalove muke in tantalove muke   muke koga, ki zaman želi dobiti, doseči to, kar je na dosegu:   to mu povzroča Tantalove muke / trpeti Tantalove muke

tántalski   -a -o prid. ( ȃ )
knjiž., ekspr.  tak kot pri Tantalu:   tantalski napor / trpel je tantalske muke  Tantalove muke

tantáva   -e ž ( ȃ )
nar. primorsko skušnjava :   mučila ga je tantava, da bi vstopil

tantiéma   -e ž ( ẹ̑ nav. mn.
1. avtorjev delež od dohodka javno izvajanega umetniškega dela:   dobiti, izplačati tantieme ; tantieme od uprizoritev igre / avtorske tantieme
2. delež vodstvenega osebja pri dobičku delniške družbe:   prejeti tantieme ; dividende in tantieme

tántigovati   -ujem  in  tantigováti -újem nedov. ( á; á ȗ )
nar. dolenjsko tožiti , tarnati :   kaj bi tantigoval, saj nič ne pomaga

tántra   -e ž ( ȃ )
starodavni indijski sistem obredov in tehnik, pri katerih se ustvarjalna energija, božanska moč uporabljata za dosego višjih stanj zavesti in razsvetljenja:   skrivnost tantre ; tečaj tantre

tántričen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na tantro:   tantrični kult ; tantrični obredi ; tantrična filozofija / tantrični budizem

tántrik   -a m ( á )
kdor izvaja tantro:   srečanje tantrikov ; jogiji in tantriki

taoíst   -a m ( ȋ )
pripadnik taoizma:   taoisti in budisti

taoístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na taoiste ali taoizem:   oblačilo taoističnega duhovnika ; taoistična miselnost

taoízem   -zma m ( ī )
filoz.  nauk, ki ga je osnoval Lao-tse, razširjen zlasti na Kitajskem:   budizem in taoizem

tàp   medm. ( ȁ )
posnema zamolkel glas lahnega udarca, koraka pri lahki hoji:   stekla je čez cesto: tap, tap, tap ; nestrpno je trkal s prsti po mizi: tap, tap

tápanje   tudi  tapánje -a s ( ā; ȃ )
glagolnik od tapati, hoditi:   slišati je bilo tapanje bosih nog / opotekanje in tapanje v temi

tápas   -a  in  -- m ( ȃ )
španska jed, ki se navadno postreže kot prigrizek ob pijači:   odlični, okusni tapasi ; pestra izbira različnih vrst tapasov / zabava s tapasi  na kateri se strežejo tapasi / španski tapas

tápati 1   -am nedov. ( á zastar.
tapljati , tipati :   tapal je z roko okrog sebe

tápati 2   -am  tudi  tapáti -ám nedov. ( ā ȃ; á ȃ zastar.
1. tiho hoditi:   v nogavicah je tapal po sobi ; slišali so, kako tapajo po mehki zemlji / po deželi tapajo tihotapci  hodijo
2. tavati , bloditi :   med ruševinami so tapali žalostni starci ; oprijemal se je zidov in tapal po mraku

tapecíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od tapecirati:   tapeciranje sedežev / tapeciranje sten

tapecírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. oblagati z mehko podlogo, blaziniti:   tapecirati stole
2. oblagati s tapetami:   tapecirati sobo ; tapecirati steno

tapenáda   -e ž ( ȃ gastr.
namaz iz kaper, oliv, inčunov in olivnega olja, po izvoru iz Provanse:   namazati testo s tapenado ; žlica tapenade ; morski sadeži s tapenado

tapét   -a m ( ẹ̑ )
knjiž., navadno v zvezi biti na tapetu   biti obravnavan:   vprašanje je na tapetu

tapéta   -e ž ( ẹ̑ )
prevleka za stene, pohištvo:   izdelovati, polagati tapete ; pokriti, prelepiti stene s tapetami ; rožaste, vzorčaste tapete ; vrste tapet / soba s svetlimi tapetami, s svetlo tapeto / lepiti tapeto od zgoraj navzdol  kos, pas tapet / pralne tapete ; samolepilne tapete
● 
ekspr.  tudi vi boste prišli na tapeto  tudi o vas bodo kritično govorili ; ekspr.  biti na tapeti  biti obravnavan

tapétar   -ja m ( ẹ̑ )
kdor se poklicno ukvarja s polaganjem tapet:   soboslikar in tapetar

tapéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na tapeto:   tapetni vzorci / tapetni zvitek / tapetni papir ; tapetno blago ; tapetno lepilo

tapetírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
oblagati s tapetami; tapecirati :   tapetirati steno

tapétnica   -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki se poklicno ukvarja z izdelovanjem in popravljanjem oblazinjenega pohištva, žimnic:   dati preobleči stole tapetnici

tapétnik   -a m ( ẹ̑ )
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem in popravljanjem oblazinjenega pohištva, žimnic:   najeti tapetnika ; učiti se za tapetnika

tapétniški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na tapetnike ali tapetništvo:   tapetniški izdelki / tapetniški žebelj ; tapetniška šivanka ; tapetniško blago, usnje / tapetniški tehnik

tapétništvo   -a s ( ẹ̑ )
obrt za izdelovanje in popravljanje oblazinjenega pohištva, žimnic:   ukvarjati se s tapetništvom

tápica   -e ž ( á )
slabš.  neodločen, bojazljiv človek:   taka tapica ni zmožna junaških dejanj ; bodi mož, ne tapica ; mehkužna tapica

tapióka   -e ž ( ọ̑ )
v tropskem okolju  moka iz gomoljev manioka:   puding iz tapioke

tapír   -ja m ( í )
zool.  v tropskih pragozdovih živeči sesalec z dolgim gobcem, Tapirus:   kopito tapirja / indijski tapir

tapiseríja   -e ž ( ȋ )
ročno tkana, navadno stenska preproga s figuralnimi, rastlinskimi motivi:   dvorano so krasile tapiserije ; razstava tapiserij
// ed.  umetnost, ki se ukvarja z izdelovanjem takih preprog:   področji njegovega ustvarjanja sta slikarstvo in tapiserija / razstava sodobne tapiserije

tapisóm   -a m ( ọ̑ )
obloga iz plasti sintetičnih vlaken, ki so z iglanjem pritrjene na podlago, iglana talna obloga:   polagati tapisom ; pokriti tla s tapisomom ; svetel tapisom ; tapete in tapisom

tapisón   -a m ( ọ̑ )
pog. tapisom :   polagati tapison

tápka   -e ž ( á )
slabš.  neodločen, bojazljiv človek:   to tapko lahko vsak pregovori / kot psovka  ti že ne boš vpil name, tapka

tápkanje   tudi  tapkánje -a s ( ȃ; ȃ )
glagolnik od tapkati:   tapkanje po stopnišču / tapkanje pasjih tac / s tapkanjem je umiril konja

tápkati   -am  tudi  tapkáti -ám nedov. ( ȃ; á ȃ ekspr.
1. tiho hoditi:   v copatah je tapkala po hodniku ; tapkati po preprogi / slišal je, kako lahni koraki tapkajo za njim / tapkati po hribovskih poteh  hoditi ; tiho je tapkal po ulici
2. večkrat zapovrstjo na rahlo in hitro dotakniti se zlasti z roko:   s kazalcem je tapkal po cigareti ; tapkati se s prstom po ustnicah / ljubeče ji je tapkala roko  trepljala ; tapkal je s prsti po mizi  bobnal

tapljánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od tapljati:   prijateljsko tapljanje ; tapljanje in božanje / tapljanje mačke / tapljanje čeveljčkov

tapljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. večkrat zapovrstjo na rahlo in hitro dotakniti se zlasti z roko:   tapljala ga je po roki ; tapljati konja po vratu / z brisačo se je tapljala po obrazu / spodbudno ga je tapljal po ramenu  trepljal
 
ekspr.  mravlje tapljajo s tipalnicami  tipajo
2. ekspr.  tiho hoditi:   veselo je tapljal in drobil okoli ; jagnje je tapljalo zraven matere / slišal ga je, kako taplja po stopnicah

tápniti   -em dov. ( á ȃ )
ekspr.  na rahlo udariti:   ljubeče ga je tapnila po licu

taponíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od taponirati:   taponiranje okoli oči

taponírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
kozm.  večkrat zapovrstjo na rahlo in hitro dotakniti se z blazinicami prstov:   taponirati okolico ust

tára   -e ž ( ā )
teža embalaže:   odšteti taro od bruto teže ; vpisati taro

tarantás   -a m ( ȃ )
v ruskem okolju, nekdaj  voz za prevažanje ljudi:   zapreči trojko v tarantas ; pripeljati se s tarantasom

tarantéla   -e ž ( ẹ̑ )
1. zool.  velik, rjav strupen pajek, živeč v Sredozemlju, Lycosa tarentula:   pičila ga je tarantela ; raziskovalec tarantel
2. živahen južnoitalijanski ljudski ples v šestosminskem ali triosminskem taktu:   plesati tarantelo

taratájka   -e ž ( ȃ )
v ruskem okolju  lahek dvokolesni voz:   peljati se s taratajko

tárbuš   in  tarbúš -a m ( ȃ; ȗ )
v arabskem okolju  fesu podobno pokrivalo:   pokriti se s tarbušem

tárča   -e ž ( ȃ )
1. predmet, v katerega se strelja za vajo, na tekmovanju:   postaviti tarče ; zgrešiti tarčo ; streljati v tarčo ; papirnata tarča ; tarča na lepenki / kupiti tarčo  predmet z narisanimi koncentričnimi polji za vajo v streljanju
// navadno v povedni rabi  predmet, v katerega se strelja:   umikajoči se so bili tarča sovražnika ; letala so si za tarčo izbrala most / postojanka je postala tarča napadov
 
fiz.  priprava, na katero se usmeri curek delcev pri proučevanju reakcij med delci in atomi, atomskimi jedri
2. ekspr., v povedni rabi  oseba, stvar, na katero se nanaša kako negativno dejanje:   biti tarča šal, zbadljivk ; njihovo ravnanje je postalo tarča kritike, napadov

tárčen   -čna -o prid. ( ȃ )
1. ki ima točno določen cilj, namen:   tarčna zdravila ; tarčno zdravljenje
2. nanašajoč se na stvar, na katero je usmerjeno kako dejanje:   poleg tarčnih se v ribiške mreže ujamejo tudi organizmi, ki neposredno niso ribiški cilj
3. nanašajoč se na tarčo:   tarčni lokostrelec ; tarčno lokostrelstvo

taríf   -a m ( ȋ )
zastar. tarifa :   plačilo po določenem tarifu

tarífa   -e ž ( ȋ )
1. seznam storitev z navedbo cen:   objaviti, sestaviti tarifo ; nosaška, odvetniška, poštna tarifa ; telefonska, železniška tarifa ; tarifa za bančne storitve ; veljavnost tarife
// seznam elementov z ustreznimi cenami za obračunavanje porabe, uporabe česa:   vodarinska tarifa ; tarifa za električno energijo, stanarino
// cena, določena v takem seznamu:   zvišati tarifo ; plačati po tarifi ; nizke tarife za morski promet
2. navadno s prilastkom  seznam predmetov, storitev, za katere se plača davščina, z navedbo višine davščine na enoto:   sprejeti carinsko tarifo ; davčna, uvozna tarifa
 
ekon.  mezdna tarifa  po kateri se plača delavcu mezda ; žel.  diferencialna tarifa  večja ali manjša od tiste, ki splošno velja

tarífen   -fna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tarifo:   tarifni predpis ; tarifna postavka
 
pravn.  tarifni pravilnik  do 1961  pravilnik, ki vsebuje osnove za določanje osebnega dohodka delavca v gospodarskih organizacijah

tarifêr   -ja m ( ȇ )
uslužbenec, ki preverja obračune storitev glede na tarifo:   delovno mesto tariferja

tarifírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
določiti plačilo po tarifi:   tarifirati storitev

tarírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
določiti taro:   tarirati železniški vagon

tárnanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od tarnati:   s tarnanjem ni mogoče ničesar spremeniti ; tarnanje nad usodo / stokanje in tarnanje

tárnati   -am nedov. ( ȃ )
govoriti, pripovedovati o svojih skrbeh, težavah, trpljenju:   tarnal bi, če bi kaj pomagalo ; tarnal je, da težko živi ; tarnati o hudih časih, nad pomanjkanjem ; nič hudega mu ni, preveč tarna / v pismih samo tarna / tarnala je, da skoraj nič ne vidi  pritoževala se je
// z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino:   ranjenci so vzdihovali in tarnali ; ekspr.  tarnala je, da bi se je kamen usmilil  zelo

tárnavec   -vca m ( ȃ )
knjiž.  kdor (rad) tarna:   tolažiti tarnavca

tarók   -a m ( ọ̑ )
družabna igra s štiriinpetdesetimi kartami, od katerih jih je enaindvajset z rimsko številko:   igrati tarok ; partija taroka / iti na tarok ; vabil ga je k taroku
 
pog.  sedla sta in vrgla tarok  začela igrati tarok
// igr.  vsaka igralna karta pri taroku z rimsko številko in škis:   izigrati tarok ; bil je brez tarokov ; v prid. rabi:, igr.  tarok karte  karte, ki se uporabljajo pri igranju taroka

tarokírati   -am nedov. ( ȋ )
igrati tarok:   povabiti koga tarokirat ; tarokirati s prijatelji

tarokíst   -a m ( ȋ )
kdor igra tarok:   družba tarokistov

tarót   -a m ( ọ̑ )
oseminsedemdeset igralnih kart, ki se uporabljajo zlasti za vedeževanje:   vedeževalka je brala prihodnost iz tarota / karte za tarot ; v prid. rabi:  tarot karte

tárpan   in  tarpán -a m ( ȃ; ȃ )
zool.  konju podobna izumrla žival, Equus caballus:   v azijskih stepah živeči tarpani

tartán   -a m ( ȃ )
šport.  umetna masa za prekrivanje atletskih stez, zaletišč:   polaganje tartana

tartána   -e ž ( ȃ )
1. rib.  manjša vlačilna mreža za lov ob obali:   vleči tartano
2. navt., nekdaj  manjša tovorna ali ribiška ladja z latinskim jadrom na glavnem jamboru in prečko na poševniku:   galeje in tartane

tartánski   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od tartan:   tartanska atletska steza

tartíf   tudi  tartuffe -a  [ druga oblika tartíf tudi tartúf m ( ȋ; ȗ )
knjiž. hinavec , licemerec :   v kuto preoblečen tartif ; moderni tartifi

tartífovski   tudi  tartuffovski -a -o  [ druga oblika tartífou̯ski tudi tartúfou̯ski prid. ( ȋ; ȗ )
knjiž.  tak kot pri Molièrovem Tartuffu:   tartifovsko pretvarjanje

tartífovstvo   tudi  tartuffovstvo -a  [ druga oblika tartífou̯stvo tudi tartúfou̯stvo s ( ȋ; ȗ )
knjiž.  ravnanje ali vedenje, značilno za Molièrovega Tartuffa:   aktualnost tartifovstva

tartífski   tudi  tartufski -a -o  [ druga oblika tartífski tudi tartúfski prid. ( ȋ; ȗ knjiž.
1. tak kot pri Molièrovem Tartuffu:   tartifska dvoličnost
2. hinavski , licemerski :   tartifski človek

tartrát   -a m ( ȃ )
kem.  sol vinske kisline ali njen ester:   kalijev tartrat

tartúf   -a m ( ȗ )
užitna goba, ki raste pod zemljo in je podobna krompirjevim gomoljem, gomoljika:   dresirati pse za iskanje tartufov / na jed naribati tartufe ; olje iz tartufov ; široki rezanci s tartufi / beli tartuf  z gladko rumenkasto rjavo ali sivkasto zeleno zunanjostjo ; črni tartuf  s temno rjavo ali črnkasto bradavičasto zunanjostjo

tartufáta   -e ž ( ȃ gastr.
namaz, omaka iz tartufov, z dodatki drugih gob, oliv:   domača tartufata ; žlica tartufate ; ravioli, rižota s tartufato

tartuffe   ipd. gl. tartif ipd.

tárzanski   -a -o prid. ( ȃ )
tak kot pri Tarzanu:   tarzanski krik ; tarzanska postava

tása   -e ž ( á )
pog.  okrogla ali podolgovata plitva posoda za prenašanje in serviranje jedi; pladenj :   postaviti kozarce na taso ; prinesti kosilo na tasi ; kovinska, steklena tasa ; ovalna tasa

tást   -a m ( ȃ )
ženin ali možev oče:   skrbeti za tasta ; odnosi med zetom in tastom

tastatúra   -e ž ( ȗ )
1. tipke pri pisalnem, stavnem stroju; tipkovnica , tipkalnica :   čistiti tastaturo ; teleprinterska tastatura ; tastatura pisalnega stroja, računalnika ; razporeditev tipk na tastaturi
2. knjiž.  bele in črne tipke pri klavirju, orglah, čembalu; klaviatura :   pianistova roka hiti po tastaturi

táster   -ja m ( á )
1. stikalo s tipko:   vrtljivo stikalo in taster
2. del naprave, na katerega se pritiska pri oddaji besedila z Morzejevo abecedo:   pritisniti na taster

tášča   -e ž ( á )
ženina ali moževa mati:   zgodbe o hudih taščah ; snaha in tašča

táščica   -e ž ( á )
majhna ptica pevka z rjavo rdečim oprsjem in čelom:   taščice se oglašajo ček ček ; taščica in penica / rdečegrla taščica
 
zool.  modra taščica  majhna ptica pevka z modrim oprsjem, Luscinia svecica

táščičin   -a -o  ( ā )
pridevnik od taščica:   taščičino gnezdo

táščin   -a -o prid. ( ā )
1. nanašajoč se na taščo:   taščin odnos do snahe
2. v zvezi taščin jezik   sobna rastlina z mesnatimi, črtalastimi, pokončnimi listi,  vrtn. sansevierija :   praprot, vijolica in taščin jezik

tašízem   -zma m ( ī )
um.  umetnostna smer v slikarstvu sredi 20. stoletja, temelječa na učinku barvnih lis:   predstavnik tašizma ; tašizem in informel

táška   -e ž ( ȃ nižje pog.
1. torbica :   izgubila je taško z dokumenti
2. aktovka 1 poslovna taška

tát   -ú  tudi  -a m , mn.  tatôvi  stil.  táti,  im. mn. stil.  tatjé  ( ȃ )
1. kdor krade:   tat je pobegnil ; izslediti, prijeti, zalotiti tatu ; varovati pred tatovi ; izurjen tat ; kurji, živinski tat ; tatovi drevesc ; tatovi in pretepači ; plazi se kakor tat / ekspr.:  literarni tat ; lovski tat  divji lovec / kot psovka  tat tatinski
 
prilika dela tatu  priložnosti se je težko ubraniti ; preg.  tatiče obešajo, tatove izpuščajo  za manjši prestopek se navadno huje kaznuje kot za velik
2. ekspr.  kdor povzroči, da kdo izgubi zlasti določene moralne kvalitete:   tat dobrega imena ; šalj.  veseljak in devištva tat / tat njihove sreče

táta   -a  tudi  -e m ( á )
v meščanskem okolju ata , oče :   daj tatu copate ; poljubi svojega tata / kot nagovor  tata, kupi mi čokolado

tatárec   -rca m ( ȃ pog.
sesekljan surov goveji file z začimbami; tatarski biftek :   namazati kruh s tatarcem ; kruhek s tatarcem / lososov tatarec ; tatarec iz brancina, šitak

tatárski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Tatare:   tatarski jezik / tatarsko naselje / tatarsko plenjenje / tatarski biftek  sesekljan surov goveji file z začimbami ; tatarska omaka  majonezna omaka s kislimi kumaricami, kaprami, peteršiljem in čebulo
♦ 
bot.  tatarski javor  divji ali kultivirani javor z neenakomerno nazobčanimi listi in belimi cveti v pokončnih socvetjih, Acer tataricum ; tatarska ajda  njivski plevel med ajdo, Fagopyrum tataricum

tatárščina   -e ž ( ȃ )
tatarski jezik:   prevesti v tatarščino

tátek   -tka m ( ȃ )
v meščanskem okolju atek , očka 1 tatka vprašaj za dovoljenje

táti   -ja m ( ȃ )
v meščanskem okolju atek , očka 1 kam je šel tati

tatíca   -e ž ( í )
ženska, ki krade:   prijeti tatico / ekspr.  lisica je zvita tatica / kot psovka  posestva si se polakomnila, tatica

tatìč   -íča m ( ȉ í )
manjšalnica od tat:   tatič klobas
 
preg.  tatiče obešajo, tatove izpuščajo  za manjši prestopek se navadno huje kaznuje kot za velik

tatín   -a m ( ȋ )
slabš. tat , kradljivec :   tatina so prijeli

tatínec   -nca m ( ȋ )
slabš. tat , kradljivec :   tatinci in goljufi

tatínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tatove ali tatinstvo:   tatinska dejavnost / tatinski namen / tatinske oči / tatinska previdnost
// ki krade:   ima tatinskega soseda ; zašel je v tatinsko družbo / ekspr.  tatinska lisica, sraka / kot psovka:  tat tatinski ; seme tatinsko

tatínstvo   -a s ( ȋ )
dejavnost tatov:   preganjati tatinstvo / pripisovali so mu tatinstvo ; zavesti koga v tatinstvo / zaprli so ga zaradi tatinstev  kraj, tatvin

tátovski   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od tat:   tatovska druščina

tátra   -e ž ( ȃ )
avtomobil češke tovarne Tatra:   pripeljal se je v stari, prostorni tatri ; prevažati les s tatro

tátrman   -a m ( ā nar.
1. strašilo :   postaviti tatrmana na njivo ; drži se kot tatrman
2. koroško  navadno kot glava oblikovan končni del cevi pri vodnjaku, koritu:   voda teče iz tatrmana ; tatrman s človeško glavo ; studenec s tatrmanom

tattoo   gl. tatu

tatú   tudi  tattoo -ja  [ tatú m ( ȗ )
neizbrisna podoba, znak na koži, ki nastane s tetoviranjem; tetovaža :   črnilo na tatujih lahko povzroči infekcijo ; tatu na čelu, hrbtu, nogi, roki / cene izdelave, odstranjevanja tatujev
// temu podobna neobstojna podoba, znak na koži:   otroci so izdelovali okraske in risali tatuje

tatvína   -e ž ( í )
odvzem česa s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in vednosti lastnika:   tatvine so se razširile po mestu ; prijaviti tatvino ; biti zaprt zaradi tatvine ; tatvine v trgovinah / storiti, zagrešiti tatvino / zalotili so ga pri tatvini  kraji / drobna tatvina / duhovna tatvina
 
pravn.  roparska tatvina  pri kateri zasačeni tat uporabi silo ali ogroža življenje koga, da bi obdržal ukradeno stvar ; simulirana tatvina  z namenom, da se prikrije poneverba ; vlomna tatvina  izvršena z vlomom

taunus   -a  [ táu̯nus m ( ȃ )
osebni avtomobil nemške tovarne Ford:   voziti se s taunusom ; dobro ohranjen taunus

távanje   -a s ( ā )
1. glagolnik od tavati:   tavanje taboriščnikov po dvorišču / tavanje po mestnih ulicah ; brezdelno tavanje / teoretično tavanje
2. knjiž. negotovost , nejasnost :   glede tega je še mnogo tavanja ; dvomi in tavanja

távati   -am nedov. ( ā )
1. hoditi počasi, z negotovimi koraki:   jetnik je taval pred njim ; taval je v temi in tipal, da bi prišel do vrat ; obupan je taval v gostilno ; pren.  človeštvo zmedeno tava v prihodnost
2. hoditi brez cilja, brez orientacije:   zamišljen je taval po mestu / tavati po svetu / ekspr.  pogled mu je taval po poljih ; pren.  njegova domišljija nemirno tava
3. ekspr.  biti v negotovosti:   niso se znašli in so tavali ; če bodo zavrgli to teorijo, bodo spet tavali
// z oslabljenim pomenom, v zvezi z v   izraža stanje, kot ga določa samostalnik:   tavati v negotovosti ; tavati v zablodi, zmotah ; ljudstvo je tavalo v temi

tavêrna   -e ž ( ȇ )
gostilna , krčma :   stopil je v taverno

tavmatúrg   -a m ( ȗ )
knjiž. čudodelnik :   pohabljenci niso pričakovali tavmaturga, potrebovali so človeka

tavoléta   -e ž ( ẹ̑ )
les.  zelo tanka bukova ali jelova deska za zaboje zlasti za južno sadje:   ladijski pod, tavolete in drugi žagarski izdelki

tavtologíja   -e ž ( ȋ )
1. lit.  opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje:   uporabljati tavtologije ; stilna vrednost tavtologij ; navesti za primer tavtologijo: globoko seči do srca
2. filoz.  sodba, v kateri ima predikat isti pomen kot subjekt:   osnovna načela logike so tavtologije

tavtolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na tavtologijo:   tavtološka izjava / tavtološka zveza

tavtosilábičen   -čna -o prid. ( á )
jezikosl.  ki pripada istemu zlogu, istozložen:   tavtosilabični glas

távžent 1   -a  [ tau̯žənt m ( ȃ )
nav. mn., nižje pog., z rodilnikom  nedoločena večja količina; tisoč 1 tavženti kobilic so se spustili na polja / takih ljudi je na tavžente
● 
nižje pog.  dekle ima tavžente  je bogato

távžent 2   --  [ tau̯žənt štev. ( ȃ nižje pog.
1. tisoč 3 :
a) v samostalniški rabi:   šteti do tavžent ; dva tavžent in tri tavžent je pet tavžent
b) v prilastkovi rabi:   plačati točno tavžent evrov ; bilo je od dva do tri tavžent ljudi ; te spremembe so nastale v nekaj tavžent letih / tudi sklonljivo  v pet tavžent(ih) primerih / elipt.  za to boš plačal dva tavžent  dva tisočaka / kot vzklik  tavžent hudičev, ti kaj koristi, če si pošten
2. izraža nedoločeno večjo količino:   tavžent ljudi me je že to vprašalo ; imeti tavžent opravkov

távžentróža   -e  [ tau̯žəntroža ž ( ȃ-ọ̑ )
zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti:   tam raste tavžentroža ; nabirati tavžentrože
// posušeni deli te rastline:   skuhati čaj iz tavžentrož / pog.  piti tavžentrožo  čaj iz tavžentrože

taylorizem   -zma  [ tejlorízəm m ( ī )
ekon.  načela organizacije dela in plačevanja delavcev, ki jih je vpeljal ameriški inženir Taylor:   vplivi taylorizma

TBC   in  tbc --  [ tẹbẹcé tudi təbəcə̀ ž ( ẹ̄; ə̏ )
krat. tuberkuloza :   imeti hudo TBC ; prvi del zloženk:  TBC-bolnik ; TBC-obolenje

1   prisl. ( ȅ nar. štajersko
1. tedaj , takrat :   te nisem bil doma / kaj te misliš narediti  tedaj, torej
2. v vezniški rabi tedaj , torej 2 nič ni pisal, te ga ne bo / če mi ne vemo, te pa ti povej  tedaj, potem / te pa srečno
3. ter 3 , in :   pridejo te ga vprašajo

2   medm. ( ȅ )
1. izraža omalovaževanje, zavračanje govorjenja koga:   te, nič ne bo s temi načrti
2. izraža pomislek, dvom, zaskrbljenost:   te, te, če bi mati izvedela, s kom se sestaja njena hči
3. izraža (zadržano) pritrjevanje:   saj pravim, te, te, te, kar na lepem se nekaterim nasmehne sreča
4. izraža občudovanje:   te, te, te, lepo hišo imaš / te, te, te, mlaska z ustnicami

teak   ipd. gl. tik 1 ipd.

team   ipd. gl. tim ipd.

teambuilding   in  tímbílding -a  [ tímbílding- m ( ȋ-ȋ )
skupek športnih in družabnih programov, ki so namenjeni spodbujanju motivacije skupine, navadno zaposlenih v nekem podjetju:   če je teambuilding uspešen, zaposleni pridobijo novo znanje in izkušnje ; izvajati teambuilding ; delavnice in teambuilding ; v prid. rabi:  teambuilding program

teáter   -tra m ( á )
1. pog. gledališče :   delati, igrati v teatru / teater je poln / eksperimentalni teater ; teater absurda / po teatru so se zbrali v kavarni  po dramski predstavi
2. pog., ekspr.  hrupno, zelo opazno, na učinek preračunano nastopanje, dogajanje:   ne verjemite solzam in kričanju, vse to je le teater ; kaj pomeni ta teater / delati, igrati teater

teatrálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. značilen za gledališče, igranje, gledališki:   teatralni vidik dramskega dela ; teatralen in literaren / teatralni rekviziti
2. ekspr.  narejen, izumetničen in preračunan na učinek:   teatralna kretnja ; teatralno vedenje

teatráličen   -čna -o prid. ( á )
1. značilen za gledališče, igranje, gledališki:   teatralični odrski blišč
2. ekspr.  narejen, izumetničen in preračunan na učinek:   teatralično govorjenje

teatráličnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost teatraličnega:   teatraličnost dramskega dela / odigrati vlogo brez zlagane teatraličnosti / ekspr.  govornikova teatraličnost

teatrálik   -a m ( á )
gled.  kdor (rad) igra teatralno, poudarjeno gledališko:   ta igralec je teatralik
// kdor piše teatralna, poudarjeno gledališka dela:   ta dramatik je teatralik

teatrálika   -e ž ( á )
kar je teatralno, poudarjeno gledališko:   uprizoritev se bliža teatraliki ; obvladati teatraliko ; cenena, igriva teatralika ; teatralika drame, predstave / igrati brez teatralike / zunanja teatralika
// ekspr.  kar je teatralno, preračunano na učinek:   govorniška, ženska teatralika

teatralizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ knjiž.
1. oblikovati, predstavljati s teatralnimi, gledališkimi sredstvi:   dramatik, igralec, režiser je prizor teatraliziral
2. ekspr.  nastopati teatralno, preračunano na učinek:   ženska rada teatralizira

teatrálnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost teatralnega:   teatralnost dramske vloge / ekspr.  govornikova teatralnost

teatrológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za teatrologijo:   gledališki kritiki in teatrologi

teatrologíja   -e ž ( ȋ )
veda o gledališki umetnosti:   študij teatrologije ; center, inštitut za teatrologijo ; dramaturgija in teatrologija

teatrolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na teatrologe ali teatrologijo:   teatrološka dela / teatrološke zakonitosti

teatromán   -a m ( ȃ )
ekspr.  kdor se (pretirano) navdušuje za gledališče:   na premieri je bilo veliko teatromanov

teátrski   -a -o prid. ( á )
pog. gledališki :   teatrsko občinstvo / igralci in drugi teatrski ljudje / teatrska sezona / teatrske prvine besedila / teatrske kretnje  teatralne

teátrskost   -i ž ( á )
pog.  lastnost, značilnost gledališkega:   teatrskost kostuma

techno   gl. tehno

tečáj   -a m ( ȃ )
1. priprava, ki nosi vratno, okensko krilo in omogoča odpiranje, zapiranje:   namazati tečaj ; sneti s tečajev ; ekspr.  ob eksploziji so vrata skočila s tečajev ; natakniti okno, vrata na tečaje / vrata so se stresla v tečajih
2. geogr.  točka na zemeljski površini, skozi katero gre zemeljska os:   poldnevniki segajo od tečaja do tečaja ; sploščenost zemlje ob tečajih ; južni, severni tečaj / zemeljski tečaj
3. skupek organiziranih predavanj, vaj, ki navadno omogoča določeno usposobljenost:   obiskovati, prirediti tečaj / vpisati se v tečaj / nadaljevalni, večerni, začetni tečaj ; plavalni, strojepisni tečaj ; tečaj angleščine ; tečaj za vaditelje
4. fin., navadno s prilastkom  cena valute in vrednostnih papirjev:   spremeniti, zvišati tečaj ; menjati dolarje po uradnem tečaju ; tečaj evra raste / drseči tečaj  nihanje tečajev deviz in valut zaradi ponudbe in povpraševanja na trgu ; emisijski tečaj  cena nekaterih vrednostnih papirjev ob izdaji ; obračunski tečaj  za obračunavanje tujih valut na osnovi vrednosti določene valute ; prodajni tečaj  cena valute, po kateri jo je trg pripravljen kupiti / devizni tečaj
● 
bibl.  tečaj  dolžinska mera, približno 200 m; stadij ; zastar.  učiteljišče je imelo štiri tečaje  letnike ; ekspr.  mislil sem, da je svet skočil s tečajev  da se je zgodilo kaj zelo hudega ; ekspr.  premikati svet v tečajih  zelo spreminjati razmere na svetu ; zastar.  tečaj časopisa, revije  letnik ; tečaj gugalnega konjička, zibelke  polkrožna deska, letev, ki omogoča zibanje ; nar.  mlin na tri tečaje  kamne
♦ 
astron.  nebesni tečaj  točka, okrog katere se nebo navidezno vrti ; severni nebesni tečaj ; ekon.  borzni tečaj  na borzi ugotovljena cena ; paritetni tečaj  razmerje denarnih enot dveh držav, ki upošteva njihovo uradno določeno valutno pariteto ; geogr.  tečaj mraza  kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji ; strojn.  tečaj  del gredi, ki je v ležaju ; šol.  dopisni tečaj ; intenzivni tečaj  z zgoščenim, zelo hitrim učenjem

tečájen   -jna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tečaj:   tečajna vrata / knjiž.  tečajni led  polarni led / tečajna lista ; tečajna razlika  sprememba vrednosti deviznega dolga ali terjatve, izražene v domači valuti, zaradi spremenjenega deviznega tečaja
♦ 
šol.  višji tečajni izpit  nekdaj  zaključni izpit po višji srednji šoli

tečájnica   -e ž ( ȃ )
1. udeleženka tečaja:   izpiti tečajnic
2. knjiž. severnica :   tečajnica in druge zvezde
♦ 
fin.  tečajna lista

tečájnik   -a m ( ȃ )
1. udeleženec tečaja:   znanje tečajnikov
2. geogr.  vzporednik 66,5° severne in južne geografske širine:   območje ob tečajniku ; povratnik in tečajnik / južni, severni tečajnik
3. nar. primorsko tečaj , nasadilo :   sneti vrata s tečajnikov
♦ 
šol.  učitelj tečajnik  prva leta po 1945  učitelj, poklicno usposobljen na pedagoškem tečaju

tečajnína   -e ž ( ī )
znesek, ki se plača za obiskovanje tečaja:   plačati tečajnino

téčen   -čna -o prid. , téčnejši  ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki s svojo hranljivostjo hitro poteši tek:   zaradi napornega dela potrebuje tečno hrano ; kruh s slanino je tečna malica
2. ki se jé s tekom:   govedo je našlo tečno pašo, travo ; korenčkov sok naredi hrano bolj tečno
3. ekspr.  ki je zaradi določene lastnosti, pogostnosti komu odveč, nezaželen:   podrobni opisi delajo pripoved tečno ; tečno govorjenje / tečno delo
4. ekspr., v povedni rabi  ki z neprimernim vedenjem, govorjenjem povzroča komu neprijetnosti, slabo voljo:   če ga vprašam, kam gre, mi reče, da sem tečen ; otrok je tečen, ker je lačen in zaspan / biti tečen s svojimi vprašanji
5. ekspr.  ki si z vztrajnimi, nepopustljivimi prošnjami, zahtevami prizadeva za kaj:   tečen nadzornik ; prodajalec je tečni stranki zamenjal čevlje ; bodi malo tečen, pa ti bodo ustregli ; tečen kot podrepna muha, stenica, uš / komarji so tečni

tečênje   -a s ( é )
glagolnik od teči:   tečenje vode

têči   têčem nedov. , têci tecíte; tékel têkla  ( é )
1. premikati se z neprenehnim gibanjem svojih delov, ki nimajo svoje oblike:   tekočine tečejo ; voda teče čez jez, med skalami ; vino teče v sod ; teči po cevi, strugi ; teči v curku ; počasi,  ekspr.  leno teči ; teči in kapljati / iz rane teče gnoj, kri ; solze ji tečejo po licih / brezoseb.:  iz noge, rane mu teče ; iz nosu mu teče ; ob odjugi teče s streh / po ceveh teče plin / skozi vas teče potok ; Sava teče v Donavo
// premikati se z neprenehnim gibanjem svojih delov, delcev:   pesek, žito teče v posodo / električni tok teče po žici
2. neprenehoma, brez prekinitve premikati se po čem:   jermen, speljan po kolesu stroja, že teče / vrv se odvija in mu teče skozi dlani / predal teče po tirnicah, žlebičku / promet spet teče / ekspr.  ladja teče po mirni gladini  sorazmerno hitro plove, se premika
// neprenehoma, brez prekinitve premikati se sem in tja, gor in dol ali neprenehoma vrteti se:   če so kolesa dobro namazana, tečejo ; žaga teče ; gladko, lepo teči ; teči in ustavljati se
// neprenehoma, brez prekinitve premikajoč se, vrteč se delovati:   kolovrat teče ; motorji, stroji spet tečejo ; ropotajoč, tresoč se teči / navita ura teče
3. trajati v času z neprenehnim, rednim sledenjem svojih enot:   po kratkem molku pogovor spet teče ; priprave za zborovanje tečejo ; razprava še teče / radijska oddaja teče že dva meseca / publ., z oslabljenim pomenom:  tekel je boj za človeško življenje  bojevalo se je ; v dvorani teče predvajanje filmov  se predvajajo filmi
4. neprenehoma, brez prekinitve nadaljevati se, razvijati se:   dela tečejo po načrtu ; misli, stavki gladko tečejo / grški filozof je rekel: Vse teče / pripoved, zgodba teče ; življenje teče dalje
5. trajati v neprenehnem sledenju svojih časovnih enot:   peto leto teče, odkar je odšel ; čas hitro teče
6. s prislovnim določilom  obstajati v prostoru v neprenehnem sledenju svojih točk v določeni smeri:   cesta teče med njivami, skozi gozd ; meja teče po reki / vrstice tečejo do roba strani ; na licih mu plitvo tečejo gube / cevi, žice tečejo vzporedno
7. neprenehoma, brez prekinitve slediti si:   oznake tečejo po abecednem redu ; lihe številke tečejo po drugi strani ulice
8. premikati se s hitrejšimi koraki tako, da sta v določenem trenutku obe nogi odmaknjeni od podlage:   otrok teče po cesti ; teči po stopnicah ; teči domov ; teči komu naproti ; teči in hoditi ; teči kot zajec  hitro / teči na avtobus / konj, pes je začel spet teči / teči na smučeh  premikati se s smučmi na nogah s hitrejšimi koraki / teči pred zasledovalci  bežati
// ukvarjati se s tekom:   teče že več let ; teči in plavati
// nastopati, tekmovati v teku:   teklo bo deset tekmovalcev ; teči na tekmovanju / teči za stavo
9. ekspr.  hitro iti:   nimam časa, tečem kupit kruh / teči po opravkih / pojdi hitro! Že tečem / dov. ko je pospravila, je tekla v trgovino
● 
ekspr.  denar teče v blagajno  neprenehoma, v večji količini prihaja ; ekspr.  jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan  izraža se spretno, z lahkoto ; ekspr.  tudi v tej deželi teče kri  ljudje se bojujejo in umirajo ; nar.  ta lonec teče  pušča ; ekspr.  plača mu vseeno teče  osebne dohodke dobiva, čeprav dela dejansko ne opravlja ; pog.  laže, kot pes teče  zelo; pogosto ; publ.  rok za pritožbe še teče  še ni potekel ; ekspr.  še bodo tekle solze  še bodo ljudje jokali, trpeli ; ekspr.  vino je teklo v potokih  spili so zelo veliko vina ; ekspr.  zdaj mu pa že voda v grlo teče  je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela ; evfem.  tečejo mu zadnje ure  kmalu bo umrl ; knjiž.  zibelka mu je tekla v kmečki hiši  rodil se je; je kmečkega rodu ; ekspr.  ura teče, nič ne reče  čas hitro in neopazno mineva
♦ 
šport.  teči sto metrov pod desetimi sekundami ; teči na deset kilometrov

téčka   -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki (rada) tečnari:   res je prava tečka / kot psovka  daj mi mir, tečka

tečnáriti   -im nedov. ( á ȃ ekspr.
1. z neprimernim vedenjem, govorjenjem povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo:   kadar ga vprašam, kam gre, mi reče, naj ne tečnarim / vidiš, da sem imel prav, je tečnaril / tečnariti s svojimi nekdanjimi junaštvi  postavljati se
2. z vztrajnimi, nepopustljivimi prošnjami, zahtevami si prizadevati za kaj:   toliko časa je tečnaril, da so mu ustregli / tečnariti za novo kolo / tišina, je tečnaril vodja

téčnež   -a m ( ẹ̑ )
kdor (rad) tečnari:   odkrižati se tečneža / kot psovka  utihni, tečnež tečni

téčnica   -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki (rada) tečnari:   sošolci so jo imeli za tečnico / kot psovka  nehaj že, tečnica

tečnôba   -e ž ( ó )
1. lastnost tečnega človeka; tečnost :   izogibati se koga zaradi njegove tečnobe / vdano prenašati bolnikovo tečnobo
2. slabš. tečnež :   škoda, da pride tudi ta tečnoba / kot psovka  molči, tečnoba

téčnost   -i ž ( ẹ́ )
1. lastnost, značilnost tečnega, nasitnega:   tečnost jedi
2. lastnost tečnega človeka:   svoje tečnosti ni mogel prikriti / prenašati tečnost koga
3. slabš. tečnež :   te tečnosti ne povabimo / kot psovka  kar nergaj, tečnost tečna

tedàj   [ tudi tədaj prisl. ( ȁ )
I.
1. izraža čas, trenutek v preteklosti ali prihodnosti, kot ga določa sobesedilo:   ne vem, kje sem bil tedaj ; za hip je bil nepazljiv in prav tedaj se je zgodila nesreča ; ravno tedaj, ko se je mračilo, so prišli domov / kadar kdo mnogo obljublja, tedaj bodite previdni / do tedaj se nihče ni zmenil zanjo ; od tedaj je preteklo že mnogo let
2. izraža vzročno-sklepalno razmerje:   nisva sprta, zakaj bi tedaj ne hodila skupaj ; če ljudje ne znajo brati, kaj jim tedaj koristijo časopisi in knjige / sama si ni znala več pomagati, zaupala je tedaj svoje skrbi materi ; elipt.  zato vas vprašam še enkrat: kaj tedaj
3. z oslabljenim pomenom  izraža nejevoljo, presenečenje, začudenje:   doma ga ni. Kje je tedaj ; sprašujem se, kaj tedaj sploh iščeš tukaj ; dobro, naj tedaj jaz vse naredim
II.
v vezniški rabi  za izražanje
a) vzročno-sklepalnega razmerja:   prišla sta še dva, tedaj nas je že deset ; dolgo se nismo videli, tedaj si imamo dosti povedati
b) navadno v podredju  pogojno-posledičnega razmerja:   če je to res, tedaj bo hudo ; če si moker, tedaj se preobleci / res ne veš nič? Tedaj poslušaj ; konec mora rasti iz celote, tedaj šele bo povest dobra
● 
star.  komaj sva tedaj pa tedaj spregovorila  kdaj pa kdaj

tedàjci   [ tudi tədajci prisl. ( ȁ )
star. tedaj , takrat :   tedajci so se odprla vrata in vstopil je oče

tedánji   -a -e  [ tudi tədanji prid. ( ā )
ki je bil, obstajal tedaj:   tedanji časi so bili drugačni ; zanimati se za tedanje običaje / tedanji lovci so bili dobri opazovalci narave ; to je profesor, naš tedanji ravnatelj ; sam.:  zanima ga tedanje in sedanje

tedánjost   -i  [ tudi tədanjost ž ( ā )
tedanji čas:   ljudje tedanjosti si zaradi tega niso delali skrbi

téden   -dna m ( ẹ̑ )
1. čas sedmih dni od ponedeljka do nedelje:   prihodnji teden bo odločilen ; ekspr.  tedna ni in ni konec ; sreda je tretji dan v tednu / prejšnji teden sem bil na dopustu ; vsak teden jih obišče ; ob koncu tedna se bo otoplilo ; na tečaj hodi dvakrat na teden / med tednom zgodaj vstaja  vse dni razen v nedeljo
2. navadno s števnikom  čas sedmih dni:   od dogodka so minili trije tedni / seminar traja en teden ; bolezen se od tedna do tedna slabša ; vrne se čez dva tedna ; včasih je po cele tedne izostajal ; posoditi za štiri tedne ; v nekaj tednih bo delo končano ; pred enim tednom je bila še zdrava ; oditi po tednu bivanja domov ; teden dni bom doma / pridi danes teden  čez sedem dni
// s prilastkom  ta čas glede na kako značilnost, dejavnost:   začetni tedni šolskega leta / ekspr.  medeni tedni  čas prvih tednov po poroki / teden otroka  v katerem se posebno opozarja na pravice otrok do zdravstvenega varstva, vzgoje, izobrazbe in igre ; teden Rdečega križa  v katerem se posebno opozarja na zdravstvene, mirovne in druge humane akcije
// s števnikom  ta čas za označevanje starosti koga ali česa:   pet tednov star dojenček
3. v zvezi delovni teden   ustaljeno število delovnih dni, ur v enem tednu:   začenja se nov delovni teden ; skrajšanje delovnega tedna / dvainštirideseturni delovni teden ; petdnevni delovni teden
4. v zvezi konec tedna   sobota in nedelja, ko se navadno ne dela:   konec tedna bomo preživeli doma / ob koncu tedna hodijo na izlete
● 
ekspr.  zakonca imata tihi teden  ne govorita, sta sprta ; ekspr.  zdravljenje se lahko vleče tedne in tedne  zelo dolgo
♦ 
rel.  veliki teden  teden pred veliko nočjo

tédenski   -a -o  [ tedənski prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na teden:   tedenski izkupiček, zaslužek / število tedenskih ur za učni predmet / dnevni in tedenski počitek / tedenska priloga časopisa
 
zgod.  tedenski vinar  davščina za obrambo proti Turkom

tedéum   -a m ( ẹ̑ )
1. rel.  zahvalna pesem z začetkom: Te Deum:   peti tedeum
2. glasb.  skladba na besedilo te pesmi:   komponirati tedeum

tédnik   -a m ( ẹ̑ )
1. časopis, revija, ki izhaja vsak teden:   izdajati tednik ; naročiti se na tednik / kupiti, prebrati tednik / humoristični, politični, ženski tednik ; ilustrirani tednik
2. navadno v zvezi delovni tednik   ustaljeno število delovnih dni, ur v enem tednu; delovni teden :   petdnevni delovni tednik
♦ 
film.  kratek film o najpomembnejših dogodkih tedna

tednína   -e ž ( ī )
nekdaj  plačilo za delo enega tedna:   poljskim delavcem so povečali tednino

teenager   ipd. gl. tinejdžer ipd.

tég   -a m ( ẹ̑ knjiž.
1. nategovanje , vlečenje :   teg zlomljene roke ; sila tega
 
alp.  s tegom vrvi preplezati steno  z enakomernim nategovanjem, vlečenjem vrvi zaradi varovanja, opore pri plezanju
2. sila nategovanja, vlečenja:   teg popusti ; povečati teg

tegínja   -e ž ( í zastar.
1. težava , nadloga :   imeti mnogo teginj
2. slabost , omotica :   obšla ga je teginja

tegníti   in  tégniti -em nedov. ( ī ẹ́ )
zastar. dajati :   tegniti komu dovolj denarja / kaj mu tegne to predrznost

tegôba   -e ž ( ó knjiž.
1. težava , neprijetnost :   prenašati tegobe ; vojne, zimske tegobe ; tegobe nosečnosti, življenja ; mraz, lakota in druge tegobe
2. ed.  neugodno čustvo ob doživljanju česa duševno težkega, mučnega:   prevzela ga je tegoba / ekspr.  srce se mu napolni s tegobo

tegôben   -bna -o prid. ( ó ō knjiž.
1. prevzet od neugodnega čustva ob doživljanju česa duševno težkega, mučnega:   biti tegoben ; ekspr.  tegobno srce
2. ki povzroča, vzbuja težko, mučno duševno stanje:   tegoben čas, trenutek ; tegoben položaj
// ki vsebuje, izraža kaj duševno težkega, mučnega:   tegobna pripoved / reči s tegobnim glasom

tegôbnost   -i ž ( ó )
knjiž.  lastnost, značilnost tegobnega:   tegobnost pokrajine / tegobnost mu izgine z obraza

tégola   -e ž ( ẹ̑ )
bitumenska kritina znamke Tegola:   zidove je ometal s klasičnim ometom in streho prekril s tegolo

téhant   -a m ( ẹ̑ )
star.  predstojnik dekanije; dekan :   obred je vodil tehant

tehíniti   -im  [ təhiniti nedov. ( í ȋ )
nar. zahodno  potuhnjeno se vesti, pritajevati se:   mrmral je nad neposlušnimi ljudmi, ki tehinijo ; kaj se tehiniš, povej

tehnécij   -a m ( ẹ́ )
kem.  umetno pridobljena radioaktivna kovina sivkasto bele barve, element Tc:

téhnica   -e ž ( ẹ́ )
strokovnjakinja za tehniko s srednjo izobrazbo:   zaposliti tehnico / ekonomska, tekstilna, zdravstvena tehnica

tehnicíst   -a m ( ȋ )
nav. slabš.  kdor pretirano uporablja, vrednoti tehnične dosežke, pripomočke:   njegovo ravnanje kaže, da je ozek tehnicist
// kdor daje prednost tehnični strani umetniškega dela pred vsebinsko, duhovno:   ta slikar je tehnicist ; tehnicisti in artisti

tehnicístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na tehnicizem:   tehnicistična in porabniška družba / tehnicistična miselnost / tehnicistični, dekorativni nameni pisanja

tehnicízem   -zma m ( ī )
nav. slabš.  pretirano uporabljanje, vrednotenje tehničnih dosežkov, pripomočkov:   nasprotovati tehnicizmu ; krepitev tehnicizma / tehnicizem spreminja ljudi v robote
// dajanje prednosti tehnični strani umetniškega dela pred vsebinsko, duhovno:   pisatelj, slikar je zašel v tehnicizem / stilistični tehnicizem

téhničar   -ja m ( ẹ́ )
tehnik :   zaslužek tehničarja / mladi skakalec je dober tehničar

téhničarka   -e ž ( ẹ́ )
tehnica :   zaposliti tehničarko

téhničen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
1. nanašajoč se na tehniko:
a) tehnični izdelki / tehnični izum, napredek ; tehnična pomoč ; tehnično sodelovanje / tehnični kamen ; tehnično in jedilno olje / tehnična izobrazba / tehnična inteligenca / tehnična in teoretična fizika ; tehnična matematika / tehnični jezik, slovar / tehnični svinčnik  patentni svinčnik z mino ; tehnična pisava  pisava s tiskanimi črkami predpisane oblike
b) tehnični oddelek trgovine / tehnična opremljenost laboratorija
c) tehnična izboljšava postopka, stroja / tehnični pripomočki pri pouku / tehnična dovršenost, spretnost
2. nanašajoč se na lastnosti česa glede na delovanje, uporabo:   tehnični podatki o avtomobilu, stroju ; aparatu so priložena tehnična navodila / tehnični predpisi ; tehnični pregled proge, stavbe
3. nanašajoč se na praktično uresničitev dela, naloge:   tehnični delavec, direktor, urednik ; tehnično osebje / tehnična napaka, težava / teoretična in tehnična rešitev problema ; tehnično delo
♦ 
ekon.  tehnična norma  norma, določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka ; fiz.  tehnična atmosfera  tlak 1 kiloponda na 1 cm 2 ; gled.  tehnična vaja  preizkus likovne opreme na odru ; les.  tehnični les  ves les razen drv ; šol.  tehnični pouk  nekdaj  predmet, pri katerem se poučujejo tehnična pisava, tehnično risanje, osnove strojništva, elektrotehnike in prometne vzgoje ; šport.  tehnični nokavt  sodnikova prekinitev boksarskega boja zaradi nesposobnosti enega od tekmovalcev za boj ali obrambo ; tehnične discipline  discipline, zlasti atletske, pri katerih v večji meri prevladuje tehnična spretnost športnika ; tehnična napaka  pri košarki  napaka zaradi kršitve pravil vedenja, ki jo med igro naredi igralec ali trener in se kaznuje s prostim metom ; teh.  tehnični prevzem  strokovni ogled opravljenega dela, zlasti v gradbeništvu, pri katerem se ugotavlja skladnost izvedbe z odobrenim načrtom ; tehnično risanje

téhnik   -a m ( ẹ́ )
1. strokovnjak za tehniko s srednjo izobrazbo:   postati tehnik ; šolanje tehnikov traja štiri leta / gradbeni, kemijski, strojni, tekstilni tehnik ; tehnik za vzdrževanje proge / dobiti naziv tehnik
 
grad.  tehnik nizkih gradenj
// strokovnjak za tehniko sploh:   že v otroštvu je kazal, da je dober,  ekspr.  rojen tehnik / gradbeni in strojni inženirji ter drugi tehniki
2. kdor obvladuje, pozna tehniko kake dejavnosti:   ta slikar, športnik je dober tehnik

téhnika   -e ž ( ẹ́ )
1. dejavnost, ki se ukvarja s konstruiranjem in izdelovanjem strojev, delovnih priprav, materialnih dobrin:   dosežki, izdelki tehnike ; ekspr.  čuda tehnike ; hiter razvoj tehnike
// veda o tej dejavnosti:   študirati tehniko ; poznavanje osnov tehnike / predavati tehniko / pog.  vpisati se na tehniko  na tehnično fakulteto
2. izdelki te dejavnosti:   prodajati tehniko / bela tehnika  električni gospodinjski stroji
3. navadno s prilastkom  strojna in druga oprema, potrebna za opravljanje kakega dela, dejavnosti:   opremiti laboratorij z najsodobnejšo tehniko ; zastarela tehnika / gradbena, poljedelska, raketna tehnika
4. urejen, ustaljen način, postopek opravljanja kakega dela, dejavnosti:   izboljšati, obvladati tehniko ; tehnika beljenja, učenja / fotografirati v barvni, črno-beli tehniki ; slikarske tehnike / ekspr.  svoje slikarstvo je degradiral na golo tehniko
 
glasb.  komponirati v dvanajsttonski tehniki ; lit.  črno-bela tehnika  prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni ; tehnika retrospektive ; um.  fresko tehnika
5. pog., med obema vojnama in narodnoosvobodilnim bojem  ilegalna organizacijska enota za opravljanje kake tehnične dejavnosti, zlasti tiskarske:   v mestu je delovalo več tehnik / centralna tehnika  pri centralnem organu Komunistične partije Slovenije ; ciklostilna, dokumentarna tehnika ; partijska, partizanska tehnika

tehnikálija   -e ž ( á )
1. nav. mn.  podatek, ki je zanimiv in razumljiv predvsem strokovnjakom in specialistom kake stroke:   podrobno poznavanje tehnikalij
// nebistvena, nepomembna podrobnost:   pri predlogu gre za čisto tehnikalijo
2. tehnični izdelek:   modna, trendovska tehnikalija ; uporabniki sodobnih tehnikalij

téhnikum   -a m ( ẹ́ )
od 1947 do 1950  srednja šola za določeno tehnično, strokovno področje:   vpisati se na tehnikum / ekonomski, gozdarski, gradbeni, tekstilni tehnikum ; tehnikum za gostinstvo in turizem

téhniški   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na tehnike ali tehniko:   tehniško društvo / tehniška fakulteta, šola / tehniški slovar / tehniški muzej / tehniška inteligenca / tehniška pisava  pisava s tiskanimi črkami predpisane oblike / prodaja tehniškega blaga  tehničnega

tehnizácija   -e ž ( á )
glagolnik od tehnizirati:   tehnizacija podjetja / tehnizacija kmetijstva / tehnizacija življenja

tehnizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. opremljati s tehničnimi pripomočki:   tehnizirati vojaške enote ; svet se tehnizira / tehnizirati gradnjo, poljedelstvo
2. usmerjati k pretiranemu uporabljanju, vrednotenju tehničnih dosežkov, pripomočkov:   tehnizirati ljudi / tehnizirati življenje

téhno   in  techno -a  [ téhno m ( ẹ̑ )
zvrst elektronske plesne glasbe, za katero je značilen poudarjen, ponavljajoč se ritem:   poslušati, vrteti tehno ; ljubitelj tehna ; v prid. rabi:  tehno glasba  tehnoglasba ; ljubiteljica tehno zabav

téhnobirokrát   -a m ( ẹ̑-ȃ )
nav. slabš.  tehnokratski birokrat:   odločanje tehnobirokratov

téhnobirokrátski   -a -o prid. ( ẹ̑-ȃ )
nanašajoč se na tehnobirokrate ali tehnokratsko birokracijo:   tehnobirokratsko odločanje / tehnobirokratski monopol

tehnofíl   -a m ( ȋ )
kdor se navdušuje za tehnologijo:   nov model procesorja je izziv za tehnofile ; označili so ga za tehnofila

téhnofrík   -a m ( ẹ̑-ȋ )
kdor se strastno navdušuje za tehnologijo:   tehnofriki večinoma obožujejo novosti / filmski, računalniški tehnofrik

téhnoglásba   in  téhno glásba -e ž ( ẹ̑-ȃ )
zvrst elektronske plesne glasbe, za katero je značilen poudarjen, ponavljajoč se ritem:   vrteti tehnoglasbo ; festival tehnoglasbe / nočni klub s tehnoglasbo

tehnokracíja   -e ž ( ȋ nav. slabš.
1. družbeni sloj, ki v politiki, gospodarstvu poudarja odločilno vlogo tehnike, proizvodnje:   kritizirati tehnokracijo ; mišljenje, težnje tehnokracije ; birokracija in tehnokracija
2. uveljavljanje odločilne vloge tehnike, proizvodnje v politiki, gospodarstvu:   nevarnost tehnokracije ; težnje po tehnokraciji

tehnokrát   -a m ( ȃ )
nav. slabš.  kdor v politiki, gospodarstvu poudarja odločilno vlogo tehnike, proizvodnje:   kritizirati, napadati tehnokrate ; ozkosrčni tehnokrati ; tehnokrati in birokrati

tehnokratízem   -zma m ( ī )
nav. slabš.  nazor, ki v politiki, gospodarstvu poudarja odločilno vlogo tehnike, proizvodnje:   očitati komu tehnokratizem ; pristaš tehnokratizma
// družbena ureditev, ki temelji na tem nazoru:   vzpostavljati tehnokratizem

tehnokrátski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tehnokrate ali tehnokracijo:   tehnokratske metode ; tehnokratska miselnost

tehnokrátstvo   -a s ( ȃ )
tehnokracija , tehnokratizem :   nevarnost tehnokratstva

tehnológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za tehnologijo:   delo tehnologa / tekstilni, vinarski, živilski tehnolog ; inženir tehnolog

tehnologíja   -e ž ( ȋ )
1. veda o pridobivanju surovin, obdelavi, predelavi materiala v izdelke:   tehnologija obravnava snovi, postopke, delovna sredstva ; fakulteta za tehnologijo / kemijska, tekstilna tehnologija ; tehnologija lesa, papirja ; inženir tehnologije / tehnologija materiala, obdelave / predavati tehnologijo
2. skupek postopkov takega pridobivanja, obdelave, predelave od začetka do končnega stanja:   izboljšati, spremeniti tehnologijo ; uporaba kemije, računalnikov v tehnologiji ; sodobna, vrhunska tehnologija / kemijska, živilska tehnologija ; umazana tehnologija  ki povzroča, da je okolje onesnaženo ; zaprta tehnologija  pri kateri poteka tehnološki proces v zaprtem krogu brez izločanja škodljivih snovi v okolje ; tehnologija barvanja, struženja
// skupek postopkov kakega dela, dejavnosti sploh od začetka do končnega stanja:   informacijska, izobraževalna tehnologija / genska tehnologija  spreminjanje in preurejanje genov organizmov, zlasti z namenom, da bi ti postali bolj zdravi, odporni, za človeka bolj uporabni ; jezikovne tehnologije  računalniška orodja za samodejno obdelovanje jezikovnih podatkov; veda o tem
// publ.  ta skupek postopkov glede na znanje, izkušnje, pravico uporabe:   kupiti, uvoziti tehnologijo ; transfer tehnologije

tehnológinja   -e ž ( ọ̑ )
strokovnjakinja za tehnologijo:   tehnologinja v pivovarni, tovarni / kemijska, tekstilna, živilska tehnologinja

tehnolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na tehnologijo:   tehnološki inštitut / tehnološki problemi ; tehnološki razvoj / tehnološki postopek, proces / tehnološka brezposelnost  brezposelnost zaradi spremenjene tehnologije ; tehnološka kartica  kartica s tehnološkimi podatki ; tehnološka voda  voda, ki se uporablja v tehnološkem procesu
♦ 
agr.  tehnološka zrelost  zrelost, pri kateri se sadovi, plodovi trgajo za prodajo, predelavo, skladiščenje ; soc.  tehnološko okolje  zaradi tehnologije spremenjeno okolje

tehtálec   -lca  [ tehtau̯ca in tehtalca m ( ȃ )
kdor (poklicno) kaj tehta:   tehtalec živine ; tehtalec na javni tehtnici ; nakladalci in tehtalci

tehtálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tehtanje:   tehtalni mehanizem / tehtalna posodica
 
obrt.  tehtalni stroj  priprava za avtomatsko tehtanje testa

téhtanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od tehtati:   tehtanje paketov, živine ; redno tehtanje med shujševalno kuro / tehtanje dokazov / tehtanje ljudi po dejanjih / odločiti se po dolgem tehtanju

téhtar   -ja m ( ẹ̑ )
tehtalec :   zaslužek tehtarja

tehtarína   -e ž ( ī )
plačilo za tehtanje:   plačati tehtarino

téhtati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. ugotavljati, določati težo s tehtnico:   tehtati meso, tovor, zaboj ; natančno,  ekspr.  pošteno tehtati ; vsak teden se tehtam / tehtati na kuhinjski tehtnici
2. s prislovnim določilom  imeti določeno težo:   novorojenček je tehtal tri kilograme
3. z dvigi z rokami poskušati ugotoviti težo; težkati :   dvignil je nahrbtnik in ga tehtal / tehtati v roki
4. s podrobnim razčlenjevanjem, raziskovanjem dejstev, podatkov spoznavati resnične lastnosti česa:   tehtati dokaze, možnosti ; tehtati svoj položaj / tehtati vsako besedo
// ocenjevati :   tehtati prostovoljce, tekmovalce ; delavnosti ne tehtamo po besedah
// premišljevati :   tehtal je, kaj bi s tem izgubil, kaj pridobil ; dolgo je tehtal, kaj naj stori

téhten   -tna -o prid. , téhtnejši  ( ẹ́ )
1. ki ima velik pomen, veliko vrednost:   tehten članek, prispevek ; sporočilo je tehtno / tehtna odločitev ; njegova beseda je tehtna / tehten sodelavec, ustvarjalec / kulturno, politično tehtno središče  pomembno
// ki izraža, kaže, da se čemu pripisuje tak pomen, taka vrednost:   spregovoriti s tehtnim glasom ; njegove kretnje so umirjene in tehtne
2. ki je zaradi pomembnosti določene stvari vreden upoštevanja:   tehten dokaz, razlog ; izostati zaradi tehtnega vzroka
● 
star.  ujeti veliko tehtnih polhov  težkih

téhtnica   -e ž ( ẹ̑ )
1. priprava za tehtanje:   naravnati, umeriti tehtnico ; uravnotežena tehtnica ; občutljivost tehtnice / tehtnica se izravna, nagne ; dati, stopiti na tehtnico ; skodelici tehtnice ; jeziček na tehtnici / decimalna tehtnica  s katero se tehta breme z desetkrat lažjimi utežmi ; javna tehtnica ; kuhinjska, osebna, živinska tehtnica ; viseča tehtnica  za tehtanje v visečem položaju ; vzmetna, vzvodna tehtnica ; pren.  tehtnica pravičnosti
2. kdor je rojen v astrološkem znamenju tehtnice:   tehtnica ima razvit izjemen čut za ravnovesje
● 
ekspr.  tehtnica se nagiba v njihovo korist  imajo boljši, ugodnejši položaj ; ekspr.  tehtnica se še ni nagnila  ni še jasno, odločeno ; ekspr.  tehtnico bo spet nagnil sebi v prid  naredil bo tako, da bo zanj dobro, koristno ; ekspr.  s tem dejanjem je položil na tehtnico vse  tvegal, da izgubi vse ; ekspr.  njegovo življenje je na tehtnici  je v smrtni nevarnosti; mogoč je najbolj neugoden razplet ; knjiž.  jeziček na tehtnici se je prevesil na njihovo stran  oni so imeli več možnosti za zmago; oni so zmagali ; rojen v znamenju tehtnice  v času od 24. septembra do 23. oktobra ; publ.  tvoriti jeziček na tehtnici  odločilno prispevati k zmagi, prevladi ene izmed dveh strani
♦ 
astron.  Tehtnica  sedmo ozvezdje živalskega kroga ; fiz.  torzijska tehtnica  priprava za merjenje zelo majhnih sil z zasukom prečke, obešene na nitki, žici ; obrt.  karatna tehtnica  ki kaže težo dragega kamna v karatih ; teh.  analitična tehtnica  ki omogoča tehtanje do 0,0001 g natančno ; lekarniška tehtnica  ki omogoča zelo natančno tehtanje od 1 g do 1 kg ; precizijska tehtnica  ki omogoča zelo natančno tehtanje od 0,01 g do 1 g ; rimska tehtnica  viseča vzvodna tehtnica s premično utežjo ; vodna tehtnica  kratka letev z vdelano cevko, delno napolnjeno s tekočino, za določanje vodoravne lege

téhtničar   -ja m ( ẹ̑ )
1. izdelovalec, popravljavec tehtnic:   odnesti tehtnico k tehtničarju
2. tehtalec :   tehtničar v rudniku, skladišču

tehtnína   -e ž ( ī )
pristojbina za tehtanje:   zvišati tehtnino na javnih tehtnicah

téhtnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost tehtnega:   tehtnost razprave / tehtnost dokaza, vzroka / glas, poln tehtnosti

tehtovít   -a -o prid. ( ȋ )
zastar. tehten :   tehtoviti razlogi

tehtovítost   -i ž ( ȋ )
zastar. tehtnost :   tehtovitost razlogov

teín   -a m ( ȋ )
farm.  kofein (v čaju):   delovanje teina

teíst   -a m ( ȋ )
pristaš teizma:   trditve teistov

teístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na teizem:   teistična vzgoja / teistične religije

teízem   -zma m ( ī )
filoz.  nazor, ki priznava boga in njegovo vplivanje na svet:   vplivi teizma ; teizem in ateizem

têja   -e ž ( ȇ )
star.  rumena kitajska vrtnica z vonjem po čaju; čajevka :   cvetoča teja

ték 1   -a m ( ẹ̑ )
1. glagolnik od teči:   tek ga je utrudil ; upočasniti tek ; med tekom se ozirati ; hiter, poluren tek ; zasopel od teka / preiti iz teka v hojo ; spustiti se v tek / tek magnetofonskega traku / tek motorja, ure / knjiž.  tek bolezni, proizvodnje  potek, razvoj / publ.:  preiskava je v teku  teče ; priprave so v polnem teku / naravni, nepričakovani tek stvari ; tek njegovega življenja je bil preprost
// šport, ki obstaja v tem, da se teče:   ukvarjati se s tekom / rekreacijski tek ; tek na smučeh
// športna disciplina, pri kateri si tekmovalec prizadeva čim hitreje preteči kako razdaljo:   zmagovati v teku ; pravila teka / tekmovati v tekih
// tekma te športne discipline:   prvi trije v vsakem teku se uvrstijo v nadaljnje tekmovanje
2. v zvezi prosti tek   vrtenje avtomobilskega motorja, pri katerem ta ne poganja vozila:   pustiti motor, vozilo v prostem teku ; ko je traktor poskušal speljati, je prestavna ročica zdrsnila v prosti tek
// ekspr.  stanje, ko se kako delo, kaka dejavnost ne opravlja:   kratkoročne rešitve reševanje problemov prenašajo v prihodnost in tako povzročajo prosti tek / prosti tek med napetimi deli romana
3. publ., z rodilnikom, v zvezi z v   izraža čas trajanja kake časovne enote, kakega dogajanja; v času , v obdobju :   stvar bo končana v teku enega leta, tedna ; v teku treh mesecev se je to zgodilo enkrat / v teku pogovora spoznati namen srečanja  med pogovorom
● 
šport. žarg.  priti na cilj v mrtvem teku  istočasno ; star.  mnogi so že končali svoj zemeljski tek  življenje ; tek njegovih misli se je spremenil  tok ; hiter tek reke  tok ; tek skozi šibe  nekdaj  kazenski tek med dvema vrstama s šibo udarjajočih oseb
♦ 
strojn.  prazni tek stroja  vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela ; šport.  tek  vsaka od dveh voženj v določeni hitrostni disciplini, katerih rezultata se seštevata ; drugi tek motokrosa, slaloma ; maratonski tek  na razdaljo 42,195 km ; orientacijski tek  v naravi po navodilih in navadno s pomočjo kompasa, zemljevida ; patrolni tek  tekmovanje v smučarskem teku z nahrbtnikom in puško ; smučarski tek  smučarska disciplina, pri kateri tekmovalec teče na lahkih, ozkih smučeh v smučini po ravnem ali rahlo valovitem terenu ; štafetni tek ; tek čez drn in strn  kros ; tek na dolge, kratke proge ; tek na sto metrov ; tek z ovirami  s preskakovanjem za to postavljenih ovir

ték 2   -a m ( ẹ̑ )
želja, potreba po jedi:   imeti, izgubiti tek ; sadje povečuje, vzbuja tek ; jesti s tekom ; dober, slab,  ekspr.  volčji tek ; tek do kake jedi / slaba novica mu je pokvarila, vzela tek / kot voščilo pri jedi  dober tek
● 
star.  tvoje delo, tvoj denar nima teka  ne zaleže, ne koristi ; jed mu gre v tek  mu tekne

tèk 3   medm. ( ȅ )
posnema odsekan glas pri udarcu, hoji:   tek, tek, je potrkal po šipi ; žolna je kljuvala po deblu: tek, tek, tek / pristavili so lestve in tek, tek, stekli po njih navzgor

tekáč   -a m ( á )
1. kdor teče:   fant je dober, slab tekač / konj tekač
2. športnik, ki se ukvarja s tekom:   trenirati tekače / smučarski tekač
3. kdor teče, opravljajoč kako nalogo, delo:   tekači prenesejo z baklami ogenj / v nekaterih azijskih deželah  tekač z rikšo
// nekdaj  sel, kurir, ki teče, opravljajoč svojo nalogo:   poslati tekača ; sporočiti novico o zmagi po tekaču / poštni, štafetni tekač / tekač pri odvetniku, v hotelu  sel, kurir
4. dolga, ozka preproga, zlasti za pokrivanje hodnikov, stopnišč:   razgrniti tekač ; stopati po tekaču ; rdeč tekač ; tekač iz slame
5. šah. žarg.  šahovska figura, ki se giblje v diagonalnih smereh; lovec :   poteza s tekačem
♦ 
šport.  tekač čez ovire ; tekač na dolge proge ; tekač v štafeti ; teh.  tekač  priprava za obešanje zaves, ki lahko teče, drsi po vodilu

tekáčica   -e ž ( á )
športnica, ki se ukvarja s tekom:   najhitrejša tekačica na svetu / tekačica na smučeh
 
šport.  tekačica na kratke proge

tekálec   -lca  [ tudi tekau̯ca m ( ȃ )
kdor teka:   med tekalci je opazil svojega otroka
♦ 
zool.  tekalci  ptice, ki dobro letajo in tekajo, Glareolidae

tekálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tekanje ali tek:   tekalni prostor / tekalne smuči  tekaške smuči
♦ 
strojn.  tekalni žerjav  mostni žerjav, ki teče po visoko postavljenih tirih, navadno v tovarniških dvoranah ; tekalno kolo  zlasti pri žerjavih  kolo, prirejeno tako, da teče po tirnicah ali vodilih ; teh.  tekalna površina  površina avtomobilskega plašča, kolesa, ki se pri vožnji, premikanju dotika tal ; žel.  tekalna vožnja  poskusna vožnja vozila brez obremenitve od mirovanja do največje hitrosti

tekalíšče   -a s ( í )
1. navadno urejen prostor za tekanje:   urediti tekališče ; tekališče na stadionu / peščeno, travnato tekališče / športno tekališče
2. agr.  ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine:   spustiti živino v tekališče / tekališče za svinje

tekálo   -a s ( á )
žel.  celota delov vozila, ki omogoča, da vozilo teče po tiru:

tékanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od tekati:   tekanje otrok ; skakanje in tekanje / tekanje konja / tekanje po trgovinah

tekáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na tekače:   tekaške sposobnosti / tekaške discipline / tekaški čevlji ; tekaške smuči
 
šport.  tekaška proga

tékati   -am nedov. ( ẹ̑ )
večkrat, s presledki teči:   otroci tekajo po travniku ; tekati sem in tja ; vsak večer tekam / piščeta tekajo po dvorišču / ekspr.:  tekati od urada do urada ; tekati po opravkih

tekíla   tudi  tequila -e  [ tekíla ž ( ȋ )
mehiška žgana pijača iz agav:   napiti se tekile ; steklenica tekile

tekljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr.  tekati z majhnimi, kratkimi koraki:   otrok veselo teklja ; skakljati in tekljati / miš je tekljala okrog

tékma   -e ž ( ẹ̑ )
1. športni boj, v katerem se nastopajoči merijo med seboj z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši:   igrati, izgubiti, soditi tekmo ; borbena tekma ; tekma z vodilnim moštvom ; izid, pravila tekme / iti na tekmo ; zmagati v odločilni tekmi ; tekma Olimpija : Železničar / kolesarska, košarkarska, nogometna tekma ; olimpijske tekme ; prvenstvena tekma ; tekma za točke ; tekma za trening ; tekma v preskakovanju ovir
2. merjenje koga s kom v kaki dejavnosti, lastnosti z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši:   tekma spodbuja razvoj ; tekma med državami / oboroževalna, vesoljska tekma ; tekma v znanju / tekma za trg
3. publ., v zvezi s s   prizadevanje biti uspešen pri premagovanju česa:   spustiti se v tekmo z ognjem, s smrtjo ; tekma s časom / izgubiti tekmo z naravo
● 
lepotna, pevska tekma  lepotno, pevsko tekmovanje
♦ 
lov.  vsestranska uporabnostna tekma  glede na uporabnost, izurjenost psov za lov ; šport.  izločilna, kvalifikacijska, meddržavna tekma ; povratna tekma  druga tekma med istima moštvoma na nasprotnikovem igrišču ; prijateljska tekma  s katero moštvi preizkušata tekmovalno sposobnost svojih igralcev ; tekma v slalomu

tékmec   -a  [ tekməc m ( ẹ̑ )
1. kdor tekmuje, se meri s kom z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši:   prehiteti, premagati tekmeca ; zaostajati za tekmeci ; enakovredni, nevarni tekmeci ; tekmeci za prvo mesto, nagrado / tekmeci na volitvah, pri volitvah ; tekmeca v ljubezni / trgovski tekmeci  trgovski konkurenti
2. kdor tekmuje, se meri s kom z namenom biti mu enakovreden:   biti, postati komu tekmec ; na tekmovanju, v znanju ni imel tekmeca / ekspr.  novo vozilo ima precej tekmecev / podjetje ima v novi tovarni močnega tekmeca  konkurenta

tékmica   -e ž ( ẹ̑ )
1. ženska, tekmuje, se meri s kom z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši:   izpodriniti, premagati tekmico / tekmica v ljubezni
2. ženska, ki tekmuje, se meri s kom z namenom biti mu enakovreden:   na tekmovanju ni imela tekmice

tekmoválec   -lca  [ tekmovau̯ca tudi tekmovalca m ( ȃ )
kdor tekmuje na tekmovanju, tekmi:   tekmovalci igrajo drug z drugim ; izkušen, vrhunski tekmovalec ; smučarji tekmovalci / tekmovalec mednarodnega razreda  tekmovalec, ki nastopa na mednarodnih tekmovanjih kot reprezentant svoje države
● 
zastar.  službo je dobil, čeprav je imel več tekmovalcev  tekmecev
♦ 
šport.  diskvalificirati tekmovalca ; tekmovalci v veleslalomu

tekmoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tekmovanje:   tekmovalna pravila / tekmovalna oprema / tekmovalna sreča / tekmovalni športi / tekmovalni čoln
 
šport.  tekmovalna proga

tekmovalíšče   -a s ( í )
prostor za tekmovanje:   stopiti na tekmovališče / olimpijska tekmovališča

tekmoválka   -e  [ tekmovau̯ka tudi tekmovalka ž ( ȃ )
ženska, ki tekmuje na tekmovanju, tekmi:   dresi tekmovalk ; rezultati tekmovalk / tekmovalke za naslov miss sveta
● 
zastar.  v tem je bila dolgo brez tekmovalke  tekmice

tekmoválnost   -i ž ( ȃ )
nagnjenje, želja po tekmovanju:   vzbujati tekmovalnost ; to izvira iz tekmovalnosti / tekmovalnost sošolcev

tekmoválski   -a -o  [ tekmovalski in tekmovau̯ski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tekmovalce:   tekmovalske zahteve / tekmovalska oprema  tekmovalna oprema

tekmovánje   -a s ( ȃ )
1. merjenje koga s kom v kakem športu, športni panogi z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši:   zdravniki so tekmovalcu odsvetovali nadaljnje tekmovanje ; tekmovanje na velikih športnih prireditvah
// merjenje koga s kom v kaki dejavnosti, lastnosti z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši:   spodbujati tekmovanje ; tekmovanje med otroki ; tekmovanje pri delu ; tekmovanje v oboroževanju ; tekmovanje v znanju tujih jezikov
2. športna prireditev, na kateri se kdo meri s kom z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši v kakem športu, športni panogi:   organizirati tekmovanje ; zmagati na tekmovanju ; atletska, smučarska tekmovanja ; mednarodno tekmovanje / ekipno, prvenstveno tekmovanje
 
šport.  kvalifikacijsko tekmovanje  ki omogoča prehod v višje ali končno tekmovanje ; pokalno tekmovanje  za pokal, na katerem se poraženci izločijo ; pregledno tekmovanje  del treninga, pri katerem se ugotavlja duševna in telesna usposobljenost tekmovalcev ; tekmovanje v slalomu
// prireditev, na kateri se kdo meri s kom z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši v kaki dejavnosti, lastnosti sploh:   udeležiti se tekmovanja pevskih zborov / lepotno tekmovanje / nagradno tekmovanje

tekmováti   -újem nedov. ( á ȗ )
meriti se s kom v kakem športu, športni panogi z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši:   atleti, smučarji že tekmujejo ; tekmovati na velikih tekmovanjih / že pet let tekmuje / tekmovati za kolajne, točke / tekmovati za šolsko moštvo
// meriti se s kom v kaki dejavnosti, lastnosti sploh z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši:   tekmovati na plesnih turnirjih ; tekmovati v različnih spretnostih / učenci tekmujejo med seboj ; tekmovati pri delu / tekmovati za naslov miss sveta / tekmovati z izdelki drugih tovarn
♦ 
šol.  tekmovati za bralno značko ; šport.  tekmovati v mnogoboju, slalomu

tékniti   -em nedov. in dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. vzbujati komu ugodje
a) ob zadovoljevanju potrebe, želje po jedi:   neslana jed ne tekne ; to jed rad jem, vendar mi danes ne tekne ; večerja je vsem teknila
b) star.  ob zadovoljevanju kake potrebe, želje sploh; prijati , dobro deti :   kajenje, pijača mu tekne / počitek jim je teknil
2. zaleči 1 veliko jé, pa mu nič ne tekne
 
zastar.  denar mu ni teknil  koristil, pomagal

tekočína   -e ž ( í )
snov, ki nima sama svoje oblike, ima pa gladino:   tekočina hlapi, teče ; piti, pretočiti tekočino ; ta snov vpija tekočino ; brezbarvna, gosta, peneča se tekočina ; jedka, vnetljiva tekočina ; voda, mleko in druge tekočine ; kaplja tekočine ; tekočine in plini / hladilna tekočina v avtomobilskem motorju ; kri in druge telesne tekočine ; mehanika tekočin  hidromehanika
 
ekspr.  življenjska tekočina  kri
 
anat.  možgansko-hrbtenjačna tekočina  ki obdaja možgane in hrbtenjačo; likvor ; sklepna tekočina  gosta tekočina v sklepih za zmanjšanje trenja ; biol.  semenska tekočina  izloček prostate in drugih žlez, ki omogoča gibanje semenčic ; fiz.  tekočina  snov, ki se lahko pretaka ; kapljevine in plini so tekočine ; mont.  težka tekočina  katere gostota je večja od gostote vode ; strojn.  zavorna tekočina  hidravlično olje za delovanje hidravličnih zavor

tekočínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tekočino:   tekočinski curek / tekočinsko hlajenje / tekočinska dieta
 
teh.  tekočinski termometer  termometer, ki meri temperaturo z raztezanjem tekočine

tekóčnost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost tekočega:   tekočnost snovi

tékom   predl. ( ẹ̑ )
pisar., z rodilnikom  za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; med 3 tekom bolezni so jo obiskovali ; nesreča tekom vožnje / tekom časa se bo to uredilo  sčasoma ; tekom dogodkov vam bo vse jasno / odgovor dobiti tekom enega meseca  v enem mesecu

téksas   -a m ( ẹ̑ )
pog.  kraj, lokal, ustanova, kjer vlada sila, nered:   spet je šel v tisti teksas

tékst   -a m ( ẹ̑ )
besedilo :   povedati, zapisati tekst ; tekst govora / šifriran tekst / pisec je izročil tekste uredniku / dramski, pesniški tekst / v knjigi je več slik kot teksta / tekst popevke ; melodija in tekst
♦ 
tisk.  tiskarska črka, po velikosti med tercijo in dvema ciceroma

téksten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na tekst:   tekstni popravki / tekstna primerjava / tekstno in slikovno gradivo
 
lit.  tekstna kritika  raziskovanje besedil glede na spremembe, pristnost, avtorstvo; veda o takem raziskovanju ; šol.  tekstna naloga  besedilo s podatki o določenem dejanskem stanju, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva

tekstíl   -a m ( ȋ )
izdelki, narejeni zlasti s tkanjem, pletenjem:   izvažati tekstil ; cene tekstila / umetni tekstil

tekstílec   -lca m ( ȋ )
delavec v tekstilni industriji:   srečanje tekstilcev
// nav. mn., pog.  tekstilna tovarna:   tekstilci izvažajo vedno več izdelkov

tekstílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tekstil:   tekstilna surovina / tekstilna industrija ; tekstilna tovarna / tekstilni tehnik / tekstilni izdelki

tekstílije   -lij ž mn. ( í ȋ )
tekst.  tekstilne surovine in izdelki:   uvažati tekstilije / gumi, tekstilije in druge surovine

tekstílka   -e ž ( ȋ )
delavka v tekstilni industriji:   zaslužek tekstilk

tékstnokrítičen   -čna -o prid. ( ẹ̑-í )
nanašajoč se na tekstno kritiko:   tekstnokritične opombe / tekstnokritična izdaja

tekstologíja   -e ž ( ȋ )
lit.  veda o raziskovanju besedil glede na spremembe, pristnost, avtorstvo:   načela tekstologije

tekstolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na tekstologijo:   tekstološki problem / tekstološka analiza

tekstopísec   -sca m ( ȋ )
kdor piše besedila za različne glasbene izvajalce, besedilopisec:   dober, odličen tekstopisec ; pri glasbenem albumu je sodeloval kot tekstopisec ; pevec in tekstopisec

tekstopíska   -e ž ( ȋ )
ženska, ki piše besedila za različne glasbene izvajalce, besedilopiska:   nadarjena, uspešna tekstopiska ; preizkusila se je kot tekstopiska ; pevka in tekstopiska

tekstôven   tudi  tékstoven -vna -o prid. ( ō; ẹ̑ )
nanašajoč se na tekst:   tekstovni popravek ; tekstovna analiza / tekstovni komentar / tekstovni del knjige

tekstuálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tekst:   tekstualna analiza / tekstualni in računski del poročila

tekstúra   -e ž ( ȗ )
1. tekst.  razporeditev niti tekstilnega izdelka:   tekstura preproge, tkanine
2. geol.  razporeditev mineralnih zrn česa:   tekstura kamnine, rude ; tekstura in struktura / grudasta, valovita tekstura
3. publ.  razporeditev vidnih sestavin česa:   tekstura ploskve / črtasta, hrapava, motna tekstura / tekstura pokrajine
// razporeditev sestavin česa sploh:   dramska tekstura ; tekstura glasbenega, likovnega dela
♦ 
les.  tekstura  zunanji videz mehansko obdelanega lesa, zlasti na potek letnic ; plamenasta tekstura ; petr.  tekstura tal  sestava tal glede na delež mineralnih delcev različnih velikosti

tektít   -a m ( ȋ )
petr.  steklen meteorit:   najti tektite

tektónika   -e ž ( ọ́ )
1. geol.  zgradba zemeljske skorje glede na razporejenost skladov, kamnin in glede na gibanja, ki so jo ustvarila:   proučevati tektoniko ; povezanost potresov s tektoniko / krajevna tektonika ; tektonika plošč ; morfologija in tektonika površja / zemeljska tektonika
2. veda o taki zgradbi:   tektonika je del geologije / splošna tektonika
3. knjiž.  urejena, sorazmerna, trdna grajenost česa:   stavba z izrazito, strogo tektoniko / tektonika kipa, kompozicije
// sklenjena, somerna, hierarhično urejena zgradba česa:   tektonika glasbenega, leposlovnega dela ; kompozicija in tektonika / ekspr.  slikovnost, ujeta v tektoniko
4. knjiž.  nauk o taki grajenosti, zgradbi:   arhitekt, umetnik je upošteval načela tektonike
♦ 
psih.  tektonika osebnosti  zgradba osebnosti glede na njene sestavine, plasti in njihove medsebojne vplive

tektónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na tektoniko:
a) tektonski premiki / tektonske sile / tektonski jarek  ugreznjeni del zemeljske skorje, ki ga omejujejo vzporedni prelomi ; tektonski potres  potres zaradi tektonskih premikov ; tektonska karta  karta, ki prikazuje zgradbo in preoblikovanje zemeljske skorje ; tektonsko jezero  jezero, ki nastane zaradi tektonskih premikov
b) tektonska oblika pesmi / tektonsko načelo v arhitekturi

tekúnica   -e ž ( ȗ )
zool.  veverici podoben glodavec, ki živi v rovih, Citellus:   tekunice so tekale po vinogradih / navadna tekunica

tekút   -a m ( ȗ )
zool.  droben zajedavec, ki živi na ptičih in sesalcih, Mallophaga:   tekut sesa kri ; kokoši imajo tekute

tekvondo   ipd. gl. taekwondo ipd.

têlce   -a s ( ē )
nar. teliček :   telce je že sesalo ; skače kot telce

têle   -éta s ( é ẹ́ )
1. goveji mladič:   odstaviti, povreči tele ; rediti, zaklati tele ; prodaja telet ; pog.  gleda kakor tele v nova vrata  zelo neumno ali začudeno ; nizko  neumen je kot tele  zelo / ekspr.  pojedel bi pol teleta  zelo veliko
2. nizko  nespameten, neumen človek, zlasti zaradi mladosti, neizkušenosti:   kakšno tele sem bil, da sem prišel / kot psovka  kaj delaš, tele neumno
● 
ekspr.  častiti zlato tele  bogastvo, denar ; ekspr.  vsako tele ima svoje veselje  izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga
♦ 
lov.  tele  jelenji mladič do prvega leta starosti ; vet.  krava je po teletu  se je pred kratkim otelila

tele...   ali  téle...  prvi del zloženk  ( ẹ̑ )
nanašajoč se na
a) daljen, daljinski:   telefon, teleinformacija, telekineza, telekomanda
b) televizijo:   telekino, telekamera

telebàn   in  telebán -ána m ( ȁ á; ȃ )
slabš.  omejen, neumen človek, zlasti mlad:   ta teleban ničesar ne razume / kot psovka  kaj se vmešavaš, teleban
// neroden, neuglajen človek:   vede se kot teleban
 
ekspr.  zrastel je v pravega telebana  velikega, zelo močnega človeka

telebánast   -a -o prid. ( ā )
slabš. omejen , neumen :   telebanast fant ; drugače je delaven, samo malo je še telebanast / po vedenju ni telebanast  neroden, neuglajen
 
ekspr.  fant telebanaste postave  velike, močne

télebánčništvo   -a s ( ẹ̑-ȃ )
opravljanje, sklepanje bančnih poslov prek telefona:   nastanek, razcvet telebančništva ; ponudba, storitve telebančništva

telebánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na telebane:   telebansko vprašanje / telebansko vedenje / kot psovka  kaj gledaš, zijalo telebansko

telébast   -a -o prid. ( ẹ́ )
star. neroden 2 , okoren , nespreten :   za natančno delo je preveč telebast / telebast v vedenju
// neroden, okoren zaradi velikosti, obsega:   človek telebastega trupa ; telebasta skala

telébati   -am nedov. ( ẹ̄ )
1. ekspr.  stežka, nerodno padati:   spotikali so se in telebali na zemljo
2. preh., star.  z veliko silo udarjati, tolči:   s koli telebati po nasprotnikih / telebati na boben
3. star.  nerodno, okorno hoditi, letati:   telebati za kom do doma / čmrlj teleba od cveta do cveta

telébiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
star. telebniti :   spodrsnilo mu je in telebil je čez soseda / telebiti žival po hrbtu  z veliko silo udariti / jezno telebiti knjigo od sebe  z veliko silo vreči, zagnati

telébniti   in  telêbniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
1. ekspr.  stežka, nerodno pasti:   spotaknil se je in telebnil na tla ; telebniti vznak ; telebnil je, kakor je bil dolg in širok ; telebnil je kot snop v travo / zviška je telebnil v naslanjač / telebnil je v prepad  padel
2. preh., star.  z veliko silo udariti:   z gorjačo ga je telebnil po glavi / z vso močjo telebne svečnik proti njemu  vrže, zažene

têlec   -lca  [ teu̯ca in telca m ( ē )
nar. teliček :   telec sesa

telečják   -a m ( á )
1. prostor za teleta v hlevu:   ureditev telečjakov
2. telečnjak :   vojaki s telečjaki na hrbtu

teléčji   -a -e prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na teleta:   telečja koža ; telečje meso / telečje usnje / telečji zrezek ; telečja obara
 
ekspr.  on je še ves telečji  nespameten, neumen, zlasti zaradi mladosti, neizkušenosti ; ekspr.  imeti telečje noge  za stanje, hojo negotove ; šalj.  telečja leta  leta dozorevanja
 
gastr.  telečja krača ; nadevane telečje prsi

telečnják   -a m ( á )
nekdaj  torba iz telečje kože ali usnja ter iz platna za na hrbet ali za čez ramo:   odpreti telečnjak ; oprtati si telečnjak ; dati v telečnjak ; vojak s telečnjakom

téledélavec   -vca m ( ẹ̑-ẹ́ )
kdor opravlja teledelo:   število teledelavcev narašča ; zaposlovanje teledelavcev ; usposabljanje za teledelavce

téledélo   -a s ( ẹ̑-ẹ́ )
delo doma namesto v službenih prostorih ob podpori informacijske tehnologije, delo na daljavo:   uvajanje teledela ; poročilo, raziskave o teledelu ; izkušnje s teledelom ; možnosti, zanimanje za teledelo / teledelo na domu

télediagnóza   -e ž ( ẹ̑-ọ̑ )
med.  ugotovitev ali določitev bolezni, telesne zmogljivosti s pomočjo telekomunikacijskih naprav:   postaviti telediagnozo

téledirigíran   -a -o prid. ( ẹ̑-ȋ )
teh.  vóden, usmerjan na daljavo:   teledirigirana raketa / teledirigirane naprave v vesoljski ladji

télefáks   -a m ( ẹ̑-ȃ )
1. prenašanje dokumentov, informacij na daljavo v obliki posnetka izvirnika:   izum telefaksa
2. tako prenesen posnetek dokumenta, informacije:   dobiti, prejeti telefaks
3. naprava za tako prenašanje:   priključiti telefaks

telefón   -a m ( ọ̑ )
1. sredstvo za prenašanje govora z električnim tokom ali elektromagnetnimi valovi na daljavo:   izumiti telefon ; zgodovina telefona / pogovarjati se po telefonu ; povezati kraje s telefonom / pošta, telegraf, telefon [ptt]
2. napeljava za tako prenašanje govora:   napeljati telefon v hišo, vas / kopati jarek za telefon
3. električna naprava za tako prenašanje govora:   izdelovati telefone ; priključiti telefon na centralo ; slušalka, vilice telefona / mobilni  ali  prenosni telefon  manjši brezžični telefon, s katerim lahko v mobilnem omrežju vzpostavimo telefonsko zvezo z drugim telefonskim naročnikom ; satelitski telefon  ki omogoča telefoniranje prek satelitskih sistemov ; vrvični telefon  stacionarni telefon, pri katerem je slušalka prek kabla povezana z bazno postajo telefona / telefon zvoni,  ekspr.  poje ; telefon ne dela,  knjiž.  je gluh,  ekspr.  mrtev ; telefon je zaseden ; zapreti telefon  s položitvijo slušalke na vilice narediti, da se zveza prekine ; zavrteti telefon  številke številčnice te naprave z namenom vzpostaviti zvezo ; pridi k telefonu,  pog.  na telefon ; javiti se na telefon [tel.] 361 772 ; govoriti v telefon  v slušalko te naprave ; številka telefona  klicna številka
● 
pog.  pridi, telefon te kliče  nekdo te kliče po telefonu, želeč govoriti s teboj ; pog.  pridi, telefon imaš  telefonski poziv ; pog.  podražiti telefon  enoto telefonskega pogovora; telefonsko naročnino; priključitev telefona na javno telefonsko omrežje ; hišni telefon  telefonski sistem, omejen na hišo, stavbo ; publ.  rdeči telefon  neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Ruske federacije ; vroči telefon  vroča linija ; ekspr.  na drugi strani telefona se oglasi otroški glas  telefonske zveze
♦ 
igr.  igrati se telefon  otroško igro, pri kateri zadnji naglas pove prej po vrsti šepetano besedo ; ptt  brezžični telefon ; glavni telefon  na centralo neposredno vezan telefon, preko katerega se veže stranski telefon ; interni telefon  priključen na zasebno telefonsko centralo ; naročniški telefon  telefon naročnika, priključen na javno telefonsko omrežje ; stranski telefon  priključen na telefonsko centralo preko glavnega telefona ; voj.  poljski telefon

telefonáda   -e ž ( ȃ )
ekspr.  telefonski pogovor, telefoniranje, zlasti dolgo:   zaman so bile vse njegove telefonade

telefonáriti   -im nedov. ( á ȃ )
ekspr.  večkrat, pogosto telefonirati:   kar naprej mu telefonari

telefóničen   -čna -o prid. ( ọ́ )
telefonski :   telefonično obvestilo

telefoníja   -e ž ( ȋ ptt
1. prenašanje govora z električnim tokom ali elektromagnetnimi valovi na daljavo:   te priprave omogočajo telefonijo ; izum telefonije / brezžična telefonija ; fiksna telefonija  tehnologija, pri kateri se zvok prenaša po žičnem telekomunikacijskem omrežju in pri kateri oba uporabnika uporabljata omrežno priključno točko na fiksni lokaciji ; mobilna telefonija  prenašanje govora, sporočil z mobilnim telefonom ; prenosna telefonija  mobilna telefonija
// dejavnost, ki se ukvarja s takim prenašanjem:   razvoj slovenske telefonije ; odobriti denar za telefonijo
2. veda o tem prenašanju:   strokovnjak za telefonijo / predavati telefonijo

telefoníranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od telefonirati:   odločiti se za telefoniranje ; pogosta telefoniranja / poslušati telefoniranje / prostoročno telefoniranje  z vgrajeno prostoročno napravo, navadno v motornih vozilih

telefonírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. sporočiti po telefonu:   telefoniral mi je, da ne more priti ; telefonirati od doma, v službo ; večkrat si telefonirava / telefonirati na telefonsko številko 331 021 / telefonirati po zdravnika / telefonira že pol ure
2. uporabiti telefon za vzpostavitev telefonske zveze:   naučiti se telefonirati ; pokazati komu, kako se telefonira / telefoniral sem mu, pa se nihče ne oglasi

telefoníst   -a m ( ȋ )
kdor se (poklicno) ukvarja z vzpostavljanjem zvez med telefonskimi vodi:   podjetje zaposli telefonista ; telefonist in vratar

telefonístka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vzpostavljanjem zvez med telefonskimi vodi:   telefonistka je vzpostavila zvezo

telefonográm   -a m ( ȃ )
ptt  telegram, ki se naslovniku sporoči po telefonu; telefonirani telegram :   sprejeti telefonogram

telefónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na telefon:   telefonski kabel ; telefonski priključek ; telefonska centrala ; telefonsko omrežje / telefonski aparat ; telefonska govorilnica ; telefonska kartica  kartica za uporabo javnega stacionarnega telefona ali za polnjenje računa mobilnega telefona / telefonski pogovor ; telefonska zveza / telefonski naročnik / telefonski imenik  abecedni seznam telefonskih naročnikov z njihovimi telefonskimi številkami in naslovi / (telefonska) slušalka / telefonsko glasovanje  glasovanje po telefonu
 
ptt  (telefonski) dvojček  vsak od dveh telefonskih naročniških aparatov, ki sta s posebno pripravo priključena na isti vod ; cestni telefonski stebriček  naprava ob cesti v obliki stebrička z vgrajenim telefonom za klic v sili ; telefonska številka  klicna številka

télefóto   -a m , prvi pomen mn. tudi  -fótosi  ( ẹ̑-ọ̑ ptt
1. fotografski posnetek na elektromagnetni način posredovane fotografije, besedila:   oddati, sprejeti telefoto ; v časopisih objavljen telefoto
 
publ., kot označba avtorstva  telefoto: Tanjug
2. naprava za tako posredovanje fotografije, besedila:   vključiti telefoto ; prenos s telefotom ; novinarji so imeli na razpolago teleprinter in telefoto / oddajni, sprejemni telefoto
3. posredovanje fotografije, besedila na tak način:   omogočiti novinarjem telefoto / naprava za telefoto ; v prid. rabi:  telefoto naprava

télefotografíja   -e ž ( ẹ̑-ȋ )
fot.  fotografija, ki nastane pri fotografiranju s teleobjektivom:   telefotografija luninega površja
 
ptt  fotografski posnetek na elektromagnetni način posredovane fotografije, besedila; telefoto

teléga   -e ž ( ẹ̄ )
1. v ruskem okolju  kmečki voz na štirih kolesih, zlasti za prevažanje tovora:   naložiti na telego / peljati v telegi / pripeljati telego krompirja
2. mn., nar. vzhodno  jarem za par živali z vodoravno nameščeno letvijo pod vratom:   zapreči vola v telege

telegéničen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
ki ima tako zunanjost, da je posebno primerna za snemanje in prikazovanje na televiziji:   telegeničen politik ; bil je veliko bolj telegeničen kot njegov predhodnik / telegeničen smehljaj ; telegenična obleka / telegeničen dogodek ; telegenična pokrajina

telegéničnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost telegeničnega:   telegeničnost in sproščenost predsednice znane stranke

telegráf   -a m ( ȃ )
električna naprava za prenašanje dogovorjenih znakov na daljavo, brzojav:   telegraf dela, ropota / sporočiti po telegrafu / brezžični telegraf
 
elektr.  Morsejev telegraf  pri katerem piše pisalnik, ki ga proži elektromagnet, na papirni trak dolge in kratke črte v ustreznih kombinacijah ; navt.  ladijski telegraf  priprava za prenos povelj s poveljniškega mostu v strojnico
// nekdaj  urad za sprejemanje in oddajanje telegramov:   vložiti zahtevo pri telegrafu, v telegrafu / pošta, telegraf, telefon [ptt]

telegráfarica   -e ž ( ȃ )
pog.  telegrafski drog:   postaviti telegrafarico

telegrafíja   -e ž ( ȋ )
ptt  prenašanje pisanih sporočil, risb, negibnih slik po telegrafskih napravah:   uporaba elektromagnetnih valov v telegrafiji ; prvi poskusi telegrafije / brezžična telegrafija ; dupleks telegrafija  ki omogoča istočasen prenos dveh sporočil v nasprotnih smereh ; telegrafija z radijskimi valovi
// dejavnost, ki se ukvarja s takim prenašanjem:   sredstva za razvoj telegrafije

telegrafíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od telegrafirati:   naučiti se telegrafiranja

telegrafírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
sporočiti po telegrafu, brzojaviti:   telegrafirati prijatelju ; telegrafiral je domov
// po telegrafu oddati ali sprejeti telegrafsko sporočilo:   naučiti se telegrafirati

telegrafíst   -a m ( ȋ )
nekdaj  kdor se (poklicno) ukvarja s sprejemanjem in oddajanjem sporočil po telegrafu:   dela kot telegrafist / radijski telegrafist

telegrafístka   -e ž ( ȋ )
nekdaj  ženska, ki se (poklicno) ukvarja s sprejemanjem in oddajanjem sporočil po telegrafu:   zaposlena je kot telegrafistka

telegráfnica   -e ž ( ȃ )
pog.  telegrafski drog:   postaviti telegrafnico

telegráfski   -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na telegraf, brzojaven:   telegrafski drog, kabel / telegrafska centrala ; telegrafsko omrežje / telegrafski znak ; telegrafsko sporočilo / telegrafski promet / telegrafski naročnik / telegrafski aparat
 
ptt  telegrafski oddajnik, sprejemnik  oddajnik, sprejemnik, ki posreduje sporočila s kodiranimi znaki ; sinhronski (telegrafski) sistem  sistem, pri katerem se v oddajnem in sprejemnem aparatu mehanizmi vrtijo z isto hitrostjo, sinhrono
2. ekspr., navadno v zvezi s slog, stil   zelo zgoščen, jedrnat:   v telegrafskem slogu napisan odgovor / obnoviti zgodbo v telegrafskem stilu

telegrám   -a m ( ȃ )
sporočilo, preneseno po telegrafu, brzojavka:   oddati, poslati, prejeti telegram / luksuzni telegram ; pozdravni telegram
 
ptt  faksimile telegram  negibna slika, ki je telegrafsko prenesena na daljavo ; telefonirani telegram  ki se naslovniku sporoči po telefonu ; v prid. rabi:, ptt  telegram pismo  telegram z znižano tarifo, ki se oddaja za vsemi drugimi telegrami

telegrámski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na telegram:   telegramski listek / telegramski slog

téleinformacíjski   -a -o prid. ( ẹ̑-ȋ )
nanašajoč se na teleinformatiko:   teleinformacijski sistem ; teleinformacijska oprema ; ponudniki teleinformacijskih storitev ; možnosti uporabe teleinformacijske tehnologije

téleinformátika   -e ž ( ẹ̑-á )
veda, ki združuje znanja in tehnologije s področja računalništva in telekomunikacij:   smeri v teleinformatiki ; strokovnjak za teleinformatiko

têlek   -lka m ( ē )
nar. teliček :   lepega telka ima v hlevu / ti si še večji telek kot on

télekámera   -e ž ( ẹ̑-ȃ )
televizijska kamera:   snemati s telekamero

télekártica   -e ž ( ẹ̑-ȃ )
kartica za uporabo javnega stacionarnega telefona ali za polnjenje računa mobilnega telefona; telefonska kartica :   izdaja, prodaja, uporaba telekartic ; zbiralci telekartic ; plačevanje s telekartico ; mobikartica in telekartica

télekíno   -a m ( ẹ̑-ȋ )
rad.  priprava za televizijsko predvajanje filmov:

télekománda   -e ž ( ẹ̑-ȃ teh.
1. nav. mn.  priprava ali del priprave za upravljanje, vodenje strojnih naprav na daljavo:   voditi helikopter, stroj s telekomandami
2. upravljanje, vodenje strojnih naprav na daljavo:   uvesti telekomando

télekománden   -dna -o  ( ẹ̑-ȃ )
pridevnik od telekomanda:   telekomandni sistem

telekomunikácija   -e ž ( á nav. mn.
1. izmenjava, posredovanje informacij na daljavo z elektromagnetnimi sistemi:   omogočiti telekomunikacije ; mednarodna zveza za telekomunikacije ; radijska, telefonska telekomunikacija
2. sredstvo, ki omogoča tako izmenjavo, posredovanje informacij:   prenos informacij po telekomunikacijah

telekomunikacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na telekomunikacijo:   telekomunikacijski satelit ; telekomunikacijske naprave / telekomunikacijski sistem / telekomunikacijske zveze

télekonferénca   -e ž ( ẹ̑-ẹ̑ )
konferenca, na kateri s pomočjo uporabe telekomunikacijskega omrežja sodelujejo prostorsko oddaljeni udeleženci:   telekonferenco so prekinili ; zasedanje je potekalo v obliki telekonference ; potek, vzpostavitev telekonference ; stroški telekonference

téleks   -a m ( ẹ̑ )
ptt  električna naprava za prenašanje tipkanih črk na daljavo:   priključiti teleks ; stroški za uporabo teleksa / rezervirati sobe po teleksu
// sporočilo, preneseno po tej napravi:   prispel je že drugi teleks / sveženj teleksov ; v prid. rabi:  teleks imenik ; teleks zveze

télemark   -a m ( ẹ̑ )
šport.  sprememba smeri po strmini navzdol med vožnjo na smučeh, pri kateri je ena od nekoliko skrčenih nog pomaknjena naprej:   narediti telemark / doskok v telemark  doskok, pri katerem je ena od nekoliko skrčenih nog pomaknjena naprej

télemárketing   -a m ( ẹ̑-ȃ )
prodaja izdelkov in storitev prek telefona:   podjetje se ukvarja s telemarketingom ; referent, telefonist v telemarketingu ; ekipa za telemarketing / dovoljenje za dejavnost telemarketinga

telemátičen   -čna -o prid. ( á )
telematski :   inovativni telematični sistemi ; telematična sredstva / telematična doba

telemátika   -e ž ( á )
tehnologija, ki temelji na daljinskem prenosu podatkov:   s pomočjo telematike vozilo določene funkcije opravlja samostojno ; razvoj telematike ; avtomatizacija in telematika / prometna telematika

telemátski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na telematiko:   sledilni telematski sistemi ; ponudnik telematskih storitev ; uporaba telematskih sredstev

télemedicína   -e ž ( ẹ̑-ȋ )
izmenjevanje podatkov, mnenj s področja medicine s pomočjo informacijske tehnologije:   diagnosticirati kožnega raka s pomočjo telemedicine ; razvoj, uporaba telemedicine ; telemedicina in informatika

télemedicínski   -a -o prid. ( ẹ̑-ȋ )
nanašajoč se na telemedicino:   telemedicinski sistem ; nacionalna telemedicinska mreža ; telemedicinsko omrežje za pulmološke bolnike in bolnike z alergijami / telemedicinska oprema, tehnologija ; trg telemedicinskih storitev

télemehánika   -e ž ( ẹ̑-á )
veda o upravljanju, vodenju strojnih naprav na daljavo:   področje telemehanike

teleméter   -tra m ( ẹ̄ )
fot.  priprava za merjenje razdalje, oddaljenosti; daljinomer :   izmeriti razdaljo s telemetrom ; kamera s telemetrom
♦ 
teh.  naprava za pošiljanje podatkov o izmerjenih vrednostih na daljavo

telemétričen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na telemetrijo:   telemetrični sistem za prenašanje podatkov

telemetríja   -e ž ( ȋ )
teh.  pošiljanje podatkov s telemetrom:   uporabiti telemetrijo ; radarska telemetrija

telemetríjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na telemetrijo:   telemetrijska naprava / telemetrijska zveza

têlen   -lna -o prid. ( é )
ki ima teleta:   telna krava

telenovéla   -e ž ( ẹ̑ )
televizijska nadaljevanka, navadno z velikim številom nadaljevanj, v kateri so izpostavljeni medosebni odnosi in pretirano čustveno doživljanje oseb:   igrati v telenoveli ; mehiška, španska telenovela ; uspešna telenovela ; snemanje telenovele ; vloga v telenoveli

téleobjektív   -a m ( ẹ̑-ȋ )
fot.  objektiv za snemanje oddaljenih predmetov, pojavov, ki so na posnetku povečani:   posneti s teleobjektivom ; kamera s teleobjektivom

teleologíja   -e ž ( ȋ )
filoz.  nauk, po katerem ima vse dogajanje v naravi in družbi svoj cilj:   utemeljevati teleologijo ; teleologija zgodovine

teleolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na teleologijo:   teleološko pojmovanje zgodovine / teleološka narava umetnosti

telepát   -a m ( ȃ )
kdor se ukvarja s telepatijo:   izkušen telepat ; hipnotizer in telepat

telepátičen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na telepatijo:   telepatične sposobnosti / telepatičen pojav

telepatíja   -e ž ( ȋ )
neposredno izmenjavanje, prenos misli, hotenj iz zavesti v zavest:   biti dovzeten za telepatijo ; razlaga telepatije / ukvarjati se s telepatijo

telepátski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na telepate ali telepatijo:   telepatski prenos misli / telepatska sposobnost

teleportácija   -e ž ( á )
hipni prenos mase na velike daljave:   eksperimentirati s teleportacijo ; teorije, zamisli o teleportaciji ; stroj, tehnologija za teleportacijo / kvantna teleportacija

téleposnétek   -tka m ( ẹ̑-ẹ̑ )
posnetek s teleobjektivom:   narediti teleposnetek

teleprínter   -ja m ( í )
električna naprava za prenašanje tipkanih črk in znakov na daljavo, daljnopisnik:   pisati na teleprinter ; sporočiti po teleprinterju ; delati s teleprinterjem ; teleprinter in telefon ; v prid. rabi:, papir.  teleprinter papir  navadno brezlesni papir za teleprintersko sporočanje

teleprinteríst   -a m ( ȋ )
nekdaj  kdor (poklicno) oddaja in sprejema sporočila po teleprinterju:   delovno mesto teleprinterista

teleprinterístka   -e ž ( ȋ )
nekdaj  ženska, ki (poklicno) oddaja in sprejema sporočila po teleprinterju:   zaposliti teleprinteristko

teleprínterski   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na teleprinter, daljnopisen:   teleprinterska centrala / teleprinterska zveza ; teleprintersko sporočilo / teleprinterski aparat
♦ 
ptt  teleprinterski oddajnik ; žel.  teleprinterska okrožnica  uradno teleprintersko obvestilo vlakovnim odpravnikom o vpeljavi vlaka, njegovi sestavi, voznem redu

teleprintíst   -a m ( ȋ )
teleprinterist :   delo teleprintista

teleprintístka   -e ž ( ȋ )
teleprinteristka :   zaposlena je kot teleprintistka

telésce   -a s ( ẹ̑ )
manjšalnica od telo:   telesce dojenčka / ekspr.  lepo žensko telesce
♦ 
anat.  rumeno telesce  skupek celic v jajčniku, ki izloča hormone ; tipalno telesce  skupek celic v koži, občutljiv za dotik ; biol.  belo krvno telesce  brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami ; rdeče krvno telesce  krvna celica, ki vsebuje hemoglobin ; bot.  klorofilno telesce  del rastlinske celice, ki vsebuje klorofil

telésen   -sna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na telo:   telesni deli ; telesna višina / telesne mere ; telesna napaka ; telesna nega ; telesna poškodba / telesna temperatura / telesni napor ; telesno delo ; telesno trpljenje / telesna virtuoznost igralca / telesna kultura  dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti ; zadovoljevanje telesnih potreb  potreb po hrani, pijači, spanju ; telesna straža  straža, ki varuje, brani koga pred napadom, nasiljem
2. čuten 1 , spolen :   telesna ljubezen ; telesno poželenje / telesna privlačnost ; izzivalno telesna ženska
● 
ekspr.  pokojnikove telesne ostanke so položili na mrtvaški oder  mrtvo telo, truplo ; ekspr.  bil je dolg in precej telesen  močen, čokat ; knjiž.  telesno perilo  spodnje perilo
♦ 
anat.  telesni krvni obtok  del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo ; geom.  telesna diagonala ; pravn.  telesna kazen  kazen, pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa ; šol.  telesna vzgoja  nekdaj  učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti; športna vzgoja ; zool.  telesna os  hrbtenica in lobanja vretenčarjev

teleskóp   tudi  teleskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
fiz.  daljnogled za opazovanje zvezd, ki da obrnjeno sliko:   s teleskopom odkriti nov planet ; opazovanje sonca s teleskopom
● 
zastar.  s teleskopom gledati plezalce  z daljnogledom
♦ 
astron.  radijski teleskop  elektronska naprava z anteno za sprejemanje radijskega sevanja iz vesolja

teleskópski   -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na teleskop:   teleskopska cev / teleskopsko opazovanje
2. teh.  sestavljen iz več cevastih delov različnih premerov, ki se dajo potisniti drug v drugega:   teleskopski amortizerji ; teleskopska antena ; teleskopske vilice
♦ 
zool.  teleskopske oči  oči z zelo navzven potisnjenim ali podaljšanim zrklom

telésnat   -a -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. debel , obilen :   telesnat človek

telesnína   -e ž ( ī )
zastar. telo :   težnost telesnin
● 
zastar.  izračunati telesnino  prostornino

telésnokultúren   -rna -o prid. ( ẹ̑-ȗ )
nanašajoč se na telesno kulturo:   telesnokulturna dejavnost / telesnokulturna organizacija

telésnost   -i ž ( ẹ̑ )
1. lastnost, značilnost telesnega
a) glede na snov:   poveličevati življenje v njegovi telesnosti
b) glede na način obstajanja v prostoru:   telesnost bitij, predmetov je slikar zabrisal / ogromna telesnost velikana
c) glede na čute, spolnost:   moške je privlačevala njena poudarjena ženska telesnost
2. kar je telesno
a) glede na snov:   živci so vez med duševnostjo in telesnostjo
b) glede na način obstajanja v prostoru:   predmeti so plastične telesnosti
c) glede na čute, spolnost:   telesnost je bila dolgo časa prikrivana ; premagovati telesnost

telésnosten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž.  nanašajoč se na telesnost:   telesnostni dejavniki / telesnostno jedro kipa / zakoni telesnostnih sorazmerij  telesnih

telésnovzgójen   -jna -o prid. ( ẹ̑-ọ̑ )
nanašajoč se na telesno vzgojo:   telesnovzgojni delavci / telesnovzgojno društvo

teléšček   -čka m ( ẹ̑ )
nav. ekspr. telesce :   telešček dojenčka / lep ženski telešček

téletékst   -a m ( ẹ̑-ẹ̑ )
rad.  prenašanje računalniško pripravljenih informacij v obliki besedil, risb po televiziji, ki se lahko sprejemajo s televizijskim sprejemnikom z dodatno napravo:   televizijska postaja je uvedla teletekst

teletênje   -a s ( é )
telitev :   pomagati pri teletenju

telétina   -e ž ( ẹ̑ )
1. telečje meso:   jesti, peči teletino
2. obrt. žarg.  usnje iz telečje kože:   čevlji iz teletine

teletíti   -ím nedov. in dov. ( ī í )
nav. 3. os. teliti :   krave se morajo veliko gibati, da lažje teletijo

telétnica   -e ž ( ẹ̑ )
vet.  krava od poroda do odstavitve teleta:   pomolsti teletnico

televizíja   in  televízija -e ž ( ȋ; í )
1. prenašanje slik negibnih ali gibajočih se bitij, stvari skupaj z zvokom po radijskih valovih na daljavo:   izum televizije / barvna televizija  pri kateri so slike vidne v barvah ; črno-bela televizija  pri kateri so slike vidne v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele / kabelska televizija  pri kateri se slike in zvok prenašajo po kabelskem omrežju
2. televizijski sprejemnik:   vključiti,  pog.  odpreti, prižgati televizijo
 
ekspr.  rad sedi pred televizijo, pri televiziji  rad gleda televizijski spored
3. ed.  sredstvo za tako prenašanje slik
a) namenjeno javnosti:   tekmo bo prenašala televizija [TV] ; tisk, radio in televizija / gledati kaj po televiziji / nastopati na televiziji
b) namenjeno samo določenemu uporabniku:   industrijska televizija ; uporaba televizije v bankah
// dejavnost, vezana na to sredstvo:   programska zasnova televizije ; velik razmah televizije
4. ustanova, ki se ukvarja s tako dejavnostjo:   direktor televizije / ljubljanska televizija

televizíjec   in  televízijec -jca m ( ȋ; í )
televizijski delavec:   prekaljen, uspešen televizijec ; priljubljen, znan televizijec ; radijci in televizijci / lokalni televizijci

televizíjka   in  televízijka -e ž ( ȋ; í )
televizijska delavka:   izkušena televizijka ima za sabo že mnogo oddaj ; znana televizijka ; igralka in televizijka

televizíjski   in  televízijski -a -o prid. ( ȋ; í )
nanašajoč se na televizijo:   televizijski signal / televizijski aparat, sprejemnik ; televizijski oddajnik, pretvornik ; televizijski zaslon ; televizijska antena ; televizijska kamera ; televizijska slika / televizijski prenos / televizijski dnevnik ; televizijski program, spored ; televizijska oddaja / televizijski film ; televizijska drama, nadaljevanka / televizijski studio ; publ.  televizijska hiša ; televizijska mreža / televizijski naročnik / televizijski gledalec

televízor   -ja m ( ȋ )
televizijski sprejemnik:   izključiti,  pog.  ugasniti, zapreti televizor / barvni televizor  ki posreduje slikovna sporočila v barvah ; črno-beli televizor  ki posreduje slikovna sporočila v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele ; prenosni televizor
 
ekspr.  rad sedi pred televizorjem  rad gleda televizijski spored ; ekspr.  preživeti večer ob televizorju  ob gledanju televizijskega sporeda

televízorski   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od televizor:   televizorsko ohišje

televoting   -a  [ têlevou̯ting- m ( ȇ )
telefonsko glasovanje :   oddati glas po televotingu ; zmagati na televotingu ; ko se bo oddaja iztekla, bodo znani rezultati televotinga

teléžnik   -a m ( ẹ̑ )
nar. vzhodno  klin, s katerim se povežeta zgornji in spodnji del jarma; jarmnik :   vtakniti teležnik

telíca   -e ž ( í )
goveja samica od prvega leta starosti do prve telitve:   telica je breja ; telica in krava
 
lov.  košuta v drugem letu starosti

telíček   -čka m ( ȋ )
1. manjšalnica od tele:   krava bo kmalu imela telička
2. ekspr.  nespameten, neumen človek, zlasti zaradi mladosti, neizkušenosti:   kakšni telički smo bili, da smo verjeli / kot nagovor  teliček neumni, ne govori tako

telíčka   -e ž ( í )
1. manjšalnica od telica:   telička se goni
2. goveji mladič ženskega spola:   krava je povrgla teličko ; junček in telička
3. ekspr.  nespametna, neumna ženska, zlasti zaradi mladosti, neizkušenosti:   posmehovanje teličk

telítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od teliti:   krava se pripravlja na telitev

telíti   -ím nedov. in dov. ( ī í )
nav. 3. os.  roditi, povreči tele:   krava teli ; liska težko teli

têlnét   -a m ( ȇ-ẹ̑ )
nekdaj zelo uporabljan način omrežne povezave med uporabnikovim računalnikom in oddaljenim strežniškim računalnikom:   s telnetom je lahko iz tujine delal na domačem strežniku ; priključitev v telnet

têlnéten   -tna -o prid. ( ȇ-ẹ̑ )
nanašajoč se na telnet:   telnetni vmesnik

teló   -ésa s ( ọ̑ ẹ̑ )
1. snovni del človeškega ali živalskega bitja:   mokro oblačilo se oprijemlje telesa ; utrditi, zdrgniti si telo ; imeti rane po celem telesu ; golo, mišičasto telo ; moško telo ; telesa kopalcev ; s perjem pokrito telo ptice ; glava in drugi deli telesa ; hrbtna stran telesa ; pretakanje krvi po telesu ; ekspr.  boj med telesom in duhom / s celim telesom se vreči na tla ; ekspr.:  z lastnim telesom zaščititi koga ; gniti, zgoreti pri živem telesu ; biti operiran pri živem telesu  brez narkoze / človeško, živalsko telo / ekspr.  onemogla telesa so se pomikala dalje  človeška, živalska bitja
// ekspr.  ta del človeškega bitja kot predmet, sredstvo spolnega dejanja, užitka:   polastil se je njenega telesa ; prostitutke prodajajo svoje telo
2. evfem. truplo :   telo v zemlji razpade, strohni ; položiti telo v grob ; telesa ubitih / mrtvo telo
3. trup :   hermelin nosi telo tik ob tleh ; vzravnati telo ; glava in telo / telo in vrat čutare ; telo ladje
4. od okolja ločena snovna celota:   elastično, prozorno telo ; delovanje telesa na telo ; meje, velikost telesa / plinasta, trdna telesa / sonce, planeti in druga nebesna telesa / odstraniti tuje telo iz očesa  tujek
5. navadno s prilastkom  določena naprava, priprava kot funkcijska celota:   hladilno telo / svetlobna telesa  svetila / knjiž.  astralno telo  v okultizmu  duhovni dvojnik fizičnega telesa
6. knjiž., navadno s prilastkom  skupina, skupnost na določen način povezanih ljudi kot kaka celota:   po prvi svetovni vojni je bilo slovensko narodno telo razdeljeno na tri države / delovna, politična, predstavniška, skupščinska telesa ; posvetovalno, volilno telo ; komisije, odbori in druga telesa
7. rel., v zvezi sveto rešnje telo   posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo:   prejeti sveto rešnje telo
// tretji od sedmih zakramentov Katoliške cerkve:   pridiga o svetem rešnjem telesu
8. geom.  s ploskvami omejen del prostora:   prostornina telesa ; kocka, valj in druga telesa / rotacijska telesa / geometrijsko telo
● 
evfem.  po prvem otroku se ji je telo zaprlo  ni mogla več zanositi, roditi ; star.  njegova duša se je ločila od telesa  umrl je ; ekspr.  za to sem z dušo in telesom  popolnoma, brez pridržka ; vznes.  ljubila je sad svojega telesa  svojega otroka ; zdrav duh v zdravem telesu
♦ 
anat.  maternično telo  zgornji del maternice ; fiz.  črno telo  trdno telo z določeno temperaturo, ki vpija vse sevanje in od vseh teles najmočneje seva ; točkasto telo  katerega razsežnosti so zanemarljive v primerjavi z opazovanim premikom ; togo telo ; pravn.  zakonodajno telo ; zemljiškoknjižno telo  eno ali več enako obremenjenih zemljišč istega lastnika v isti katastrski občini ; rel.  (sveto) rešnje telo  praznik na drugi četrtek po binkoštih

têloh   -a m ( é )
rastlina z deljenimi listi in belimi, črno škrlatnimi, zelenimi ali rumeno zelenimi cveti:   nabirati teloh ; šopek teloha
 
bot.  črni teloh  rastlina z dlanasto deljenimi listi, črno koreniko in velikimi belimi cveti, Helleborus niger

télop   -a m ( ẹ̑ )
fotografija, kratko sporočilo, prirejeno za predvajanje navadno po televiziji:   objavljati telope ; telop in propagandni film

telovádba   -e ž ( ȃ )
1. telesne vaje za razvijanje, ohranjevanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti:   utrjevati telo s telovadbo ; jutranja, vsakodnevna telovadba ; telovadba na prostem / ortopedska, rekreacijska telovadba / hoditi k telovadbi ; pren.  miselna, računska telovadba
 
šport.  orodna telovadba ; parterna  ali  talna telovadba
2. pog.  učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti; športna vzgoja :   drugo uro imajo učenci telovadbo ; učitelj telovadbe
● 
ekspr.  da so priplezali na vrh gore, so morali pokazati pravo telovadbo  spretnost

telovádec   -dca m ( ȃ )
kdor se ukvarja s telovadbo:   nastop, tekmovanje telovadcev
 
šport.  orodni telovadec ; telovadec na drogu, konju

telováden   -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na telovadbo:   telovadni program / telovadne vaje / telovadno društvo / telovadne copate ; telovadne hlače  navadno kratke hlače za telovadbo / telovadni nastop
 
šport.  telovadni mnogoboj ; (telovadna) klop  nizka klop za telovadne vaje, zlasti v sedenju, ležanju ; telovadna vrsta  telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo ; telovadno orodje

telovadíšče   -a s ( í )
kraj, prostor za telovadbo:   urediti telovadišče ; šolsko telovadišče / letno telovadišče  prostor, urejen in opremljen za telovadbo na prostem

telováditi   -im nedov. ( á ȃ )
1. opravljati telesne vaje za razvijanje, ohranjevanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti:   vsako jutro telovadi / telovaditi z rokami
// opravljati telesne vaje z namenom doseči, pokazati telesno sposobnost:   telovadci že telovadijo
 
šport.  telovaditi na bradlji, krogih
2. ukvarjati se s telovadbo:   že deset let telovadi ; telovaditi v telovadnem društvu
● 
ekspr.  krovci telovadijo po strehi  se spretno premikajo ; ekspr.  ta popevkar pred mikrofonom preveč telovadi  maha z rokami, skače, se zvija

telovádka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki se ukvarja s telovadbo:   nastop najboljših telovadk ; telovadci in telovadke

telovádke   -vádk ž mn. ( ȃ )
šol. žarg.  telovadne hlače:   obleči telovadke

telovádkinja   -e ž ( ȃ )
telovadka :   nastop telovadkinj

telovádnica   -e ž ( ȃ )
zaprt prostor za telovadbo:   igrati tekmo v telovadnici ; oprema za telovadnico / šolska telovadnica

telovádski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na telovadce ali telovadbo:   telovadska sposobnost / telovadski preskok

telôvnik   -a m ( ȏ )
moško vrhnje oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa:   zapeti si telovnik ; žameten telovnik ; verižica na telovniku
// tako žensko oblačilo:   oblečena je v telovnik in krilo / ženski telovnik
● 
reševalni telovnik  iz nepremočljive tkanine, z vložki iz plute, ki drži človeka nad vodo

télovo   -ega s ( ẹ́ )
nar.  praznik na drugi četrtek po binkoštih; (sveto) rešnje telo :   praznovati telovo / zgodilo se je na telovo

télovski   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na telovo:   telovska procesija / telovski praznik

télstar   -ja m ( ẹ̑ )
teh.  ameriški telekomunikacijski satelit, izstreljen leta 1962:   radijski, televizijski prenos preko telstarja

telúr   -ja m ( ū )
kem.  redek, krhek element srebrno bele barve, Te:   telur in polonij

telúričen   -čna -o prid. ( ú )
knjiž.  nanašajoč se na zemljo (kot nebesno telo), zemeljski:   telurična zgodovina / telurične spremembe vremena

telúrij   -a m ( ū )
astron.  priprava za ponazoritev kroženja Lune okrog Zemlje in obeh teles okoli Sonca:

telúrski   -a -o prid. ( ū )
knjiž.  nanašajoč se na zemljo (kot nebesno telo), zemeljski:   telurski izvor
 
min.  telursko železo  železo zemeljskih kamnin, zemeljsko železo

tém 1   in  tèm  in  tem prisl. ( ẹ̑; ȅ )
s primernikom  krepi pomen primernika:   najprej je preplašen molčal, potem pa je začel tem krepkeje kričati / nikogar ni doma. Tem bolje, bova imela vsaj mir ; dobro jim gre, tem lažje, ker imajo postranske dohodke

tém 2   in  tèm  in  tem vez. ( ẹ̑; ȅ )
v primerjalnih nadrednih stavkih, s primernikom  za izražanje sorazmernosti z dejanjem podrednega stavka:   čim dlje jo gleda, tem bolj mu je všeč ; čim manj bo prosilcev, tem večje bodo možnosti / kdaj naj pridemo? Čim prej, tem bolje / dela tem bolje, kolikor boljše pogoje ima  toliko

téma 1   -e ž ( ẹ̑ )
osnovni, osrednji predmet obravnavanja ali umetniškega dela:   obravnavati, spremeniti temo ; aktualna, občutljiva, široka,  ekspr.  žgoča tema ; glavna, okvirna tema ; ljubezenska, politična, znanstvena tema ; tema pesnitve, pogovora / raziskovalna tema ; publ.  razprava na temo človekovih političnih pravic / organizator prebere, razdeli teme  naslove, opise, ki določajo tak predmet
♦ 
glasb.  tema  zaključena skupina tonov, ki ima v stavku ali skladbi osrednjo vlogo ; šol.  učna tema ; zgod.  tema  v bizantinski državi, od 7. do 9. stoletja  obrobna pokrajina z vojaško oblastjo

temà 2   -è  in  tèma -e  [ təma ž , rod. mn.  tèm  ( ȁ ȅ; ə̀ )
1. stanje ozračja, ko je odsotna svetloba:   nastala je tema ; oči so se privadile teme, na temo ; pesn.  črna tema ; ekspr.  egiptovska tema  popolna ; gosta tema ; tema v sobi ; svetloba in tema / tema se dela  temni se ; knjiž.  tema lega po dolinah ; ekspr.  na poti jih je ujela tema ; ekspr.  bliski parajo temo ; knjiž.  mrak se gosti v temo ; ekspr.  trd(n)a tema / tema noči, sobe / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti:  pokazati se iz teme ; oditi v temo ; tipati po temi ; sedeti v temi ; oditi pred temo / v povedni rabi:  bila je še tema ; zelo tema je ; tema je kakor v rogu ; ekspr.:  tema je, da bi jo lahko otipal, rezal ; taka tema je, da ne vidiš prst pred nosom ; pren.  iz teme preteklosti vstaja podoba davnih časov
2. knjiž.  duševno stanje nerazsodnosti, obupa:   tema se zgrinja nad dušo ; tema duha / tema obupa, zmedenosti / v njegovih mislih je tema
3. knjiž.  stanje, ko se preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje:   ljudstvo se upira nasilju in temi / kulturna tema ; tema neznanja
4. zastar., v prislovni rabi  izraža veliko količino:   na jezeru je tema divjih gosi ; kupcev je bilo tema
● 
ekspr.  toliko jih je, da se tema dela od njih  zelo veliko jih je ; ekspr.  tema se mi dela pred očmi  zaradi slabosti, razburjenja se mi zdi, da nič ne vidim ; ekspr.  lačen sem, da se mi tema dela pred očmi  zelo lačen ; ekspr.  znanstveniki so glede tega pojava dolgo tavali v temi  v nevednosti, neznanju ; ekspr.  to obdobje je še zavito v temo  je še nepoznano, neraziskano

temáčen   -čna -o  [ təmačən prid. , temáčnejši  ( á ā )
1. ki ni popolnoma temen:   temačen prostor / temačen dan / temačna senca
2. ekspr.  negativno, neugodno razpoložen:   temačen človek ; zakaj si spet tako temačen
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje:   temačen obraz, pogled
3. ekspr.  za človeka zelo neprijeten:   imeti temačno mladost / temačne misli, slutnje
// z oslabljenim pomenom  poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:   temačne blodnje ; temačne grožnje

temáčnost   -i  [ təmačnost ž ( á )
lastnost, značilnost temačnega:   temačnost celice / ekspr.  temačnost pesmi
● 
ekspr.  zgodnji mrak se je gostil v temačnost  stanje ozračja, ko še ni popolnoma temno

temátičen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na tematiko ali temo:   tematični obseg ljudskega slovstva / tematična urejenost

temátika   -e ž ( á )
skupek tem:   tematika je raznovrstna ; določiti, razširiti tematiko ; ljubezenska, politična tematika ; značilna tematika ekspresionizma ; tematika pogovorov, zborovanja / tematika muzeja ; znamke s pokrajinsko, zgodovinsko tematiko

tematizácija   -e ž ( á )
glagolnik od tematizirati:   tematizacija smrti v leposlovju

tematizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž.  imeti za temo, obravnavati:   kritika tematizira vprašanje svobode, zgodovine / besedo na novo tematizirati  predmetno, vsebinsko določati

temátski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tematiko, temo:   tematska raznovrstnost besedil / pisateljev tematski razvoj / tematska križanka  križanka, pri kateri se nekateri opisi besed nanašajo na določeno tematiko
 
filat.  tematska zbirka  zbirka znamk z določeno tematiko ; geogr.  tematska karta  karta, ki prikazuje tematiko, ki ni topografska

tembòlj   in  tém bòlj  in  tèm bòlj  in  tem bòlj prisl. , piše se narazen  ( ȍ; ẹ̑-ȍ; ȅ-ȍ; ȍ )
toliko bolj:   zaradi tega smo pomoči tem bolj veseli / v vezniški rabi  z nemščino se niso mogli pohvaliti, tem bolj pa z latinščino

tême   -éna  tudi  téme -na s ( é ẹ́; ẹ́ )
1. zgornji, obli del glave med čelom, senci in tilnikom:   lase na temenu ima že redke / potisniti klobuk na teme / teme lobanje
 
ekspr.  bil je poštenjak od pet do temena  bil je zelo pošten ; ekspr.  od temena do podplatov ga je streslo  zelo ga je streslo
// s prilastkom  zgornji, obli del česa sploh:   povzpeti se na gorsko teme / teme kupole, oboka / teme loka
 
geom.  teme  točka ravninske krivulje, v kateri je ukrivljenost krivulje največja ali najmanjša ; teh.  teme zvara  del zvara ob stiku zgornjih robov zvarjenih delov
2. star.  najvišja zgornja ploskev (kmečke) peči:   sušiti na temenu

têmelj   -a m ( é )
1. nosilni del kakega gradbenega objekta, navadno v zemlji:   izpodkopati, postaviti, utrditi temelje ; betonski, zidani temelji ; majav, trden temelj / kopati temelje za novo stavbo / kamnit temelj spomenika
2. kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa:   postaviti temelje za nadaljnji razvoj ; materialni temelji družine ; temelji države / ekspr.  diktaturi se spodmika temelj / publ.  to so ugotovili na temelju zbranih podatkov  na osnovi, podlagi
// kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa:   gospodarski, idejni temelji politike ; znanstveni temelji svetovanja ; značaj je temelj osebnosti
// kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto; podlaga , osnova :   pogodba je temelj njihovih zahtev
3. nav. mn.  bistveni, najpomembnejši pojmi in načela kakega znanstvenega ali ideološkega sistema:   temelji pedagogike / temelji sodobne demokracije
4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom popolnoma , čisto :   uničiti kaj do temelja, temeljev ; to zamisel je treba iz temelja predelati ; njegovo življenje se je v temeljih spremenilo

têmeljen   -jna -o prid. ( é )
1. nanašajoč se na temelj, nosilni del:   temeljni kamen ; temeljna plošča / temeljni jarek
2. ki predstavlja, določa temelj, osnovo česa:   temeljni program organizacije ; temeljna načela / temeljne raziskave
3. ki izhaja iz temeljev obstoja:   temeljne pravice človeka, države
4. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa:   temeljni pojmi ; temeljne značilnosti
5. ki je po pomembnosti na prvem mestu:   temeljna gibala razvoja / temeljni vzrok  glavni vzrok
6. teh.  ki je v določenem postopku prvi:   temeljni premaz ; temeljna barva
● 
ekspr.  temeljni kamen  kar je temelj, osnova česa ; ekspr.  položiti temeljni kamen za kaj  opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo
♦ 
ekon.  temeljna banka  do 1989  samostojna samoupravna banka, ki jo lahko ustanovi temeljna organizacija združenega dela ali druga družbena pravna oseba razen družbenopolitične skupnosti ; temeljna organizacija združenega dela [TOZD]  do 1989  del delovne organizacije, ki v delovnem procesu tvori določeno celoto in ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela ; fin.  temeljna obrestna mera [TOM]  do junija 2003  letna obrestna mera za denarne obveznosti in terjatve v domači valuti, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti ; pravn.  temeljni prometni davek  v socializmu  davek od prometa proizvodov in od plačil za storitve, namenjen za urejanje trga, socialno politiko in pridobivanje denarnih sredstev družbenopolitičnih skupnosti ; temeljno sodišče  do 1977  sodišče prve stopnje ; teh.  temeljni vijak  vijak za pritrjevanje strojev, naprav na podlago ; tekst.  temeljna tkanina  tkanina, na katero se veže vzorčna tkanina ; sam.:  odkrivati temeljno

temeljênje   -a s ( é )
glagolnik od temeljiti:   plitvo, globoko temeljenje ; temeljenje s piloti / temeljenje trditev na dejstvih

temeljít   -a -o prid. , temeljítejši  ( ȋ )
ki zadeva temelj, bistvo česa:   prišlo je do temeljite spremembe / pri razpravljanju je bil jedrnat in temeljit
// ki zajema vse temeljne, pomembne sestavine česa:   temeljit zdravniški pregled ; temeljito raziskovanje / pridobiti si temeljito znanje

temeljíti   -ím nedov. ( ī í )
1. narediti temelj čemu:   hišo so dobro temeljili ; temeljiti na pilotih, s piloti
2. navadno v zvezi z na   imeti kaj za temelj, osnovo:   obtožba temelji na dejstvih ; komedija temelji na zamenjavanju glavnih oseb / to načelo temelji v zanikanju vsega / preh., publ.  svoj govor je temeljil na trditvi, da so vsi ljudje enaki  utemeljeval, gradil

temeljítost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost temeljitega:   temeljitost pregleda / počasnost opravičuje s temeljitostjo

têmeljnica   -e ž ( é )
fin.  listina, na podlagi katere se vpiše poslovni dogodek:   napisati temeljnico ; pobotnica in temeljnica

têmeljnik   -a m ( é )
knjiž.  temeljni kamen:   vzidati temeljnik ; temeljnik za novo stavbo / ekspr.  temeljnik razvoja

têmeljnost   -i ž ( é )
lastnost, značilnost temeljnega:   temeljnost trditve / ukvarjati se s temeljnostmi  temeljnimi stvarmi

tèmen   tudi  temèn tèmna -o  tudi  -ó,  stil.  temán -mnà -ò  [ təmən prid. , temnêjši  ( ə̀ ə̏ ə̀; ȃ ȁ )
1. ki ne oddaja svetlobe, podoben črnemu:   temni oblaki ; stene so svetle, strop pa je temen ; temno ozadje slike ; svetla in temna polja risbe / temne sence / temni lasje ; temna polt ; temne oči / temna obleka / temna očala ; temno pivo / temnejši toni sive barve ; temne barve
2. v katerem je malo ali nič svetlobe:   temen gozd ; temen prostor ; temna ulica / noč je bila temna / hiša je že temna  v njej ne gori več luč
3. ki oddaja slabo, neizrazito svetlobo:   temna luč, svetloba
4. ekspr.  za človeka neprijeten:   to so bili zanj temni dnevi / čutiti temen nemir ; temni spomini ; temne misli, slutnje
// ki vsebuje kaj grdega, slabega, neugodnega:   temna preteklost ; temne strani človeške narave ; prihajale so temne govorice / priti s temnimi nameni / slikati prihodnost v temnih barvah
// z oslabljenim pomenom  poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:   temen obup ; obšla ga je temna groza, žalost
5. ekspr.  zelo slab, negativen:   pripadal je temni družbi ; zagospodovale so temne sile
6. ekspr.  ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje:   sprejel ga je z jeznim, temnim obrazom ; temni pogledi / temen ton pesmi / žalosten spregovori s temnim glasom
7. ekspr.  ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju:   temno nazadnjaštvo / temni srednji vek
8. knjiž. skrivnosten , nedoumljiv :   to vprašanje je tako temno, da vzbuja samo dvome / beseda temnega izvora  neznanega, nejasnega ; besedilo je mestoma temno  nejasno, težko razumljivo / temna skrivnost
● 
knjiž.  igralec ima lep, temen glas  nizek, globok ; ekspr.  nad njim so se zbrali temni oblaki  njegov položaj je postal neugoden, nevaren ; knjiž.  duh mu je ostal temen  ostal je duševno bolan

temeníca   tudi  témenica -e ž ( í; ẹ́ )
1. anat.  parna kost med čelnico, senčnico in zatilnico:   temenica in zatilnica
2. mn.  krastam podobne luske, zlasti na temenu dojenčka:   na lasišču se naredijo temenice

temeníčen   tudi  témeničen -čna -o  ( ȋ; ẹ́ )
pridevnik od temenica:   temenična izboklina

temeníšče   -a s ( í )
knjiž. teme , vrh 1 na temeniščih gor leži še sneg

teménski   tudi  témenski -a -o prid. ( ẹ̑; ẹ́ )
nanašajoč se na teme:   temenski predel / temenska peresa ptiča
♦ 
geom.  temenski pritisnjeni krog  krog, ki se ravninski krivulji v temenu najbolje prilega ; mat.  temenska enačba  enačba stožnice, ki ima teme v koordinatnem izhodišču ; zool.  temensko oko  čutilo zlasti za zaznavanje svetlobe pri obloustkah, nekaterih ribah, dvoživkah, mnogih plazilcih

temína   -e  [ təmina ž ( í )
knjiž.  stanje ozračja, ko je odsotna svetloba; tema 2 oči so se privadile na temino ; izginiti v temini / nočna temina ; temina gozdov
// temnost :   temina orehovega lesa / temina blodenj
● 
knjiž.  temine davnih časov  skrivnosti, nedoumljivosti ; knjiž.  temine romana  nejasna, težko razumljiva mesta

temnênje   -a  [ təmneje s ( é )
glagolnik od temneti:   temnenje kože / temnenje spominov

temnéti   -ím  [ təmneti nedov. , temnì  in  tèmni  ( ẹ́ í )
1. postajati (bolj) temen:   nebo temni / noč temni
2. knjiž.  temno se odražati, kazati:   na griču v daljavi temni gozd
3. knjiž.  izgubljati močen sijaj, svetlobo:   sonce temni / svetloba temni
// postajati manj izrazit:   blesk njene lepote temni / mladostni spomini temnijo

temníca   -e  [ təmnica ž ( í )
1. temen, tesen prostor za kaznovane jetnike, zapornike:   vreči koga v temnico / kaznovali so ga s štirinajstimi dnevi temnice ; pren.  temnica življenja
2. popolnoma zatemnjen ali s fotografsko neučinkujočo svetlobo osvetljen prostor za delo s svetlobno občutljivim fotografskim materialom:   razvijati film v temnici ; luč za temnico / fotografska temnica
3. nav. mn., nar. zahodno naoknica , oknica :   temnice so bile do polovice spuščene ; odpreti, zapreti temnice

temníčen   -čna -o  [ təmničən ( ȋ )
pridevnik od temnica:   temnična luč

temníkast   -a -o  [ təmnikast prid. ( í )
ki ni popolnoma temen:   temnikasti oblaki ; temnikast obraz / temnikasta ženska

temnína   -e  [ təmnina ž ( í )
knjiž.  lastnost, značilnost temnega:   temnina smrek / oditi v temnino  v temo

temníti   -ím  [ təmniti nedov. , temnì  in  tèmni  ( ī í )
1. delati kaj (bolj) temno:   temniti risbo s plosko stranjo krede / dimniki so temnili nebo s črnim dimom
2. delati, da kaj izgublja močen sijaj, svetlobo:   temniti luč
3. knjiž.  delati kaj temno, neprijazno:   novica jim temni obraze / ta spomin mu temni življenje

temnjênje   -a  [ təmnjenje s ( é )
glagolnik od temniti:   temnjenje risbe s kredo

temno... 1   [ təmno prvi del zloženk
nanašajoč se na temen:   temnoličen, temnopolt

temno... 2   [ təmno prvi del zloženk, kakor  temnordeč, temnozelen,  ipd., gl. temen

temnobárven   -vna -o  [ təmnobarvən prid. ( ȃ )
ki je temne barve:   temnobarvne in svetlobarvne živali

temnogléd   -a -o  [ təmnogled- prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
1. ekspr.  ki temno, neprijazno gleda:   temnogled človek ; temnogled in mračen
2. knjiž.  ki vidi vse v življenju slabše, kot je; črnogled 2 temnogled malodušnež

temnokóžec   -žca  [ təmnokožəc m ( ọ̑ )
ekspr.  človek temne kože:   v mladosti je bil temnokožec

temnolás   in  temnolàs -ása -o  [ təmnolas prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima temne lase:   temnolas fant

temnolásec   -sca  [ təmnolasəc m ( ȃ )
kdor ima temne lase:   suhljat temnolasec

temnoláska   -e  [ təmnolaska ž ( ȃ )
ženska, ki ima temne lase:   rdeča barva pristaja temnolaskam

temnolíčen   -čna -o  [ təmnoličən prid. ( ī ȋ )
star. temnopolt :   temnoličen človek

temnoók   -a -o  [ təmnook prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima temne oči:   temnooka deklica

temnopôlt   -a -o  [ təmnopou̯t prid. ( ȏ ō )
ki je temne polti:   temnopolt moški / temnopolto prebivalstvo Afrike

temnopôlten   -tna -o  [ təmnopou̯tən prid. ( ȏ )
temnopolt :   temnopolten človek

tèmnost   tudi  temnóst -i  [ təmnost ž ( ə̀; ọ̑ )
lastnost temnega, temna barva:   temnost obraza ; stopnja temnosti / temnost barv / knjiž.  temnost pojma  nejasnost, nerazumljivost

temôta   -e  [ təmota ž ( ó )
knjiž. temačnost , tema 2 mrak se je spremenil v temoto ; temota predora / nočne temote / temote življenja

temôten   -tna -o  [ təmotən prid. ( ó )
knjiž. temačen , temen :   temotno ozračje / ekspr.  temotna bodočnost

temôtnost   -i  [ təmotnost ž ( ó )
knjiž. temačnost , temnost :   temotnost neba

têmpelj   -plja m ( é )
nekrščansko svetišče, zlasti razkošno grajeno:   zgraditi tempelj ; antični, budistični, egipčanski tempelj ; ruševine templja ; daritev v templju ; pren., publ.  banke so postale templji moči

têmpeljček   -čka  [ tempəljčək m ( é )
manjšalnica od tempelj:   slika s tempeljčkom v ozadju

têmpeljski   -a -o  [ tempəljski prid. ( é )
nanašajoč se na tempelj:   tempeljska dvorana / tempeljska straža / tempeljsko mesto

têmper   tudi  témper --  [ tempər v prid. rabi ( ȇ; ẹ̑ )
metal., navadno v zvezi temper litina   litina, ki je žarjena, da se poveča oblikovalnost; temprana litina

témpera   tudi  têmpera -e ž ( ẹ̑; ȇ um.
1. barva, pri kateri se za vezivo uporablja emulzija:   slikati s temperami ; debel namaz tempere / plakatna tempera  vodena barva za plakate
2. slikarska tehnika, pri kateri se slika s temi barvami:   slikati v temperi
// slika v tej tehniki:   razstava olj in temper ; v prid. rabi:  tempera barve ; tempera tehnika

temperamènt   -ênta m ( ȅ é )
1. kar označuje človeka kot posameznika v načinu reagiranja, zlasti čustvenega:   po temperamentu sta različna ; umirjen, živahen temperament ; tipologija temperamentov ; značaj in temperament / flegmatični, kolerični, melanholični, sangvinični temperament / ekspr.  pesnikov izpovedni temperament se je v tej pesmi močno razmahnil
 
psiht.  shizoidni temperament
2. živahno reagiranje in izrazito kazanje čustev:   igra zahteva od igralcev mnogo temperamenta / to je človek brez temperamenta

temperamênten   -tna -o prid. ( ȇ )
ki živahno reagira in izrazito kaže čustva:   temperamenten igralec ; on je zelo temperamenten / ekspr.  temperamentna melodija, uprizoritev

temperamêntnost   -i ž ( ȇ )
lastnost, značilnost temperamentnega:   temperamentnost in zagorelost sta kazali, da je ciganskega rodu / ekspr.  temperamentnost pesmi

temperatúra   -e ž ( ȗ )
stopnja toplote:   temperatura niha, raste ; meriti temperaturo ; segreti na primerno temperaturo ; nizka, stalna temperatura ; temperatura minus štiri stopinje Celzija ; temperatura telesa, vode, zraka
// stopnja toplote zraka, merjena navadno dva metra nad površjem:   dnevna, nočna temperatura ; januarske temperature ; povprečna letna temperatura
// stopnja toplote (živega) telesa:   izmeriti bolniku temperaturo / bolnik ima temperaturo  vročino
● 
publ.  temperatura med ljudmi vznemirljivo narašča  čustvena, duševna razvnetost
♦ 
fiz.  temperatura  količina, s katero je pri konstantnem tlaku prostornina razredčenega plina sorazmerna ; absolutna temperatura  merjena od absolutne ničle ; kritična temperatura  pri kateri se začne plin utekočinjati ; glasb.  temperatura  uglasitev, pri kateri obsega oktava dvanajst enakih poltonov; temperirana uglasitev ; strojn.  delovna temperatura  temperatura naprave, stroja pri normalnem delovanju

temperatúren   -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na temperaturo:   temperaturna sprememba / temperaturni podatki ; temperaturne razlike / temperaturni regulator ; temperaturna lestvica
 
fiz.  temperaturni koeficient dolžinskega, prostorninskega raztezka  količina, ki pove, za kolikšen del se pri segretju za 1 °C spremeni dolžina, prostornina trdnega telesa ; temperaturni raztezek  raztezek zaradi spremembe temperature ; med.  temperaturni list  list s temperaturnimi in drugimi podatki o bolniku ; meteor.  temperaturna inverzija  pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah

témperen   tudi  têmperen -rna -o prid. ( ẹ̑; ȇ )
um. tempera :   temperna barva / temperna tehnika

temperíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od temperirati:   temperiranje vina / temperiranje čustev

temperírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. uravnati temperaturo česa:   temperirati pijačo, zrak / temperirati prostor
2. ekspr.  pomiriti, zmanjšati intenzivnost:   temperirati barve / temperirati čustva

tempíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od tempirati:   tempiranje bomb, raket / tempiranje prireditve

tempírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. narediti, da pride do eksplozije ob določenem času:   tempirati mino / tempirati bombo na globino trideset metrov / tempirati vžig
2. publ.  časovno določiti uresničitev kakega prihodnjega dogodka, stanja z namenom doseči učinkovitost, uspešnost:   festival so slabo tempirali / napad je tempiral za pravi trenutek ; tempirati športnika za tekmovanje / tempirati nastop na zunanji učinek  preračunati

tempíren   -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tempiranje:   tempirni mehanizem
 
voj.  tempirni vžigalnik

tempírnik   -a m ( ȋ )
voj.  naprava za tempiranje topovskih izstrelkov:

templjánec   -nca m ( ā )
kos usnja, gume, s katerim se obnovi ali utrdi sprednji del podplata:   pribiti, prilepiti templjanec

têmpljar   -ja m ( ȇ )
zgod., od 12. do 14. stoletja  član viteškega reda, ki se je v začetku ukvarjal zlasti z vojaško zaščito krščanskih romarjev v Palestini:   cerkev so imeli v posesti templjarji

têmpljarski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na templjarje:   templjarska cerkev / templjarski viteški red

templjáti   -ám nedov. ( á ȃ )
delati, obnavljati sprednji, širši del podplata:   templjati čevlje

têmpljevec   -vca m ( é )
zgod. templjar :   templjevci in benediktinci

témpo   -a m ( ẹ̑ )
1. hitrost poteka, dogajanja:   tempo narašča, se stopnjuje ; obdržati, pospešiti, zmanjšati tempo ; tempo gradnje, razvoja, življenja / učni tempo učencev / publ., z oslabljenim pomenom:  stroj dela v enakomernem tempu  enakomerno ; prikazovati kaj s počasnim tempom
// šport.  hitrost poteka igre, tekmovanja:   tekač ni zdržal tempa / tempo vodečega kolesarja
2. glasb.  hitrost izvajanja:   določiti tempo skladbe ; kontrastiranje tempov / skladba v hitrem tempu
♦ 
šah.  izgubiti tempo  narediti za dosego določenega položaja potezo več, kot je potrebno ; v prid. rabi:, šah.  tempo poteza  poteza, ki nasprotnika prisili, da naredi zase neugodno potezo

tempomát   -a m ( ȃ )
naprava v motornih vozilih, s katero se vzdržuje hitrost vožnje brez uporabe stopalke:   tempomat lahko prispeva k nekoliko manjši porabi goriva ; stikalo tempomata ; menjalnik s tempomatom / prilagodljivi tempomat

temporálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. časoven :   temporalna organiziranost pripovedi
 
knjiž.  temporalna oblast  začasna
 
jezikosl.  temporalni odvisnik  odvisni stavek, ki izraža čas dejanja nadrednega stavka; časovni odvisnik

temporálnost   -i ž ( ȃ )
knjiž. časovnost :   temporalnost pojavov / človekovo bivanje v temporalnosti

temporáren   -rna -o prid. ( ȃ )
knjiž. začasen , prehoden 1 temporarno prenehanje obratovanja / temporaren ukrep

têmpranje   tudi  témpranje -a s ( ȇ; ẹ̑ )
glagolnik od temprati:   tempranje litine / peč za tempranje

têmprati   tudi  témprati -am nedov. ( ȇ; ẹ̑ )
metal.  žariti kaj, da se poveča oblikovalnost:   temprati litino, ulitek

tèmveč   tudi  temvèč vez. ( ȅ; ȅ v protivnem priredju
1. za uvajanje nove trditve namesto prej zanikane:   ta novica je ni pomirila, temveč še bolj vznemirila ; delo ne ločuje, temveč združuje ljudi ; ni rodila doma, temveč v bolnišnici ; ne začni z očitanjem in grožnjo, temveč s prijazno besedo
2. nav. ekspr., v zvezi ne samo, ne le – temveč tudi   za širjenje, stopnjevanje prej povedanega:   zanjo bi bila to ne samo sreča, temveč tudi čast ; dobil je ne samo smuči, temveč tudi drsalke ; ni samo govoril, temveč tudi delal / sodelovanje ob meji ni samo koristno, temveč tudi nujno

tén   -a m ( ẹ̑ )
1. knjiž. polt :   človek rjavega, temnega tena
2. kozm.  obarvana krema, ki se nanaša na obraz in vrat pred pudranjem, ličenjem:   nanesti, uporabiti ten / barvni teni

ténda   -e ž ( ẹ̑ )
priprava, navadno z ročajem in zložljivo streho, za zaščito pred soncem, senčnik:   nekateri hoteli imajo nad terasami elegantne lanene tende ; zasenčiti balkon s tendo ; sedeti pod tendo ; ogrodje, tkanina za tendo

tendénca   -e ž ( ẹ̑ )
1. prizadevanje za dosego, uresničitev česa; težnja :   germanizatorske tendence ; tendenca po obnovi starega / publ.  v odnosih med državama prihajajo vse bolj do izraza nasprotujoče si tendence  želje, hotenja
2. kar ima namen doseči prepričevalen učinek, navadno v umetniškem delu:   tendenca romana je pokazati nesmiselnost vojne ; komedija brez političnih tendenc
● 
publ.  izvoz kaže tendenco naraščanja  narašča ; publ.  spoznati tendenco odloka  namen ; publ.  materialistična tendenca znanstvenih disciplin  usmerjenost, usmeritev

tendenciózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
slabš.  ki ima s pristranskim prikazovanjem namen doseči prepričevalen učinek:   ta članek je tendenciozen ; tendenciozna kritika ; tendenciozno obveščanje / tendenciozen pisatelj

tendencióznost   -i ž ( ọ̑ )
slabš.  lastnost, značilnost tendencioznega:   tendencioznost članka, polemike / obdolžiti koga tendencioznosti  tendencioznega ravnanja

tendénčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
ki ima namen doseči prepričevalen učinek:   tendenčno opisovanje, poročanje ; narodno, politično tendenčen / tendenčna književnost, umetnost / tendenčne teorije o nastanku naroda  tendenciozne

tendénčnost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost tendenčnega:   politična tendenčnost ; tendenčnost povojne književnosti / razmere so pisatelja silile v tendenčnost

ténder   -ja m ( ẹ́ )
1. ekon.  javni razpis, navadno za nakup ali odkup:   sodelovati na mednarodnem tenderju ; prodati večji del imetja na tenderju / na lokalnem tenderju je bilo več ponudb za delo / razpisati javni tender za gradnjo avtoceste
2. žel. žarg.  na lokomotivo priklopljen vagon za prevoz zaloge vode, goriva; zalogovnik :   premog na tenderju ; vodni rezervoar v tenderju
3. nekdaj  ladja, čoln, ki spremlja druge ladje in jih oskrbuje s potrebščinami:   pluti na tenderju, s tenderjem

tendírati   -am nedov. ( ȋ )
knjiž.  težiti, biti usmerjen:   tendirati k poenotenju / tendirati v različne idejne smeri

tenek   ipd. gl. tanek ipd.

tenénte   -ja m ( ẹ̑ )
v Italiji poročnik 1 tenente z vojaki

ténija   -e ž ( ẹ́ )
1. pri starih Grkih  trak za glavo, lase:   nadeti si tenijo / plesalke v tenijah in tančicah
2. med. trakulja :   z zdravili odpravljati tenijo

tenírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
kozm.  s šminko, mazili dajati obrazu, delom telesa zaželeno polt, barvo:   tenirati obraz

ténis   -a m ( ẹ̑ )
športna igra, pri kateri igralec z loparjem udarja žogo čez mrežo v nasprotnikovo polovico igrišča:   igrati tenis ; tekmovanje v tenisu / namizni tenis  ki se igra s celuloidno žogico na mizi ; v prid. rabi:  tenis igrišče

tenisáč   -a m ( á šport. žarg.
teniški igralec:   zmaga slovenskega tenisača

tenisáčica   -e ž ( á )
šport. žarg.  teniška igralka:   trenirati tenisačice

tenisíšče   -a s ( í )
knjiž.  teniško igrišče:   novo tenisišče

téniska   -e ž ( ẹ̑ nav. mn., pog.
športni copat:   nositi, obuti teniske ; majica in teniske

teníšče   -a s ( í )
zastar.  teniško igrišče:   s tenišča se sliši tleskanje teniških loparjev

téniški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na tenis:   teniški igralec / teniški turnir / teniški lopar ; teniška žoga ; teniško igrišče
♦ 
tekst.  teniška flanela  na obeh straneh kosmata flanela, navadno bele barve

ténja   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. senca :   videti tenjo za vogalom skritega človeka / tenja je skočila iz gozda

ténjast   -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž.  podoben senci:   tenjasta rentgenska slika / bleda, tenjasta literarna oseba / ekspr.  tenjaste roke bolnika

tènk   [ tənk in tenk medm. ( ə̏; ȅ )
posnema visok glas pri udarjanju:   tenk, je na rahlo potrkal na okno ; tenk, tenk, tenk, je s palico poganjal obroč / ura je odbila tri: tenk, tenk, tenk
● 
pog.  če kaj spije, je hitro tenk tenk  je (od pijače) hitro neumen, nerazsoden ; pog.  ta človek je že od mladosti malo tenk tenk  duševno nerazvit, duševno bolan

tenkljáti   -ám  [ tənkljati in tenkljati nedov. ( á ȃ )
nar. primorsko pritrkavati , potrkavati :   zvonovi tenkljajo

ténor 1   -ja m ( ẹ̑ )
1. knjiž., navadno s prilastkom  vodilna, glavna misel:   ideološki tenor članka, predavanja
2. pravn.  del sodbe, ki vsebuje kratko odločitev, rešitev zadeve; izrek :   sestaviti tenor ; tenor odločbe, sodbe

tenór 2   -ja m ( ọ̑ )
najvišji moški glas:   peti tenor
 
glasb.  junaški tenor  tenorski glas, navadno nekoliko nižji od liričnega tenorja ; lirični tenor  tenorski glas, navadno nekoliko višji od junaškega tenorja
// nav. mn. tenorist :   v zboru je premalo tenorjev

tenórček   -čka m ( ọ̑ )
ekspr. tenor 2 slaboten tenorček

tenoríst   -a m ( ȋ )
kdor poje tenor:   štirje tenoristi so zapustili zbor

tenórsaksofón   -a m ( ọ̑-ọ̑ )
glasb.  saksofon s srednje ležečim tonskim obsegom:   igrati tenorsaksofon

tenórsaksofoníst   -a m ( ọ̑-ȋ )
glasb.  kdor igra tenorsaksofon:   ansambel s tenorsaksofonistom

tenórski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na tenor:   tenorski glas / tenorska vloga
 
glasb.  tenorski ključ  C ključ na četrti črti črtovja

TÉNS   --  in  téns -a m ( ẹ̑ )
metoda površinskega protibolečinskega električnega draženja skozi kožo:   zdraviti z metodo TENS ; učinkovitost tensa pri nevropatiji

tentáti   -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. pregovarjati , pridobivati :   tentajo ljudi, da jim plačujejo ; tentati koga z lepimi besedami
// goljufati :   tentati lahkoverne kupce

ténzija   -e ž ( ẹ́ )
knjiž. napetost :   ublažiti tenzijo ; tenzija in relaksacija / duševna, fizična tenzija

ténzor   -ja m ( ẹ̄ )
mat.  količina, ki se lahko izrazi s kvadratno matriko števil:   uporaba tenzorjev / deformacijski, krivinski, merilni tenzor

ténzorski   -a -o prid. ( ẹ̄ )
mat.  pri katerem se računa s tenzorji:   tenzorski račun ; tenzorska analiza

teocéntričen   tudi  teocêntričen -čna -o prid. ( ẹ́; é )
filoz.  ki ima boga za središče vsega, kar je:   teocentrično mišljenje ; teocentričen in antropocentričen

teodicêja   -e ž ( ȇ )
filoz.  opravičevanje božje pravičnosti glede na dopuščanje, obstajanje zla:   reševati vprašanje teodiceje ; teodiceje raznih filozofov

teodolít   -a m ( ȋ )
teh.  priprava za merjenje vodoravnih in navpičnih kotov na terenu:   izmeriti višino vzpetine s teodolitom / busolni, univerzalni teodolit
 
meteor.  meteorološki teodolit  daljnogled za spremljanje balonov, s katerimi se določata smer in hitrost vetra v višjih zračnih plasteh

teogoníja   -e ž ( ȋ )
nauk o izvoru, rodu bogov:   po teogoniji pri Homerju je Okeanos izvor vsemu / napisati teogonijo

teokracíja   -e ž ( ȋ )
vladavina, v kateri velja bog za neposrednega nosilca oblasti:   vzpostaviti teokracijo ; staroegiptovska teokracija

teokrátičen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na teokrate ali teokracijo:   teokratična miselnost / teokratična oblast

teokrátski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na teokrate ali teokracijo:   teokratske ideje / teokratska država

teológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za teologijo, bogoslovec:   katoliški, protestantski teolog / diplomirani teolog ; laični teolog / pog.  teologi prvega letnika  slušatelji teološke fakultete

teologíja   -e ž ( ȋ )
1. veda o bogu in o stvareh v odnosu do njega, bogoslovje:   študirati teologijo ; islamska, katoliška, protestantska teologija ; doktor teologije ; predavanja iz teologije ; filozofija in teologija
 
rel.  moralna teologija  teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo ; naravna teologija  ki skuša spoznati Boga miselno ; negativna teologija  ki poudarja, da je o Bogu mogoče vedeti predvsem, kaj ni ; pastoralna teologija  teološki nauk o usmerjanju, vodenju vernikov k zveličanju ; teologija osvoboditve  katere predmet in namen je osvoboditev človeka, zlasti družbena
2. pog.  teološka fakulteta:   vpisati se na teologijo ; študenti teologije

teológinja   -e ž ( ọ̑ )
strokovnjakinja za teologijo:   katoliška, protestantska teologinja / diplomirana teologinja ; laična teologinja

teolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na teologe ali teologijo, bogosloven:   teološki nauk, spis / teološka fakulteta
 
rel.  antiohijska teološka šola  teološka šola v 4. in 5. stoletju, ki pri razlagi verskih resnic poudarja razum

teórba   -e ž ( ọ̑ )
glasb., nekdaj  večje glasbilo hruškaste oblike s strunami z nižjim tonskim obsegom:   brenkati na teorbo

teorém   -a m ( ẹ̑ )
1. knjiž.  trditev, ki je izpeljiva iz danih aksiomov:   dokazati, postaviti teorem ; logični, politični teoremi ; teoremi italijanske renesanse
2. mat.  trditev, do katere se pride s sklepanjem iz temeljnih resnic, načel; izrek :   teoremi o skladnosti trikotnikov

teorétičarka   -e ž ( ẹ́ )
ženska, ki se ukvarja s teorijo, obravnava teoretična vprašanja:   gledališka, literarna teoretičarka ; politična teoretičarka ; umetnica, kritičarka in teoretičarka

teorétičen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na teorijo:
a) študij jim je dal dobro teoretično podlago ; razprava vsebuje pomembne teoretične posplošitve ; teoretična dela o družbenih odnosih / teoretično mišljenje / teoretična fizika, kemija, matematika, pedagogika
b) te raziskave imajo samo teoretičen pomen ; teoretični pouk ; učenci pridobivajo že v prvem letniku ob teoretičnem tudi praktično znanje
c) naši košarkarji imajo še vedno nekaj teoretičnih možnosti za prvo mesto / teoretična zmaga se ni uresničila

teorétičnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost teoretičnega:   teoretičnost znanosti / kljub svoji teoretičnosti je bil uspešen tudi v praksi

teorétik   -a m ( ẹ́ )
1. kdor se ukvarja s teorijo, obravnava vprašanje teorije:   literarni, umetnostni teoretik ; teoretiki neoliberalizma ; teoretiki in praktiki
2. ekspr.  kdor se ukvarja s splošnimi, abstraktnimi, od uresničevanja ločenimi spoznanji, načeli:   ti si pač samo teoretik ; neživljenjski teoretik

teoretizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od teoretizirati:   v vzgoji mladih glasbenikov in teoretiziranju je bil uspešnejši kot v glasbenem ustvarjanju / v predavanju je bilo preveč abstraktnega teoretiziranja

teoretizírati   -am nedov. ( ȋ )
1. razmišljati, razpravljati o čem kot teoretik:   v zadnji razpravi avtor teoretizira o zgodovinskem romanu / strokovnjaki teoretizirajo o graditvi plavajočega letališča
2. ekspr.  abstraktno, neživljenjsko razpravljati o kaki stvari:   ker je učitelj preveč teoretiziral, ga učenci niso razumeli

teorétski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
teoretičen :   pomembna teoretska razprava / teoretski del pedagoške izobrazbe / teoretska navodila za politično delo

teoríja   -e ž ( ȋ )
1. skupek logično povezanih trditev, domnev, ki kaj znanstveno določa, razlaga:   meritve so teorijo ovrgle, potrdile ; postaviti novo teorijo ; ekonomske, feministične teorije ; teorija časa, osebnosti ; teorije o nastanku vesolja / razvojna teorija / znanstvena teorija
// skupek logično urejenih spoznanj, načel, ki določa zakonitosti kake dejavnosti:   izpopolniti, razviti teorijo ; povezovati teorijo s prakso ; teorija obrambe
2. navadno s prilastkom  nauk o splošnih, bistvenih pojmih, oblikah kake dejavnosti:   glasbena, likovna teorija ; teorija avtomobilske vožnje / na glasbeni šoli poučuje teorijo ; vozniški kandidati delajo izpit najprej iz teorije
3. ekspr.  skupek povezanih misli, trditev, ki kaj razlaga, utemeljuje:   njegova teorija je, da beg ni mogoč ; o dogodku ima svojo teorijo
4. splošna, abstraktna, od uresničevanja ločena spoznanja, načela:   praksa prehiteva teorijo ; neskladnost med teorijo in prakso / v teoriji je to lahko, v življenju pa je marsikaj drugače
♦ 
biol.  selekcijska teorija  po kateri je naravni izbor glavni tvorec novih vrst; darvinizem ; filoz.  spoznavna teorija  filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja ; teorija odraza  v marksistični filozofiji  po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta ; fiz.  (posebna) teorija relativnosti  Einsteinova teorija prostora in časa, ki ne vključuje gravitacije ; splošna teorija relativnosti  Einsteinova teorija gravitacije ; jezikosl.  panonska teorija  po kateri je jezik panonskih Slovanov podlaga stari cerkveni slovanščini ; lit.  literarna teorija  nauk o vrstah in zvrsteh literarne umetnosti in o bistvu in oblikah besedne umetnine ; sokolja teorija  po kateri se v noveli kot vodilni motiv pojavlja tipičen predmet s simbolnim pomenom, h kateremu se pripoved pogosto vrača ; teorija verza  nauk o vrstah in oblikovnih zakonitostih verza ; mat.  teorija informacije  ki proučuje količinske zakonitosti v zvezi z zbiranjem, prenašanjem in kodiranjem informacij ; teorija množice ; teorija števil  ki raziskuje naravna števila in odnose med njimi ; polit., soc.  rasna teorija  na biologizmu temelječa teorija, po kateri so značilnosti, lastnosti in pravice ljudi določene z njihovo raso ; šah.  teorija otvoritev

teoríjica   -e ž ( ȋ )
ekspr.  manjšalnica od teorija:   zavračati razne teorije in teorijice o družbi

teoríjski   -a -o prid. ( ȋ )
teoretičen :   teorijske priprave športnikov / teorijska jedrska fizika

teozóf   -a m ( ọ̑ )
1. rel.  pristaš teozofije:   srednjeveški teozof
2. filoz.  član društva, krožka za teozofijo:   sestanek teozofov

teozofíja   -e ž ( ȋ )
1. rel.  nauk o dojemanju božanstva na osnovi nadnaravnega navdiha, razsvetljenja, skrivnostnih neposrednih stikov:   elementi teozofije pri grških, nemških filozofih ; teozofija, misticizem in okultizem
2. filoz.  na taki osnovi temelječ nauk o božanski resnici, katere ostanke vsebujejo vse vere, o razvoju s ponovnimi utelešenji in o enakosti vseh ljudi:   krožek za proučevanje teozofije ; teozofija in antropozofija

teozófski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na teozofe ali teozofijo:   teozofske ideje / teozofski krožek

tép   -a  in  tèp têpa m ( ẹ̑; ȅ é )
nar. vzhodno tepec :   zdaj vidim, da si pravi tep

tepáča   -e ž ( á )
gozd.  sekira z ozkim in dolgim listom za podiranje drevja:

têpček   -čka m ( é )
ekspr.  omejen, neumen človek, navadno otrok:   ta tepček tega ne razume / kot nagovor  ti moj tepček
● 
ekspr.  imeti koga za tepčka  norčevati se iz koga

têpčevski   -a -o prid. ( é )
slabš.  tak kot pri omejenem, neumnem človeku:   tepčevsko vedenje

têpčkast   -a -o prid. ( é )
ekspr.  po vedenju, mišljenju podoben tepčku:   njen tepčkasti mož ji je brezmejno zaupal

têpec   -pca m ( é )
slabš.  omejen, neumen človek:   ne poslušaj teh tepcev ; ta človek je pravi tepec / kot psovka  kaj pa govoriš, tepec neumni

tepênje   -a s ( é )
glagolnik od tepsti:   grozili so ji s tepenjem ; tepenje živali

tepetáti   -ám nedov. ( á ȃ )
star. teptati :   v diru so tepetali po blatu

tépež   -a  tudi  tepèž -éža m ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
glagolnik od tepsti:   vol je tepeža vajen
// pretep :   nastal je splošen tepež ; pog.  priti cel iz tepeža

tépežen 1   -žna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na tepež:   tepežni udarci / tepežna veselica

tepéžen 2   -žna -o prid. ( ẹ̄ )
etn., v zvezi tepežni dan   dan, ko se tepežka, 28. december:   bilo je na tepežni dan

tepéžka   -e ž ( ẹ̑ )
1. etn.  dan, ko se tepežka, 28. december; tepežni dan 2 otroci se veselijo tepežke
2. ekspr. tepež , tepenje :   če ne boš priden, bo tepežka

tepéžkanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od tepežkati:   otrokovo tepežkanje staršev

tepéžkar   -ja m ( ẹ̑ )
etn.  kdor tepežka:   obdariti tepežkarja

tepéžkati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. etn.  28. decembra s šibo rahlo tepsti koga z namenom dobiti kak dar:   otroci hodijo tepežkat / tepežkati po hišah
2. ekspr. tepsti , pretepati :   tepežkati psa

tepéžnica   -e ž ( ẹ̑ etn.
1. dan, ko se tepežka, 28. december; tepežni dan 2 zgodilo se je na tepežnico
2. nabrani darovi tepežkarjev:   razdeliti si tepežnico

tepéžnik   -a m ( ẹ̑ )
etn.  kdor tepežka:   obdarovati tepežnike

tepidárij   -a m ( á )
arheol.  prostor z mlačno kopeljo v rimskih kopališčih:   kopati se v tepidariju ; tepidarij in frigidarij

tépih   -a m ( ẹ́ )
nižje pog. preproga :   pogrniti tepih ; mehek tepih / celi tepihi mahu

tépka   -e ž ( ẹ̑ )
1. hruška z jajčastimi, spodaj dlakavimi listi ali njen sad:   posaditi tepko / sedeti pod tepko / tepke se medijo ; jesti tepko
 
ekspr.  tega fanta pa niso otresli s tepke  je bister, prebrisan
2. ekspr.  omejena, neumna ženska:   ta tepka mu vse verjame / kot psovka  kaj vendar govoriš, tepka
3. mn.  pogača iz umešanega ali kvašenega testa, znana v Prekmurju:   mesiti tepke

tépkovec   -vca m ( ẹ́ )
mošt ali žganje iz tepk:   piti tepkovec

tepljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
zastar. tapljati , trepljati :   pomirjujoče tepljati konja po vratu

tépsija   -e ž ( ẹ̄ )
nar. prekmursko  okrogel plitev pekač:   peči meso, pito v tepsiji ; bakrena, lončena tepsija

têpsti   têpem nedov. , tépel têpla  ( é )
1. dajati komu udarce:   tepsti otroka, žival ; tepsti po glavi ; tepsti z roko, s šibo ; tepsti koga kakor vola  zelo močno in neusmiljeno / tepsti konja, da bi premaknil voz / ekspr.  dež ga tepe po licih ; torba ga tepe po petah  ga udarja ; ekspr.  ptica tepe s krili  maha, udarja
2. ekspr.  povzročati škodo, težave; prizadevati :   tepejo jih slabe letine, napačne odločitve / usoda, življenje ga zelo tepe
 
preg.  kdor ne uboga, ga tepe nadloga  zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega

teptáč   -a  [ tudi təptač m ( á )
kdor kaj tepta:   teptači utrjujejo smučišče / ekspr.  teptači človeškega dostojanstva  teptalci

teptálec   -lca  [ teptau̯ca tudi teptalca tudi təptau̯ca tudi təptalca m ( ȃ )
kdor kaj tepta:   teptalci smučišča / ekspr.  teptalec pravice
// stroj za teptanje snega:   upravljati s teptalcem smučišča ; gosenice teptalca za urejanje tekaških stez ; voznik teptalca ; buldožerji in teptalci / snežni teptalci ; teptalci snega, za sneg

teptálen   -lna -o  [ tudi təptalən prid. ( ȃ )
v zvezi teptalni stroj   stroj za ravnanje in teptanje snega:   urejati smučišče s teptalnim strojem ; voznik teptalnega stroja

teptálnik   -a  [ tudi təptalnik m ( ȃ )
teptalni stroj:   teptati smučišče s teptalnikom

teptánje   -a  [ tudi təptanje s ( ȃ )
glagolnik od teptati:   teptanje snega / škoda zaradi teptanja trave / teptanje pravic

teptáti   -ám  [ tudi təptati nedov. ( á ȃ )
1. s hojo, udarci nog
a) delati kaj trdo, sprijeto:   teptati ilovico, sneg / teptati s smučmi
b) delati, urejati:   teptati pot, smučišče
c) tlačiti, stiskati:   teptati repo, zelje / teptati grozdje v kadi / teptati proso  meti
2. s hojo, udarci nog
a) pritiskati k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti:   teptati rože, travo ; konji so teptali žito
b) povzročati komu (hude) telesne poškodbe, smrt:   konji so teptali ranjene vojake / ekspr.  vojaki na konjih so teptali pešce v tla
3. ekspr.  delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju:   nikoli nas ne bodo več teptali tujci / teptati domovino
4. ekspr.  povzročati, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave:   teptati srečo, ljubezen koga / teptati človeško dostojanstvo
// kršiti , prelamljati :   teptati obljube, zakone
● 
evfem.  ne bo več dolgo trave teptal  ne bo več dolgo živel ; ekspr.  od jeze teptati z nogami  z nogami tolči, udarjati ob tla

tequila   gl. tekila

têr 1   -a m ( ȇ )
gost črn stranski proizvod pri destilaciji premoga, lesa; katran :   namazati s terom

têr 2   -a m ( ȇ )
nar. primorsko zvonik :   iti zvonit v ter
 
um.  stena nad pročeljem manjših cerkev z linami za zvonove, zlasti na Primorskem

ter 3   vez.
I. med členi v stavku
1. pri naštevanju, pri menjavanju z in   za vezanje predzadnjega in zadnjega člena:   prinesti pecivo in vino ter kozarce ; kupiti sladkor in moko ter olje / v osmrtnicah  žalujoči: hčerka Pavla z družino, sin Andrej, sestri Marjana in Micka ter ostalo sorodstvo
// nav. ekspr.  za vezanje členov sploh:   upoštevati telesne posebnosti ter naše standarde, sociološke in druge elemente ; zanimivi so razni obredi ter plesi in igre ; knjižnica in čitalnica sta odprti vsak dan od 7. do 18. ure ter ob sobotah od 8. do 12. ure
2. za vezanje dveh istovrstnih členov; in :   izhaja več periodičnih publikacij ter časopisov v obeh jezikih ; prireditev sta organizirali taborniška ter skavtska organizacija / prerivati se sem ter tja ; pot je bila spolzka, sem ter tja blatna  sem in tja ; sem ter tam še najdeš kako mravljišče  tu in tam
// pri naštevanju  za vezanje predzadnjega in zadnjega člena:   blago rdeče, modre ter zelene barve ; prinesti obleko, perilo ter čevlje ; razpravljali so o spremembah ustave, amandmajih ter o usmeritvi gospodarstva
II. v vezalnem priredju, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku
1. pri naštevanju, pri menjavanju z in   za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka:   prestopal se je in pokašljeval ter si na vse načine prizadeval, da bi ga opazila
// nav. ekspr.  za vezanje stavkov sploh:   stoji ter gleda in čaka, kaj bo ; vstal je ter se umil, obril in oblekel ; ozrla se je in požugala s prstom ter se nasmehnila in mu pomežiknila / hitro je izvedela vse novice, zgodbe in skrivnosti ter jih sporočala naprej
2. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost; in :   pridi ter poglej ; kozarec je padel na tla ter se razbil / uvidela je, da je vsaka beseda zaman ter da se ne da pregovoriti
// pri naštevanju  za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka:   vstala je, stopila k predavatelju ter mu čestitala ; navije uro, natlači pipo ter gre sedet pred hišo
III. knjiž., navadno v protivnem priredju, z vejico
1. za izražanje nasprotja s prej povedanim; pa 2 pomagal mu je orati, ter ga ni vprašal: kaj boš sejal ali sadil / denarja vas ne bom prosil, ter ničesar drugega  pa tudi
2. za izražanje vzročno-posledičnega razmerja:   dovolj si pametna, ter sama veš, da tega ne smeš

terácen   -cna -o prid. ( ȃ )
ki je iz teraca:   teracni tlak ; teracne plošče

teracêr   -ja m ( ȇ )
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem teraca, teracnih plošč:   zaposliti dva teracerja

teracêrski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na teracerje ali teracerstvo:   teracerska dela

teracêrstvo   -a s ( ȇ )
grad.  obrt za izdelovanje teraca, teracnih plošč:

teráco   -a m ( ȃ )
grad.  zmes cementa, vode in barvnega drobljenca:   mešati, pripravljati teraco ; plošče iz teraca
// talna, zidna obloga iz te zmesi:   delati teraco ; črno-bel teraco ; v prid. rabi:  teraco plošče  teracne plošče

terakóta   -e ž ( ọ̑ )
neloščena, zelo trdo žgana glina rdečkasto rjave barve:   kip, posoda iz terakote
// izdelek iz take gline:   razstavljati terakote

terakóten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na terakoto:   terakotna figura, vaza / ekspr.  terakotna zagorelost obraza

terán   -a m ( ȃ )
navadno v zvezi kraški teran   kakovostno rdeče vino iz trte refošk, rastoče na Krasu:   piti kraški teran ; kozarec terana

teránovka   -e ž ( ȃ )
nar. primorsko  trta z velikimi temno modrimi grozdi, ki se goji na Primorskem, v Istri; refošk :   vinogradi teranovke

terapévt   -a m ( ẹ̑ )
strokovnjak, ki zdravi po zdravnikovih navodilih:   posvetovati se s terapevtom ; zaposlen je kot terapevt za alkoholike ; odnos med terapevtom in pacientom
 
knjiž.  zobni terapevt  zobozdravnik
 
med.  delovni terapevt  strokovnjak za delovno terapijo

terapévtičen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
terapevtski :   terapevtični pripomočki / diagnostični in terapevtični postopek / terapevtična prehrana za diabetike

terapévtik   -a m ( ẹ́ )
sredstvo za zdravljenje:   mnogim bolnikom pomagajo osnovni terapevtiki ; vnos terapevtikov na mesto tumorja

terapévtika   -e ž ( ẹ́ )
veda, ki se ukvarja z različnimi metodami zdravljenja:   diagnostika in terapevtika v bolnišnici / družinska terapevtika ; mentalna, pogovorna terapevtika / oddelek za specialno terapevtiko

terapévtka   -e ž ( ẹ̑ )
strokovnjakinja, ki zdravi po zdravnikovih navodilih:   dela kot terapevtka v zdravilišču
 
med.  delovna terapevtka  strokovnjakinja za delovno terapijo

terapévtski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na terapevte ali terapijo:   zahtevni terapevtski posegi ; terapevtske metode / terapevtska dejavnost zdravilišča / terapevtska skupina / knjiž.  rastlina s terapevtskimi lastnostmi  zdravilnimi
 
med.  terapevtska doza zdravila  doza zdravila, ki ni manjša od najmanjše učinkovite in ne večja od največje dovoljene doze, določena glede na starost, težo bolnika

terapíja   -e ž ( ȋ )
zdravljenje :   predlagati terapijo ; odločiti se za terapijo ; za uspešno terapijo je potrebna pravilna diagnoza ; primerna terapija ; učinkovitost terapije / glasbena, umetnostna terapija ; individualna, skupinska terapija ; psihiatrična terapija ; vedenjska terapija  ki poskuša spremeniti neustrezno, neprilagojeno vedenje ; terapija s kemičnimi sredstvi, z električnim tokom
 
publ.  tudi najboljši avtomobil je včasih potreben terapije  popravila
 
med.  delovna terapija  ki z delom usposablja telesno, duševno prizadetega zlasti za opravljanje vsakdanjih opravil ; fizikalna terapija  fizioterapija ; funkcionalna terapija  ki z vajami usposablja prizadeti del telesa za opravljanje njegovih funkcij ; kavzalna  ali  vzročna terapija  s katero se želi odpraviti vzrok bolezni ; mikrovalovna terapija  elektroterapija z mikrovalovi ; okupacijska  ali  zaposlitvena terapija  pri kateri se zdravi s primerno dejavnostjo, z opravljanjem primernega dela

terapíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na terapijo:   terapijska navodila / knjiž.  terapijsko delovanje  zdravilno

terárij   -a m ( á )
zaprt prostor za gojenje manjših kopenskih živali:   opazovati kuščarje, želve v terariju ; terarij in akvarij

terárijski   -a -o  ( á )
pridevnik od terarij:   terarijske živali

terása   -e ž ( ȃ )
1. tlakovan prostor na delu zgradbe ali ob njej:   sedeti na terasi ; kavarniška, letališka terasa ; velika terasa ; terasa v prvem nadstropju ; gostilna s teraso ; terase in balkoni / pokrita, zaprta terasa
// ravna, tlakovana streha:   nad garažo imajo teraso ; ograja terase
2. stopnici podobna tvorba na zemeljski površini, ki jo je izoblikovala voda:   terase kažejo, kje je tekla reka / hiša stoji na terasi / jezerska, rečna terasa / breg se je spuščal v širokih terasah
// vodoravna ali rahlo nagnjena ploskev in strmina, ki jo loči od druge take ploskve na pobočju, narejena zlasti za obdelovanje:   narediti, utrditi teraso / terase so zasajene s trtami
♦ 
alp.  ravna ali malo nagnjena ploščad v skalovju; gredina

terásast   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na teraso:   terasasto poslopje / terasasti vinogradi, vrtovi / vas leži na terasasti vzpetini

terásen   -sna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na teraso:   vzpenjati se po terasnih stopnicah / terasni sadovnjaki, vinogradi  terasasti

terasírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
agr.  delati na čem terase zaradi lažje obdelave s stroji:   sadjarji, vinogradniki terasirajo pobočja ; terasirati s stroji

teratóm   -a m ( ọ̑ )
med.  prirojeni tumor, navadno v jajčnikih ali modih, iz tkiv, ki jih normalno v teh organih ni:   zdravljenje teratoma

têrba   -e ž ( ȇ )
nar.  neumna, nespametna ženska:   Hujša je seveda bila še sramota, ki mu jo je ta terba s tem napravila  (Prežihov)

têrbij   -a m ( é )
kem.  redka težka kovina modrikasto sive barve, element Tb:

têrc   -a m ( ē )
nar. koroško  neumen, nespameten človek:   nisem tak terc, za kakršnega me imate ; vaški terc / kot psovka  terc pijani, pojdi domov

têrca   -e ž ( ȇ )
glasb.  interval v obsegu treh diatoničnih stopenj:   zaigrati terco / mala  v obsegu enega celega tona in poltona , velika terca  v obsegu dveh celih tonov
// tretja diatonična stopnja glede na dani ton:   terca in seksta

tercét   -a m ( ẹ̑ )
1. glasb.  ansambel, sestavljen iz treh pevcev:   tercet je zapel več pesmi ; peti v tercetu
// skladba za tak ansambel:   pisati tercete / tercet iz drugega dejanja opere
2. knjiž.  skupina treh oseb, ki navadno nastopajo skupaj; trio :   igralski tercet

tercéta   -e ž ( ẹ̑ )
lit.  trivrstična kitica soneta:   dve terceti in dve kvarteti

tercéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
lit., v zvezi tercetni del soneta   del soneta, sestavljen iz dveh trivrstičnih kitic:

terciána   -e ž ( ȃ )
med.  malarija z napadi na tri dni:   zdraviti terciano / malarija terciana

terciár   -ja m ( ȃ )
geol.  obdobje kenozoika, v katerem so se pojavili primati in so prevladovale kritosemenke:   okamnine iz terciarja

terciáren   -rna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na terciar:   terciarni relikti ; terciarne plasti, tvorbe / terciarna doba
2. ki se pojavi za drugim:   terciarni učinki ; terciarno zdravstvo / terciarno izobraževanje  višješolsko in visokošolsko izobraževanje
♦ 
ekon.  terciarne dejavnosti  promet, trgovina, bančništvo ; soc.  terciarna socializacija  socializacija v širšem družbenem okolju

têrcija   -e ž ( é )
tisk.  tiskarska črka, za dve stopnji večja od cicera:   staviti v terciji

tercijálec   -lca m ( ȃ )
slabš.  pretirano pobožen, svetohlinski človek:   biti tercijalec ; svetohlinci in tercijalci

tercijálka   -e ž ( ȃ )
slabš.  pretirano pobožna, svetohlinska ženska:   na starost je postala tercijalka ; opravljiva tercijalka

tercijálski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tercijalce ali tercijalstvo:   tercijalski predsodki / tercijalska družina

tercijálstvo   -a s ( ȃ )
slabš.  pretirana, svetohlinska pobožnost:   prezirati tercijalstvo ; hinavsko tercijalstvo

tercína   -e ž ( ȋ )
lit.  kitica iz treh enajstercev:   pesnitev v tercinah
// trivrstična kitica soneta:   dve kvartini in dve tercini

tercínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tercino:   tercinska satira / tercinski del soneta  del soneta, sestavljen iz dveh trivrstičnih kitic

têrčen   -čna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na terco:   terčno dvoglasno petje / terčni akord  sestavljen iz terc

terebínt   -a m ( ȋ )
bot.  drevo ali grm z lihopernatimi listi, majhnimi zelenkastimi cveti in rdečimi plodovi, Pistacia terebinthus:   sadeži terebinta

terebínta   -e ž ( ȋ )
knjiž. terebint :   na pobočju raste terebinta

terén   -a m ( ẹ̑ )
1. zemljišče , svet 1 teren se pogreza, useda ; na drugi strani hriba se je teren spremenil ; pripraviti teren za gradnjo ; zravnati teren ; hribovit, nagnjen, položen teren ; ilovnat, kamnit, peščen teren ; močviren, suh teren ; spolzek teren ; oblikovanost, poraslost terena / poiskati primeren teren za zasedo  kraj, prostor ; znajde se tudi na neznanem terenu  ozemlju, svetu
2. navadno s prilastkom  (manjše) ozemlje, območje, kjer se opravlja določena dejavnost:   gobarski, lovski, smučarski tereni ; patrulja je obšla svoj teren ; v okolici so lepi tereni za sankanje / šport. žarg.  zmagati na domačem terenu  igrišču
3. ed.  ozemlje, območje, kjer kako podjetje, ustanova opravlja svojo dejavnost:   vrniti se s terena ; zdravniška ekipa je odšla na teren ; delati, raziskovati na terenu ; zbirati podatke na terenu / babica, socialna delavka ima velik teren / pog.  teren se plača posebej  delo na terenu
// pog.  ozemlje, območje, kjer se opravlja družbenopolitična dejavnost v neposrednem stiku z ljudmi:   ni hotel delati v komiteju, ampak na terenu
4. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945  najmanjša organizacijska enota družbenopolitičnih organizacij v mestih in večjih krajih:   razdeliti mesto na terene
// ed.  ozemlje, območje, ki ga obsega ta enota:   aktivisti Osvobodilne fronte na terenu
// ekspr.  ljudje te organizacijske enote:   sestanek terena
● 
publ.  pripravljati teren za pogajanja  razmere, okoliščine ; publ.  v pogovoru preiti na občutljivejši teren  snov, temo ; publ.  uveljaviti se na političnem terenu  v politiki
♦ 
voj.  čistiti, pregledovati teren

terénec   -nca m ( ẹ̑ )
1. vozilo, ki je namenjeno za vožnjo po razgibanem terenu:   sesti v terenca ; luksuzni terenec ; limuzine, tovornjaki in terenci / cestni terenec ; športni, vojaški terenec / tekmovanje s terenci
2. pog.  kdor dela na terenu:   terenci dobivajo poseben dodatek
3. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945  družbenopolitični delavec na terenu:   veliko terencev je odšlo v partizane ; sestanek terencev

terénka   -e ž ( ẹ̑ )
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945  družbenopolitična delavka na terenu:   delovanje terenk ; terenke in terenci

terénski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na teren:   terenska izboklina ; terenske razmere / terensko vozilo  vozilo z močno konstrukcijo in pogonskim motorjem, visokim podvozjem in pogonom na vsa štiri kolesa za neasfaltirane, strme ceste / terenski delavec ; terenski dodatek  dodatek za delo na terenu ; terenske vaje za študente ; terensko delo / terenski aktivisti ; terenski odbor Osvobodilne fronte
 
šport. žarg.  nogometaši so izkoristili terensko premoč  boljši, ugodnejši teren
 
geogr.  terenska depresija

teréstričen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
knjiž. zemeljski :   terestrični in kozmični pojavi
 
fiz.  terestrični daljnogled  prizemski daljnogled ; navt.  terestrična navigacija  navigacija z opazovanjem objektov na kopnem ; terestrična pozicija ladje  pozicija ladje, izračunana na podlagi zemljepisne širine in dolžine objektov na kopnem

terezijánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na avstrijsko cesarico Marijo Terezijo:   terezijanske davčne, šolske reforme / terezijanska doba
 
zgod.  terezijanski kataster  za davčne namene narejen kataster v času vladanja Marije Terezije

teríca   -e ž ( í )
ženska, ki tre lan:   najeti terice ; dobra terica

teriêr   -ja m ( ȇ )
manjši ali srednje velik lovski pes navadno z dolgo, ravno glavo, resasto dlako in kratkimi, koničastimi uhlji:   gojiti terierje / škotski terier  manjši terier z dolgo, črno dlako

teriêrka   -e ž ( ȇ )
samica terierja:   terierka z mladiči

terilén 1   -a m ( ẹ̑ )
tekst.  poliestrno vlakno angleške proizvodnje:   surovine za terilen
// tkanina iz teh vlaken:   obleka iz terilena

terílen 2   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na trenje lanu:   terilni stroj ; terilna priprava / stari terilni običaji / nekdaj  terilna jama  preprosta stavba, zgrajena delno v zemlji, delno nad njo, zlasti za sušenje lanene slame

terilénski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na terilen:   terilenska vlakna / terilenska obleka ; terilensko krilo

terílnica   -e  [ prvi pomen tudi teriu̯nica ž ( ȋ )
1. nekdaj  prostor za trenje lanu:   sušilnica in terilnica
2. kem.  porcelanasta, steklena posodica za trenje manj trdih snovi:   pipete, terilnice in epruvete

terílnik   -a  [ tudi teriu̯nik m ( ȋ )
močna, navadno kovinska posoda z zaokroženim dnom za drobljenje trdih snovi; možnar :   treti poper v terilniku

terína   -e ž ( í )
1. gastr.  jed iz na drobno sesekljanih sestavin ali sestavin v slojih, servirana navadno v obliki rezin kot hladna predjed:   narezati ohlajeno terino na kose ; model, posoda za terino ; recept za terino ; pašteta in terina / divjačinska, gosja, ribja terina ; zelenjavna terina ; terina z jurčki, orehi, polento ; jetra v terini
2. večja lončena posoda za serviranje hrane:   postreči juho v terini

teríšče   -a s ( í )
1. nekdaj  kraj, prostor za trenje lanu:   terice so se zbrale na terišču
2. knjiž.  kraj, prostor, kjer se stikajo različne stvari, različni interesi in delujejo drug na drugega:   to območje je terišče različnih hotenj ; terišče treh kultur
// kraj, prostor, kjer se kaj dogaja:   to ozemlje je že od nekdaj terišče vojaških spopadov
 
zastar.  vojaki so zbežali s terišča  z bojišča
// kraj, prostor sploh:   poiskati terišče, kjer je bil most
3. knjiž. področje :   politika je tisto terišče, kjer se rešujejo različni problemi / uveljaviti se na literarnem terišču

teríščen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na terišče:   teriščni prostor / teriščna jama  sušilna jama

teríški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na terice ali teritev:   teriški običaji / teriška jama  sušilna jama

teritál   -a m ( ȃ )
tekst.  poliestrno vlakno italijanske proizvodnje:   navitek teritala
// tkanina iz teh vlaken:   krilo, zavese iz teritala

terítev   -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od treti 1 3:   teritev je bila žensko delo
2. nekdaj  skupno trenje lanu:   povabiti na teritev

teritoriálec   -lca m ( ȃ )
voj.  pripadnik teritorialne obrambe:   poveljevati teritorialcem ; vojaške vaje teritorialcev

teritoriálen   -lna -o prid. ( ȃ )
ozemeljski :   teritorialna razprostranjenost / teritorialni obseg občine ; teritorialna avtonomija ; teritorialna nedotakljivost
// področen , območen :   teritorialni sistem preskrbe ; teritorialna razvrstitev vojaških enot / teritorialna zavarovalnica
● 
publ.  teritorialne vode  teritorialno morje
♦ 
pravn.  teritorialno morje  zunanji del obalnega morja ; voj.  teritorialna obramba  od 1968 do 1991  del oboroženih sil, ki ga sestavljajo štabi, enote, ustanovljeni v družbenopolitičnih in nekaterih drugih skupnostih ; enota teritorialne obrambe

teritorializácija   -e ž ( á )
prenehanje, odprava koncentracije, dekoncentracija:   teritorializacija državne uprave, politike ; oblike teritorializacije ; začetek teritorializacije

teritorializírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  povzročiti, da kdo za stalno ostane, živi na določenem območju:   razvoj je kmete teritorializiral ; nekatera nomadska plemena so se sčasoma teritorializirala

teritórij   -a m ( ọ́ )
ozemlje :   teritorij, ki ga obsega država, se je povečal ; naseliti, zasesti določeni teritorij ; neraziskan, velik teritorij / poplavni teritorij  območje ; gospodarsko povezovanje različnih teritorijev / ta teritorij nadzorujejo mednarodne vojaške enote ; nasilna priključitev tujega teritorija / državni teritorij ; slovenski etnični teritorij

têrja   -e ž ( ē )
nar. severovzhodno  neumna, nespametna ženska:   ne poslušaj te terje

terják   -a m ( á )
farm., nekdaj  zdravilo iz več sestavin za različne bolezni:   surovine za pripravo terjaka ; kroglice terjaka

terjálec   -lca  [ terjau̯ca m ( ȃ )
kdor kaj terja:   izplačati terjalce ; neizprosen terjalec / terjalec pravic

terjálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. zahteven :   biti kos terjalni nalogi

térjanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od terjati:   terjanje dolga / terjanje plačila / terjanje pravice

terjátev   -tve ž ( ȃ )
1. glagolnik od terjati:   terjatev dolžnikov / terjatev dolga
2. knjiž.  odločna zahteva:   to ni prošnja, ampak terjatev ; njegov glas izraža terjatev / tipične meščanske terjatve  zahteve
3. pravn.  pravica zahtevati izpolnitev obveznosti:   terjatev nastane, zastara ; terjatev preide na dediče ; razpolagati s terjatvijo ; prenosljiva terjatev ; odstop terjatve
// obveznost, ki izvira iz te pravice:   imeti terjatve do koga, proti komu ; iztožiti terjatev ; plačati, poravnati terjatev / blagovna, davčna, denarna terjatev ; izterljiva terjatev
 
ekon.  dvomljiva terjatev

térjati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. zahtevati, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti:   terjati dolžnika ; terjal jih je, naj mu vrnejo denar / terjati davke, dolg / terjati plačilo škode ; terjati povračilo stroškov / terjati koga za najemnino / založnik je terjal obljubljeni rokopis
2. knjiž.  odločno zahtevati kaj:   ljudstvo terja svoje pravice ; terjati zemljo in svobodo / terjati ponovno obravnavo ; terjati revizijo obsodbe ; terjati umik tuje vojske ; terjali so, da predsednik odstopi / od njega ne smemo terjati preveč  zahtevati
3. nav. 3. os., knjiž.  izražati nujnost, potrebnost česa:   problem terja hitro rešitev ; razvoj terja odpravo družbenih nasprotij ; dogodki terjajo, da se moramo hitro odločiti / gradnja ceste terja velike stroške  je zelo draga ; to terjajo navade  je potrebno zaradi navad ; ravnal je, kot sta terjala njegov položaj in starost  kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in starost ; raziskava bo terjala veliko dela in časa  zanjo bo potrebno ; zamenjava izrabljenega dela terja nekaj enostavnih gibov  se opravi z nekaj enostavnimi gibi / nesreča je terjala več smrtnih žrtev  v njej je bilo

terjátven   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na terjatev 3:   terjatveno razmerje / terjatveni znesek
 
fin.  terjatveni saldo

têrjav   -a -o prid. ( ē )
nar. severovzhodno neumen , nespameten :   terjava ženska

térje   -rij ž mn. ( ẹ́ ẹ̑ )
etn.  ostanki osnove pri tkanju:   odstriči terje ; lavfar s terjami na obleki in kapi

têrma   -e ž ( ȇ )
1. knjiž.  topli izvir, vrelec:   odkriti termo
// voda toplega izvira, vrelca:   kopati se v termi ; zdravilna terma
2. mn., knjiž.  zdravilišče z vodo toplega izvira, vrelca; toplice :   iti v terme ; zdraviti se v termah
3. mn., pri starih Grkih in Rimljanih  javno kopališče s športnimi, zabaviščnimi prostori:   kopati se v termah ; gostje term / graditi terme ; arhitektura term / Dioklecijanove terme

termálen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki izvira iz zemlje in ima povprečno letno temperaturo navadno višjo od povprečne letne temperature kraja, topel:   termalna voda
// nanašajoč se na termalno vodo:   termalni bazen ; termalno kopališče / termalno zdravljenje / termalni izvir, vrelec

termálka   -e ž ( ȃ )
knjiž. termovka :   termalka z vročim čajem

têrmičen   -čna -o prid. ( é )
toploten :   termični dražljaji, učinki / termična izolacija
 
knjiž.  termična elektrarna  termoelektrarna
 
aer.  termični vzgornjik  vzgornjik, ki nastane zaradi segrevanja tal ; fiz.  termični nevtroni  nevtroni s hitrostmi, kakršne imajo molekule plina pri navadni temperaturi ; termična emisija  izhajanje elektronov iz močno segretih kovin ; geogr.  termični ekvator  umišljen krog na zemeljski površini, od katerega se povprečna temperatura na sever in jug niža ; termična stratifikacija  toplotna slojevitost ; meteor.  termična nevihta  nevihta, ki nastane zaradi segrevanja nižjih zračnih plasti v labilnem ozračju; toplotna nevihta ; teh.  termična obdelava  načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo lastnosti; toplotna obdelava

termidór   -ja m ( ọ̑ )
1. zgod.  enajsti mesec v koledarju francoske revolucije:   prvi dan termidorja
2. zgod.  prevrat v Franciji 27. julija 1794, s katerim je višja buržoazija vzela oblast jakobincem:   razprava o termidorju ; udeleženec termidorja
3. knjiž. protirevolucija :   obvarovati revolucijo pred termidorjem

termidórski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na termidor:   termidorski dnevi / termidorski prevrat

têrmika   -e ž ( é )
let. žarg.  termični vzgornjik:   jadralci izkoriščajo termiko ; leteti v termiki ; močna termika

têrmin 1   -a m ( é )
1. jezikosl.  beseda, besedna zveza, ki poimenuje pojme določene stroke, panoge, strokovni izraz:   v opisu je preveč terminov ; dober, neustrezen termin ; termin glagol ; ustaljenost terminov / botanični, medicinski, tehnični termin
2. knjiž. izraz , beseda 2 latinski napis vsebuje tudi nekaj grških terminov

termín 2   -a m ( ȋ )
čas, datum, določen ali dogovorjen za kaj:   izbrati termin za prvo predstavo ; razpisati termine za izpite ; prijaviti se do določenega termina ; poiskati nezaseden, prost termin
// omejen čas, določen ali dogovorjen za kaj:   v tem terminu predvajajo stare filme ; zdravniški nasveti bodo odslej v drugem terminu / delati izpit v jesenskem terminu  roku

terminál   -a m ( ȃ )
1. kraj, prostor z objekti, napravami za sprejem, odpravo ali pretovor blaga, potnikov na začetku, koncu prometne poti:   urediti terminal ; napeljati naftovod do terminala / kontejnerski terminal  za skladiščenje in pretovarjanje kontejnerjev ; letališki, železniški terminal
 
teh.  terminal za razsute tovore
2. elektr.  naprava, ki omogoča sprejemanje ali oddajanje informacij na daljavo:   obdelovati podatke preko terminala ; prenašati podatke s terminali ; glavni terminal / računalniški terminal

terminálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na terminal:   terminalne naprave / terminalno območje letališča
2. knjiž. končen :   terminalna postaja
 
bot.  terminalni poganjek  poganjek, ki raste na koncu debla, vej ; med.  terminalni stadij bolezni

termínar   -ja m ( ȋ )
terminer :   razpisati delovno mesto terminarja

terminátor   -ja m ( ȃ )
1. zelo močen, borben človek, uničevalec:   vojska terminatorjev ; film o terminatorju ; boj proti terminatorjem
2. elektr. žarg.  priprava za zaščito konca električnega kabla, kabelski končnik:   terminatorja zaključujeta kabel na vsaki strani ; v prid. rabi:  terminator tehnologija  terminatorska tehnologija

terminátorski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na terminator 1:   terminatorski duh ; terminatorska igrica ; terminatorsko početje / terminatorska tehnologija  tehnologija, s pomočjo katere se z gensko spremembo doseže samouničenje semena rastlin in s tem onemogoči hranjenje semena za naslednjo setev

terminêr   -ja m ( ȇ )
delavec, ki določa začetek in konec posamezne faze dela v proizvodnem procesu:   normirec, lanser in terminer

terminírati   -am dov. in nedov. ( ȋ knjiž.
1. določiti čas za kaj:   terminirati izpit
// časovno omejiti:   terminirati obdobje z začetkom stoletja
2. opredeliti , določiti :   misel bo treba natančneje terminirati

terminografíja   -e ž ( ȋ jezikosl.
veda, ki se ukvarja z leksikografijo terminov:   računalniško podprta terminografija ; raziskovanje znanstvene terminologije / korpusna terminografija

terminológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za terminologijo:   posvetovati se s terminologom

terminologíja   -e ž ( ȋ )
1. jezikosl., navadno s prilastkom  celota izrazov določene stroke, panoge; strokovno izrazje , izrazoslovje :   nekatere stroke so razvile bogato terminologijo / uporabljati domačo, zastarelo terminologijo / filozofska, lesarska, medicinska terminologija / strokovna terminologija
2. veda o strokovnih izrazih kakega jezika:   ukvarjati se s terminologijo ; razvoj slovenske terminologije ; strokovnjak za terminologijo

terminologizácija   -e ž ( á jezikosl.
uporaba izraza, ki je v svojem osnovnem pomenu del splošne rabe, za poimenovanje strokovnega pojma:   proces terminologizacije

terminolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na terminologe ali terminologijo:   terminološki nesporazum ; terminološka neenotnost / terminološki kvalifikator, slovar ; terminološka besedna zveza

termínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na termín:   izpolnjevati terminski načrt / terminski koledar  koledar v obliki knjige, v katerem je ob datumu večji prostor za vpisovanje obveznosti, dolžnosti; rokovnik

terminus technicus   terminusa technicusa  [ têrminus téhnikus m ( ȇ, ẹ́ )
knjiž.  termin, strokovni izraz:   novela se kot terminus technicus za posebno literarno zvrst uveljavi v srednjem veku

termístor   -ja m ( ȋ )
elektr.  upor iz polprevodnika, ki je zelo občutljiv za temperaturne spremembe:   izdelovati termistorje

termít 1   -a m ( ȋ )
v toplejših krajih živeča, mravlji podobna žuželka, ki se hrani z lesom:   termiti so razjedli notranjost drevesa ; jajčeca, roji termitov
 
zool.  mračni termit  ki živi v lesu ali zemlji, Reticulitermes lucifugus

termít 2   -a m ( ȋ )
metal.  zmes aluminijevega prahu in navadno železovega oksida, pri gorenju katere nastane zelo visoka temperatura:   variti s termitom

termíten   -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na termit 2 :   termitno varjenje / termitna zmes
 
voj.  termitna bomba

termitnják   -a m ( á )
bivališče termitov iz prežvečenega lesa, s slino zlepljene zemlje, navadno v obliki kupa, stebra:   termiti gradijo termitnjak ; bilo je živahno kot v termitnjaku

termítski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na termit 1 :   termitska družina / ekspr.  termitska razdiralnost

termo...   ali  têrmo...  prvi del zloženk  ( ȇ )
nanašajoč se na toploto, toploten:   termodinamika, termoelektrarna, termoizolacija

têrmoakumulacíjski   -a -o prid. ( ȇ-ȋ )
nanašajoč se na akumuliranje toplote:   termoakumulacijski materiali
 
elektr.  termoakumulacijska peč  peč z maso, ki akumulira toploto, da jo potem oddaja

têrmocentrála   -e ž ( ȇ-ȃ )
termoelektrarna :   termocentrala obratuje ; zmogljivost termocentrale

têrmočlén   in  têrmočlèn -éna m ( ȇ-ẹ̑; ȇ-ȅ ȇ-ẹ́ )
fiz. termoelement :   meriti temperaturo s termočlenom

têrmodinámičen   -čna -o prid. ( ȇ-á )
nanašajoč se na termodinamiko:   termodinamični pojavi / termodinamični zakoni / termodinamična količina  količina, katere spremembo določata samo začetno in končno stanje toplotnega sistema

têrmodinámika   -e ž ( ȇ-á )
1. fiz.  spreminjanje toplote v delo in obratno:   raziskovati termodinamiko / zakoni termodinamike
2. veda o tem spreminjanju:   dognanja termodinamike

têrmoelektrárna   -e ž ( ȇ-ȃ )
elektrarna, ki proizvaja električno energijo iz toplotne energije goriva:   zgraditi termoelektrarno ; premog za termoelektrarno

têrmoeléktričen   -čna -o prid. ( ȇ-ẹ̑ )
nanašajoč se na nastanek električne napetosti zaradi temperaturnih razlik:   termoelektrični pojav / termoelektrične naprave

têrmoelemènt   -ênta m ( ȇ-ȅ ȇ-é )
fiz.  priprava iz dveh različnih, na dveh mestih spojenih prevodnikov, ki poganja po sklenjenem krogu električni tok, če spojni mesti nimata enake temperature:   meriti temperaturo s termoelementom

têrmoenergétika   -e ž ( ȇ-ẹ́ )
dejavnost, ki oskrbuje prebivalstvo, gospodarstvo z električno energijo, proizvedeno v termoelektrarnah:   razvoj termoenergetike
// nauk o tem:   teoretični problemi termoenergetike

têrmoenergétski   -a -o prid. ( ȇ-ẹ̑ )
nanašajoč se na termoenergetiko:   termoenergetski objekti / termoenergetsko gospodarstvo

têrmoenergíja   -e ž ( ȇ-ȋ )
1. toplotna energija:   viri termoenergije
2. električna energija, ki se proizvaja v termoelektrarnah:   pridobivanje hidroenergije in termoenergije

termofílen   -lna -o prid. ( ȋ )
biol.  ki uspeva v toplem okolju, toploljuben:   termofilna rastlina ; termofilna žival

termofór   -a  in  -ja m ( ọ̑ )
blazini podobna grelna priprava, ki se napolni s toplo vodo:   uho si je grel s termoforom ; gumijast termofor

termográf   -a m ( ȃ )
teh.  priprava za zapisovanje temperature:   odčitati temperaturo na termografu

têrmoizolácija   -e ž ( ȇ-á )
obdajanje z materialom, ki ne dopušča prehajanja toplote:   uporabiti stiropor, stekleno volno za termoizolacijo
// kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja toplote:   plast termoizolacije

têrmoizolacíjski   -a -o prid. ( ȇ-ȋ )
nanašajoč se na termoizolacijo:   termoizolacijski material / termoizolacijska dela

têrmokemíja   -e ž ( ȇ-ȋ )
kem.  nauk o toplotnih spremembah pri kemičnih procesih:   strokovnjak za termokemijo

termométer   -tra m ( ẹ̄ )
priprava za merjenje temperature, toplomer:   termometer kaže minus petnajst stopinj ; meriti temperaturo s termometrom / živosrebrni termometer
 
ekspr.  čez noč je termometer precej padel  se je temperatura precej znižala
 
meteor.  maksimalni  ki kaže maksimalno temperaturo, doseženo v določenem času , minimalni termometer  ki kaže minimalno temperaturo, doseženo v določenem času ; teh.  paličasti, tekočinski, uporovni termometer

termométrski   -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na termometer:   termometrska lestvica
 
elektr.  termometrska sonda  sonda za merjenje temperature na osnovi spreminjanja upornosti

têrmonukleáren   -rna -o prid. ( ȇ-ȃ )
nanašajoč se na toploto, ki nastane pri razpadu atomskega jedra:   termonuklearna energija / termonuklearno orožje
 
fiz.  termonuklearna reakcija  jedrska reakcija v zelo vroči snovi, pri kateri se zlivajo lahka atomska jedra in sprošča energija

termopán   -a m ( ȃ )
izolacijsko steklo iz več plasti, med katerimi se nahaja plin ali zrak:   dvojna okna so nadomestili s termopanom ; zasteklitev s termopanom ; trislojni termopan ; v prid. rabi:  termopan okno  termopansko okno

termopánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na termopan:   termopanska zasteklitev ; termopansko okno / termopansko steklo

têrmoplást   -a m ( ȇ-ȃ )
nav. mn., kem.  umetna snov, ki s segrevanjem postane plastična, gnetljiva:   obdelovati termoplaste

têrmoplástičen   -čna -o prid. ( ȇ-á )
kem.  ki s segrevanjem postane plastičen, gnetljiv:   termoplastična snov

têrmoregulácija   -e ž ( ȇ-á )
1. uravnavanje temperature:   naprava za termoregulacijo
 
med.  uravnavanje telesne temperature
2. elektr.  kar uravnava temperaturo:   termoregulacija se je pokvarila

têrmoregulátor   -ja m ( ȇ-ȃ )
elektr.  naprava za avtomatično uravnavanje temperature:   nastaviti termoregulator na ustrezno temperaturo ; peč s termoregulatorjem

têrmos   -a m ( ȇ )
termovka :   vzeti na pot termos ; termos vroče kave, hladne limonade ; v prid. rabi:  termos posoda, steklenica

termosfêra   -e ž ( ȇ )
meteor.  del atmosfere v višini nad 80 km, kjer temperatura z višino raste:   raziskovati termosfero

têrmosifónski   -a -o prid. ( ȇ-ọ̑ )
avt., v zvezi termosifonsko hlajenje   hlajenje s krožečo tekočino, ki se na enem delu cevovoda segreva in dviga, na drugem pa ohlaja in pada:

têrmoska   -e ž ( ȇ )
termovka :   napolniti termosko ; vroč čaj, kava iz termoske

termostát   -a m ( ȃ )
1. naprava za avtomatično vzdrževanje stalne temperature:   termostat se je pokvaril ; električni termostat ; termostat v hladilniku
2. teh.  omarici podobna naprava, v kateri je stalna temperatura:   v termostat je shranil vzorec za analizo

térmotéhnika   -e ž ( ȇ-ẹ́ )
veda o uporabi toplote v tehnične namene:   strokovnjak za termotehniko

têrmoterapíja   -e ž ( ȇ-ȋ )
med.  zdravljenje s toploto:   hidroterapija in termoterapija

têrmovelúr   -ja m ( ȇ-ū )
topla tkanina, narejena iz kemično obdelanih sintetičnih vlaken:   jakna je podložena s termovelurjem ; jopič, pulover iz termovelurja
// jopa, pulover iz take tkanine:   oblekla je topel termovelur ; v prid. rabi:  termovelur jakna, jopa ; termovelur podloga ; termovelur perilo

termovizíja   -e ž ( ȋ )
postopek, pri katerem se s posebno napravo zaznavajo infrardeča svetloba in temperaturne spremembe:   izvajati termovizijo s helikopterjem ; pri iskanju pogrešanih so si pomagali s termovizijo ; oprema, pripomočki za termovizijo / helikopter, kombi s termovizijo  z opremo za termovizijo

termovizíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na termovizijo:   termovizijski posnetki ; opraviti termovizijski pregled ; termovizijski radar ; termovizijska kamera, naprava

têrmovka   -e ž ( ȇ )
posoda z dvema stenama, med katerima je brezzračni prostor, ki zmanjšuje, preprečuje segrevanje, ohlajanje vsebine:   napolniti termovko z vročim čajem ; termovka kave

têrna   -e ž ( ȇ )
1. tri izžrebane številke v eni vrsti na tombolski srečki:   amba, terna in kvaterna
// dobitek pri tomboli, večji od ambe:   dobiti, zadeti terno
2. ekspr.  velika, koristna pridobitev:   ta stroj ni ravno terna / on je terna za podjetje

ternáren   -rna -o prid. ( ȃ )
ki je iz treh enot:   ternarni sistem

terór   stil.  têror -órja m ( ọ̑; é ọ̑ )
veliko nasilje, zlasti proti političnim nasprotnikom, s katerim se hoče doseči, da se kdo boji:   teror se stopnjuje ; obsojati teror ; boriti se proti terorju ; fašistični, policijski teror ; hud teror ; teror nad prebivalstvom / beli, rdeči teror
// ekspr.  nasilje, nasilno ravnanje, s katerim se hoče doseči, da si kdo ne upa ravnati, kot hoče, želi:   to ni vzgoja, ampak teror ; s terorjem je obdržal položaj ; naveličati se očetovega terorja

teroríst   -a m ( ȋ )
kdor uporablja nasilje, ustrahovanje, zlasti proti idejnim, političnim nasprotnikom, da bi dosegel zastavljene (politične) cilje, spremembe:   teroristi so zajeli talce ; zapreti osumljenega terorista ; skupina teroristov ; akcije, boj proti teroristom ; pogajanja s teroristi / mednarodni teroristi ; samomorilski teroristi ; potencialne, verjetne tarče teroristov ; urjenje teroristov
// ekspr.  kdor uporablja nasilje, ustrahovanje, s katerim hoče doseči, da si kdo ne upa ravnati, kot hoče, želi:   ta človek je pravi terorist

terorístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na teroriste ali terorizem:   teroristična akcija / teroristična organizacija, skupina / diktatura in teroristični režim

terorístka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki uporablja veliko nasilje, zlasti proti političnim nasprotnikom, s katerim hoče doseči, da se kdo boji:   soditi teroristki / teroristka v samomorilskem napadu

terorízem   -zma m ( ī )
uporaba velikega nasilja, zlasti proti političnim nasprotnikom, s katerim se hoče doseči, da se kdo boji:   boriti se proti vsem oblikam terorizma ; mednarodni terorizem
// ekspr.  uporaba nasilja, nasilnega ravnanja, s katerim se hoče doseči, da si kdo ne upa ravnati, kot hoče, želi:   naveličati se očetovega terorizma

terorizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od terorizirati:   teroriziranje prebivalstva

terorizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
z velikim nasiljem, zlasti proti političnim nasprotnikom dosegati, da se kdo boji:   oborožene skupine so terorizirale prebivalstvo
// ekspr.  z nasiljem, nasilnim ravnanjem dosegati, da si kdo ne upa ravnati, kot hoče, želi:   kadilci terorizirajo nekadilce ; ne dovoli, da te otrok terorizira

terpén   -a m ( ẹ̑ )
nav. mn., kem.  nenasičeni ali ciklični ogljikovodik v eteričnih oljih, smolah, ki se uporablja za umetne dišave, zdravila:

terpentín   -a m ( ȋ )
teh.  smola nekaterih iglavcev:   borov, smrekov terpentin
// z destilacijo smole nekaterih iglavcev pridobljena hlapljiva tekočina, ki se uporablja zlasti za izdelavo lakov, barv,  kem. terpentinovo olje :   čistiti s terpentinom ; firnež in terpentin

terpentínov   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na terpentin:   terpentinovo milo
 
kem.  terpentinovo olje  z destilacijo smole nekaterih iglavcev pridobljena hlapljiva tekočina, ki se uporablja zlasti za izdelavo lakov, barv

terpentínski   -a -o prid. ( ȋ )
kem. terpentinov :   terpentinsko olje

terra incognita   terre incognite  [ têra inkógnita ž ( ȇ, ọ̑ )
knjiž.  popolnoma neznan, nepoznan svet:   ta pokrajina mu je terra incognita
// kar je popolnoma neznano, nepoznano sploh:   afriška književnost je še terra incognita

terra rossa   terre rosse  [ têra rósa ž ( ȇ, ọ̑ )
geogr.  rodovitna rdeče rjava prst na krasu; jerovica :   na dnu vrtač se nabira terra rossa

têrski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na Ter:   terski breg / tersko narečje

tertium comparationis   tertiuma comparationis  [ têrcijum komparacijónis m ( ȇ, ọ̄ )
lit.  vmesni člen, ki povezuje primerjani enoti, tretje pri primeri:

terús   -a m ( ȗ )
star.  neumen, omejen človek:   kako naj takle terus razume

tervól   -a m ( ọ̑ )
mineralna volna za toplotno, zvočno izolacijo:   obložiti strop s tervolom ; tervol in heraklit

terzít   -a m ( ȋ )
knjiž.  hudoben, zloben zabavljivec:   terzit je pokvaril dobro razpoloženje

tesáč   -a m ( á )
gozdni delavec, ki se ukvarja s tesanjem lesa:   biti, postati tesač ; tesač hlodov

tesáča   -e ž ( á )
široka tesarska sekira:   nabrusiti tesačo ; obdelovati s tesačo ; udarci tesače ; žaga in tesača
 
ekspr.  v gozdu je zapela tesača  začeli so tesati ; ekspr.  oče ga je učil vihteti tesačo  tesanja

tesalíšče   -a s ( í )
prostor za tesanje lesa:   tesališče je prekrito s trskami

tesánec   -nca m ( á )
les.  tesan lesni polizdelek:

tesánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od tesati:   tesanje je težko delo ; sekira za tesanje / tesanje ostrešij

tesár   -ja m ( á )
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem ostrešij, opažev:   tesar teše trame za ostrešje ; izučiti se za tesarja ; tesar v gradbenem podjetju ; zidar in tesar
♦ 
zool.  hrošč z zelo dolgimi tipalkami, katerega ličinka uničuje les iglavcev, Acanthocinus aedilis

tesárba   -e ž ( ȃ )
mont.  obdelan les za podporje v rudniku:   tesarba iz hrastovega lesa

tesaríca   -e ž ( í )
široka tesarska sekira; tesača :   zamahovati s tesarico

tesáriti   -im nedov. ( á ȃ )
ukvarjati se s tesanjem:   vse življenje je tesaril ; tesariti po vaseh ; tesariti in drvariti
// tesati :   delo mu gre počasi od rok, ker ne zna tesariti / tesariti brunarico, čoln

tesárjenje   -a s ( á )
glagolnik od tesariti:   preživljati se s tesarjenjem / tesarjenje rudniškega podporja

tesárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na tesarje ali tesarstvo:   tesarska obrt / tesarski mojster / tesarska sekira, žaga

tesárstvo   -a s ( ȃ )
tesarska obrt:   ukvarjati se s tesarstvom ; mizarstvo in tesarstvo
// podjetje za to obrt:   imeti, ustanoviti tesarstvo

tesáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na tesače:   tesaško orodje
 
ekspr.  v tesaških rokah je držal puško  velikih, močnih

tesáti   téšem nedov. , têši tešíte; têsal  ( á ẹ́ )
s sekiro obdelovati les v smeri vlaken:   tesarji tešejo ; tesati les ; tesati po označeni črti ; tesati, žagati in klati / tesati lehnjak / vse življenje je tesal
// na tak način delati, oblikovati:   tesati prage iz hlodov ; tesati trame za ostrešje / tesati ladjo ; tesati si brunarico / ekspr.  reka teše strugo skozi sotesko
● 
ekspr.  časopis je kar sam tesal  pisal, oblikoval

tésen 1   tudi  têsen -sní ž ( ẹ́; é )
zelo ozka (rečna) dolina s strmimi pobočji:   reka teče skozi tesen ; mračna, skalna tesen ; tesni in soteske / gorske tesni
 
knjiž.  plovba skozi prekope in tesni  ožine ; knjiž.  hoja po mestnih tesneh  ozkih prehodih, ulicah

têsen 2   stil.  tesán têsna -o  tudi  prid. , tesnêjši  ( é ȃ é )
1. ki se zelo prilega telesu:   tesen ovratnik ; tesni rokavi ; tesna obleka / čevlji so mi tesni  me tiščijo ; nosi tesne hlače  preveč oprijete
// ki se zelo prilega čemu sploh:   tesen obroč, povoj
2. pri katerem je kaj zelo blizu drugega:   tesno srečanje vozil / čakati v tesnih vrstah / ekspr.  tesen objem, stisk rok  močen / sledil mu je v tesni razdalji  majhni / ekspr.  biti v tesnem sorodstvu  neposrednem, bližnjem
3. ki se pogosto vzpostavlja in vključuje veliko skupnega:   biti v tesnem stiku s kom ; med vojno je ostal v tesni zvezi s starši / ta država ima tesne odnose s sosednjo ; tesno sodelovanje med podjetjema
4. nav. ekspr. majhen , neprostoren :   tesna celica, soba ; tesno stanovanje / tesen rov ; tesne ulice starega mesta ; tesno rečno korito  ozko
// ki koga omejuje, utesnjuje:   tesne razmere / življenje v domači hiši mu je postalo tesno
5. knjiž. tesnoben :   prevzela ga je tesna slutnja / preživel je nekaj tesnih trenutkov / med ljudmi je vladalo tesno razpoloženje
6. publ.  pri katerem je med nasprotnikoma majhna razlika v številu točk, zadetkov:   tesen izid dvoboja ; tesna zmaga domačih košarkarjev
● 
publ.  odpraviti tesna grla v proizvodnji  kar otežuje, zavira delo ; pog.  plinska pipa ni dovolj tesna  ne tesni dovolj
♦ 
strojn.  tesni prileg

tesíšče   -a s ( í )
prostor za tesanje lesa; tesališče :   urediti tesišče

tésla 1   -e  tudi  -a m ( ẹ́ )
fiz.  enota za merjenje gostote magnetnega pretoka:   pretok v teslih

têsla 2   -e ž ( é )
star.  široka tesarska sekira; tesača :   tesati s teslo

têslo   -a s ( é )
1. les.  orodje z ozkim rezilom za dolbenje lesa:   delati doge s teslom ; toporišče tesla
2. slabš.  neroden, okoren, neiznajdljiv človek:   to teslo je že pokvarilo stroj ; navadno, veliko teslo / kot psovka  umakni se, teslo nerodno

tésnec   tudi  têsnec -a  [ tesnəc m ( ẹ̄; ē )
knjiž. tesen 1 , soteska :   pot teče skozi tesnec
● 
knjiž.  ladja plove skozi tesnec  ožino

tesníca   -e ž ( í )
knjiž. tesen 1 , soteska :   iti skozi tesnico
● 
knjiž.  plovba skozi tesnico  ožino

tesnílen   -lna -o prid. ( ȋ )
namenjen za tesnjenje:   tesnilni kit, trak ; tesnilna guma ; tesnilna sredstva
 
teh.  tesnilni obroči

tesnílka   -e ž ( ȋ )
strojn.  priprava ob rotorju, ki zmanjšuje uhajanje tekočine iz okrova:   pritegniti tesnilko ; vrste tesnilk / labirintna tesnilka  z več zaporednimi zožitvami vzdolž gredi
 
teh.  manšetna tesnilka  v obliki kratke, debele cevi

tesnílo   -a s ( í )
priprava, s katero se tesni:   izdelovati, uporabljati tesnila ; zamenjati tesnilo pri oknih, pipi ; azbestno, gumijasto, usnjeno tesnilo / uporabiti papir kot tesnilo

tesnína   -e ž ( í )
knjiž. ožina :   čoln se je približal tesnini / tesnina reke

tesnítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od tesniti:   tesnitev z gumo / tesnitev ležajev / slaba tesnitev ventilov

tesníti   -ím nedov. ( ī í )
1. zapirati, zmanjševati reže, da tekočina ne uhaja:   tesniti pipe ; tesniti robove akvarija ; tesniti z azbestom, gumo / tesniti okna
 
teh.  tesniti ležaje
// nepreh.  prilegati se čemu tako, da ni reže, rež:   plinska maska ne tesni ; strešne opeke premalo tesnijo ; ventil dobro tesni ; vrata slabo tesnijo
2. knjiž.  delati kaj (bolj) tesno:   preveliko pohištvo je tesnilo prostor / veje, obložene s snegom, so tesnile pot  ožile
3. knjiž. tiščati , stiskati 1 čevlji ga tesnijo / brezoseb.  v pasu me tesni / skrbi ga tesnijo / brezoseb.  tesni me pri srcu, v grlu, prsih
 
knjiž.  žalost mu je tesnila srce  bil je zelo žalosten, prizadet ; knjiž.  ob tej misli ga je tesnilo pri duši  je čutil nedoločen strah
4. knjiž. utesnjevati , omejevati :   takratne razmere so ljudi tesnile ; tako življenje je začelo umetnika tesniti / hribi tesnijo razgled

tesnjênje   -a s ( é )
glagolnik od tesniti:   tesnjenje plinskih pip ; postopek tesnjenja ; sredstva za tesnjenje / izboljšati tesnjenje vrat ; dobro, slabo tesnjenje
 
teh.  manšetno tesnjenje  z manšetno tesnilko

tesnôba   -e ž ( ó )
1. neprijetno stanje vznemirjenosti, napetosti zaradi občutka ogroženosti, zlasti brez jasnega zavedanja vzrokov:   obšla, prevzela,  ekspr.  polastila se ga je tesnoba ; tesnoba v njem raste, se veča ; njen obraz je izražal tesnobo ; z glasnim govorjenjem je skušal pregnati tesnobo ; tesnoba in strah / knjiž.  tesnoba vojnih dni / star.:  dekle je opazilo fantovo tesnobo  nesproščenost, nelagodnost ; navdajala ga je tesnoba pred svetom  strah, bojazen / ekspr.  s tesnobo v srcu je čakala, kaj se bo zgodilo
2. neprijeten občutek stiskanja, dušenja:   tesnoba v prsih je začela popuščati ; čutiti tesnobo pri srcu / smrtna tesnoba / občutek tesnobe
3. knjiž. tesnost :   tesnoba stanovanja

tesnôben   -bna -o prid. , tesnôbnejši  ( ó ō )
nanašajoč se na tesnobo:   tesnoben vzdih ; tesnobno vprašanje / povsod je vladala tesnobna tišina / to so bili tesnobni dnevi ; preživljal je mučne, tesnobne trenutke / odhajal je s tesnobnimi občutki ; tesnobno stanje
 
med.  tesnobna nevroza

tesnôbnost   -i ž ( ó )
1. lastnost, značilnost tesnobnega:   tesnobnost izraza na obrazu / knjiž.  tesnobnost jesenskega večera
2. knjiž. tesnoba :   prevzela ga je tesnobnost

tesnopís   -a m ( ȋ )
zastar. stenografija :   pri zapisovanju uporabljati tesnopis

tesnopŕsen   -sna -o prid. ( ȓ )
zastar. ozkoprsen :   majhni, tesnoprsni fantje
// ozkosrčen :   tesnoprsni filistri

tesnosŕčen   -čna -o prid. ( ȓ )
knjiž. ozkosrčen :   tesnosrčen človek / tesnosrčni nazori

tesnosŕčnost   -i ž ( ȓ )
knjiž. ozkosrčnost :   moti jih njegova tesnosrčnost / moralna tesnosrčnost

têsnost   -i ž ( é )
lastnost, značilnost tesnega:   tesnost stanovanja / knjiž.  ko je ostal sam, ga je obšla tesnost  tesnoba

tesnôta   -e ž ( ó )
knjiž. tesnoba :   obšla ga je tesnota

tést   -a m ( ẹ̑ )
1. postopek za ugotavljanje določenih lastnosti, sposobnosti, znanja koga, preizkus:   opraviti test ; s testom ugotavljati sposobnosti ; objektivnost, veljavnost, zanesljivost testov ; rezultati testov / inteligenčni test ; pisni, ustni test
// postopek za ugotavljanje česa sploh:   s testom določiti količino kake snovi v krvi / alkoholni test  za ugotavljanje alkohola v izdihnjenem zraku, krvi
2. postopek za ugotavljanje ustreznosti, učinkovitosti česa:   s testom ugotoviti brezhibno delovanje stroja
3. testiranje 1 , preizkušanje :   brezplačen test zavor
4. naloge, vprašanja za ugotavljanje določenih lastnosti, sposobnosti, znanja koga:   pripraviti, sestaviti teste ; reševanje testov ; različni tipi testov
● 
šol. žarg.  pisati test  kontrolni test
♦ 
med.  tuberkulinski test  za ugotavljanje okuženosti z bacili tuberkuloze z vbrizgavanjem tuberkulina v kožo ali nanosom nanjo, tuberkulinski preizkus ; ped.  test znanja  za ugotavljanje dosežene stopnje posameznikovega znanja ; psih.  interesni test  za ugotavljanje posameznikovega zanimanja, nagnjenja ; osebnostni test  za ugotavljanje osebnostne strukture, osebnostnih lastnosti ; projektivni test  pri katerem se vnašajo lastna čustva, misli, težnje v nedokončano, nedodelano gradivo, projekcijski test ; šol.  kontrolni test  s katerim se kontrolira znanje ; standardizirani test  ki je strokovno preizkušen in normiran

testamènt   -ênta m ( ȅ é )
izjava, zlasti pisna, s katero kdo določi dediča, dediče; oporoka :   brati testament ; napraviti, preklicati testament ; ovreči testament / pisni, ustni testament ; pren.  pisateljev umetniški testament
♦ 
rel.  Novi testament  drugi del Svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; Nova zaveza

testamentáren   -rna -o prid. ( ȃ )
knjiž. oporočen :   testamentarna določila / testamentarni dedič

testamentáričen   -čna -o prid. ( á )
zastar. oporočen :   testamentarična določila

testamentírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  z oporoko določiti, zapustiti, oporočiti:   testamentirati komu hišo

téstast   -a -o prid. ( ẹ̄ )
podoben testu:   testasta gmota, snov / ekspr.  testaste nabrekline pod očmi

testátor 1   -ja m ( ȃ )
kdor testira, preizkuševalec:   testator kandidatov / testatorji avtomobilov

testátor 2   -ja m ( ȃ )
pravn. oporočnik , oporočitelj :   podpis testatorja

tésten 1   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na test:   testna vprašanja / izpolniti testni list / testni avtomobil ; testna rastlina / testni pilot, voznik  preizkusni pilot, voznik / testni postopek
♦ 
ped.  testna baterija  skupina psiholoških ali pedagoških testov, ki tvorijo celoto

testén 2   -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na testo:   testena skorja / testen cmok, svaljek
 
gastr.  testeni riž  rižu podoben izdelek iz rezančnega testa
2. ekspr.  podoben testu:   človek s testenim obrazom ; testena lica / testena zemlja

testénast   -a -o prid. ( ẹ̑ )
testast :   testenasta lica

testeníca   -e ž ( í )
gastr.  jed iz maslenega testa s pikantnim nadevom; pašteta :   peči testenice / mesna testenica

testeníčar   -ja m ( ȋ )
knjiž.  izdelovalec paštet:   bil je testeničar

testeníčka   -e ž ( í )
gastr.  jed iz maslenega testa s pikantnim nadevom; paštetka :   peči testeničke / rakove testeničke

testenína   -e ž ( í )
nav. mn.  različno oblikovan izdelek iz gnetenega testa:   izdelovati testenine ; makaroni, rezanci, špageti in druge vrste testenin / jajčne testenine / testenine s sirom

testenínar   -ja m ( ȋ )
izdelovalec testenin:   postati testeninar ; dober testeninar

testenínarstvo   -a s ( ȋ )
izdelovanje testenin:   ukvarjati se s pekarstvom, slaščičarstvom in testeninarstvom

téster 1   -ja m ( ẹ́ )
pripomoček za testiranje:   analize so pokazale, katera snov je obarvala tester ; tester za alkohol, mamila ; preizkus, preverjanje s testerjem / kupiti tester za nosečnost
// vzorec kozmetičnega izdelka, namenjen preizkušanju:   priskrbela si je testerje, da bi ugotovila, katera krema ji ustreza

testêr 2   -ja m ( ȇ )
testator 1 , preizkuševalec :   testerji so razdelili teste
♦ 
teh.  akumulatorski tester  naprava za merjenje napetosti v akumulatorjih, preizkuševalnik akumulatorjev

testíranec   -nca m ( ȋ )
kdor je testiran:   odgovori testirancev

testíranje 1   -a s ( ȋ )
glagolnik od testirati 1 :   opraviti testiranje ; testiranje kandidatov, študentov ; rezultati testiranja / testiranje vinjenih voznikov / testiranje vozil

testíranje 2   -a s ( ȋ )
glagolnik od testirati 2 :   odreči komu sposobnost testiranja

testírati 1   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. opraviti postopek za ugotavljanje določenih lastnosti, sposobnosti, znanja koga, preizkusiti:   testirati kandidate pred sprejemom v delovno razmerje ; testirati otroke v posvetovalnici ; testirati smučarje pred začetkom sezone
// opraviti postopek za ugotavljanje česa sploh:   testirati vinjene voznike
 
med.  testirati otroke s tuberkulinom
2. opraviti postopek za ugotavljanje ustreznosti, učinkovitosti česa:   testirati avtomobile, pralne stroje / testirati zanesljivost kake teorije
● 
pog.  treba bi bilo testirati, kaj ljudje mislijo o tem  poizvedeti, preveriti

testírati 2   -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn.  narediti oporoko:   sposobnost osebe, da veljavno testira
♦ 
šol.  testirati semester  potrditi

testíren   -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na testiranje 1 :   testirna naprava / testirna služba

téstis   -a m ( ẹ̑ )
nav. mn., biol.  spolna žleza, ki proizvaja semenčice, moška spolna žleza:   vnetje testisov

testnàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
testast :   testnata snov

téstnik   -a m ( ẹ̑ )
avt.  kdor opravlja postopek za ugotavljanje ustreznosti, učinkovitosti česa, preizkuševalec:   testniki preizkušajo vzdržljivost avtomobilov

testó   s ( ọ̑ )
z gnetenjem, mešanjem obdelana zmes iz moke, tekočine in dodatkov, ki se uporablja za pripravo kruha, peciva, testenin:   testo naraste, vzhaja ; delati, pripravljati testo ; gnesti, mesiti, stepati, valjati, vleči testo ; gladko, gosto, mehko, rahlo testo ; testo iz bele moke ; tanka plast testa ; vrste testa / biskvitno, gneteno, kvašeno testo ; rezančno testo ; testo za krofe, palačinke ; deska, mešalnik za testo
● 
ekspr.  ta človek je iz drugačnega testa  ima drugačne, navadno pozitivne lastnosti, sposobnosti
♦ 
agr.  mesno testo  zmes iz drobno sesekljanega mesa z dodatkom vode, soli in dišav, ki se uporablja za izdelavo klobas ; sirno testo  sirna gmota v izdelanem siru ; čeb.  sladkorno testo  zmes iz sladkorne moke in medu za krmljenje čebel ; gastr.  testo naj pol ure počiva  iz napravljenega testa naj se naredi pecivo čez pol ure ; krhko testo  gneteno testo, ki vsebuje precej maščobe ; krompirjevo testo ; kuhano  ali  paljeno testo  iz moke, masla, jajc, umešano v vreli vodi ; linško testo  krhko testo z začimbami ; listnato, masleno testo ; pivovo testo ; vlečeno  ali  vlečno testo  iz moke, vode in malo maščobe, ki se da zelo tanko razvaljati in razvleči

testón   -a m ( ọ̑ )
les.  zelo tanka bukova ali jelova deska za čelne stranice zabojev zlasti za južno sadje:   izdelovati tavolete in testone

testosterón   -a m ( ọ̑ )
med.  moški spolni hormon ali snov z biološko aktivnostjo tega hormona:   izločanje testosterona ; količina, raven, vrednost testosterona v krvi ; testosteron in estrogen / jemanje testosterona ; injekcija testosterona ; terapije, zdravljenje s testosteronom / hormon testosteron

téstoven   -vna -o prid. ( ẹ̑ )
testen 1 testovna vprašanja

tèšč   -a -e  tudi  -à -è  tudi  --  [ təšč prid. ( ə̏ ə̀, ȁ )
navadno v povedni rabi  ki tega dne še ni jedel:   danes sem še tešč ; tešča je odšla na pot
● 
star.  tešče žitno zrno  prazno, jalovo

tèščost   -i  [ təščost ž ( ə̀ )
stanje teščega človeka ali živali:   teščost pred operacijo

tešílo   -a s ( í )
star. tolažba , uteha :   iskati tešila v veseli družbi / to prepričanje mu je bilo v tešilo

tešíti   -ím  tudi  téšiti -im nedov. , téši  ( ī í; ẹ̄ ẹ̑ )
1. delovati, vplivati na koga tako, da bi bil manj žalosten, nesrečen, vznemirjen:   mati teši otroka ; tešiti koga s pesmijo ; potrpežljivo tešiti / tešila jih je misel, da bodo kmalu spet doma / saj bo bolje, jo je tešil / star.  tešiti razigrane otroke  miriti
2. zadovoljevati svojo potrebo, željo po hrani, pijači:   tešiti lakoto ; tešiti (si) žejo z vodo / knjiž.  tešiti spolni nagon  zadovoljevati
3. povzročati, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito:   s pitjem tešiti svojo jezo / tešiti bolečino

tešljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž.  ki teši:   tešljiva tolažba

têta   -e ž ( é )
1. sestra očeta ali matere:   teta nas je obiskala ; ima dva strica in tri tete / mala  ali  mrzla teta  očetova ali materina sestrična ; stara teta  očetova ali materina teta
 
biti, ostati (doma) za teto  v kmečkem okolju  biti, ostati neporočen pri poročenem bratu, sestri
// navadno kot nagovor  starejša znana ženska:   teta, koliko je ura
2. etn.  ženska, ki sodeluje pri pripravljanju, razmeščanju bale in spremlja nevesto k poroki:   biti, iti za teto ; starešina in teta

tétaničen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na tetanijo:   tetanični napad / tetanični krč

tetaníja   -e ž ( ȋ )
med.  bolezen z dolgotrajnimi krči, navadno zaradi pomanjkanja kalcija v krvi:   zdraviti tetanijo
 
vet.  pašniška tetanija  ki se pojavlja pri kravah molznicah na paši

tétanus   -a m ( ẹ̑ )
med.  huda infekcijska bolezen z bolečimi, dolgotrajnimi krči, mrtvični krč:   cepiti proti tetanusu

tétanusen   -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na tetanus:   tetanusni bacil / tetanusni serum

tète   medm. ( ȅ )
1. izraža začudenje, nejevoljo:   tete, zakaj si to naredil
2. izraža omalovaževanje, zavračanje govorjenja koga:   tete, si mu rekel, pa ravno ti / kdo bi to verjel, tete(tè)
3. izraža občudovanje:   tete, glej ga korenjaka / tete, je mlasknil, ko jo je pogledal

têtica   -e ž ( é )
ljubk. teta :   tetica mi je prinesla darilo / kot nagovor  tetica, počakajte malo

têtič   -íča m ( é í )
nar. koroško  tetin mož:   to je moj tetič

têtika   -e ž ( é )
ljubk. teta :   striček in tetika

têtin   -a -o prid. ( ē )
nanašajoč se na teto:   tetin obraz / brati tetino pismo

tetíva   -e ž ( ȋ )
vrvica, žica, ki povezuje konca ukrivljene palice pri loku:   tetiva poči ; napenjati, nategovati tetivo ; položiti puščico na tetivo ; biti napet kot tetiva
♦ 
anat.  močno tkivo, ki veže mišice na kost; kita ; geom.  daljica, ki povezuje dve točki krivulje

tetíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tetivo:   tetivna napetost
 
geom.  tetivni mnogokotnik  mnogokotnik, katerega stranice so tetive

têtka   -e ž ( é )
ljubk. teta :   tetka je prišla na obisk ; striček in tetka / kot nagovor  dobro jutro, tetka
 
šalj.  zvitorepa tetka  lisica

tetovátor   -ja m ( ȃ )
strokovnjak za tetovažo:   tetovator je del kože, kjer je nameraval narediti tetovažo, najprej obril in razkužil / dober, vrhunski tetovator

tetováža   -e ž ( ȃ )
neizbrisna podoba, znak na koži, ki nastane s tetoviranjem:   kazati novo tetovažo ; odstranjevati tetovažo ; začasna tetovaža / salon za tetovažo

tétovec   -vca m ( ẹ̑ )
agr., navadno v zvezi fižol tetovec   nizki fižol z debelejšimi belimi zrni:

tetovíranec   -nca m ( ȋ )
kdor je tetoviran:   ogledovati si tetoviranca

tetovíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od tetovirati:   tetoviranje roke ; postopek tetoviranja / tetoviranje živali / trajnost tetoviranja

tetovírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
z vnašanjem barvila v kožo z vbodi, vrezi narediti na njej neizbrisne podobe, znake:   dal se je tetovirati ; tetovirati obraz, roko ; tetovirati mornarje / tetovirati znamenje na prsi
 
vet.  tetovirati žival  s tetovirnimi kleščami vtisniti ji v kožo znak zaradi lažjega razpoznavanja

tetovíren   -rna -o prid. ( ȋ )
ki je za tetoviranje:   tetovirni pripomočki
 
vet.  tetovirne klešče  kleščam podobna priprava za vtisnjenje znaka živali v kožo

tétra 1   -e ž ( ẹ̑ )
tekst.  redko tkana, mehka bombažna tkanina iz več plasti, navadno za plenice:   izdelki iz tetre ; v prid. rabi:  tetra plenice

tétra 2   -e ž ( ẹ̑ )
zool.  majhna, zelo pisana južnoameriška riba, Hyphessobrycon:   opazovati tetre / progasta, rdeča tetra

tetra...   ali  tétra...  in  tetra...  prvi del zloženk  ( ẹ̑ )
nanašajoč se na število štiri:   tetraeder, tetraklorid

tetraéder   -dra m ( ẹ́ )
geom.  telo, ki ga omejujejo štirje trikotniki, četverec:   prostornina tetraedra / pravilni tetraeder  ki ga omejujejo štirje skladni enakostranični trikotniki

tetraetíl   -a m ( ȋ )
kem., v zvezi svinčev tetraetil   oljnata tekočina, ki se dodaja bencinu za preprečevanje prehitrega zgorevanja v motorju:

tetragonálen   -lna -o prid. ( ȃ )
geom.  ki ima štiri kote, stranice ali stranske ploskve; štiristran , štirikoten :   tetragonalna prizma
♦ 
min.  kristali v tetragonalnem sistemu  v sistemu s tremi med seboj pravokotnimi osmi, od katerih je ena navpična in različno dolga od drugih dveh, ki sta enako dolgi in vodoravni

tetragónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
geom. tetragonalen :   tetragonska prizma
♦ 
min.  kristali v tetragonskem sistemu  v tetragonalnem sistemu

tétrakord   in  tetrakórd -a m ( ẹ̑; ọ̑ )
glasb.  zaporedje štirih tonov, pri katerem začetni in končni ton obsegata kvarto:   durov, molov tetrakord

tetralogíja   -e ž ( ȋ )
snovno, vsebinsko povezana skupina štirih umetniških del, zlasti literarnih:   igrati, napisati tetralogijo ; Kranjčeva tetralogija

tetrámeter   -tra m ( á )
lit.  štiristopni verz:   jambski, trohejski tetrameter

tetraplégičarka   -e ž ( ẹ́ )
ženska, ki ima tetraplegijo:   zaradi poškodbe je ostala tetraplegičarka

tetraplegíja   -e ž ( ȋ )
stanje popolne negibnosti vseh okončin kot posledica bolezni ali poškodbe:   rehabilitacija paraplegije in tetraplegije

tetraplégik   -a m ( ẹ́ )
kdor ima tetraplegijo:   spremljevalec tetraplegika ; avto za tetraplegika ; po nezgodi je postal tetraplegik, priklenjen na invalidski voziček ; paraplegik in tetraplegik

tetrárh   -a m ( ȃ )
zgod.  vsak od štirih vladarjev v antičnih državah, razdeljenih na štiri dele:

teurgíja   -e ž ( ȋ )
pri starih Egipčanih in Perzijcih  verovanje, da je mogoče z obredi vplivati na duhove, nadnaravne sile:

tevé   -êja m ( ẹ̑ ȇ pog.
televizija :   pojavljati se na teveju [TV] ; vodenje oddaje na teveju
// televizijski sprejemnik :   dneve preživlja zleknjen v naslonjaču pred tevejem ; v prid. rabi:  teve zaslon  televizijski zaslon ; teve kamera  televizijska kamera ; teve oddaja  televizijska oddaja

tévje   -a s ( ẹ̄ )
bot.  gozdna rastlina z rumenimi cveti v kobulu, ki ga obdaja več rumeno zelenih ovršnih listov, Hacquetia:   trgati tevje / navadno tevje

tevsáti   -ám nedov. ( á ȃ )
nar.  počasi, težko hoditi:   utrujen je tevsal proti domu

tevtónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. nemški , germanski :   širiti tevtonsko kulturo / navzeti se tevtonskega duha

téza 1   -e ž ( ẹ̑ )
1. trditev, ki jo je treba dokazati, utemeljiti:   ovreči, postaviti tezo ; podpreti tezo s tehtnimi argumenti ; v razpravi je svoje teze logično razvil ; zagovarjati tezo, da je pesnitev nastala v poznejšem obdobju ; pravilnost, nesprejemljivost kake teze ; teza o avtohtonosti naroda ; teza in antiteza / knjiž.  to je moja teza o tem, morda se motim  mnenje
2. knjiž., navadno s prilastkom misel , sporočilo :   razbrati osnovno tezo pesnitve ; vodilna teza literarnega dela
3. nav. mn., publ., navadno s prilastkom načelo , izhodišče :   glavne teze plana / komisija je pripravila teze za spremembo statuta  predloge
// na kratko izraženo stališče:   najpomembnejše teze politikovega govora ; osnovne teze referata
4. knjiž.  (doktorska) disertacija:   pisati tezo o Cankarju / doktorska teza
♦ 
filoz.  teza  po Heglu  trditev, ki ji nasprotuje druga, protislovna trditev ; Heglova teza, antiteza in sinteza ; lit.  teza  kratki ali nepoudarjeni zlog v verzu, stopici

téza 2   -e ž ( ẹ̄ )
zastar. natezalnica :   dati koga na tezo

tezálnica   -e  [ tudi tezau̯nica ž ( ȃ )
zastar. natezalnica :   dati, položiti na tezalnico / tezalnica duha

tezáver   -vra  tudi  tezávrus -a m ( ā )
jezikosl.  slovar, ki besede razporeja po pomenskih skupinah, sklopih:   večjezični tezaver ; izdelava, uporaba tezavra ; tezaver, enciklopedija in slovar

tezavríranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od tezavrirati:   tezavriranje denarja

tezavrírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. knjiž. shraniti , spraviti :   tezavrirati denar v banki / pri nizkih obrestih ljudje prihranke tezavrirajo doma  shranijo, spravijo / tezavrirati veliko dragocenosti  zbrati, nakopičiti
2. ekon.  začasno vzeti denar iz prometa:   tezavrirati del dohodkov

tézen 1   -zna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na teza 1 :   tezni del razprave / tezna interpretacija pesmi
 
lit.  tezni roman ; tezna drama

tézen 2   -zna -o prid. ( ẹ̄ )
šport.  ki se opravlja s počasnimi, enakomernimi gibi, za katere je potrebna velika moč:   tezne vaje / tezno dviganje uteži  dviganje uteži, pri katerem mora dvigalec utež najprej položiti na prsi, nato pa jo s počasnim, enakomernim gibom dvigniti nad glavo

téznost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost teznega 1 :   avtor se je v drami izognil teznosti ; teznost umetniškega dela

téža   -e ž ( ẹ́ )
1. lastnost česa, ki se kaže s pritiskanjem na podlago, z odporom pri dvigu:   snov ima prostornino in težo ; teža stvari se z oddaljenostjo od zemlje spreminja ; počutila se je kakor brez teže
// velikost te lastnosti:   določiti, ugotoviti težo pošiljke s tehtanjem ; kontrolirati težo živali med pitanjem ; otrok ima za svojo starost pravo, preveliko, ustrezno težo ; podatki o velikosti in teži / zelo pazi na svojo težo  da ima ustrezno težo ; živina izgublja težo,  publ.  na teži  hujša, postaja lažja / kovčka zaradi teže ni mogel premakniti / bruto teža  skupna teža blaga in embalaže ; čista  ali  neto teža  v katero ni všteta teža embalaže
// pritisk na kaj zaradi te lastnosti:   junca sta začutila težo jarma ; veje so se pripogibale pod težo plodov ; prenesti težo telesa na eno nogo / z vso težo se je naslonil nanj
// kar zaradi te lastnosti pritiska na kaj:   drevo ni moglo nositi teže, in se je zlomilo ; pazil je, da je bilo največ teže na zadnjem delu čolna ; pren.  ni zmogel teže, ki mu jo je naložilo življenje
2. neprijeten telesni ali duševni občutek kot ob veliki obremenitvi:   noge mu je hromila čudna teža / v želodcu je čutil težo / ni se mogel znebiti teže zaradi zločina  občutka krivde, odgovornosti
3. težavnost :   na dohodek vpliva teža dela ; teža vzpona na goro / močno občuti težo učiteljskega poklica / lajšati komu težo življenja / teža molka, samote  neprijetnost, mučnost
// z oslabljenim pomenom, s prilastkom  poudarja pomen, kot ga izraža prilastek:   teža skrbi mu drsi z ramen ; nositi vso težo odgovornosti za negativne posledice  vso odgovornost
4. velikost, stopnja zlasti glede na posledice:   ugotoviti težo poškodbe / teža postopka, žalitve / opozoriti na težo problema  pomembnost, velikost ; ekspr.  rada ga ima z vso težo svoje ljubezni  močjo, silovitostjo
5. največji, najpomembnejši del dela, odgovornosti, skrbi pri čem:   na četo je padla teža napada ; glavni igralec nosi vso težo uprizoritve / teža festivala je na klasični glasbi  težišče ; prevzeti nase vso težo zgodovinske odločitve  odgovornost zanjo
6. publ. vrednost , tehtnost :   njegove ugotovitve nimajo teže ; ti podatki dajejo publikaciji težo ; taki dokazi so brez teže / pripisovati, prisojati čemu preveliko težo  pomen ; prizadevajo si, da bi dobili primerno težo v mednarodni politiki  ugled, veljavo ; njegov zagovor ni vzdržal teže dokazov  prepričljivosti, trdnosti
7. zastar. težava :   pozabiti na reve in teže / s težo je skočil čez plot
● 
ekspr.  ne čuti več teže telesa  telesne težave ga ne obremenjujejo več ; publ.  politik v njem je dobival vse večjo težo  vedno več se je ukvarjal s politiko ; nositi glavno težo dela  opravljati največji, najtežji del dela ; nesreča ji z vso težo leži na duši  jo močno prizadeva ; z vso težo je padel na tla  z močnim udarcem, sunkom ; evfem.  rešil se je zemeljske teže  umrl je ; ekspr.  nase je vzel težo njegovega dejanja  prevzel je odgovornost, krivdo zanj ; ekspr.  vreči težo dneva z ramen  prenehati misliti na težave v preteklem dnevu ; publ.  pod težo razmer je moral zapustiti domovino  zaradi razmer ; bibl.  dovolj je dnevu lastna teža  vsak dan prinaša toliko skrbi, težav, da se človek ne sme obremenjevati še s skrbmi za prihodnost
♦ 
agr.  hektolitrska teža žita  teža stotih litrov žita ; klavna teža  teža zaklane živali ; živa teža  teža žive živali ; fiz.  teža  sila, s katero zemlja privlači telo ; specifična teža  teža 1 m 3 snovi ; grad.  koristna teža  ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne teže ; kem.  atomska teža  atomska masa ; num.  surova teža  skupna teža jedra in primesi novca ; pravn.  teža kaznivega dejanja ; teh.  lastna teža vozila  teža praznega vozila ; dopustna skupna teža vozila  teža, ki jo tehnično zmore vozilo ; žel.  adhezijska teža  sila, s katero pogonske osi vozila pritiskajo na tir

težáčiti   -im nedov. ( á ȃ )
1. biti za težaka:   težačiti gospodi, pri kmetih
2. knjiž.  opravljati težaška dela:   težačiti na tujem
3. pog.  sitnariti, biti nadležen:   če si bom sposodil njegov radio, bo spet težačil

težák   -a m ( á )
1. delavec, ki navadno priložnostno opravlja težka, nekvalificirana dela:   delal je pri zidarjih kot težak ; pristaniški težak ; sprejmejo delavce težake
// najet kmetijski delavec, plačan na dan; dninar :   najeti težake / vsaka hiša je morala dati težaka za odmetavanje snega
2. nar. severovzhodno  delovni dan pri kakem kmečkem opravilu, ki se opravi namesto plačila:   odslužil je dva težaka ; za oranje je zahteval dvanajst težakov
3. knjiž.  konj težke pasme:   poleg težakov je imel še par dirkalnih konj
● 
star.  hoditi v težake  na dnino

težákinja   -e ž ( á )
delavka, ki navadno priložnostno opravlja težka, nekvalificirana dela:   bila je hkrati upraviteljica in težakinja
// najeta kmetijska delavka, plačana na dan; dninarica :   najeti težakinje ; bajtarska težakinja

težakováti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  opravljati težaška dela:   podnevi je težakovala, ponoči pa študirala

težáški   -a -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na težake:   kmečki in težaški otroci / težaška dela  težka fizična dela / zadela ga je težaška pest
2. ekspr.  zelo naporen, težek:   težaški trening ; prepisovanje z magnetofonskih trakov je težaško delo

težáštvo   -a s ( ȃ )
1. položaj, življenje težaka:   za njim je bilo že petdeset let težaštva ; revščina in težaštvo
2. ekspr.  zelo naporno, težko delo:   težaštvo pri časopisu
● 
star.  dobili so zemljo in se rešili težaštva  tlačanstva

težáva   -e ž ( ȃ )
1. neugoden telesni ali duševni občutek zaradi nepravilnega delovanja organizma:   težave so zaradi jemanja zdravil ponehale ; blažiti, lajšati težave ; bolnik ima težave v želodcu, z jetri ; toži o težavah pri iztrebljanju / hormonske, prebavne težave  motnje ; spolne težave ; težave v puberteti ; težave starosti  nadloge / duševne, telesne težave
2. kar povzroča, da je komu življenje bolj težko:   težave v družini se kopičijo ; ekspr.  pestijo ga težave ; otroci mu delajo, povzročajo težave ; ekspr.  s tako odločitvijo si je nakopal, naprtil težave ; mirno prenaša težave ; govoriti o svojih težavah ; poklicne, zdravstvene, življenjske težave ; težave v službi / težave potovanja  neprijetnosti / ekspr.  križi in težave
// kar povzroča, da se kako delo, kaka dejavnost težje opravlja, težje poteka:   v podjetju so nastopile, so se pojavile težave ; denarne težave ovirajo redno izhajanje revije ; sneg povzroča težave v prometu ; predvidevati težave pri gradnji mostu ; kljub težavam opraviti nalogo ; poslovne težave ; prehodne težave / reševati težave  probleme
// nav. mn., s predlogom  položaj, v katerem je kdo deležen česa neugodnega:   rešiti se iz težav ; priti v denarne težave ; ekspr.  zabresti v težave ; biti, znajti se v težavah ; pomagati ljudem v težavah
3. kar komu kaj otežuje zlasti zaradi nezadostne izurjenosti, sposobnosti:   otrok ima težave pri ravnanju z žlico ; vadil je toliko časa, da je vajo naredil brez težav
4. v zvezi brez težav(e)   izraža opravljanje česa brez truda, napora:   brez težav je hodil dve uri ; odpreti steklenico brez težav / našli so ga brez posebne težave  ne da bi si dosti prizadevali ; brez težav si je vse zapomnil  zelo lahko
// izraža, da je za kaj dovolj ugodnih okoliščin, možnosti:   iz tega blaga brez težav naredite jopico in krilo ; s to krmo brez težav redi tri krave
5. v zvezi s težavo   izraža opravljanje česa s trudom, naporom:   le s težavo je dvignil kovček / s težavo se je prerival naprej ; s težavo si zapomni  le s precejšnjim prizadevanjem / ekspr.  prav s težavo ga je prosil  nerad
// izraža, da je za kaj malo ugodnih okoliščin, možnosti:   tu rastlinstvo le s težavo uspeva
● 
pog.  z otroki so težave  otroci povzročajo skrbi ; pog.  z vodo so težave, je težava  vode ni dovolj na razpolago; voda ni ustrezne kakovosti ; pog.  z njim bodo še težave  ne bo ravnal v skladu z željami, voljo koga ; skočiti čez jarek zanj ni nobena težava  težka stvar ; jezik mu dela težave  jezika ne zna dobro ; ima težave pri učenju  težko se uči ; ima težave s spanjem  slabo spi ; ekspr.  ima srčne težave  je zaljubljen

težáven   -vna -o prid. , težávnejši  ( á ā )
1. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost:   težaven vzpon ; težavna naloga ; težavna proga ; težavna mesta pri plezanju / težavna hoja v hrib  naporna / svetovanje je zelo težavna reč  težka, zahtevna
2. ki zelo otežuje življenje, delo:   opraviti delo v težavnih okoliščinah ; težavne razmere po vojni / biti v težavnem položaju
3. poln težav, neprijetnosti, trpljenja:   težavno življenje / težavni časi, dnevi / težaven polet  poln neugodnih okoliščin ; težaven porod
4. ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam:   težaven otrok, učenec / težaven značaj / težaven bolnik  nepotrpežljiv

težávica   -e ž ( ȃ )
ekspr.  manjšalnica od težava:   otroci so mu zaupali svoje šolske težavice

težávnost   -i ž ( á )
1. značilnost česa glede na potreben trud, spretnost, sposobnost:   presojati težavnost dela ; upoštevati težavnost vzpona ; razvrstiti učno snov po težavnosti
2. značilnost težavnega, težkega:   težavnost naloge, sporeda / težavnost življenja v hribih / ne vidi težavnosti položaja / težavnost doraščajočih otrok

težávnosten   -tna -o prid. ( á )
nanašajoč se na težavnost:   sestaviti težavnostno lestvico ; smučišča različnih težavnostnih stopenj
 
alp.  težavnostna stopnja plezanja  oznaka za težavnost plezalnega pristopa

téžec   -žca m ( ẹ̑ )
min.  rudnina barijev sulfat; barit :   uporaba težca v papirništvu

têžek   in  težák têžka -o  tudi  prid. , téžji  ( é ȃ é )
1. ki ima razmeroma veliko težo:   valiti težke sode ; težka butara ; kot svinec težki kovčki / težek moker sneg lomi veje ; polni klasi so težki / težek zimski plašč  debel
// z izrazom količine  izraža težo, ki se ugotavlja s tehtanjem:   je petinsedemdeset kilogramov težek in stoosemdeset centimetrov visok / koliko je težek  koliko tehta
2. ki je iz debelih, velikih sestavnih delov:   težki čolni ; težki tovornjaki vozijo po cesti ; težke krojaške škarje ; težko pohištvo / težki oblaki  veliki, temni / težki portali  masivni ; težke črne kite  debele / težka mehanizacija  stroji z veliko zmogljivostjo, zlasti za opravljanje zemeljskih del
3. ki izraža, kaže telesni napor:   težka hoja / težko dihanje, sopenje / težki koraki  trdi, glasni ; težki udarci na vrata
4. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost:   težek poklic, študij, vzpon ; odgovor na to vprašanje je težek ; pred njim je bila težka bitka ; težka naloga / piše v težkem jeziku  zapletenem, nejasnem ; težek nasprotnik  težko premagljiv ; težek učni načrt  zelo zahteven ; vinograd ima na težkem zemljišču  zelo neugodnem za obdelavo ; težka knjiga  težko razumljiva / za težko delo ni sposoben  fizično naporno ; pred seboj ima težek dan  zelo naporen
5. ki prinaša dosti težav, neprijetnosti:   težka bolezen ; težka kazen, novica ; zadela ga je težka nesreča  zelo huda / izvedeti težko resnico  zelo neprijetno / težek poraz  zelo velik, s hudimi posledicami ; težka napaka, zabloda, zmota ; težka obtožba / težka preteklost  polna težav, trpljenja ; težko umiranje ; težko življenje / težka operacija  zelo nevarna ; težka poškodba
// ki zelo otežuje življenje, delo:   postaviti komu težke pogoje ; živeti v težkih razmerah / biti v težkem položaju
// ki povzroča pomisleke, omahovanje:   težka izbira, odločitev / težka odpoved ; to je bila zanj težka žrtev
6. ki prizadeva žalost, bolečino:   težek spomin ; smrt staršev je bila zanj težka izguba ; težke misli ; težka slutnja ; težko slovo
// ki izraža, kaže žalost, bolečino:   težek vzdih / težek pogled  žalosten; strog
// z oslabljenim pomenom  poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:   težka bolečina ; težka bridkost srca ; težka žalost
7. ki povzroča neprijetno telesno počutje:   težek vonj, zadah ; težek zrak
// nav. ekspr.  zelo neprijeten, mučen:   v prostoru je zavladal težek molk / imeti s kom težek pogovor ; to je težka zadeva
8. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki; hud :   biti pod težkim pritiskom ; težka skrb, žalitev / težki notranji boji ; težki davki  visoki ; težek naliv  močen, hud ; pasti v težko krizo ; težka megla, tema  gosta
9. ki ima določeno značilnost v visoki meri:   težek bolnik, ranjenec / ekspr.:  težek tat  velik ; težek kmet  bogat, velik ; težek milijonar / ekspr., z oslabljenim pomenom  vreči stran težke milijone
10. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri:   težek parfum ; težke cigarete ; težka pijača
// težko prebavljiv:   težka hrana / težka večerja
11. nav. ekspr., navadno v povedni rabi  ki se telesno ali duševno slabo počuti:   bil je težek od skrbi ; čutil se je težkega in bolnega / po kosilu je postal težek  zelo zaspan / od vina je imel težko glavo  neprijeten občutek v glavi
12. pog. siten , nadležen :   kadar je pil, je postal težek ; težka ženska
// ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam; težaven :   težek otrok / težek značaj
● 
pog.  pri kupčiji je zaslužil težek denar  dosti denarja ; ekspr.  govoril je s težkim glasom  z nizkim, globokim ; ekspr.  težek kamen se mu je odvalil od srca  rešil se je velike skrbi, nadloge ; ekspr.  težek križ si je naložil na rame  sprejel je veliko skrb, odgovornost ; ekspr.  jé težki kruh rudarjev  preživlja se s težkim rudarskim poklicem ; pog.  ta človek je težek milijone  ima veliko milijonov ; evfem.  težek odgovor boš dajal pred Bogom  v krščanskem okolju  pred Bogom si zelo kriv ; ekspr.  za vse je plačal težek račun  je moral dosti pretrpeti ; ekspr.  to je zadalo trgovini težek udarec  jo je zelo prizadelo ; narediti se težkega  s sprostitvijo mišic otežiti komu dvig ; težka atletika  atletika, ki obsega dviganje uteži, rokoborbo, boks ; težka industrija  industrija, ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn ; ekspr.  biti težke krvi  miren, nerazburljiv, vztrajen ; imeti težke noge  težko hoditi ; ekspr.  varuj se ga, ima težko pest, roko  močno udari ; ekspr.  s svojo odločitvijo mu je prizadel težko rano  ga je zelo prizadel ; ekspr.  v roke so dobili težko ribo  pomembnega nasprotnika; pomembnega člana kake organizacije, skupine ; pri pisanju ima težko roko  močno pritiska, okorno piše ; ekspr.  imeti težko sapo  oteženo, težko dihati ; pog.  ima težke zveze  zelo pomembne ; veke so mu postale težke  postal je zaspan ; ekspr.  dom je zapustil s težkim srcem  nerad, z obžalovanjem; poln skrbi ; ekspr.  otroci mu delajo težko srce  ga žalostijo; mu povzročajo skrbi ; vsak začetek je težek
♦ 
agr.  konj težke pasme  pasme, ki se goji za prevažanje težkih tovorov ; kokoš težke pasme  pasme, ki se goji zlasti zaradi mesa ; težka prst, zemlja  prst, zemlja z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi ; grad.  težki beton  beton, v katerem je barit ; kem.  težki vodik  stabilni težki izotop vodika ; težka voda  voda, v kateri je težki vodik ; les.  težki les  les z veliko gostoto ; metal.  težke kovine  kovine z veliko gostoto ; težka valjalna proga  valjalna proga za valjanje kovinskih, navadno jeklenih blokov ; obrt.  težka konfekcija  oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči ; težka obutev ; pravn., do 1930  težka ječa ; strojn.  težko olje  olje z vreliščem med 230 in 350 °C ; šah.  težka figura  trdnjava ali dama ; šport.  težka kategorija  kategorija (težkoatletov) telesne teže nad 83 kg ; teh.  težki bencin  bencin z višjo gostoto in vreliščem med 100 in 150 °C ; voj.  težki top  top s kalibrom cevi nad 155 mm ; težka artilerija  artilerija s kalibrom cevi nad 155 mm ; težka strojnica  na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje; mitraljez ; težko orožje  orožje večjega kalibra ali večje teže prim. težji

téžen   -žna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
nanašajoč se na težo:   pri tehtanju postaviti blago v težni odnos z utežjo / težna enota ; zastar.  težne mere  utežne mere
 
fiz.  težni pospešek  pospešek, ki ga ima telo pri prostem padu ; težno polje  gravitacijsko polje

težênje   -a s ( é )
glagolnik od težiti:   teženje k popolnosti ; teženje za ciljem / teženje vasi k mestu
 
knjiž.  čutiti v sebi nenavadno teženje  željo, hrepenenje ; knjiž.  idejno teženje dobe  usmerjenost, usmeritev ; knjiž.  razdruževalna teženja  razdruževalne težnje

težína   -e ž ( í )
knjiž. teža :   težina tovora / težina snega / težina krivde, prestopka  velikost

težínski   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. težen :   težinska razvrstitev / težinska mera  utežna mera

težíšče   -a s ( í )
1. fiz.  točka, v kateri se mora telo podpreti, da se teža uravnoteži:   izračunati, ugotoviti težišče ; vozilo ima težišče blizu tal / premakniti, prenesti težišče telesa naprej
2. s prilastkom  območje, kjer je kako dogajanje najintenzivnejše:   težišče delovanja se je premaknilo na Dolenjsko
// osrednji, najpomembnejši del:   težišče leksikona je posvečeno besedni umetnosti ; težišče festivala je na zabavni glasbi / publ.  težišče gospodarjenja je na vzreji plemenske živine  največji poudarek
♦ 
geom.  težišče trikotnika  presečišče treh premic, od katerih gre vsaka skozi oglišče trikotnika in razpolovišče nasprotne stranice

težíščen   -čna -o prid. ( ȋ )
publ. osrednji , najpomembnejši :   težiščna naloga nove stranke
 
geom.  težiščna os  težiščnica

težíščnica   -e ž ( ȋ )
fiz.  premica, ki poteka skozi težišče:   pri ukrivljenem predmetu je težiščnica lahko zunaj njega / narisati težiščnico
 
geom.  premica, ki gre skozi oglišče trikotnika in razpolovišče nasprotne stranice

težíti   -ím nedov. , tudi  téži  ( ī í )
1. s svojo težo povzročati komu težave pri gibanju, premikanju:   nahrbtnik ga teži, zato hodi počasi ; mokra obleka jih je težila
2. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje:   nekaj ga teži ; teži ga občutek, da je odvisen od drugih ; brezoseb.  teži ga, da zaradi bolezni ne more nič delati / ekspr.  ta spomin mu teži srce / z oslabljenim pomenom:  žalost ga teži  zelo je žalosten ; skrbi ga težijo  zelo je v skrbeh
3. pog.  z nezadovoljnim, nestrpnim, vztrajnim izražanjem svoje zahteve, občutja povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo; nadlegovati , sitnariti :   silila je vanj in mu težila ; težiti s svojimi vprašanji
4. s predlogom  biti gospodarsko, prometno usmerjen k določenemu središču:   okoliške vasi težijo k mestu ; težiti proti pokrajinskemu središču
// biti usmerjen k čemu sploh:   rastline težijo k svetlobi / težiti v različne idejne smeri
5. s predlogom  prizadevati si doseči, uresničiti kaj:   država teži k obnovitvi zgodovinskih mej ; človek teži po spoznanju resnice ; težiti za nedosegljivim
● 
ekspr.  vest ga teži  ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde ; pog.  kaj pa težiš  sitnariš, si nadležen

téžji   -a -e prid. ( ẹ̑ )
1. primernik od težek:   ta plin je težji od zraka / za dva kilograma je težji od nje / misel na to mi je bila zmeraj težja
2. ki ima določeno značilnost v precejšnji meri:   poskrbeti za težje bolnike ; težji ranjenci
 
ekspr.  policisti so prijeli dva težja kalibra  huda kriminalca ; ekspr.  ta fant je težji primer  ima precej neprijetne lastnosti prim. težek

téžkanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od težkati:   težkanje košar / težkanje letine

téžkati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. z dvigi z rokami poskušati ugotoviti težo:   predevali so sadeže iz rok v roke in jih težkali ; težkati snope / težkati v roki
2. ekspr. tehtati , ocenjevati :   težkati možnosti / težka kandidate in jih primerja med seboj ; dolgo ga je težkal, preden mu je rekel / govoril je počasi, kot da težka vsako besedo

težko...   ali  têžko...  prvi del zloženk  ( ē )
nanašajoč se na težek:   težkoatlet, težkoindustrijski, težkoklas, težkonog

têžkoatlét   -a m ( ē-ẹ̑ )
športnik, ki se ukvarja s težko atletiko:   določiti vaje za težkoatlete ; atleti in težkoatleti / kategorija težkoatletov  skupina v razvrstitvi težkoatletov glede na telesno težo

têžkoatlétski   -a -o prid. ( ē-ẹ̑ )
nanašajoč se na težkoatlete ali težko atletiko:   težkoatletski klub / težkoatletski strokovnjak

težkôča   tudi  težkóča -e ž ( ó; ọ́ )
knjiž. težava :   zdravilo blaži različne težkoče ; težkoče pri požiranju / vse težkoče so pozabljene

têžkoindustríjski   -a -o prid. ( ē-ȋ )
nanašajoč se na težko industrijo:   težkoindustrijsko središče / težkoindustrijski izdelki

težkokŕven   -vna -o prid. ( ŕ r̄ )
knjiž. miren , nerazburljiv , vztrajen :   težkokrven človek ; biti, postati težkokrven
● 
knjiž.  težkokrvna otožnost  melanholija
♦ 
psih.  težkokrvni temperament  temperament, za katerega so značilne počasnost, neživahnost, nagnjenost k otožnosti, potrtosti

têžkometálec   -lca m ( ȇ-ȃ )
(težko)metalski glasbenik:   koncert težkometalcev

têžkometálen   -lna -o prid. ( ȇ-ȃ )
nanašajoč se na (težki) metal:   težkometalni koncert ; težkometalni zvezdnik ; ljubitelji težkometalnih zvokov ; težkometalna glasba ; težkometalna skupina, zasedba / težkometalna balada

têžkometálski   -a -o prid. ( ȇ-ȃ )
nanašajoč se na (težki) metal:   težkometalski zvoki ; težkometalska skupina, zasedba / težkometalska balada

težkonóg   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž. okoren , počasen :   težkonoge race ; težkonoga ženska

têžkooborožênec   -nca m ( ē-é )
pri starih Grkih in Rimljanih  težko oborožen vojak pešec:   težkooboroženci in lahkooboroženci

têžkost   in  težkóst -i ž ( é; ọ̑ )
lastnost, značilnost težkega:   težkost bremena / težkost študija / ugotoviti težkost poškodbe / težkost in lahkost

têžkotekočínski   -a -o prid. ( ē-ȋ )
metal.  pri katerem se uporablja za ločevanje koristnih sestavin zmesi tekočina z ustrezno gostoto:   težkotekočinski postopek ; težkotekočinska separacija

težkovôden   -dna -o prid. ( ó )
fiz., navadno v zvezi težkovodni reaktor   reaktor, pri katerem se kot moderator uporablja težka voda:   značilnosti težkovodnega reaktorja

téžnja   -e ž ( ẹ́ )
prizadevanje za dosego, uresničitev česa:   pri njem prevladuje težnja po uspehu ; nasprotovati centralističnim težnjam ; povezovalne, raznarodovalne težnje ; težnja k usklajenosti izraza in vsebine ; v delu je vidna težnja, da bi bil problem jasno prikazan
// publ. želja , hotenje :   težnje svobodoljubnih narodov so se izpolnile, uresničile ; težnje po novih doživetjih / imeti, izražati, kazati težnjo po čem  želeti, hoteti kaj
● 
zastar.  reševanje gospodarskih teženj  težav ; publ.  ugotavljati težnje razvoja  usmerjenost, usmeritev ; publ.  proizvodnja kaže težnjo upadanja  upada

téžnost   -i ž ( ẹ́ )
fiz.  pojav, da se telesa privlačijo zaradi svoje mase:   rakete premagajo zemeljsko težnost ; naprave za merjenje težnosti ; zakon o težnosti

téžnosten   -tna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na težnost:   težnostna sila / težnostni pospešek  težni pospešek ; težnostno polje  polje, v katerem deluje težnost
♦ 
grad.  težnostna pregrada  pregrada, ki se upira prevrnitvi z lastno težo ; teh.  težnostna žičnica  žičnica, po kateri se premika tovor zaradi lastne teže

tfèj   tudi  tfêj medm. ( ȅ; ȇ )
izraža zoprnost, gnus:   tfej, pa taka hrana / zakaj se mu prilizujejo, tfej ; tfej, tfej, grdoba ; tfej ga bodi, kako preklinja

théta   -e  tudi  -- ž ( ẹ̑ )
osma črka grške abecede:   napisati theto [ϑ]

Thomasov   -a -o  [ tómasov- prid. ( ọ̑ )
v zvezah:   agr.  Thomasov fosfat  fosfatno umetno gnojilo iz zmlete žlindre ; metal.  Thomasov konvertor  z bazičnim, v ognju obstojnim gradivom obzidana peč za izdelovanje jekla iz surovega železa

thriller   gl. triler 2
grozljivka

  têbe zaim. , têbi, têbe, têbi, tebój  in  tábo,  enklitično rod., tož.  te,  daj.  ti  ( ȋ )
1. izraža (bližnjo) osebo, ki jo govoreči ogovarja
a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave:   kamor greš ti, grem tudi jaz ; ti pojdi naprej, mi bomo počakali tukaj ; ona ga bolje pozna kot ti ; če ti rečeš, bo že držalo ; še ti tega ne bi zmogel ; kriv si ti in nihče drug ; kaj si to ti, prijatelj ; on zna govoriti, ti pa ne ; kaj pa ti tam, boš prišel / ekspr.  jutri grem na tekmo. Ti in tvoje tekme  izraža zavračanje / pog., iron.  česa vsega ti ne veš / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek:  ti in jaz bova šla po drva ; ti neumnež, si ji verjel ; ekspr.  ubožica ti, ki si vedno sama
b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša:   to se ne tiče samo tebe, ampak vseh nas ; tebi gotovo ni lahko, a razumi tudi druge ; ekspr.  nikogar nisem hotel žaliti, najmanj pa tebe / njena usoda ti je verjetno znana ; te bomo že našli ; praviš, da te to ne zanima ; ekspr.  ti bom že dal
c) s predlogi se rabi daljša oblika:   brez tebe ne gremo nikamor ; dobil sem pismo od tebe ; k tebi ne bo prišla ; jutri se bomo oglasili pri tebi ; s teboj bi se moral pogovoriti / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika:  zabavljali so čezte ; nate je pozabila ; odejo bomo dali podte ; tudi pote bodo prišli ; zelo se je zavzemal zate ; ekspr.  to bi bilo nekaj zate
// v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih  izraža smiselni osebek:   tebe ne bo doma ; pa te menda ni strah ; jaz moram to storiti, s teboj je drugače ; to se ti je samo zdelo / knjiž.  govoriti ti je o novostih  govoriti moraš
2. ekspr.  izraža nedoločeno, katerokoli osebo:   samo prepirajo se in kričijo. Ti jih pa razumi ; kar zasluži, zapije. Ti pa živi ali umri ; tam ti dajo jesti in piti ; pog.  blešči se, da ti vid jemlje ; križ je, če te nihče ne jemlje zares
3. v dajalniku, v krajši obliki  izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost:   ime ti je Urška, ali ne ; hči ti bo zbolela ; roke se ti tresejo ; pog.  a to ti je mož
4. ekspr., z oslabljenim pomenom, v dajalniku, v krajši obliki  izraža osebno prizadetost:   on ti pa gre in vse pove sosedom ; glej ga, ob kakšni uri ti pride ; on pa ti sili v človeka
5. ekspr., z oslabljenim pomenom  poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:   ti revček mali, spet se je polulal ; o ti nevednež, kaj sem storil ; o ti nadloga, ti, spet ga je polomil ; to pa ni res, ti lažnivec / kot vzklik  ti vrag ti, vse gre narobe
6. ekspr., z oslabljenim pomenom, v dajalniku, v krajši obliki  poudarja veliko mero, stopnjo povedanega:   to ti je dekle ; to ti je bil razgled ; kako ti to tipka ; kaj vse ti zna
● 
ekspr.  meni nič, tebi nič so mu odpovedali  brez utemeljitve, nepričakovano ; ekspr.  obrne se in odide meni nič, tebi nič  ne da bi kaj rekel, brez pozdrava ; ekspr.  službo bo kmalu pustil, povem ti  izraža trdno prepričanost ; ekspr.  tega ti ne pozabim  ne bom pozabil, kar si storil (zame) ; ekspr.  ne jezi me, ti rečem  izraža opozorilo, svarilo ; to je grdo od tebe, če mu ne pomagaš  izraža neprimernost tega, kar izraža odvisni stavek ; ekspr.  na tebi je, kako bo vsa stvar potekala  od tebe je odvisno ; pog.  dobimo se pri tebi  v tvojem stanovanju ; ekspr.  zaleže za dva tebe  za dva taka, kakor si ti ; ni vedela, ali bi ji rekla ti ali vi  jo tikala ali vikala ; pog.  biti na ti s kom  tikati se s kom ; meni luč, tebi ključ  v kmečkem okolju  gospodarstvo, posestvo naj preide na naslednika šele ob smrti prejšnjega gospodarja ; preg.  danes meni, jutri tebi  nesreča, smrt lahko vsakogar doleti;  prim. vi , vidva

tiamín   -a m ( ȋ )
farm.  vitamin B 1 :   pomanjkanje tiamina povzroča bolezen beriberi

tiára   -e ž ( ȃ )
1. rel., nekdaj  slovesno papeževo pokrivalo v obliki treh kron s simbolom zemeljske krogle in križem na vrhu:   položiti papežu tiaro na glavo
2. v stari Perziji  pokrivalo v obliki prisekanega stožca:   polstena tiara ; z zlatom izvezena tiara

tíbet   -a m ( ȋ )
tekst.  tkanina iz kakovostne volnene česanke, navadno v keprovi vezavi:   obleka iz črnega tibeta

tibetánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Tibetance ali Tibet:   tibetanski pastir / tibetanski jezik
 
zool.  tibetanski vol  dolgodlako divje ali udomačeno govedo, ki živi v Tibetu; jak

tíbetast   -a -o prid. ( ȋ )
tekst.  ki je iz tibeta:   tibetasto krilo

tíbija   -e ž ( í )
anat.  kost na notranji strani goleni; golenica :   tibija in fibula

tíbó   medm. ( ȋ-ọ̑ )
klic konju  naprej v desno!:   prijel je za vajeti in pognal: tibo

tíca   -e ž ( í )
1. star.  žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem; ptica :   tica frfota v kletki ; žvrgolenje tice
2. ekspr.  lahkoživa, malopridna ženska:   v mladosti je bila prava tica ; take tice bodo zaprli
// navadno v povedni rabi  iznajdljiva, prebrisana ženska:   ona je tica, zmeraj se znajde ; ti si pa tica, da si jih ugnala

tìč   tíča m ( ȉ í )
1. pog.  žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem; ptič :   tiči žvrgolijo ; ujeti tiča ; petje tičev ; poje kot tič  lepo ; živi kot tič  svobodno, brezskrbno
2. ekspr.  lahkoživ, malopriden človek:   ljudje takih tičev ne marajo ; za tiče te vrste je sodišče ; s tistimi tiči se ne boš družil / on je čuden tič  človek ; vseh sort tiči so med nami  ljudje
// navadno v povedni rabi  iznajdljiv, prebrisan človek:   starejši so bili drugačni tiči kot mi ; on je tič, da malo takih ; ti si mi pa tič / tič je, da je toliko naredil  sposoben, podjeten ; res je tič, da si upa  pogumen ; kljub starosti je še tič  dosti zmore
3. evfem.  moški spolni ud:   odpel je hlače in pokazal tiča
● 
pog., ekspr.  je nočni tič  (rad) dolgo bedi, dela; (rad) ponočuje ; pog.  ni ne tič ne miš  nima izrazitih lastnosti, značilnosti ; pog.  kar tako živi z neko žensko, pa ni ne tič ne miš  ne poročen ne samski ; nar.  pol tič(a) pol miš(a)  netopir ; pog.  iste sorte tiči skupaj letijo  ljudje s podobnimi nazori se radi družijo

tičánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od tičati:   nezdravo tičanje v sobi / tičanje v knjigah

tičáti   -ím nedov. ( á í )
1. s prislovnim določilom  biti, nahajati se kje zataknjen, zapičen, obdan od česa:   ključ tiči v ključavnici ; v zidu tičijo krogle ; bodica mu je tičala v prstu / tičal je do pasu v snegu / med cvetjem je tičal bel listek
// biti, nahajati se kje negibno sedeč, čepeč:   maček tiči za dimnikom ; mladič je tičal na samičinem hrbtu ; v grmu je tičal zajec ; ves čas tiči skrit v kotu
// ekspr.  biti, nahajati se kje sploh:   med njima je tičala ograja ; ob boku mu je tičal meč  visel / v dolini je tičala koča  stala ; pod hribom tiči vas  leži
2. ekspr., v zvezi z v   biti obut, oblečen v kaj:   tičati v preozkih hlačah / nogi sta ji tičali v copatah / ranjenec je tičal v povojih
3. ekspr., s prislovnim določilom  zadrževati se, muditi se:   kar naprej tiči v gozdu ; vedno tiči doma ; oglasi se, kje pa tičiš / več let je tičal v zaporu  bil zaprt
4. ekspr. biti 2 , obstajati 1 treba je ugotoviti, kje tiči vzrok za tako stanje ; v teh besedah tiči nekaj žalostnega  te besede vsebujejo ; v pogledih je tičala nevoščljivost  se je izražala, kazala / za to ponudbo nekaj tiči  nastala je iz določenega namena
5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom  izraža, da kdo opravlja to, kar določa samostalnik:   ves tiči v delu, opravkih ; zmeraj tiči v računih / rad tiči v knjigah  bere, študira
// s povedkovim določilom  izraža stanje, položaj, kot ga določa samostalnik:   tiči v dolgovih ; tiči v predsodkih  ima jih / tiči v revščini, zaostalosti / še vedno tičijo v fevdalizmu  imajo take razmere kot v fevdalizmu
● 
ekspr.  ne prodajaj kože, dokler medved še v brlogu tiči  ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš ; ekspr.  do kolen tičati v blatu  biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju ; ekspr.  srce mu je tičalo v grlu  zaradi močnega bitja srca ob razburjenju je imel neprijeten občutek v grlu ; ekspr.  srce mu tiči v hlačah  boji se, nima poguma ; ekspr.  strah mu tiči v kosteh  zelo se boji ; ekspr.  tiči v pasti  je v položaju, ko se bo težko rešil ; ekspr.  vedno tičita skupaj  se družita ; ekspr.  v tem grmu tiči zajec  tu je jedro problema, bistvo stvari ; preg.  kdor doma tiči, se malo nauči  izkušnje, znanje se pridobivajo v stikih z drugimi ljudmi

tíček   -čka m ( ȋ )
1. manjšalnica od tič:   tički skakljajo po vejah ; gnezdo s tički ; živi kot tiček na veji  svobodno, brezskrbno / tiček je prisluškoval ; pregledovali so jih, če se ne skriva med njimi kakšen tiček / kot nagovor  čakaj me, tiček, ti bom že pokazal / v mladosti je bil pravi tiček  je rad dvoril dekletom
2. pog.  otroška piščalka v obliki ptička:   če boš priden, ti bom kupil tička ; piskati na tička
3. otr.  moški spolni ud:   prijel je tička in lulal ; zapni si hlače in skrij tička

tíčica   -e ž ( ȋ;  drugi pomen tudi  í )
1. manjšalnica od tica:   bilo je vse zeleno in tičice so pele / tičico so odkrili in zaprli ; bila je prava tičica, nihče ji ni bil kos
2. etn.  obredno pecivo za božične praznike v obliki ptice, znano na Dolenjskem:   peči tičice ; okrasiti poprtnik s tičicami

tíčji   -a -e prid. ( ȋ )
pog. ptičji :   tičje noge ; tičje gnezdo ; tičje petje / tičja glava  majhna, ozka glava z izrazitim, koničastim nosom
 
nar.  tičji lim  evropsko ohmelje ; pog.  samo tičjega mleka jim še manjka  vsega imajo (v izobilju), kar si poželijo
 
les.  tičji javor  furnir iz javorovega lesa z vzorcem, podobnim ptičjim očem ali ikram

tíčka   -e ž ( ȋ;  tretji pomen tudi  í )
1. ekspr.  manjšalnica od tica:   tičke prepevajo ; ranjena tička ; bila je drobna kot tička / varuj se te tičke, še okradla te bo / ona je tička, ga bo že zmešala
2. ekspr.  mlada, ljubka ženska:   bo že našel kakšno tičko zase
3. etn.  obredno pecivo za božične praznike v obliki ptice, znano na Dolenjskem:   peči tičke

tíčko   -a m ( ȋ )
ekspr.  iznajdljiv, prebrisan človek:   bil je tičko, nobeni se ni dal ujeti / ti si mi tičko

tičmìš   -íša m ( ȉ í )
nar. netopir :   neslišno preletavanje tičmišev

tíčnica   -e ž ( ȋ )
pog. ptičnica :   kupiti tičnico s kanarčkom / ujeti ptiča v tičnico

tíčnik   -a m ( ȋ )
zastar. ptičnica :   izpustiti ptiča iz tičnika ; kovinski tičnik

tidrêja   medm. ( ē )
izraža veselje, razigranost:   moja ljubica je lepa kot rožica. Tidreja, tidreja

tíflopedagóg   -a m ( ȋ-ọ̑ )
strokovnjak za tiflopedagogiko:   tiflopedagog in surdopedagog

tíflopedagógika   -e ž ( ȋ-ọ́ )
specialna pedagogika za zelo slabovidne in slepe:   tiflopedagogika in surdopedagogika

tifózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. tifusen :   tifozni vojaki / tifozna vročica

tífus   -a m ( ȋ )
bolezen z visoko vročino in prebavnimi motnjami, pri kateri nastanejo razjede na črevesju,  med. trebušni tifus 1 preboleti tifus ; cepiti proti tifusu ; umreti za tifusom ; epidemija tifusa ; kolera in tifus
 
med.  pegasti  ali  pegavi tifus  bolezen z visoko vročino, glavobolom in izpuščaji, ki jo prenašajo uši; pegavica

tífusar   -ja m ( ȋ )
pog.  tifusni bolnik:   skrbeti za tifusarje ; rešitev ranjencev in tifusarjev

tífusen   -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tifus:   tifusni bolnik / tifusna vročina / tifusna epidemija
 
biol.  tifusni bacil ; sam.:  skrb za jetične in tifusne

tífusnik   -a m ( ȋ )
knjiž.  tifusni bolnik:   zdraviti tifusnike

tíger   -gra m ( í )
1. velika rumenkasto ali rdečkasto rjava zver s črnimi progami:   tiger plane, skoči živali za vrat ; ujeti, ustreliti tigra ; krvoločen tiger ; boril se je kot tiger  junaško
 
zool.  bengalski tiger ; sibirski tiger  z zelo gosto rumenkasto rjavo dlako, ki živi v Sibiriji, Panthera tigris longipilis
2. ekspr.  drzen, napadalen človek:   ta tiger zmeraj hoče uveljaviti svojo voljo / šahovski tiger  drzen, napadalen šahovski igralec
3. ekspr.  tigrasta žival, zlasti mačka:   ima črne mačke in tigre
4. med drugo svetovno vojno  velik, dobro oklepljen nemški tank z zelo močnim daljnostrelnim topom:   nemška vojska je tigre prvič množično uporabila julija 1943 pri Kursku / napadati s tanki tiger

tígra   -e ž ( ȋ zastar.
1. tigrica :   tigra napade ; tigra z mladiči
2. svetlo rjava krava s temnimi progami:   liska in tigra

tígrast   -a -o prid. ( í )
ki ima podobne proge kot tiger:   tigrast maček
 
vrtn.  tigrasta lilija  lilija z oranžno rdečimi cveti s temno škrlatnimi pikami, Lilium tigrinum

tígrček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od tiger:   tigrčki se igrajo ; tigrica in tigrčki
● 
ljubk.  imeti črne mucke in tigrčke  tigraste mucke

tígrica   -e ž ( ī )
1. samica tigra:   ujeti tigrico ; razdražena tigrica ; tigrica z mladiči ; borila se je kot tigrica  junaško
2. ekspr.  drzna, napadalna ženska:   mlade tigrice so se moški skoraj bali

tígrič   -a m ( ȋ )
tigrček :   igranje tigričev

tígrov   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na tigre:   tigrovi kremplji ; tigrova koža
 
min.  tigrovo oko  poldrag kamen rjave barve s svilenim sijajem

tígrovec   -vca m ( í )
med obema vojnama  član tajne protifašistične organizacije TIGR na Primorskem:   tigrovci in pripadniki tajnih mladinskih skupin

tígrovski 1   -a -o prid. ( í )
tak kot pri tigru:   bližati se s tigrovskimi koraki ; človek s tigrovskimi zenicami / zastar.  tigrovska koža  tigrova

tígrovski 2   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na tigrovce ali na organizacijo TIGR:   tigrovska akcija / tigrovski aktivisti

tígrski   -a -o prid. ( í )
tak kot pri tigru:   tigrski skok ; tigrska krvoločnost / zastar.  tigrska koža  tigrova / ekspr.  tigrski človek  drzen, napadalen

tíh   -a -o prid. , tíšji  ( ȋ í )
1. ki je malo slišen ali neslišen:   tih glas, pok ; tih pozdrav, smeh, šepet ; tiha glasba / tih tek stroja ; tiha hoja ; streljanje je postajalo vse tišje / ekspr.  v temi se plazijo tihi koraki
2. ki s svojim delovanjem povzroča malo hrupa, ropota:   tih motor, stroj / tih potok, veter
3. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa:   družba je postala tiha ; otroci so tihi kot miške / konja sta tiha in mirna
// ki se zadržano vede, malo govori:   njegov oče je tih mož ; tiha in ponižna ženska / sprva je bil tih, potem se je razgovoril
4. ki je brez hrupa, ropota:   tih prostor, vrt ; tiha soba ; mesto je postalo tiho / tih večer ; tiha noč
5. nav. ekspr.  ki se ne izraža z govorjenjem:   tih obup ; tiha ljubezen ; molk ni vedno tiho odobravanje ; tiho privoljenje / v osmrtnicah  prosimo tihega sožalja
6. pri katerem se ne govori:   tihe demonstracije / tiho branje
7. ekspr.  ki se dogaja, ne da bi se o tem veliko govorilo, pisalo:   tiha reforma, revolucija ; tihe spremembe
8. ekspr.  ki se dogaja okolici prikrito, neopazno:   vdaja se tihemu pijančevanju / mamila vodijo mlade v tihi samomor
9. ekspr.  ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov; miren :   tih dan ; tiho življenje / tih spanec / star.  odpluli so v tihem vremenu  brezvetrnem
10. ekspr.  ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo:   tih sijaj ; zrak je poln tihih vonjev / tiha eleganca obleke  umirjena
● 
ekspr.  zakonca imata tihi teden  ne govorita, sta sprta ; ekspr.  ta človek je tiha voda  ne kaže negativnih lastnosti ; poroka je bila tiha  brez svatovanja ; ekspr.  tiho pravilo  ki se uveljavlja z navado ; preg.  tiha voda bregove dere  na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
♦ 
ekon.  tihi družabnik  kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi ; rel.  tiha maša  maša brez petja ; tiha nedelja  predzadnja nedelja pred veliko nočjo ; šol.  tiha vaja  nekdaj  navadno krajša pisna naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje ; tiha zaposlitev  ali  tiho delo  samostojno delo učencev pri pouku, pri katerem vsak tiho opravlja svojo nalogo

tíhcen   -a -o  [ tihcən prid. ( ȋ )
ekspr.  zelo tih:   tihcen glas / otroka sta bila tihcena kot dve miški

tihôča   -e ž ( ó )
knjiž. tišina :   nastala je tihoča

tiholástvo   -a s ( ȃ )
knjiž. neodkritost , potuhnjenost :   bali so se njegovega tiholastva

tiholázec   -zca m ( ȃ knjiž., ekspr.
1. tiho hodeč človek:   tiholazec se mu je približal na dva metra / za njim so poslali tiholazca
2. neodkrit, potuhnjen človek:   bati se tiholazcev ; spletkarski tiholazec

tiholázen   -zna -o prid. ( ā knjiž., ekspr.
1. tiho hodeč:   tiholazen zasledovalec ; volk je tiholazna žival
2. neodkrit , potuhnjen :   tiholazen in častihlepen spletkar / govoriti s tiholaznim glasom

tiholáziti   -im nedov. ( á ȃ knjiž., ekspr.
1. tiho hoditi:   tiholazil je kot tat, da je ne bi prebudil
2. neodkrito, potuhnjeno se vesti ali govoriti:   tiholazil je, da bi se ji prikupil ; pred nami ti ni treba tiholaziti

tiholázka   -e ž ( ȃ )
knjiž.  neodkrita, potuhnjena ženska:   kako naj zaupamo taki tiholazki

tiholáznik   -a m ( ȃ )
knjiž.  neodkrit, potuhnjen človek:   zmeraj je bil tiholaznik

tíhoma   prisl. ( ȋ )
knjiž. tiho , na tiho :   tihoma odpreti, se približati / tihoma kaj odobravati

tihomôrski   -a -o prid. ( ó )
knjiž. tihooceanski :   tihomorski otoki ; tihomorska obala

tihooceánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Tihi ocean:   tihooceanski otoki ; tihooceanska obala / tihooceanska ljudstva

tíhost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost tihega:   tihost avtomobila / tihost ulic / popolna tihost  tišina

tíhót   medm. ( ȋ-ọ̑ )
klic konju  naprej v desno!:   vpregel je konja, prijel za vajeti in pognal: tihot

tihôta   -e ž ( ó )
knjiž. tišina :   povsod je bila tihota ; nastala je tihota ; tihoto je prekinilo streljanje ; v tihoto se je oglasil zvon ; nočna tihota ; popolna, velika tihota ; tihota poletnega jutra / spregovoril je sredi največje tihote
 
star.  tihota na morju  brezvetrje

tihotápec   -pca m ( ȃ )
kdor skrivaj, na nedovoljen način prinaša, spravlja kaj čez državno mejo:   izslediti tihotapce ; tihotapec orožja ; tihotapec z mamili ; zbirališče tihotapcev

tihotápen   -pna -o prid. ( ȃ )
knjiž. skriven , neopazen :   tihotapen zasledovalec

tihotápiti   -im nedov. ( á ȃ )
skrivaj, na nedovoljen način prinašati, spravljati
a) čez državno mejo:   zaprli so ga, ker je tihotapil ; tihotapiti mamila, orožje / tihotapiti iz tujine ; tihotapiti blago čez mejo
b) kam sploh:   tihotapiti orožje upornikom ; tihotapiti pisma v zapor

tihotápka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki skrivaj, na nedovoljen način prinaša, spravlja kaj čez državno mejo:   kaznovati, odkriti tihotapko ; tihotapka cigaret

tihotápljenje   -a s ( á )
glagolnik od tihotapiti:   tihotapljenje računalnikov / tihotapljenje čez mejo / tihotapljenje pisem v zapor

tihotápski   -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na tihotapce ali tihotapljenje:   mednarodna tihotapska mreža ; tihotapske poti / tihotapska ladja ; tihotapska trgovina / tihotapsko blago
2. ekspr. skriven , neopazen :   tihotapska kretnja

tihotápstvo   -a s ( ȃ )
dejavnost tihotapcev:   preprečevati tihotapstvo ; ukvarjati se s tihotapstvom / biti kaznovan zaradi tihotapstva  tihotapljenja

tihôten   -tna -o prid. ( ó )
precej tih:   tihoten šepet / tihotna cesta ; tihotno mesto / tihotna noč / tihotna misel

tihôtiti   -im nedov. ( ō ȏ )
knjiž. tišati :   tihotiti glas, jok

tihôtnost   -i ž ( ó )
lastnost, značilnost tihotnega:   tihotnost sobe / popolna tihotnost

tihožíten   -tna -o prid. ( ī )
nanašajoč se na tihožitje:   tihožitna kompozicija
● 
knjiž.  tihožitno razpoloženje v pesmi  razpoloženje, ki odraža mir, ubranost v naravi

tihožítje   -a s ( ī )
um.  slika, na kateri so upodobljeni v simbolično ali estetsko kompozicijo razporejeni negibni predmeti, živali, rastline:   slikati tihožitja ; cvetlično, lovsko tihožitje ; razstava tihožitij

tík 1   -a m ( ȋ )
tropsko drevo ali plemenit rumenkasto rjav les tega drevesa:   pohištvo iz tika

tík 2   -a m ( ȋ )
kratek, šibek glas pri udarcu, trku ob trdo snov:   tik kapljice

tík 3   -a m ( ȋ )
med.  nehoteno, ponavljajoče se trzanje navadno obraznih mišic:   ugotavljati vzroke tika / obrazni tik ; tik prepone

tík 4   prisl. ( ȋ v zvezi s prislovnim določilom
1. izraža neposredno bližino:   hišo so zgradili tik ob morju ; izbrala sta mizo tik pri vratih ; hoditi, peljati tik za kom ; pošta je tik za oglom ; tik zraven so imeli trgovino / ekspr.  slediti komu tik za petami
2. izraža zelo majhno časovno oddaljenost:   pogajanja so prekinili tik pred koncem ; vrnila se je tik pred nočjo ; tik preden je odšel, je še telefoniral
● 
pog.  vse ima tik pred nosom  zelo blizu (stanovanja) ; pog.  biti tik pred zdajci  neposredno pred odločitvijo, začetkom ; pog.  tega ne delajte tik pred zdajci  v zadnjem trenutku

tik 5   predl. , z rodilnikom
za izražanje neposredne bližine:   tik gozda je sprehajalna pot ; usedla se je tik njega ; stati tik okna, vrat ; utaborili so se tik reke

tík 6   medm. ( ȋ )
posnema enakomerno se ponavljajoče šibke glasove pri premikih urnega mehanizma:   tik, tik, tik, je udarjal metronom;  prim. tiktak 3

tìk 7   medm. ( ȉ )
posnema kratek, šibek glas pri udarcu, trku ob trdo snov:   tik, tik, tik, udarjajo dežne kapljice ob šipo / srce bije tik, tik, tik

tíkanje 1   -a s ( ī )
glagolnik od tikati 1 :   sprijateljila sta se in prešla na tikanje

tíkanje 2   -a s ( ȋ )
glagolnik od tikati 2 :   poslušati tikanje brzojava / tikanje ure

tíkatáka   in  tíka táka medm. ( ī-ā )
posnema enakomerno se ponavljajoče šibke glasove pri premikih urnega mehanizma:   ura se oglaša: tikataka, tikataka

tikatákati   -am nedov. ( ā )
dajati glas tikataka:   budilka tikataka

tíkati 1   -am nedov. ( ī )
uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe ednine:   bil je v dvomih, ali naj jih tika ali vika ; dovolila mu je, da jo tika ; z vsemi se tika

tíkati 2   -am nedov. ( ȋ )
dajati glas tik:   brzojav tika / knjiž.  v kotu tika stara ura  tiktaka

tíkati 3   tíčem nedov. ( ȋ star.
1. pripadati :   prinesem vam, kar vam tiče ; polovica premoženja je tikala bratu
2. spadati :   to ne tiče sem ; prinesli so kosilo z vsem, kar tiče zraven

tíkati se   tíčem se  tudi  tíkam se nedov. ( ȋ )
biti v zvezi, povezanosti s čim:   ta problem se mene ne tiče ; odločijo naj tisti, ki se jih stvar najbolj tiče
// z rodilnikom, v zvezi kar se tiče   izraža omejitev trditve na predmet:   kar se mene tiče, je vse urejeno ; kar se pisanja tiče, sem zelo len ; kar se stroškov tiče, jih bomo že zmogli
● 
ekspr.  mi smo mi, kaj se nas tičejo drugi  izraža samozavest ; ekspr.  nazadnje, kaj se nas to tiče  izraža malomarno zavrnitev

tíkniti   -em dov. ( í ȋ )
dati glas tik:   ura je še nekajkrat tiknila, nato se je ustavila

tíkoma 1   prisl. ( ȋ )
star., v zvezi s prislovnim določilom tik 4 vozila sta tikoma drug za drugim ; stol je primaknil tikoma k postelji / prišli so tikoma pred odhodom

tíkoma 2   predl. ( ȋ )
star., z rodilnikom tik 5 stopil je tikoma njega in mu grozil ; tikoma zida raste grm / bila je tik tikoma njega

tíkov   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tik 1 :   tikovi gozdovi ; tikov les / tikova omara

tikovína   -e ž ( í )
tikov les:   trgovati s tikovino ; pohištvo iz tikovine

tíkpovôjen   -jna -o prid. ( ȋ-ō )
knjiž.  nanašajoč se na čas tik po vojni:   tikpovojne razmere / tikpovojni čas
// nanašajoč se na čas tik po drugi svetovni vojni:   značilnosti tikpovojnega slovenskega pesništva

tikták 1   -a m ( ā )
enakomerno se ponavljajoč šibek glas pri premikih urnega mehanizma:   tiktaki ure
// tiktakanje :   motil ga je preglasen tiktak budilke

tíkták 2   prisl. ( ȋ-á )
nar. zahodno  zelo hitro, takoj:   tiktak bomo nazaj ; knjiga je bila tiktak prodana

tíkták 3   medm. , piše se narazen  ( ȋ-á )
posnema enakomerno se ponavljajoče šibke glasove pri premikih urnega mehanizma:   vse je tiho, slišati je le uro: tik tak, tik tak;  prim. tak 4 , tik 6

tiktákanje   -a s ( ā )
glagolnik od tiktakati:   tiktakanje ure ga je uspavalo / tiktakanje metronoma

tiktákati   -am nedov. ( ā )
dajati glas tiktak:   budilka tiktaka ; na steni tiktaka stara ura ; enakomerno, tiho tiktakati / sprožil je metronom, da je začel tiktakati / pokvarjena ura že spet tiktaka  gre / ekspr.  srce mu močno tiktaka  bije, utripa

tíkva   -e ž ( ȋ nar. vzhodno
1. buča :   saditi tikve / jesti tikve ; zrela tikva
2. glava :   udariti koga po tikvi / imeti prazno, trdo tikvo

tikvínje   -a s ( ȋ )
nar. vzhodno  stebla, listi buče:   zaplesti se v tikvinje na njivi

tíl   -a m ( ȋ )
tanka, mrežasta tkanina iz bombaža ali kemičnih vlaken:   til za zavese ; večerna obleka iz tila

tílast   -a -o prid. ( ȋ )
ki je iz tila:   tilasta tančica ; tilaste zavese

tilbury   in  tílberi -ja  [ prva oblika tílberi m ( ȋ )
nekdaj  lahka kočija na dveh kolesih, navadno s streho, ki se da zložiti nazaj:   voziti se v tilburyju

tílda   -e ž ( ȋ )
tisk.  grafično znamenje v obliki ležeče vijuge zlasti za označevanje palatalnega izgovora n v španskem jeziku:   v besedi señor je nad n tilda
 
jezikosl.  grafično znamenje v obliki ležeče vijuge za označevanje neizpisane besede, enote, obravnavane v slovarju, vijuga

tílničen   -čna -o  [ tudi tiu̯ničən prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tilnik:   tilnične mišice ; tilnična peresa čaplje / tilnične bolečine

tílnik   -a  [ tudi tiu̯nik m ( ȋ )
zadnji del vratu:   lasje mu segajo daleč na tilnik ; zavezati si ruto na tilniku ; zabolelo ga je v tilniku ; močen,  ekspr.  bikovski tilnik ; zagorel tilnik ; otrpnjenje tilnika / pri padcu si je zlomil tilnik
 
ekspr.  skloniti, upogniti tilnik pred kom  ukloniti se, vdati se; podrediti se ; ekspr.  upogniti, zlomiti komu tilnik  pripraviti ga do tega, da zataji svoje prepričanje; narediti ga pokornega, ponižnega ; knjiž.  sedeti komu na tilniku  sedeti komu na vratu

tílniški   -a -o  [ tudi tiu̯niški prid. ( ȋ )
tilničen :   tilniške mišice

tím   -a m ( ȋ knjiž.
1. skupina ljudi, ki opravlja skupno delo, delovna skupina:   izbrati tim za določeno nalogo ; uspešen, velik tim ; člani tima / strokovni, zdravniški tim / delati v timu
2. skupina športnikov, ki nastopa na isti strani v športni igri; moštvo 1 kateri tim je zmagal ; sestaviti tim ; trener tima / košarkarski, odbojkarski tim

timbilding   gl. teambuilding

timbre   -a  [ têmbər m ( ē )
knjiž. barva :   spoznati glas po žametnem timbru / pesniška zbirka ima slovenski timbre  izrazite slovenske poteze, značilnosti
 
glasb.  lastnost tona, odvisna od števila in jakosti alikvotnih tonov; barva tona

time-out   tudi  time out -a  [ tájm-áu̯t m ( ȃ-ȃ )
prekinitev opravljanja kake dejavnosti, posebej v napetih situacijah:   pogajalci so si po dveh urah razprave vzeli enourni time-out
// šport., pri košarki, odbojki  krajša prekinitev igre na zahtevo trenerja, kapetana moštva, minuta odmora:   zahtevati time-out ; trener se med time-outom posvetuje z igralci

timer   -ja  [ tájmer m ( á )
elektronska priprava, ki vklaplja, izklaplja določeno funkcijo ali celotno napravo; časovnik :   timer za prižiganje luči in snemanje ; timer za vlaženje zemlje ; robotski sesalnik z vgrajenim timerjem za samodejno sesanje

tímijan   -a m ( ȋ )
vrtna zdravilna ali začimbna rastlina s sivo zelenimi dlakavimi listi in drobnimi rožnatimi cveti:   gojiti timijan / dodati omaki timijan
 
bot.  močno dišeča zelnata ali delno olesenela rastlina z drobnimi listi; materina dušica

tímijanov   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na timijan:   timijanov vonj / timijanov čaj

timing   gl. tajming

tímpan   -a m ( ȋ )
nav. mn., glasb.  glasbilo v obliki kotla, ki ima čez odprtino napeto kožo; pavka :   udarjati na timpane ; skladba za godalni orkester in timpane

timpaníst   -a m ( ȋ )
glasb. pavkist :   timpanist v orkestru

tímpanon   -a m ( ȋ um.
1. trikotni zaključek na pročelju in začelju antičnega svetišča:   arhitrav in timpanon
2. ploskev med preklado in lokom nad portalom, nadvratno čelo:   timpanon gotskega portala ; timpanon z reliefi

tímski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tim:   timsko vodenje / timske raziskave ; timsko delo / timski igralci

tímskost   -i ž ( ȋ )
knjiž.  lastnost, značilnost timskega:   timskost dela / šport zahteva timskost

tín 1   -a m ( ȋ )
grad.  pomol iz hišnega zidu, na vseh straneh obzidan; izzidek :   tridelno okno v tinu

tín 2   medm. ( ȋ )
posnema glas zvončka, zvonjenje:   tin, tin, tin, pozvanjajo zvončki

tínêjdžer   in  teenager -ja  [ tínêjdžer m ( ȋ-ȇ )
publ.  od enajst, dvanajst do osemnajst, devetnajst let star fant; najstnik :   zabave tinejdžerjev ; oblačila za tinejdžerje

tínêjdžerski   in  teenagerski -a -o  [ tínêjdžerski prid. ( ȋ-ȇ )
nanašajoč se na najstnike; najstniški :   tinejdžerska skupina / tinejdžersko vedenje

tíngeltángel   -gla  [ tingəltangəl m ( ī-á ekspr.
1. zvonjenje , pozvanjanje :   v daljavi je bilo slišati tingeltangel
2. lahkotna glasba:   kdo bo poslušal ta tingeltangel
3. lahkotna, preprosta predstava:   jeziti se na tiste, ki so uprizorili ta tingeltangel / hoditi v tingeltangel  zabaviščni lokal s takimi predstavami
4. živahno, hrupno dogajanje:   opazovati velesejemski tingeltangel

tingírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. barvati :   tingirati les / tingirati kipec z zlatom  zlatiti

tínjati   -am nedov. ( ī )
zastar. tleti :   ogenj komaj še tinja / v srcu ji tinja sovraštvo

tìnk   in  tínk medm. ( ȉ; ȋ )
posnema glas pri udarcu po steklu, zvonjenju:   tink, tink, tonk, je bilo slišati kravje zvonce ; tink, tink, so zazvenele šipe

tínkati   -am nedov. ( ȋ )
dajati glas tink:   v daljavi tinka zvon

tínka tónka   medm. ( ȋ, ọ̑ )
posnema glasove pri udarjanju:   tinka tonka, tinka tonka, kujejo kovači

tinktúra   -e ž ( ȗ )
farm.  alkoholna raztopina zdravilnih snovi:   pripraviti tinkturo ; mazati se s tinkturo / jodova, opijeva tinktura
 
kem.  lakmusova tinktura  vodna raztopina lakmusa

tínta   -e ž ( ȋ )
pog. črnilo :   tinta obledi ; izdelovati tinto ; pisati, umazati se s tinto ; črn kot tinta / modra, rdeča, zelena tinta ; nevidna tinta  nevidno črnilo ; suha tinta  kemično črnilo
 
ekspr.  mazati si prste s tinto  hoditi v šolo; ukvarjati se s pisateljevanjem; delati v pisarni

tíntar   -ja m ( ȋ )
slabš.  pisarniški delavec, pisar:   vesten tintar

tíntast   -a -o prid. ( ȋ )
pog.  podoben črnilu:   tintasto vino / tintasta barva

tínten   -tna -o prid. ( ȋ )
pog. črnilen :   tintni madeži
 
tintni svinčnik  svinčnik z vložkom, ki vsebuje vodotopno barvilo vijoličaste barve

tíntnica   -e ž ( ȋ )
bot.  užitna lističasta goba z belim, črnim valjastim ali zvonastim klobukom, Coprinus:   nabirati tintnice / velika tintnica

tíntnik   -a m ( ȋ )
pog. črnilnik :   napolniti tintnik ; kovinski tintnik / pomakati pero v tintnik

tintomàz   in  tintomáz -áza m ( ȁ á; ȃ slabš.
1. pisarniški delavec, pisar:   birokratski tintomazi
2. pisatelj , pisec :   članki podeželskih tintomazov

típ 1   -a m ( ȋ )
1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe:   izdelovati, opisovati tipe ; tovarna načrtuje nov tip stroja ; športni tip avtomobila ; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk ; predpisati tip moke za polbeli kruh ; čevlji tipa mokasin
// kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh:   proučevati tipe organizmov ; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih ; mediteranski tip hiše ; panonski tip vasi ; podnebni tipi ; poskus razvrstitve stilnih tipov ; tipi slovarjev ; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka ; materinski tip ženske ; praktični, razmišljajoči tip človeka ; bila je športni tip ; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka  ki si najbolje zapomni to, kar sliši
 
pog.  ona ni moj tip  ne ustreza mojemu okusu, predstavam
2. v povedni rabi, z rodilnikom  kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste:   ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše ; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista ; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom:  humoreska gogoljevskega tipa ; pesmi izpovednega tipa  izpovedne pesmi
3. slabš.  človek z določenimi negativnimi lastnostmi:   ta tip je še vsakega ogoljufal ; s tem tipom nočem imeti opravka ; nevaren, sumljiv tip
// ekspr.  človek, oseba sploh:   ogovoril ga je neznan tip ; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil
4. lit.  literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza:   v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi ; veseloigra z ustaljenimi tipi ; tip hinavca, skopuha, upornika
♦ 
antr.  brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka ; gozd.  gozdni tip  gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim ; jezikosl.  mešani naglasni tip ; samostalnik roka se sklanja po tipu gora ; med.  piknični tip človeka ; psih.  tip  razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi ; ekstravertirani, introvertirani tip človeka ; um.  cerkev dvoranskega tipa ; zool.  osnovni tip  značilni predstavnik kake živalske skupine

típ 2   -a m ( ȋ )
čut za zaznavanje predmetov z dotikom, pritiskom:   imeti dobro razvit tip ; vid, tip in drugi čuti / učiti se prepoznavati predmete s tipom

típa   -e ž ( ȋ )
1. tisk.  črka za ročno stavljenje:   stavec jemlje tipe iz črkovnjaka
2. zastar. tip 1 tipa ladje, lokomotive

tipálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tipanje:   tipalna sposobnost / tipalni organ / tipalne in iskalne naprave
 
anat.  tipalne brbončice  brbončice na površini kože ; tipalno telesce  skupek celic v koži, občutljiv za dotik ; zool.  tipalne ščetine  trše, resaste dlake nekaterih živali, s katerimi tipajo

tipálka   -e ž ( ȃ )
1. nav. mn.  gibljiv parni organ na glavi nekaterih nižje razvitih živali za tipanje, vohanje:   raki imajo dva para tipalk ; tipalke metulja ; pren., ekspr.  proizvajalci avtomobilov so iztegovali svoje tipalke na različne trge
2. elektr.  priprava z izolirano konico za merjenje električne napetosti:   s tipalko se dotakniti obeh polov baterije

tipálnica   -e ž ( ȃ )
nav. mn.  gibljiv parni organ na glavi nekaterih nižje razvitih živali za tipanje, vohanje:   polž je iztegnil tipalnice ; dolge, nitaste, pahljačaste tipalnice ; pren., ekspr.  tajna obveščevalna služba je imela povsod svoje tipalnice
 
zool.  v čutni organ spremenjena sprednja končina pri členonožcih

tipálo   -a s ( á )
1. tipalni organ:   okušalo in tipalo
2. fiz.  priprava, ki merjeno količino spreminja v električne signale:   namestiti tipala v avtomobil, letalo / temperaturno, tlačno tipalo
 
teh.  votlinsko tipalo  za merjenje premera odprtin, vrtin

típanje   -a s ( ī )
glagolnik od tipati:   tipanje in vohanje / s tipanjem priti do stikala / pri tipanju je otipal majhno oteklino / previdno tipanje v novo smer raziskovanja

típati   -am  in  -ljem nedov. ( ī ȋ )
1. zaznavati s tipom:   tipati s prsti, z ustnicami ; zveri dobro vohajo in tipajo
// dotikati se česa s prsti, z roko
a) zaradi ugotavljanja lastnosti, značilnosti:   tipati tkanino, volno / tipati žilo  ugotavljati, kako bije, utripa srce
b) zaradi ugotavljanja česa sploh:   tipati otrokovo vroče čelo ; tipal se je po nogi in začutil kri
c) zaradi iskanja česa:   tipal je po žepu in otipal svinčnik ; tipati po steni, kje je stikalo / starkine roke so tipale po palici ; tipati za vžigalicami / ekspr.  tipati za pravo besedo  iskati jo / v temi sta tipala pot
2. ljubkovalno prijemati koga, navadno žensko:   začel jo je objemati in tipati
3. med.  preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem:   tipati bezgavke
4. s prislovnim določilom  dotikajoč se predmetov hoditi, iti:   tipati proti izhodu, skozi grmovje / ekspr.  z avtomobilom je previdno tipal po zasneženi cesti  počasi peljal ; pren.  v teh pesmih tipa pesnik v nov svet
5. ekspr.  preiskujoče gledati, ogledovati:   pogledi vseh so radovedno tipali ujetnika ; z daljnogledom tipati po pobočjih, za stražarjem / s preiskujočimi očmi je tipal bratov obraz
6. ekspr.  s previdnim poizvedovanjem, spraševanjem poskušati izvedeti kaj:   najprej je samo tipal, potem pa kar naravnost vprašal ; ni tak, da bi tipal po ovinkih / komisija še vedno tipa za vzroki nesreče
// s preiskovanjem, razmišljanjem skušati priti do česa:   tipati za resnico ; tipati za pravimi vzroki nesporazumov / s temi poskusi so začeli šele tipati za novim virusom
7. ekspr., navadno s prislovnim določilom  počasi se širiti, razširjati:   skozi lino tipa mesečina ; prvi sončni žarki so tipali po morski gladini / bukovo zelenje je tipalo vse više v goro
● 
ekspr.  po šipah so tipale snežinke  rahlo padale ; ekspr.  žaromet je tipal po taborišču  preiskoval taborišče ; ekspr.  tudi nas tipajo nadloge s stoterimi prsti  tudi mi imamo veliko nadlog ; ekspr.  tipati se skozi neznanke življenja  spoznavati, raziskovati jih

típček   -čka m ( ȋ ekspr.
moški, navadno mlajši:   dober, vroč, seksi tipček ; ve, da določen tip tipčkov ni zanjo ; bejba in tipček

típen 1   -pna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tip 2 :   tipni organ / dotik, pritisk in drugi tipni občutki ; vidne, slušne in tipne zaznave

típen 2   -pna -o prid. ( ī )
knjiž. otipljiv :   bula je tipna

típičen   -čna -o prid. , típičnejši  ( í )
ki ima take lastnosti, značilnosti, da osebo, stvar, pojav uvršča v posebno skupino iste vrste:   analizirati problematiko na nekaj tipičnih primerih ; tipični znaki bolezni ; tipičen pojav ; tak potek, razvoj je tipičen ; gojiti za to pokrajino tipične rastline
// ekspr., z oslabljenim pomenom  poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:   bil je tipičen birokrat ; po videzu je tipičen severnjak

típičnost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost tipičnega:   novim stavbam manjka pokrajinske tipičnosti ; tipičnost italijanskih neorealističnih filmov / opisovati meščansko življenje v njegovi tipičnosti

típika   -e ž ( í )
kar je tipično za kaj:   makedonska folklorna tipika ; tipika našega jezika ; ohranjanje tipike posameznih naselij

tipizácija   -e ž ( á )
glagolnik od tipizirati:   povečevati tipizacijo izdelkov / tipizacija strojne opreme / režiser se je izognil groteskni tipizaciji

tipizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od tipizirati:   pospeševati tipiziranje izdelkov / tipiziranje gradnje montažnih hiš / tipiziranje pojavov v sociologiji / tipiziranje literarnih junakov

tipizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. poenotiti obliko, velikost, izvedbo (tehničnih) izdelkov zaradi pocenitve in izboljšav:   tipizirati pohištvo ; tipizirati in standardizirati gradbene elemente
// poenotiti kaj sploh:   tipizirati gradnjo ; tipizirati vozni park
2. urediti, razvrstiti kaj glede na določene lastnosti, značilnosti v skupine:   tipizirati arheološke najdbe ; tipizirati pogodbe
3. knjiž.  orisati, prikazati človeka kot tip:   igralci so osebe tipizirali / tipizirati značaje
♦ 
agr.  tipizirati vino  mešati ga z vinom druge kakovosti ali sorte zaradi poenotenja kakovosti

típka   -e ž ( ȋ )
gibljiv del pri nekaterih glasbenih instrumentih, na katerega se pritiska, da nastane zvok:   pritisniti, spustiti tipko ; udarjati na tipke, po tipkah ; klavirske, orgelske tipke ; črno-bele tipke harmonike ; tipke na trobenti ; glasbilo s tipkami
// gibljiv nastavek nekaterih priprav, naprav, ki ob pritisku s prstom omogoča njihovo delovanje:   potrditi izbor z miškino tipko ; tipka za vklop, izklop računalnika ; kombinacija tipk na tipkovnici / smerna tipka  tipka na računalniški tipkovnici, s katero se premika kazalec ali vnosna točka na zaslonu ; smerniška tipka  smerna tipka ; vroča tipka  tipka ali kombinacija tipk na tipkovnici računalnika, telefona, ki sproži določeno funkcijo ali program / tipke pri televizijskem sprejemniku  gumbi / tipke na pisalnem stroju / zvonec s tipko
♦ 
adm.  mrtva tipka  tipka na mehanskem pisalnem stroju, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne ; elektr.  povratna tipka  s katero se priprava, del priprave vrača v izhodiščni položaj

tipkálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tipkanje:   tipkalna priprava / tipkalni stroj  pisalni stroj

tipkálnica   -e ž ( ȃ )
tipkovnica , tastatura :   slišati je bilo udarce na tipkalnico

tipkálo   -a s ( á )
1. stikalo s tipko:   pritisniti na tipkalo / tipkalo za zvonec
2. del naprave, na katerega se pritiska pri oddaji besedila z Morzejevo abecedo:   udarjati po tipkalu

típkanje   -a s ( ȋ )
glagolnik od tipkati:   ukvarjati se s tipkanjem / tipkanje na pisalni stroj / desetprstno, slepo tipkanje / tipkanje na tipkovnici

típkar   -ja m ( ȋ )
kdor poklicno piše na pisalni stroj:   zaposlen je bil kot tipkar

típkarica   -e ž ( ȋ )
ženska, ki poklicno piše na pisalni stroj:   tipkarica tipka poročilo ; zaposlena je kot tipkarica

típkarski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tipkarje ali tipkanje:   tipkarski tečaj / tipkarske napake

típkati   -am nedov. ( ȋ )
1. pisati na računalnik, pisalni stroj:   zna tipkati ; strojepiska tipka ; tipkati besedilo ; tipkati po nareku / slepo tipkati  z desetimi prsti brez gledanja na tipke
2. pritiskati na tipko, tipke:   tipkati na teleprinter / tipkati ukaze v računalnik
 
ekspr.  tipkati po klavirju  igrati nanj

tipkopís   -a m ( ȋ )
s pisalnim strojem napisano besedilo:   listati po tipkopisu ; tipkopis zapisnika ; rokopis in tipkopis
// besedilo, zlasti leposlovno, znanstveno, ki se predloži za objavo, tiskanje:   popraviti, pregledati tipkopis pred oddajo v tiskarno

tipkôvnica   -e ž ( ȏ )
tipke pri računalniku, pisalnem, stavnem stroju:   udarci na tipkovnico / brezžična tipkovnica

tipljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da tipati, otipati:   bolnikova povečana jetra so bila tipljiva dva prsta pod spodnjimi rebri / utrip žile je komaj še tipljiv

tipográf   -a m ( ȃ )
knjiž. knjigotiskar :   tipografi in knjigovezi

tipografíja   -e ž ( ȋ )
1. oblikovanost, oblika zlasti črk, natisnjenega besedila:   določiti, izbrati tipografijo ; lepa, okusna tipografija
2. knjiž. tiskarstvo :   začetki kitajske tipografije
♦ 
tisk.  tiskanje s tipami

tipográfski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tipografijo:   velikost črk in drugi tipografski podatki ; tipografsko oblikovanje
 
lit.  tipografska poezija  poezija, ki se izraža z likovno podobo tiskarskih znakov in njihove razporeditve ; tisk.  tipografska mera  enota za merjenje velikosti črk, širine vrst, medvrstne razdalje ; tipografsko merilo  kovinsko ravnilo z označenimi tipografskimi in dolžinskimi enotami

tipologíja   -e ž ( ȋ )
1. ureditev, uvrstitev v tipe:   ta tipologija je zelo sistematična ; razprava zavrača razne tipologije romana ; obstaja več tipologij družbenih skupin
2. postopek, po katerem se kaj uvršča v določen tip:   izpopolniti tipologijo ; uporabljati različne tipologije ; urediti kaj po določeni tipologiji

tipolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na tipologijo:   tipološke raziskave literature ; tipološke značilnosti slovenske književnosti / tipološka ureditev izkopanin

típski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tip:   tipsko pohištvo / tipska izvedba stroja ; gradnja objektov je tipska / tipske skupine ; tipske značilnosti
♦ 
teh.  tipska oznaka  kratica, dodana k imenu proizvoda

típtòp   in  típ tòp -- prid. ( ȋ-ȍ )
pog. izvrsten , odličen :   ona je tiptop pevka / krpa je tiptop
// prvovrsten , brezhiben :   postrežba je bila tiptop ; kupuje samo tiptop blago ; prisl.:  imeli smo se tiptop

tír   -a m ( ȋ )
1. tirnice, pritrjene v dveh vzporednih črtah na prage:   za betonsko ograjo so tekli tiri ; polagati tire ; iti čez tire ; proga z dvema tiroma ; ekspr.  vlak je skočil s tira  (se) je iztiril ; tiri za nakladanje in razkladanje ; različne širine tirov / tir je prost, zaprt, zaseden ; vlak stoji na tretjem tiru / glavni, izvozni tir ; industrijski tir  ki povezuje industrijske objekte s tiri za splošni promet / voda je zalila rudniške tire ; tramvajski, železniški tir
2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika:   polizdelke prevažajo po tiru pod stropom ; karnise z drsnimi tiri
3. krivulja, ki jo opiše telo pri gibanju:   izračunati tir ; krožiti po tiru ; tir izstrelka, planeta, satelita / spremeniti tir vesoljske rakete ; izstreliti na tir
4. nar.  sled, ki jo zapustijo kolesa vozila, smuči, sani:   prvi smučar je naredil tir / v ilovnatih tirih kolovoza je stala voda  kolesnicah
// gaz 1 takoj zjutraj so naredili tir do hleva
5. ekspr., s predlogom  ustaljen način življenja, delovanja:   ti dogodki so jih vrgli iz tira ; vživeti se v vsakdanji tir družinskega življenja
● 
ekspr.  ta misel ga meče iz tira  ga vznemirja, razburja ; publ.  promet je s tirov prešel na ceste  z železnice ; ekspr.  obrniti pogovor na drug tir  na drugo snov ; ekspr.  življenje se vrača v normalni tir  postaja mirno, urejeno ; ekspr.  s tem so to vprašanje znova potisnili na slepi, stranski tir  ga nehali reševati, obravnavati ; publ.  pogovori so zašli na slepi tir  se na enak način ne morejo nadaljevati ; ekspr.  postaviti koga na stranski tir  odvzeti mu vodilno vlogo, mesto
♦ 
astron.  Zemljin tir ; lov.  tir  enkratna vidna sled, ki jo zapusti žival v snegu, blatu, travi pri hoji, teku ; žel.  normalni  s 1.435 mm , ozki  s 670 mm , široki tir  z več kot 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic ; odstavni tir ; os tira  sredina med tirnicama

tiráda   -e ž ( ȃ )
knjiž.  dolg, vznesen in vsebinsko prazen govor ali del besedila:   neprijetno je poslušati take tirade ; besedilo je polno poučnih tirad
 
gled.  dolg, vznesen govor igralca v tragediji ali drami

tirálica   -e ž ( ȃ )
pravn.  navadno javno razglašena zahteva pristojnega organa, naj organi odkrivanja in pregona primejo storilca kaznivega dejanja ali pobeglega obsojenca:   izdati, preklicati tiralico ; za njim so razpisali tiralico / centralna tiralica  za vso državo ; lokalna, mednarodna tiralica

tiramisú   -ja m ( ȗ )
sladica iz maskarponeja, čokolade, otroških piškotov, kave:   pripraviti tiramisu ; posladkati se s tiramisujem ; rezina tiramisuja / jagodni tiramisu

tirán   -a m ( ȃ )
1. zgod., pri starih Grkih  mestni knez, ki vlada brez zakonskih omejitev:   bil je strateg in tiran
2. ekspr.  oblastnik, ki ima neomejeno, samovoljno oblast; samodržec , trinog 2 upreti se tiranu ; vladar tiran
// kdor oblastno, brezobzirno vsiljuje komu svojo voljo:   oče je bil tiran

tiránček   -čka m ( ȃ )
manjšalnica od tiran:   tirani in tirančki

tiraníja   -e ž ( ȋ )
1. zgod., pri starih Grkih  politična ureditev, v kateri vlada mestni knez brez zakonskih omejitev:   uvesti tiranijo
2. ekspr.  neomejena, samovoljna oblast enega človeka ali majhne skupine:   osvoboditi se tiranije / fašistična tiranija ; oblike politične tiranije
// odnos, za katerega je značilno oblastno, brezobzirno vsiljevanje svoje volje komu:   v družini je vladala tiranija ; uprl se je ženini tiraniji / duhovna tiranija

tirániti   -im nedov. ( á ȃ )
knjiž.  oblastno, brezobzirno vsiljevati komu svojo voljo:   tiraniti in terorizirati

tiranizírati   -am nedov. ( ȋ )
ekspr.  oblastno, brezobzirno vsiljevati komu svojo voljo:   tiranizirati družino, podrejene

tiránka   -e ž ( ȃ )
ekspr.  oblastnica, ki ima neomejeno, samovoljno oblast:   vladarica tiranka
// ženska, ki oblastno, brezobzirno vsiljuje komu svojo voljo:   tiranka svojega očeta

tiranozáver   -vra m ( á )
pal.  velik mesojedi dinozaver z veliko glavo z ostrimi zakrivljenimi zobmi in dvonožno hojo:   okostje, ostanki tiranozavra ; mogočen, strašen tiranozaver ; napad tiranozavra

tiránski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tirane ali tiranstvo:   reševati tiranske zadeve / tiranski vladar ; tiranska oblast / postajala je vse bolj tiranska / tiranski odnosi v družini / tiranska volja

tiránstvo   -a s ( ȃ )
ekspr.  neomejena, samovoljna oblast enega človeka ali majhne skupine:   upirati se tiranstvu vladajočih
// oblastno, brezobzirno vsiljevanje svoje volje komu:   družina je trpela zaradi očetovega tiranstva ; pren.  tiranstvo časa

tírati   -am nedov. ( ȋ )
star. gnati :   valovi so tirali čoln proti otoku / na sejem je tiral par volov / tirati koga pred sodnika / sebe in ženo pri delu preveč tira ; delo sámo ga tira / stiska ga je tirala v obup, smrt
 
star.  tirati stvar do skrajnosti  zelo pretiravati

tiráža   -e ž ( ȃ )
knjiž., navadno s prilastkom  celotno število izvodov ene izdaje kakega tiskanega dela, publikacije; naklada :   povečevati tiražo časopisa

tíren   -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tir 1:   tirni zaključek ; tirna širina / tirni vijak ; tirne naprave ; tirna in cestna vozila / tirni avtobus  motorni vlak, ki obstaja iz enega vagona
 
teh.  tirna spuščalka ; žel.  tirni trak  druga za drugo položene in na prage pritrjene tirnice

tiríšče   -a s ( í )
prostor, kjer so tiri:   tirišče tovorne postaje

tírje   -a s ( ȋ )
več tirov, tiri:   vzdrževati tirje / železniško tirje

tírnica   -e ž ( ȋ )
1. posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za izdelavo zlasti železniških tirov:   položiti, zamenjati tirnice ; pritrjevati tirnice na železniške prage
// taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih črtah, da po njih tečejo kolesa vozil:   lokomotiva je osvetljevala tirnici ; kolesa udarjajo ob tirnice ; ta vlak naj bi vozil po eni tirnici ; razdalja med tirnicama / tramvajske, železniške tirnice
2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika:   namestiti tirnice za zavese ; tirnice predalov / kamera drsi po tirnicah
3. tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije:   doseči Lunino tirnico ; izstreliti satelit na tirnico
4. nav. mn., ekspr., s predlogom  ustaljen način življenja, delovanja:   življenje se vrača v stare tirnice ; prodaja teče po starih tirnicah
♦ 
elektr., žel.  kontaktna tirnica  vodnik voznega voda v obliki kovinske tirnice ; strojn.  žerjavna tirnica ; žel.  varnostna tirnica  ki je položena ob notranji strani tirnic na mostovih, da zadrži iztirjeno vozilo blizu osi tira ; vodilna tirnica  ki preprečuje iztirjenje vozila v ostrih lokih in na kretnicah ; glava tirnice  zgornji, odebeljeni del tirnice ; noga tirnice  del tirnice, s katerim se ta pritrjuje na podlago

tírničen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tirnica 1:   tirnični stik / tirnična vozila
 
žel.  tirnična glava  zgornji, odebeljeni del tirnice

tírniški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tirnica 1:   tirniška dolžina / tirniška vozila

tiroksín   -a m ( ȋ )
med.  hormon ščitnice:   izločanje tiroksina

tirólski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Tirolce ali Tirolsko:   tirolski jopič, klobuk / tirolsko jodlanje / tirolski cepin  cepin z dolgim držajem
 
gastr.  tirolski cmoki  kruhovi cmoki s prekajenim mesom ; tirolska salama  salama z nadevom iz srednje debelo sesekljanega svinjskega in govejega mesa, slanine in začimb, vedno v črnem ovitku ; vrtn.  tirolski nagelj  gorenjskemu nageljnu podoben viseči nagelj

tírs   -a m ( ȋ )
v grški mitologiji  palica boga Dioniza in menad, na zgornjem koncu ovita z bršljanovimi ali trtnimi listi in navadno s pinijevim storžem na vrhu:   menade z venci in tirsi

tírsov   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tirs:   tirsovo okrasje / tirsova palica

tísa   -e ž ( ȋ )
strupeno iglasto drevo ali grm z rdeče rjavim lubjem:   posaditi tiso
 
vrtn.  stebrasta tisa  okrasno iglasto drevo ali grm z gostimi in kratkimi skoraj pokončnimi vejami, Taxus baccata fastigiata

tísk   -a m ( ȋ )
1. glagolnik od tiskati:   tisk se je začel ; pripraviti knjigo za tisk ; papir za tisk ; tisk in vezava / dati rokopis v tisk ; knjiga je v tisku  se tiska / tisk umetniških reprodukcij / tisk na platno, pločevino, usnje / tekstilni tisk
// kar nastane s tiskanjem:   tisk že bledi ; droben, komaj čitljiv tisk ; tisk je zelo lep / barvni, črno-beli tisk ; znamke so natisnili z rdečim tiskom / v slovarju je uporabljenih več vrst tiska  tipov, velikosti črk, znakov / drobni tisk  besedilo v oglasnih sporočilih, pogodbah, ki vsebuje podrobnejšo predstavitev pogojev, napisano z manjšimi črkami kot drugo besedilo
2. nav. ed.  dejavnost, ki se ukvarja s tiskanjem knjig, časopisov, obrazcev in drugih javnosti namenjenih del:   organizirati tisk ; razvoj, zgodovina tiska ; delavci v tisku  tiskarstvu / zakon o tisku / iziti v tisku  biti objavljen
// navadno s prilastkom  dela te dejavnosti:   brati, spremljati tisk ; razstava povojnega koroškega tiska ; ilegalni, napredni tisk / mladinski, športni, verski tisk ; rumeni tisk  dnevniki ali tedniki, ki vsebujejo veliko slikovnega gradiva in kratkih, pogosto nepreverjenih, senzacionalnih novic, navadno o znanih osebah
// tudi mn., s prilastkom  tiskano delo:   nov bibliofilski tisk ; našli so še dva protestantska tiska ; časopisi, knjige, obrazci in drugi tiski
3. nav. ed.  sredstvo za javnosti namenjeno objavljanje sporočil, besedil v tiskani obliki, navadno časopisi, revije:   tisk je o dogodku obširno poročal ; mnenje, pisanje tiska ; izjava za tisk ; radio, televizija in tisk / domači, slovenski, tuji tisk ; dnevni  ali  informativni tisk  dnevniki, tedniki za sprotno splošno obveščanje javnosti
// dejavnost, vezana na tako sredstvo:   pogovor s predstavniki tiska
♦ 
pravn.  svoboda govora, tiska, združevanja ; tekst.  valjčni tisk  tekstilni tisk, pri katerem se vzorci delajo z graviranimi valji ; tisk.  anilinski tisk  tehnika visokega tiska z gumijastih klišejev ; enostranski tisk ; globoki  tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja , ploski  tiskanje z ravne plošče , visoki tisk  tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče ; knjižni tisk  tehnika visokega tiska s črk in klišejev ; ležeči  s postrani oblikovanimi , pokončni tisk  s pokonci oblikovanimi črkami ; negativni tisk  z belimi črkami, znaki na temnejši podlagi ; ofsetni tisk  tehnika ploskega tiska s kovinske plošče ; rastrski tisk ; razmaknjeni  z večjimi razmiki med vrstami , razprti tisk  z večjimi presledki med črkami, da je beseda bolj opazna ; reliefni tisk  pri katerem so črke plastične ; slepi tisk  brezbarven reliefni tisk zlasti za napise in okraske na platnicah ; zal.  drobni tisk  izdaje na nekaj tiskanih straneh, navadno v propagandne namene ; periodični tisk  časopisi, revije, ki izhajajo redno, navadno v enakih časovnih presledkih

tiskálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tiskanje:   tiskalni stroj / tiskalni listi

tiskálnica   -e ž ( ȃ zastar.
1. tiskalni stroj:   lesena tiskalnica ; prva rotacijska tiskalnica
2. tiskarna :   tiskalnica ni imela dovolj malih črk

tiskálnik   -a m ( ȃ )
del računalnika, ki tiska rezultate obdelave:   izpisati, natisniti na tiskalniku / brizgalni, laserski tiskalnik

tiskálo   -a s ( á )
tisk.  naprava, s katero se dosega potrebni tlak za prenos tiskarske barve na tiskovni material:   stroj s ploščatim, valjastim tiskalom

tiskanína   -e ž ( í )
tekst.  potiskana tkanina:   enobarvne tkanine in tiskanine

tískanje   -a s ( í )
glagolnik od tiskati:   papir za tiskanje ilustracij ; način tiskanja / tiskanje knjig, vabil / tiskanje denarja / tiskanje tkanin

tískanka   -e ž ( í )
šol.  tiskana črka:   pisati s tiskankami

tiskár   -ja m ( á )
1. kdor se poklicno ukvarja s tiskanjem:   zaposlil se je kot tiskar ; tiskarji in knjigovezi / tiskarji ponarejenih dolarjev / tekstilni tiskar
 
tisk.  tiskar na rotacijskem stroju
2. nekdaj  lastnik tiskarne:   bil je založnik in tiskar

tiskárka   -e ž ( á )
1. ženska, ki se poklicno ukvarja s tiskanjem:   že nekaj let dela kot tiskarka
2. nekdaj  lastnica tiskarne:   bila je založnica in tiskarka

tiskárna   -e ž ( ȃ )
podjetje, obrat za tiskanje:   ustanoviti tiskarno ; delati v tiskarni ; tiskarna in klišarna / ciklostilna tiskarna / oddati rokopis v tiskarno / tiskarna Ljudske pravice
// stavba ali prostor, kjer se tiska:   ustaviti se pred tiskarno

tiskárnar   -ja m ( ȃ )
lastnik tiskarne:   tiskarnar in založnik

tiskárnica   -e ž ( ȃ )
manjšalnica od tiskarna:   imeli so preprosto tiskarnico
// star. tiskarna :   ustanovitev tiskarnice v Celovcu

tiskárniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tiskarno:   zgraditi novo tiskarniško poslopje
 
papir.  tiskarniški papir  tiskovni papir ; zal.  tiskarniški znak  likovno znamenje kot oznaka za tiskarno

tiskárništvo   -a s ( ȃ )
tiskarstvo :   pospeševati tiskarništvo in knjigotrštvo

tiskárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na tiskarstvo ali tisk:   tiskarski izdelki / tiskarski stroj ; tiskarske barve / tipi tiskarskih črk ; tiskarska tehnika / tiskarski delavec
 
šalj.  v zadnji številki nam je ponagajal tiskarski škrat  je tiskarska napaka, so tiskarske napake
 
tekst.  tiskarski valj  valj z vgraviranim vzorcem za prenašanje tiskarskega barvila na tkanino ; tisk.  (tiskarski) stavek  kovinska ali na filmu izdelana predloga za tiskanje ; tiskarski znaki  znaki za črke, ločila in druga znamenja ; tiskarska mera  tipografska mera ; tiskarska napaka  nehotena, nezavedna postavitev, zapis tiskarskega znaka, besede pri stavljenju, tiskanju, ki ni v skladu z vsebino, obliko ; tiskarska pola  kos papirja različne velikosti, ki se tiska

tiskárstvo   -a s ( ȃ )
dejavnost, ki se ukvarja s tiskanjem knjig, časopisov, obrazcev in drugih javnosti namenjenih del:   izučiti se tiskarstva ; razvoj tiskarstva ; merske enote v tiskarstvu / partizansko tiskarstvo

tískati   -am nedov. ( í )
1. prenašati z določeno tiskarsko tehniko na papir:   tiskati črke, slike, znake ; to besedilo so tiskali dvakrat ; papir, na katerega se tiska ; tiskati in vezati
// tako izdelovati več enakih izvodov, primerkov besedila:   tiskati časopise, knjige, koledarje / tiskati denar, znamke / kot del kolofona  tiska tiskarna Slovenija
2. nanašati črke, vzorce, znake na tkanino, pločevino, plastiko:   tiskati črte, pike ; tiskati navodila za uporabo na embalažo / tiskati priponke
3. objavljati :   romana mu niso hoteli tiskati ; tiskati razprave v revijah

tiskôven   -vna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na tisk, tiskanje:   tiskovni stroški ; tiskovna naročila / tiskovni predstavnik ; poročilo kitajske tiskovne agencije ; tiskovna konferenca  konferenca, na kateri daje predstavnik oblasti, organizacije ali pomembna osebnost izjave za objavo v časopisju, na radiu, televiziji ; tiskovno središče  središče, ustanovljeno ob navadno pomembnejšem dogodku, za zbiranje in posredovanje novic, sporočil novinarjem
 
papir.  tiskovni papir  papir, namenjen za tiskanje zlasti knjig, časopisov, revij, reprodukcij ; tisk.  tiskovni material  papir, plastična, kovinska folija, na katero se tiska ; tiskovni valj  trden valj, v katerega so tiskarski znaki, slike vgravirani, ujedkani ali fotokemično izdelani ; (tiskovna) forma  stavek ali več stavkov na eni tiskovni plošči ; tiskovna napaka  tiskarska napaka ; tiskovna plošča  tanka plošča iz kovine, gume, plastične mase, v katero so tiskarski znaki, slike vgravirani, ujedkani ali fotokemično izdelani ; tiskovna pola  kos papirja različne velikosti, ki se tiska ; zal.  tiskovni znak  črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje

tiskovína   -e ž ( í )
tiskan izdelek:   razpošiljati, tiskati tiskovine ; navadne in večbarvne tiskovine / propagandna, reklamna tiskovina
// tak izdelek kot obrazec, v katerega uporabnik vpisuje ustrezne podatke:   izpolniti tiskovino ; tiskovine za pisarniško poslovanje / knjigarna ima poseben oddelek za tiskovine / poštne, šolske tiskovine
♦ 
ptt  odprta pošiljka, katere vsebina je natisnjena na papirju ali kartonu in nima osebnega pisnega sporočila

tiskôvka   -e ž ( ȏ pog.
tiskovna konferenca :   sklicati tiskovko ; hoditi na tiskovke ; govornik na tiskovki ; zakuska po tiskovki

tísoč 1   -a m ( ȋ nav. mn.
1. izraža tisoč enot:   milijon je tisoč tisočev ; od petih tisočev se jih je rešilo petsto / star.  šteti do tisoča  do tisoč ; plačati s tisočem  s tisočakom / v prilastkovi rabi  nesreča se je zgodila v višini treh tisočev metrov  tri tisoč metrov
2. ekspr., z rodilnikom  nedoločena večja količina:   to je delo tisočev ljudi ; vesoljska ladja je sestavljena iz tisočev in tisočev delov / pri nas letuje na tisoče turistov / elipt.  tisoči umirajo od lakote  tisoči ljudi

tísoč 2   -i ž ( ȋ )
star. tisoč 1 imel je dve tisoči goldinarjev / premikali so se počasi, tisoč za tisočjo

tísoč 3   -- štev. ( ȋ )
1. izraža število ali številko tisoč [1000]
a) v samostalniški rabi:   desetkrat sto je tisoč ; šteti do tisoč ; od tisoč jih je prišlo do cilja samo tristo ; rodil se je 1. marca tisoč devetsto osemdeset  1980 / bankovci po tisoč
b) v prilastkovi rabi:   tisoč evrov ; prišlo je okrog tisoč ljudi ; tekmovati v teku na tisoč metrov ; tisoč ton / tudi sklonljivo  knjiga je izšla v pet tisoč(ih) izvodih / zgodbe iz Tisoč in ene noči
2. ekspr.  izraža nedoločeno večjo količino:   imeti tisoč izgovorov, vprašanj ; šipa se je razletela na tisoč koscev / tisoč in tisoč jih je bilo
● 
ekspr.  njihove možnosti so bile tisoč proti ena  zelo majhne ; ekspr.  gornjih deset tisoč  najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj

tisoč...   ali  tísoč...  in  tisoč...  prvi del zloženk  ( ȋ )
nanašajoč se na število tisoč:   tisočdinarski, tisočglav, tisočkraten, tisočletje, tisočmetrski

tisočák   -a m ( á )
1. vrednost tisoč denarnih enot:   porabili so pet tisočakov
// bankovec v tej vrednosti:   zmenjati tisočak
2. tisoč metrov visoka gora:   izlet na najbližji tisočak

tísočbárven   -vna -o prid. ( ȋ-ȃ )
ekspr. mnogobarven :   tisočbarvne rože

tísočdínarski   -a -o prid. ( ȋ-ȋ )
ki ima vrednost tisoč dinarjev:   tisočdinarski bankovec

tisočér   -a -o štev. ( ẹ̑ )
1. ki je tisoč vrst:   seznam tisočerih rastlin
2. ekspr. številen , mnog :   sonce je odsevalo v tisočerih rosnih kapljah ; iz tisočerih ust je slišala odobravanje / dežela tisočerih jezer  Finska

tisočéren   -rna -o prid. ( ẹ̑ )
tisočkraten :   naš trud bo prinesel tisočeren sad
// ki je iz tisoč delov, enot:   odgovoril ji je tisočeren odmev

tisočéro   -ih  tudi  -- štev. ( ẹ̑ )
1. skupina tisoč enot:   zbralo se je tisočero udeležencev
2. ekspr. veliko , mnogo :   ta prepad je pogoltnil tisočero življenj / tod je hodilo tisočero in tisočero nog

tísočglásen   -sna -o prid. ( ȋ-ā )
ekspr. mnogoglasen :   tisočglasno petje škržatov ; zaslišalo se je tisočglasno vpitje napadalcev

tísočglàv   in  tísočgláv -áva -o prid. ( ȋ-ȁ ȋ-á; ȋ-ȃ )
ekspr., navadno v zvezi s čreda, množica   zelo številen, velik:   tisočglave črede goveda ; tisočglava množica

tísoči   -a -e štev. ( ȋ )
ki v zapovrstju ustreza številu tisoč:   praznovali so tisočo obletnico ustanovitve mesta / tisoči del česa  tisočina

tisočíca   -e ž ( í )
mat.  vrednost znaka desetiške številke pred stotico:   stotice in tisočice

tísočič   prisl. ( ȋ )
pri ponavljanju ali v zapovrstju na tisočem mestu:   tisočič stopiti na stopnico
● 
ekspr.  najmanj tisočič smo že slišali take obljube  velikokrat, mnogokrat

tisočína   -e ž ( í )
del na tisoč enakih delov razdeljene celote:   obljubiti tisočino dobička / tisočina grama, metra, sekunde  tisočinka

tisočínka   -e ž ( ȋ )
del na tisoč enakih delov razdeljene merske enote:   tisočinka sekunde / od vseh članov je to ena tisočinka  tisočina

tísočkrat   prisl. ( ȋ )
izraža tisoč ponovitev:   tisočkrat tisoč je milijon / meter je tisočkrat daljši kot milimeter
// ekspr. velikokrat , mnogokrat :   ne ubogajo, tudi če jim tisočkrat povem / to misel si je ponavljala tisoč in tisočkrat / tisočkrat več / kot izraz hvaležnosti  tisočkrat hvala, da si storil to namesto mene

tísočkraten   tudi  tísočkráten -tna -o prid. ( ȋ; ȋ-ā )
tisočkrat tolikšen:   opazovati bakterije pri tisočkratni povečavi / ekspr.  iz tega klasja bo obrodilo tisočkratno življenje  večkratno, mnogokratno

tísočléten 1   -tna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
1. star tisoč let:   tisočletno mesto / tisočletna kultura
2. ki traja tisoč let:   tisočleten razvoj / tisočletna zgodovina naroda

tisočléten 2   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ekspr. dolgoleten , dolg 2 ljudstvo se je otreslo tisočletne podrejenosti ; tisočletna prizadevanja človeškega duha

tisočlétje   -a s ( ẹ̑ )
doba, ki traja tisoč let:   vstopiti v novo tisočletje ; pred dvema tisočletjema / ekspr.  tisočletja stare kulture

tísočlétnica   -e ž ( ȋ-ẹ̑ )
tisoča obletnica:   tisočletnica smrti slovanskega apostola Metoda

tísočmétrski   -a -o prid. ( ȋ-ẹ̄ )
ki meri tisoč metrov:   tisočmetrska tekmovalna steza / soteska med dvema tisočmetrskima gorama

tísočnóg   -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ ȋ-ọ̄ )
knjiž.  ki ima tisoč nog:   tisočnoga pošast

tísočobrázen   -zna -o prid. ( ȋ-ā )
knjiž. mnogovrsten , raznovrsten :   sodobna tisočobrazna civilizacija

tísočodstóten   -tna -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
1. ki znaša tisoč odstotkov:   tisočodstotni dvig gledanosti ; tisočodstotna inflacija
2. ekspr.  ki v določeni lastnosti dosega zelo veliko mero:   njegov obisk je bil tisočodstotni uspeh ; igrali so s tisočodstotno vnemo

tísočók   -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ ȋ-ọ̄ )
knjiž.  ki ima tisoč oči:   tisočoka glava / tisočoka zvezdnata noč

tísočtólarski   -a -o prid. ( ȋ-ọ̄ )
ki ima vrednost tisočih tolarjev:   tisočtolarski bankovec, bon

tísov   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tiso:   tisov les ; tisove iglice / tisove žive meje

tisovína   tudi  tísovina -e ž ( í; ȋ )
tisov les:   intarzija iz tisovine

tísti   -a -o zaim. ( ȋ )
I. v pridevniški rabi
1. izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
a) razmeroma oddaljena:   tisti človek tam je moj profesor ; vidite, za tistim gozdom na desni leži vas ; dajte mi tisti kovček z zgornje police, prosim
b) glede na drugo bolj oddaljena:   ostani kar v tisti vrsti, ta je še daljša ; odprite tisto okno, to se ne da odpreti / to dekle spredaj dobro poznam, tisto za njo pa vidim prvič
// izraža, da se govoreči na njem, pred njim ne nahaja:   ta del ceste ni asfaltiran, tisti, ki pelje skozi vas, pa je ; vsak otrok bi rad imel strica v daljni deželi. V tisti deželi je vse lepo
2. izraža, da je kaj časovno odmaknjeno od časa govorjenja o njem:   rad se je spominjal tistega nastopa, ki mu je prinesel prvo mesto ; tista kretnja, kako si je obrisal solze, ga je ganila ; se spomnite tiste povodnji pred dvema letoma / bil je trden mož in tisti čas še gospodar  tedaj ; leteli so nad mestom, tisti dan je bila megla ; v jeseni je bil doma en dan in od tistega dne ga ni bilo več ; pomeril je in tisti hip, trenutek je počilo  takoj nato ; meteor se je zasvetil in v tistem trenutku ugasnil ; star.  tisto pot je igral le zase  tistikrat, takrat ; ekspr.  ujezil se je in pri tisti priči odšel  takoj (tedaj)
3. izraža, da se je o osebi ali stvari že prej pripovedovalo:   to so tisti delavci, ki so sekali ob progi ; spet je prišel tisti fant, ki vas je iskal dopoldne ; ekspr.  rad bi, da bi mi popravili tisti hlev, saj veste ; ne pozabite mi prinesti tisto knjigo ; vprašati sem vas hotel, kako je s tisto vašo zadevo
// poudarja omejenost na osebo ali stvar, določeno navadno z odvisnim stavkom:   tisti delavci, ki opravljajo fizično delo, morajo imeti izdatnejšo hrano ; pospeševali bodo razvoj tistih dejavnosti, ki so življenjsko pomembne / ekspr.:  pisma so pisana s tisto njemu lastno vnemo ; v njem je bilo polno življenja, tiste zdrave kmečke razigranosti in dovtipnosti
4. ekspr.  izraža, da oseba ali stvar vzbuja nejevoljo:   teta pride na obisk. O, tista sitnica ; ti pa tisto tvoje prepričanje
// poudarja pomen besede, na katero se veže:   še tisto malo drobiža ni zapravil ; zaradi tistih nekaj fičnikov sta se sprla ; tistih nekajkrat, ko sem ga srečal, je bilo premalo, da bi se spoznala
5. star. isti :   kar mu je učitelj povedal, je ponovil s tistimi besedami / govorila sta en in tisti jezik / zjutraj sta šla in se še tisti dan vrnila
● 
ni več tista, kakršna je bila  taka, takšna
II. v samostalniški rabi
A)
1. izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
a) razmeroma oddaljeno:   poglej, tisti tam je naš znanec
b) glede na drugo bolj oddaljeno:   poglejte vrhove, ti so še v soncu, tisti pa že zaviti v oblake
2. izraža osebo ali stvar, kot jo določa navadno odvisni stavek:   rad je smešil tiste, ki se imajo navado bahati ; vsi so prišli, tudi tisti od daleč ; blagor tistemu, ki je zdrav ; misli na tiste, ki stradajo ; pomaga naj tisti, ki more / volja je tista, ki mu pomaga živeti / kdor je delal, tisti je dobil plačilo
3. ekspr.  izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati:   ves večer je silil vanjo tisti, kako se že piše ; ste slišali tiste na sestanku ; Janez in tista se dobro razumeta ; rad pije tisto, saj veste  vino ; samo na tisto mislita  na spolne odnose / ugotoviti morajo, kdaj se je tisti in tisti zaletel z avtomobilom  ta in ta
B)
1. izraža navadno še ne prepoznano, od govorečega razmeroma oddaljeno stvar, na katero se navadno usmerja pozornost koga:   kaj je tisto? Tisto tam so ovce ; tisto ni bil grom, ampak nekaj drugega
// izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek:   mir je tisto, kar si najbolj želi ; pozabil je še tisto, kar se je naučil v šoli / ali veste o njem tisto, kako se je zdravil
2. izraža znan, časovno odmaknjen dogodek, pojav:   kaj hočemo, tisto takrat se je zgodilo proti naši volji / ekspr.  tisto, da je zavrgel sina, ga preganja  to / pomeril je in v tistem sprožil  hkrati, takoj nato ; pred dvema letoma ga je obiskala in po tistem je ni več videl
● 
ekspr.  ima me za eno od tistih  za lahkoživo žensko ; star.  tista, da ponoči ne mara ven, je malo čudna  tisto ; ekspr.  zasledujejo ga, pa ga skrbi, to je tisto  poudarja trditev ; kmetijo je dobro uredil. Gospodar je, tisto pa, tisto  izraža pritrditev ; pog.  lepo ste nas postregli, zelo ste se potrudili. Dajte no, kaj bi tisto  izraža rahlo zavrnitev ; preg.  tistega pesem poje, čigar kruh je  govori v korist tistega, ki mu daje zaslužek, ga preživlja

tistihmál   [ tistihmau̯ prisl. ( ȃ )
star. takrat :   tistihmal je bila dobra letina ; to je bilo tistihmal, ko so se tod razprostirala polja

tístikrat   prisl. ( ȋ )
takrat :   tistikrat so poklicali tudi njega ; to je bilo že tistikrat prepovedano ; od tistikrat se je zelo spremenila

tístile   -a- -o- zaim. ( ȋ )
ekspr. tisti :   sédi na tistile stol ; ustavili so se pri tistihle topolih ; tistale ženska je ravnateljica

tistočásen   -sna -o prid. ( á )
knjiž. takraten :   iz tega dela spoznamo mišljenje tistočasnih ljudi

tistodôben   -bna -o prid. ( ó ō )
knjiž. takraten :   tistodobna miselnost

tíšati   -am nedov. ( ȋ )
1. delati, da postane kaj tiho, tišje:   tišati glas, jok / tišati radio / nekdo ga je tišal ; tišati otroke  pomirjati, umirjati
2. ekspr.  povzročati, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito:   tišati bolečino, jezo, žalost

tiščánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od tiščati:   tiščanje glave med ramena / tiščanje denarja v rokah / tiščanje okrog srca, v prsih / tiščanje množice k izhodu / tiščanje za kom / vsako izpraševanje in tiščanje vanjo je bilo zaman

tiščáti   -ím nedov. ( á í )
1. s silo delovati na kaj, da ostane v določenem položaju:   moker sneg je tiščal veje k tlom ; tiščal ga je k steni, ob steno ; tiščati koga proč od sebe
// na tak način preprečevati prehod skozi kako odprtino:   tiščati pokrovko, da ne bi uhajala para ; tiščati vrata / tiščati si nos, ušesa
2. delati, da je kaj tesno na čem, ob čem:   tiščati lice k šipi, na šipo ; tiščati si robec na usta / tiščati glavo med ramena
// objemajoč imeti tesno ob čem:   tiščal jo je k sebi ; tiščati otroka na prsi ; tiščala sta se drug k drugemu
3. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami delati, da na kaj deluje sila:   tiščati koga za vrat
// trdno držeč imeti kje:   v roki je tiščal denar ; tiščati pipo med zobmi, v ustih
4. s silo ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu:   levico je tiščal na prsih ; tiščati roke v žepu / tiščati usta, veke, zobe skupaj / tiščati pest
5. s pritiskanjem povzročati komu bolečino, neugodje:   čevlji me tiščijo ; sedlo je konja tiščalo / očala ga tiščijo za ušesi ; obveza tišči  je pretesno ovita / taka hrana jo tišči v želodcu ; nekaj me tišči v glavi ; brezoseb.  v grlu, prsih, želodcu ga tišči
6. ekspr., navadno s prislovnim določilom  prizadevati si kljub oviram, odporu iti, priti kam:   ljudje so tiščali k izhodu, proti vratom, v cerkev / živina tišči v deteljo ; ne tíšči v hribe v takem vremenu ; otrok tišči ven / hči tišči z doma ; mladi tiščijo iz vasi v mesta / nikar tako ne tišči v njihovo družbo
// prizadevati si doseči, uresničiti določeno stvar, ki bo po mnenju govorečega povzročila, da bo osebek deležen tega, kar izraža dopolnilo:   fant tišči v nesrečo, nevarnost / tiščati v vojno
7. ekspr., s predlogom  vsiljivo približevati se komu:   sédi tam in ne tíšči k nama ; množica je tiščala za njim / ovce so tiščale za pastirjem
// v zvezi z za   zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga:   dekleti tiščita za moškimi ; že dolgo tišči za njo
// v zvezi z v   vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati:   neprestano je tiščal vanjo, kaj ji je ; tiščali so vanj, naj jim pove / tiščati v koga z vprašanji
8. ekspr.  pojavljati se kje v veliki količini:   kri ji tišči v glavo / skozi okna in vrata je tiščala sopara, vročina
9. ekspr.  delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju:   davki so tiščali ljudstvo ; dvomi, skrbi jih tiščijo / tišči ga vprašanje, kako naj stvar prav reši
● 
ekspr.  denar ga tišči  ima ga preveč, pa ne ve, kako bi ga porabil ; mleko tišči kravo  zaradi (pre)velike količine, nabrane v vimenu, ji povzroča neugodje ; ekspr.  tiščati denar  hraniti ga, biti skop ; pog.  obljubil mu je, v žepu pa je tiščal figo  obljube ni nameraval izpolniti ; ekspr.  kar naprej tišči glavo v knjige  veliko bere, študira ; ekspr.  tiščati glavo v pesek (kot noj)  ne hoteti videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo ; ekspr.  tiščati glave skupaj  si šepetati; se družiti, biti skupaj ; ekspr.  žalost mu je tiščala grlo  bil je zelo žalosten, prizadet ; ekspr.  v vsako reč tišči svoj nos  se vmešava ; ekspr.  do zdaj so (si) tiščali oči in ušesa pred resnico  niso hoteli spoznati resnice ; star.  tiščati pene  imeti pene na ustih, zlasti ob bolezni ; tiščati pesti za koga  želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo ; ekspr.  obljuba ga tišči za vrat  mu povzroča težave, neprijetnosti, ker je ne more, noče uresničiti, čeprav bi jo moral ; ekspr.  tiščala je svojo, zato je odnehal  vztrajala je pri tem, kar je rekla ; ekspr.  besede so mu tiščale na jezik, a je molčal  rad bi govoril ; ekspr.  vedno tišči v ospredje  hoče biti prvi, upoštevan ; evfem.  tišči ga na stran  opraviti mora veliko, malo potrebo ; ekspr.  vedno tiščijo skupaj  so skupaj, si prizadevajo biti čim več skupaj

tiščàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
zastar. vsiljiv , nadležen :   sosed je tiščav človek

tiščínast   -a -o prid. ( ȋ )
nar. trmast , uporen :   vsi iz te družine so tiščinasti

tišína   -e ž ( í )
stanje brez glasov, šumov:   tišina je bila popolna ; nastala,  ekspr.  zavladala je tišina ; tišina je dolgo trajala ; prekiniti tišino ; tišino je pretrgalo brnenje letala ; ekspr.  vas se je pogreznila v tišino ; v tišini sliši, kako ji bije srce ; globoka, velika tišina ; ekspr.  gluha, grobna tišina ; ekspr.  mrtva  globoka, popolna , smrtna tišina  popolna ; tišina noči / v tišini parka se je zaslišal korak
// stanje brez hrupa, govorjenja:   v razredu je nastala tišina ; kratka, mučna tišina ; popolna,  ekspr.  stroga tišina ; delati v tišini ; ekspr.  nastala je taka tišina, da bi slišal šivanko pasti  zelo velika / kot vzklik  tišina, je zavpil učitelj
● 
ekspr.  raziskovati svet tišine  podvodni svet; svet gluhonemih

tíšiti   -im nedov. ( ī ȋ )
knjiž. pomirjati , umirjati :   mati je komaj tišila otroke / veter se tiši

titán 1   -a m ( ȃ )
1. v grški mitologiji  nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje:   spopad titanov z bogovi
// um.  kip močnega moškega, ki podpira razne stavbne elemente:   vrče nad fontano držijo titani
2. knjiž., ekspr.  nenavadno velik in močen človek; velikan , orjak :   po telesu je titan
// s prilastkom  kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu:   on je pravi titan znanja ; povzpel se je do titana v industriji
♦ 
astron.  Titan  največji in najsvetlejši Saturnov satelit

titán 2   -a m ( ȃ )
kem.  trda lahka kovina sive barve, element Ti:   ohišje, ploščica, vijaki iz titana ; (zobni) vsadki iz titana ; zlitina titana in litija, niklja

titanát   -a m ( ȃ )
kem.  sol titanove kisline:   železov titanat

titanít   -a m ( ȋ )
min.  rudnina kalcijev titanov silikat:

titanízem   -zma m ( ī knjiž.
1. mišljenje, ravnanje, ki temelji na nenavadno veliki moči in uporu proti nadrejenemu, avtoriteti:   ta pesem je himna njegovemu titanizmu ; motiv titanizma
2. lastnost, značilnost nenavadno velikega, močnega:   titanizem kipov

titánov   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na titan 2 :   titanov oksid, silikat ; titanove zlitine / titanovo belilo  titanov oksid za oljnato belo barvo
 
min.  titanov železovec  ilmenit ; teh.  titanove turbinske lopate  turbinske lopate iz titanove zlitine

titánski   -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na titane:   titanski spopad z bogovi / titansko uporništvo
2. ekspr.  nenavadno velik, velikanski:   titanski človek / titanski pogum ; titanska moč, samozavest, volja / titansko delo
// zelo močen, silovit:   titanski boj med strankama ; umetnikovi titanski izbruhi

titánstvo   -a s ( ȃ )
knjiž.  mišljenje, ravnanje, ki temelji na nenavadno veliki moči in uporu proti nadrejenemu, avtoriteti:   spominjal se je svojega mladostnega titanstva / titanstvo herojev

títel   -tla m ( í )
pog. naslov , naziv :   podelili so mu titel doktor znanosti / akademski titel

títer   -tra m ( í )
1. tekst.  stopnja finosti, debeline vlaken, preje:   določiti titer ; titer svile
2. biol., kem.  koncentracija reagenta v raztopini, ki se titrira:   ugotavljati titer
 
agr.  beljakovinski titer  koncentracija beljakovin v mleku ; med.  titer  relativna količina kake snovi, navadno protiteles ali antigena ; titer protiteles

titoíst   -a m ( ȋ )
pristaš titoizma:   sodelovati s titoisti ; v času stalinizma so ga preganjali kot titoista ; stalinisti in titoisti

titoízem   -zma m ( ī )
politična doktrina in politični sistem v Jugoslaviji po letu 1948, imenovana po Titu:   pozni titoizem ; apologeti, pristaši titoizma ; kult, tabuji titoizma ; razpad titoizma ; zločini titoizma / čas, obdobje titoizma

títovec   -vca m ( ȋ )
pristaš titoizma:   bil je navdušen titovec

títovka   -e ž ( ȋ )
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945  podolgovata partizanska kapa brez ščitka, imenovana po Titu:   na glavi je imel titovko / titovka s peterokrako zvezdo

títovski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Tita:   titovska politika / titovska doba

titrácija   -e ž ( á )
biol., kem.  postopek za določanje koncentracije raztopine z merjenjem prostornine dodanega reagenta:   pri titraciji se uporabljajo steklene graduirane cevi / titracija mleka

titríranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od titrirati:   titriranje kislin

titrírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
biol., kem.  določati koncentracijo raztopine s titracijo:   titrirati kisline

títul   -a m ( ȋ )
star. naslov , naziv :   rad uporablja titule / častni titul

títula   -e ž ( ȋ )
1. star. naslov , naziv :   podeliti komu titulo doktor znanosti / prejel je titulo mednarodnega mojstra
2. nekdaj  napis na knjigi, pod umetniško sliko, ki v verzu ali prozi pojasnjuje njeno vsebino:   srednjeveške titule

titulár   -ja m ( ā )
knjiž.  kdor ima določen naslov, naziv:   imenovanje titularja
 
pravn.  kdor ima kako službo ali pravico; kdor ima le naslov kake funkcije, ne da bi jo dejansko opravljal

tituláren   -rna -o prid. ( ȃ )
knjiž.  ki ima določen naslov, naziv:   titularni svétnik
 
pravn.  titularni konzul  častni konzul ; rel.  titularni škof  naslovni škof

titulatúra   -e ž ( ȗ )
knjiž.  polni uradni naslov, naziv:   dolge titulature nekaterih kraljev

titulíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od titulirati:   zmotiti se pri tituliranju

titulírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  v nagovoru, ogovoru uporabiti naslov; ogovoriti , nasloviti :   titulirali so ga (z) gospod profesor

tívolski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na park Tivoli:   tivolski ribnik / tivolska dvorana
 
zgod.  tivolska resolucija  izjava slovenske socialnodemokratske stranke o nacionalnem vprašanju, sprejeta na zborovanju v Ljubljani leta 1909

tizianski   -a -o  [ tícijanski prid. ( ȋ )
tak kot pri Tizianu:   tizianske barve

tjà 1   prisl. ( ȁ )
1. izraža viden, od govorečega razmeroma oddaljen kraj, prostor kot cilj premikanja, dejanja, na katerega se usmerja pozornost koga:   poglejte, tja bomo šli ; tu ni prostora, tja položi / kam naj sede? Tja na klop ; tja gor splezaj / teci do tja in nazaj
2. izraža iz položaja znan kraj, prostor kot cilj premikanja, dejanja, na katerem se govoreči ne nahaja:   ne hodi tja, tam je nevarno ; kako si prišel tja / plašč spravi tja, kjer je bil prej ; na počitnice bomo šli tja kot lani / ekspr.  naši ljudje so odhajali tja v Ameriko
3. izraža iz sobesedila znan kraj, prostor kot cilj premikanja, dejanja, na katerem se govoreči ne nahaja:   kraj je turistično zanimiv, zato hodi tja veliko ljudi ; hišo so zgradili že lani, vendar se tja še niso vselili / v knjigi so tudi take fotografije, ki ne spadajo tja ; šola ima stroga merila, zato ga tja niso sprejeli
4. izraža smer premikanja, dejanja stran od govorečega:   veter nosi dim tja ; tja se obrni, poglej / letalo je poletelo tja proti hribom ; nevihta je odhrumela tja čez ; ne vem, kam gre, tja dol se je odpeljal / voda se je razlila tja po dolini ; ravnina sega daleč tja na sever
// izraža mejo dogajanja, nahajanja, ki je stran od govorečega ali izhodišča:   ledenik je v tem času napredoval tja do doline ; vpliv morja sega tja do Alp ; gozd se razprostira tja do obzorja ; razgled je tu lep, vidi se tja do morja / naši ljudje so hodili peš tja do Španije
5. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža približnost določitve meje trajanja:   izjavil je, da bo tekmoval tja do tridesetega leta / vrnil se bo tja na pomlad
// poudarja visoko mejo trajanja:   ni mogel zaspati tja do jutra ; pouk traja tja do dveh in otroci so utrujeni ; pogovarjali smo se ves dan, tja pozno v noč
6. v zvezi s sem   izraža, da se kaj premika od izhodišča do določene točke, kraja in nazaj:   majati kol sem in tja ; nihati sem in tja / ladja vozi tja in nazaj
// izraža, da se kaj premika v različne smeri:   pogledoval je zdaj sem, zdaj tja / tekali so sem in tja
7. ekspr., v zvezi sem – tja   izraža pozornost, skrb za koga:   vsi so se vrteli okrog nje: gospodična sem, gospodična tja ; kar naprej si je prizadevala: mož sem, mož tja
8. ekspr., v zvezi tja in tja, tja pa tja   izraža cilj premikanja, dejanja, ki je znan, a se noče, ne more imenovati:   brigada gre ob tej uri tja in tja
● 
ekspr.  beseda sem, beseda tja, in prišlo je do pretepa  zaradi prerekanja je prišlo do pretepa ; ekspr.  jeza sem, jeza tja, to bi ji moral povedati  čeprav se bo morda jezila ; sem in tja, sem pa tja se zgodi kaj zanimivega  sem in tja, sem pa tja ; živeti tja v (en) dan  tjav(en)dan ; ekspr.  govoriti tja v tri dni  brez smisla, neumnosti ; ekspr.  tavati, živeti tja v tri dni  brez cilja, smisla ; sam.:, ekspr.  po dolgem sem tja je končno umaknil pritožbo  po dolgem omahovanju, pomišljanju;  prim. semintja , sempatja , semtertja , tjavdan , tjavendan

tjá 2   in  tjà medm. ( ȃ; ȁ )
1. izraža obotavljanje, pomislek, dvom:   tja, pa ti tvoji prijatelji
// izraža (zadržano) pritrjevanje:   tja, tudi jaz bi rad to videl
2. izraža začudenje, neodobravanje:   tja, tja, tja, kako je mladina danes razposajena

tjàkaj   tudi  tjákaj prisl. ( ȁ; ȃ )
star. tja 1 , tjale :   oditi tjakaj / tjakaj do meje, obzorja / pot tjakaj je bila naporna

tjàle   prisl. ( ȁ )
ekspr. tja 1 poglej tjale ; stopi tjale k oknu / tjale gor je šel / prišel bo tjale okoli novega leta

tjavdán   prisl. ( ȃ nav. ekspr.
1. izraža, da se dejanje zgodi brez premisleka, razmišljanja:   ne govorijo tjavdan, kar rečejo, to drži ; odgovoril je brez preudarka, tjavdan
2. izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena:   hvaliti, ugovarjati tjavdan ; kar tjavdan se je zlagala
3. izraža, da je dejanje brez cilja, smisla:   čakati, hoditi, živeti tjavdan ; samo zabava se in tjavdan zapravlja denar ; sam.:  prerasti svoj prazni tjavdan;  prim. tja 1

tjàvendán   tudi  tjà v en dán prisl. ( ȁ-ȃ nav. ekspr.
1. izraža, da se dejanje zgodi brez premisleka, razmišljanja:   govoriti tjavendan ; ti tudi včasih kaj rečeš tjavendan
2. izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena:   prepirati se tjavendan
3. izraža, da je dejanje brez cilja, smisla:   bežati, voziti se tjavendan ; živela je tjavendan ; sam.:  obljubi, da boš opustil svoj tjavendan;  prim. tja 1

tjúlenj   -lnja  tudi  -a m ( ū )
morski sesalec z gosto dlako, vretenastim telesom in nogami, spremenjenimi v plavuti:   tjulnji, mroži in kiti / lov na tjulnje
 
zool.  navadni tjulenj  z okroglo glavo in temnimi lisami na hrbtni strani, Phoca vitulina

tjúlnjev   tudi  tjúlenjev -a -o prid. ( ū )
tjulnji :   tjulnjevo meso / čevlji iz tjulnjeve kože

tjulnjevína   tudi  tjulenjevína -e ž ( í )
1. tjulnje krzno:   plašč iz tjulnjevine
2. tjulnje meso:   jedli so tjulnjevino

tjúlnji   tudi  tjúlenji -a -e prid. ( ū )
nanašajoč se na tjulnje:   tjulnje meso / plašč iz tjulnjega krzna

tjúlnjica   tudi  tjúlenjica -e ž ( ū )
samica tjulnja:

tk   [ tə̀k medm. ( ə̏ )
posnema glas pri (rahlem) udarcu:   tk tk tk, je potrkalo na vrata ; tipkal je počasi: tk, tk, tk / vrabček je stekel po okenski polički: tk tk tk

tkálec   -lca  [ tkau̯ca tudi tkalca m ( ȃ )
kdor se poklicno ukvarja s tkanjem:   njegov ded je bil tkalec ; tkalec preprog ; predilec in tkalec / ročni, strojni tkalec / tkalec žice
♦ 
zool.  tkalci  v Afriki, Indiji, Avstraliji živeče ptice, ki spletajo vrečasta gnezda, Ploceidae ; družni tkalec  ščinkavcu podobna tropska ptica pevka, ki gnezdi v skupini, Philetairus socius

tkálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tkanje:   tkalna tehnika / tkalni stroj

tkálka   -e  [ tkau̯ka in tkalka ž ( ȃ )
ženska, ki se poklicno ukvarja s tkanjem:   izurjena tkalka

tkálnica   -e ž ( ȃ )
delavnica, obrat za tkanje:   tkalnica svile ; predilnica in tkalnica

tkálski   -a -o  [ tkalski in tkau̯ski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tkanje ali tkalstvo:   tkalska industrija / tkalski stroj / tkalski tehnik
 
obrt.  tkalski vozel  vozel, s katerim se priključi nova nit h koncu porabljene niti ; tekst.  (tkalski) čolniček  priprava na statvah za vnašanje votka med osnovne niti

tkálstvo   -a  [ tudi tkau̯stvo s ( ȃ )
dejavnost, ki se ukvarja s tkanjem:   razvoj tkalstva ; predilstvo in tkalstvo

tkaníčenje   -a s ( ī )
glagolnik od tkaničiti:   ukvarjati se s tkaničenjem
// tehnika vezenja po štetih nitih, ki popolnoma posnema tkanje:

tkaníčiti   -im nedov. ( í ȋ )
etn.  delati v domače platno okrasne motive z barvnimi nitmi, navadno modrimi:   sama je tkaničila posteljno pregrinjalo

tkanína   -e ž ( í )
1. tekstilni izdelek, narejen s tkanjem:   izdelovati tkanine ; bombažna, lanena, svilena, volnena, žametna, tkanina ; debela, fina, groba, lahka, mehka, trpežna tkanina ; enobarvna, vzorčasta tkanina ; gosta, redka, tanka tkanina ; mrežasta tkanina  zelo redka ; sintetične tkanine ; tkanine za hlače, ženske obleke ; tkanina z vtkanimi zlatimi nitmi ; barvanje, kemično čiščenje, impregniranje, škrobljenje tkanin ; lice tkanine ; pren., knjiž.  nebesna tkanina zvezd ; pisana tkanina življenja
 
teh.  oplemenititi tkanino ; surove tkanine ; tekst.  polstiti tkanino ; melirana tkanina ; pohištvene tkanine ; steklena tkanina  stkana iz steklenih vlaken ; potiskane tkanine ; tkanina v atlasovi, keprovi, platneni vezavi
2. kar je narejeno s križanjem, prepletanjem česa upogljivega:   žična tkanina

tkanínast   -a -o prid. ( í )
ki je iz tkanine:   tkaninasti trakovi

tkanínski   -a -o prid. ( ȋ )
ki je iz tkanine:   tkaninske vreče

tkánje   -a s ( ā )
1. glagolnik od tkati:   ukvarjati se s tkanjem ; tkanje blaga, platna ; statve za tkanje ; predenje in tkanje / ročno tkanje / pisatelj je v tkanju svojih zgodb neposreden
2. kar je stkano:   ogledoval si je tkanje na mizi ; pas iz volnenega tkanja

tkáti   tkèm nedov. ( á ȅ )
1. delati tekstilne izdelke s križanjem, prepletanjem osnovnih niti in votka:   tkalka tke ; tkati blago, platno, tkanino ; tkati iz bombažne niti, volne ; tkati na statvah, s statvami ; tkati in presti / ročno, strojno tkati / tkati preprogo, prt ; pren.  sončni žarki tkejo čipke na steni
 
tekst.  tkati v platneni vezavi
// s križanjem, prepletanjem česa upogljivega delati, izdelovati kaj:   tkati kovinsko mrežo ; tkati iz jeklene žice
2. delati pajčevino:   v kotu tke pajek / pajek tke pajčevino
3. ekspr. delati , snovati :   v nočeh brez spanja je tkala načrte za prihodnost / pisatelj tke pripoved, zgodbo  jo oblikuje z razvrščanjem, povezovanjem njenih sestavin / molčal je in tkal svoje misli  mislil, premišljeval ; tkati sanje  sanjati
4. ekspr., z oslabljenim pomenom  delati, da se uresniči, kar določa samostalnik:   tkal je ljubezen z njo ; tkati stike med narodi

tkívast   -a -o prid. ( í )
podoben tkivu:   tkivasto prepletanje barv na tkanini

tkíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tkivo:   tkivne celice, plasti / ugotavljati tkivno skladnost
 
anat.  tkivna tekočina  tekočina med celicami v tkivu ; biol.  tkivna kultura  celice enega tkiva, ki rastejo v umetnem gojišču zunaj telesa

tkívje   -a s ( ȋ )
knjiž.  več tkiv, tkiva:   tkivje človeškega organizma

tkívo   -a s ( í )
1. skupek po obliki in funkciji podobnih celic živih bitij:   tkivo se obnavlja, odmira, raste ; poškodovati tkivo ; bolno, zdravo tkivo ; gobasto, mehko tkivo ; razraščanje tkiva pri raku ; sprememba tkiva / hrustančno, kostno tkivo ; rastlinsko, živalsko tkivo / rakasto tkivo / telesno tkivo
 
anat.  krovno tkivo  plast celic na površini kože ali sluznice; povrhnjica ; maščobno, živčno tkivo ; biol.  celično, limfatično tkivo ; oporno, vezivno tkivo ; biol., bot.  osnovno tkivo  rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije ; bot.  hranilno tkivo  z rezervnimi snovmi napolnjeni del semena enokaličnic ; krovno tkivo  plast celic, ki pokriva nadzemne in podzemne dele rastline
2. publ., navadno s prilastkom  skupek osnovnih, med seboj povezanih enot česa:   tkivo mestnih zgradb / glasbeno tkivo ; idejno, pripovedno tkivo romana ; tkivo pesmi

tlà   tál  [ tau̯ in tal s mn., mest.  tléh,  or.  tlémi  tudi  tlí  ( ȁ á )
1. površina, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji:   tla se majejo, tresejo ; tla so se pod težkim bremenom udrla ; plavalec je začutil tla pod nogami  dno ; krilo ji sega do tal ; žoga se je odbila od tal ; pest ga je tiščala k tlom ; pasti, sesti na tla ; vreči kaj ob tla ; s peto udariti ob tla ; gledati v tla ; ležati na tleh ; razliti, razsuti kaj po tleh ; pri tleh piha ; mrzla, spolzka, suha tla / stopiti na mesečeva tla ; pren.  postaviti sklepanje na trdna tla
2. spodnja površina zaprtega prostora, po kateri se hodi:   čistiti, loščiti tla ; obložiti tla s keramičnimi ploščicami ; zavesa sega od stropa do tal ; čevlje je pustil v veži na tleh / umazana tla vagona / betonska, kamnita, parketna tla
3. zemeljska površina kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji:   konj je s kopitom kopal tla ; sneg je pokril tla ; veje segajo do tal ; letalo se je dvignilo s tal ; padel je z vrha strehe na tla
4. trdna plast pod zemeljsko površino:   voda izpodkopava tla ; iz tal molijo skale ; rečna struga se vse globlje zajeda v tla ; sledovi potresa so vidni v tleh ; naplavinska, ognjeniška tla
// vrhnji del te plasti, ki omogoča uspevanje rastlin:   tla brez gnojenja se kmalu izčrpajo ; obdelati, prekopati tla ; osiromašiti tla s sekanjem gozdov ; mlado rastlinje poganja iz tal ; prepustna, prhka, zbita tla ; sestava, vrste tal / apnena, lapornata, peščena tla ; gozdna tla ; nerodovitna, rodovitna tla ; to cvetje dobro uspeva v vrtnih tleh ; pren.  take razmere so bile plodna tla za razcvet umetnosti
5. navadno s prilastkom  del zemeljske površine z določenimi značilnostmi:   kraška, močvirna, puščavska tla ; ravninska tla ; oblikovanost tal / ekspr.:  zapustiti domača tla  domovino ; življenje na tujih tleh  v tujini / publ., z oslabljenim pomenom:  napredno gibanje se je širilo zlasti na univerzitetnih tleh  na univerzi ; javno mnenje je proti jedrskemu orožju na tleh Slovenije  v Sloveniji
6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do tal popolnoma , čisto :   do tal porušiti ; hiša je zgorela do tal ; do tal razrvani temelji družbe / do tal se priklanjati  zelo
7. ekspr., v povedni rabi, v zvezi na tleh   izraža zelo nizko stopnjo:   disciplina je na tleh ; vse naše delovanje je bilo takrat še na tleh / država je gospodarsko na tleh
● 
ekspr.  tla mu gorijo pod nogami  je v veliki stiski, nevarnosti ; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami  zelo hitro, kolikor more ; ekspr.  tla se mu majejo pod nogami  ima ogrožen (družbeni) položaj; ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja ; ekspr.  tla so se mu udrla pod nogami, ko je to slišal  počutil se je zelo ogroženega, nemočnega ; ekspr.  tla mu tukaj postajajo vroča  tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen ; ekspr.  izgubiti tla pod nogami  ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj ; ekspr.  denar moram dobiti, čeprav ga iz tal izkopljem  ne glede na izbiro sredstev, na vsak način ; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal  nenadoma, nepričakovano ; od vrha do tal ekspr.  biti nov od vrha do tal  biti oblečen v sama nova oblačila ; ekspr.  bil je gospod od vrha do tal  popoln ; ekspr.  ni še prišel dosti od tal  ni še dosti zrastel ; pog.  bilo je čisto, da bi lahko jedel s tal  zelo čisto ; ekspr.  spraviti koga na tla  preprečiti mu odpor, samostojno delovanje ; ekspr.  izginil je, kot da bi se v tla pogreznil, udrl  nenadoma, nepričakovano ; ekspr.  sunil sem ga, in že je bil na tleh  je padel na tla ; ekspr.  misliš, da denar po tleh pobiram  da ga na lahek način zaslužim ; star.  stanovati pri tleh  v pritličju ; ekspr.  bombni napad je izravnal mesto s tlemi  popolnoma ga je porušil ; ekspr.  te besede so ga spet postavile na realna tla  so povzročile, da se je spet zavedel resničnosti, mogočega, dovoljenega ; bibl.  seme je padlo na rodovitna tla  nauk, nasvet je imel zaželen uspeh ; ekspr.  čuti trdna tla pod nogami  prepričan je, da je na varnem
♦ 
agr.  humozna tla  ki vsebujejo veliko humusa ; lahka  z več peska in organskih snovi in manj glinenih primesi , težka tla  z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi ; grad.  nosilna tla

tlačàn   in  tlačán -ána m ( ȁ á; ȃ )
1. v fevdalizmu  podložnik, ki je dolžen opravljati tlako:   biti tlačan ; tlačani in svobodnjaki / fevdalni tlačan ; kmet tlačan
2. ekspr.  kdor opravlja težko, malo cenjeno delo:   v tej službi je bil pravi tlačan

tlačániti   -im nedov. ( á ȃ )
1. v fevdalizmu  biti tlačan, opravljati tlako:   podložniki so desetinili in tlačanili ; tlačaniti graščakom
2. ekspr.  opravljati težko, malo cenjeno delo:   vse življenje mu je tlačanila / dolga leta je tlačanil v novinarstvu
● 
knjiž.  naše ljudstvo je tlačanilo raznim tujcem  jim je bilo podrejeno, je bilo od njih odvisno

tlačánka   -e ž ( ȃ )
1. v fevdalizmu  podložnica, ki je dolžna opravljati tlako:   samostanska tlačanka
2. ekspr.  ženska, ki opravlja težko, malo cenjeno delo:   doma je še vedno tlačanka

tlačánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tlačane ali tlačanstvo:   tlačansko delo ; tlačansko življenje je bilo težko / tlačanski kmetje ; tlačanska družina / tlačanska miselnost

tlačánstvo   -a s ( ȃ )
v fevdalizmu  obstoj tlačanov:   odpraviti tlačanstvo ; suženjstvo in tlačanstvo
// stanje, življenje tlačanov:   osvoboditi koga tlačanstva ; kmet se je tlačanstvu večkrat uprl

tláčen 1   -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tlak, pritisk:   ugotavljati tlačne razlike / tlačna naprava ; tlačna posoda za brizganje laka
 
metal.  tlačno litje ; strojn.  tlačni gib  gib bata, med katerim se tekočina potiska iz valja ; tlačno mazanje ; teh.  tlačni cevovod  cevovod, v katerem je notranji tlak večji od zunanjega ; tlačni kotel  kotel z nadtlakom ; tlačni preizkus ; tlačni regulator  regulator, ki vzdržuje konstanten tlak ; tlačni ventil  ventil, skozi katerega izteka tekočina iz črpalke, plin iz batnega kompresorja ; tlačna črpalka  tlačilka ; tlačna trdnost  največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se zdrobilo, zmečkalo ; žel.  tlačna zavora  naprava za zaviranje s stisnjenim zrakom

tláčen 2   -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tlak, obloga:   neravna tlačna površina / tlačne kocke, ploščice

tláčenec   -nca m ( ȃ )
ekspr.  kdor je tlačen, zatiran:   družba brez tlačiteljev in tlačencev

tláčenje   -a s ( á )
glagolnik od tlačiti:   tlačenje sena, zelja / tlačenje perja v blazino / narodnostno, politično tlačenje ljudi

tláčenka   -e ž ( ȃ )
gastr.  svinjski želodec z nadevom iz na debelo zrezanega svinjskega mesa, slanine in primešane krvi ali brez nje:   jesti tlačenko s čebulo ; jetrnice, krvavice in tlačenke

tlačílec   -lca  [ tlačilca in tlačiu̯ca m ( ȋ )
1. kdor tlači:   tlačilec grozdja, zelja
2. priprava, stroj za tlačenje:   uporabljati tlačilec / tlačilec snega  teptalni stroj

tlačílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tlačenje:   tlačilne priprave
 
agr.  tlačilna kolesa  kolesa pri sejalnem stroju, ki tlačijo, potiskajo seme v zemljo

tlačílka   -e  [ tudi tlačiu̯ka ž ( ȋ )
1. stroj ali naprava, ki (zelo) dvigne tlak tekočine, plina:   uporaba tlačilk / vodna tlačilka ; zračna tlačilka za kolo
 
avt.  vbrizgalna tlačilka  za razprševanje goriva ; grad.  tlačilka za beton, malto ; strojn.  mazalna tlačilka  priprava, pri kateri gre mazivo pod tlakom iz zbiralnika na mazna mesta
2. gospodinjska priprava za tlačenje, stiskanje:   zelenjavo je pretlačila s tlačilko / tlačilka za krompir
3. ženska, ki tlači:   tlačilke zelja

tlačílnica   -e ž ( ȋ )
knjiž. stiskalnica :   tlačilnica za sadje / nositi grozdje v tlačilnico

tlačítelj   -a m ( ȋ )
ekspr.  kdor jemlje, omejuje komu pravice, svobodo:   upreti se tlačiteljem ; fašistični tlačitelji ; gospodarski, politični tlačitelji naroda

tlačíteljica   -e ž ( ȋ )
ekspr.  ženska, ki jemlje, omejuje komu pravice, svobodo:   boj proti tlačiteljici

tlačíteljski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tlačitelje ali tlačenje:   tlačiteljske vojske / tlačiteljska vlada

tláčiti   -im,  in  tlačíti  in  tláčiti -im nedov. ( á ȃ; ī á ȃ )
1. povzročati, da kaj zaradi pritiska
a) zavzema manjši prostor:   tlačiti seno na vozu ; tlačiti zelje / tlačiti ilovico z nogami
b) spreminja prvotno obliko, položaj:   ne tlači klobuka ; s hojo, valjanjem tlačiti travo
// povzročati, da se kaj mehkega zaradi pritiska stisne, razleze:   tlačiti grozdje, sadje ; tlačiti kuhan krompir, peso za prašiče
2. s prislovnim določilom  s silo dajati, spravljati kaj v kaj, navadno brez reda:   tlačiti perje, volno v blazino ; tlačiti obleko v nahrbtnik ; ded si je tlačil tobak v pipo / tlačiti si srajco za hlače / ekspr.:  tlačiti knjige na polico, v torbo ; skrivaj si je tlačil orehe v žepe ; pren.  tlačiti znanje v glavo
// ekspr.  hitro, veliko jesti:   tlačiti hrano vase ; tlačiti se z žganci / tlačiti si kruh v usta
3. ekspr.  povzročati, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru:   jetnike so tlačili v klet ; vsi so se tlačili v dvorano / tlačili smo se skozi ozka vrata / ob tej uri se v avtobusu vedno tlačimo  gnetemo, prerivamo
4. ekspr.  delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju:   oblast je tlačila kmete ; narodno, politično tlačiti
5. ekspr.  preprečevati razvoj, pojavljanje česa:   tlačiti dvom, jezo, strah / tlačiti jok, solze / tlačiti upor
6. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža, da je kdo deležen stanja, kot ga določa samostalnik:   tlači ga naduha ; tlačila jih je revščina ; tlači jo samota, skrb / ponoči jo je zopet tlačila mora ; nesreča mu je tlačila srce
● 
evfem.  ne bo več dolgo trave tlačil  ne bo več dolgo živel ; ekspr.  ni vreden, da zemljo tlači  slab, ničvreden je ; ekspr.  revež je, odkar zemljo tlači  odkar živi ; ekspr.  te razmere so ga tlačile k tlom  ga delale nerazpoloženega, žalostnega ; ekspr.  vse tlači v en, isti koš  ne upošteva razlik med stvarmi, problemi
♦ 
teh.  s tlačilko dvigovati tlak tekočine, plina

tlák 1   -a m ( ȃ )
sila na enoto površine:   tlak narašča, pada ; meriti tlak ; majhen, velik tlak ; nizek, visok, zvišan tlak ; povečanje, sprememba tlaka / zračni tlak ; tlak olja v motorju ; tlak plina, tekočine, vode ; tlak v kotlu, posodi / lonec na (zvišani) tlak  lonec, v katerem se pod zvišanim tlakom živilo hitro skuha / plin (v posodi) je pod tlakom  tlak plina (v posodi) je večji kot zunanji (zračni) tlak ; pod tlakom vbrizgati maso v kalupe
 
bot.  koreninski tlak  sila, s katero potiska korenina vodo v steblo ; fiz.  hidrostatični tlak ; delni  ali  parcialni tlak  posameznega plina v zmesi plinov ; fiz., kem.  osmotski tlak ; fiz., teh.  obremenitev na tlak ; glasb.  zvočni tlak  merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev ; med.  krvni tlak ; meteor.  območje visokega zračnega tlaka ; strojn.  kritični tlak  pri katerem doseže plin med ekspanzijo zvočno hitrost ; teh.  delovni tlak  ki ga mora imeti plin za delovanje naprave, priprave

tlák 2   -a m ( ȃ )
1. obloga na trdni, utrjeni površini, namenjeni za hojo, vožnjo:   narediti, obnoviti, poškodovati tlak ; polagati tlak ; betonski, kamnit, opečnat tlak ; tlak iz keramičnih ploščic ; kocke za tlak / hoditi po tlaku / cerkveni tlak ; cestni tlak
// del te obloge, navadno iz betona, za nameščanje, pritrjevanje talnih oblog:   hiša še nima tlakov / brusiti, izravnavati tlake
 
grad.  venecijanski tlak
2. zastar. tla , pod 1 otrok se je igral na ilovnatem tlaku v hiši
3. zastar. pločnik :   stopati po tlaku ob hišah

tláka   -e ž ( á )
1. v fevdalizmu  podložniško obvezno neplačano delo zemljiškemu gospodu:   opravljati tlako ; hoditi, iti na tlako ; tlaka in desetina / kmetje so morali delati tlako / graščinska, samostanska tlaka
 
občinska tlaka  nekdaj  obvezno neplačano delo, zlasti pri delanju, popravljanju cest, poti
2. ekspr.  težko, malo cenjeno delo:   ta služba je zanj tlaka / dela tlako pri časopisu

tlákar   -ja m ( ȃ )
star. tlakovalec :   preživljal se je kot tlakar

tlákati   -am nedov. in dov. ( ȃ )
star. tlakovati :   tlakati cesto, dvorišče

tlakomér   -a m ( ẹ̑ )
knjiž.  priprava za merjenje tlaka; manometer :   tlakomer na parnem kotlu
// barometer :   tlakomer kaže (na) spremenljivo / tlakomer pada, raste

tlakoválec   -lca  [ tlakovau̯ca tudi tlakovalca m ( ȃ )
kdor se poklicno ukvarja s polaganjem tlaka:   utrjevalci cestišča in tlakovalci

tlakoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tlakovanje:   tlakovalne kocke / tlakovalna dela

tlakovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od tlakovati:   tlakovanje pločnikov ; granitne kocke za tlakovanje cest

tlakováti   -újem nedov. in dov. ( á ȗ )
polagati tlak:   tlakovati cesto, vežo ; tlakovati z granitnimi kockami, opeko ; tlakovati in asfaltirati ; pren.  tako so tlakovali pot gledališki umetnosti

tlákovec   -vca m ( ā )
kamnita, betonska kocka, opeka za oblogo tal:   izdelovati tlakovce ; kvadratni, šesterokotni tlakovci ; tla so bila iz opečnih tlakovcev ; tlakovci iz granita, marmorja / polagati tlakovce
// tla iz takih kock, opeke:   ropotanje koles po tlakovcih

tlákoven   in  tlakôven -vna -o prid. ( ȃ; ō )
nanašajoč se na tlakovanje ali tlak:   tlakovna površina / tlakovne kocke, plošče

tlápnja   -e ž ( á zastar.
1. blodnja , privid :   zanj so bili ideali le tlapnje
2. govoričenje , blebetanje :   take besede so navadna tlapnja

tláški   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od tlaka:   število tlaških dni

tlè   prisl. ( ȅ )
pog. tu 1 , tule :   tle jim ni dolgčas ; tle se podpiši / tle v baru se zbirajo
 
pog.  utihnite! Do tle (gor) vas imam  naveličan sem vas, odveč ste mi

tlèle   prisl. ( ȅ )
pog., ekspr. tu 1 , tule :   tlele smo bili že večkrat ; tlele ne smete noter / nekje tlele bi nas morali čakati

tlênje   -a s ( é )
glagolnik od tleti:   tlenje oglja, žerjavice / tlenje ljubezni / tlenje upora
 
elektr.  anodno, katodno tlenje ; kem.  temperatura tlenja  temperatura, pri kateri poteka tlenje

tlèsk 1   tléska  in  tlêska m ( ȅ ẹ́, é )
1. kratek, svetel glas ob ploskem udarcu, zadetju ob kaj:   slišal se je tlesk ; tlesk pokrova / pasti z glasnim tleskom ; s tleskom zapreti vrata
2. glagolnik od tleskniti:   enakomeren tlesk peruti / tlesk z bičem

tlèsk 2   medm. ( ȅ )
posnema kratek, svetel glas ob ploskem udarcu, zadetju ob kaj:   tlesk, je zaprl cigaretnico ; slišalo se je udarjanje vesel: tlesk, tlesk

tléskanje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od tleskati:   slišalo se je le tleskanje avtomobilskih vrat / tleskanje s prsti / tleskanje perila ob perilnik / tleskanje valov ob bok ladje

tléskati   -am nedov. ( ẹ̄ )
1. dajati kratke, svetle glasove ob ploskem udarjanju, zadevanju ob kaj:   v temi so tleskala vesla / ekspr.  vrata so ves dan tleskala  se tleskajoče zapirala
2. povzročati kratke, svetle glasove s ploskim udarjanjem, zadevanjem ob kaj:   riba je tleskala z repom / tleskati z jezikom ; tleskati s prsti / tleskati z vrati  tleskajoče jih zapirati
3. slišno, plosko udarjati:   dekleta so s perilom tleskala ob perilnik ; otrok je z ročicama veselo tleskal po vodi ; med smehom se je tleskal po kolenih, stegnih / prijateljsko so se tleskali po plečih / od navdušenja so tleskali z rokami
4. ekspr.  slišno, plosko udarjati, zadevati ob kaj:   valovi so tleskali ob skalo ; svinčenke so tleskale ob tlak
// slišno, plosko padati:   deske so druga za drugo tleskale z voza / pri skakanju v vodo so tleskali na trebuhe / dež je tleskal na okna, po šipah

tléskniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. dati kratek, svetel glas ob ploskem udarcu, zadetju ob kaj:   v temi je slišal tleskniti veslo
2. povzročiti kratek, svetel glas s ploskim udarcem, zadetjem ob kaj:   tleskniti s pokrovom cigaretnice ; riba je tlesknila z repom / tleskniti z jezikom ; tleskniti s prsti / tleskniti z vrati  s tleskom jih zapreti
3. slišno, plosko udariti:   z roko ga je tlesknil po hrbtu, plečih ; zasmejal se je in se tlesknil po stegnih / od navdušenja je tlesknila z rokami
4. ekspr.  slišno, plosko udariti, zadeti ob kaj:   krogle so tlesknile po oklepu ; val je tlesknil ob bok ladje
// slišno, plosko pasti:   knjiga je tlesknila na tla / kadar skoči v vodo, tleskne na trebuh

tléskoma   prisl. ( ẹ̑ )
knjiž.  s tleskom:   jajce je tleskoma padlo na tla ; tleskoma zapreti knjigo

tleskòt   -ôta m ( ȍ ó )
knjiž. tlesk 1 zaslišal se je tleskot vesel

tlésniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
tleskniti :   v temi je tlesnilo veslo / tlesniti s pokrovom cigaretnice / tlesniti z jezikom ; tlesniti s prsti / tlesnila je z vrati in odšla  jih je s tleskom zaprla / z roko ga je tlesnila po glavi / navdušeno je tlesnila z rokami / tlesniti na tla

tléti   tlím nedov. , tlì  ( ẹ́ í )
1. goreti počasi in brez plamena:   drva v peči so tlela ; žerjavica tli pod pepelom ; brezoseb.  danes noče goreti, samo tli
2. ekspr.  biti, obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito:   med njima je tlela ljubezen / v njej je še tlelo upanje ; ta želja že dolgo tli v njegovem srcu / iskra upora spet tli
// kazati se v majhni meri:   v očeh ji tli veselje / na nebu tli tisoč zvezd  medlo sveti ; nastopil je mrak, le na obzorju je še tlel ozek trak svetlobe  bil viden
● 
ekspr.  v njem je še tlelo življenje  še je bil živ ; preg.  stara ljubezen ne zarjavi (če ne gori, pa tli)

tlílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tlenje:   tlilna snov
 
elektr.  tlilna katoda ; tlilno razelektrenje  električno prevajanje v plinih, ki se kaže s svetlenjem

tlívka   -e ž ( ȋ )
elektr.  žarnici podobna priprava, v kateri posreduje razredčeni plin prehod električnega toka:   vklopiti tlivko ; kontrolirati s tlivko / neonska tlivka  z neonom napolnjena plinska elektronka

tlò   tlà s ( ȍ ȁ )
knjiž. tla :   nizka soba z ilovnatim tlom / to je ugodno tlo za rastline ; peščeno, skalnato tlo

tločŕt   in  tlóčrt -a m ( ȓ; ọ̑ )
knjiž. tloris :   tločrt hiše ; grad s kvadratnim tločrtom

tlóris   tudi  tlorís -a m ( ọ̑; ȋ )
1. grafični prikaz vodoravnega prereza stavbe, predmeta s podatki o merah:   narisati, povečati tloris ; vnesti mere v tloris ; tloris hiše, stroja ; tloris kleti, nadstropja
// podoba, oblikovanost stavbe, predmeta, prostora v vodoravnem prerezu, gledana od zgoraj:   izkopavanja so odkrila tloris gradu, mesta ; okrogel, podolžen tloris ; stanovanjski tlorisi ; v nadstropju je tloris drugačen kot v pritličju / stavba je v tlorisu kvadratna
 
arhit.  bazilikalni tloris
2. geom.  projekcija predmeta navadno na vodoravno ravnino:   naris in tloris
3. knjiž. temelj , osnova :   idejni tloris romana ; metrični tloris pesmi

tlórisen   tudi  tlorísen -sna -o prid. ( ọ̑; ȋ )
nanašajoč se na tloris:   tlorisni podatki ; tlorisna oblika / tlorisna površina, zasnova / tlorisna ravnina  navadno vodoravna projekcijska ravnina

tloslôvje   -a s ( ȏ )
knjiž.  veda o prsti, tleh; pedologija 2 razvoj tloslovja

tnála   -e ž ( á )
tnalo :   sekati drva na tnali / mesarska tnala / pospraviti po tnali

tnálce   -a s ( á )
manjšalnica od tnalo:   sekati drva na tnalcu

tnálica   -e ž ( á )
tnalce :   zasaditi sekirico v tnalico

tnálo   -a s ( á )
1. nerazsekan večji kos debla, na katerem se sekajo, cepijo drva:   zasaditi sekiro v tnalo ; sekati drva na tnalu ; grčavo, veliko tnalo ; neroden je kot tnalo
 
dati, položiti glavo na tnalo  nekdaj  biti kaznovan z obglavljenjem ; njegove obtožujoče besede so padale po njej kakor sekira po tnalu  bile izrečene brez prizanašanja, usmiljenja
// navadno s prilastkom  temu podoben podstavek, na katerem se seka, reže:   presekati kost na tnalu / kleparsko, mesarsko tnalo
2. prostor za sekanje, cepljenje drv:   pospraviti tnalo ; pripeljati drva na tnalo
3. slabš.  neumen, okoren človek:   izšolala ga bosta, da ne bo tako tnalo kot onadva / kot psovka  tnalo neotesano

tnalovína   -e ž ( í )
z zemljo pomešani lesni odpadki, nastali ob sekanju, cepljenju drv na tnalu:   spravljati tnalovino na kup ; gnojiti s tnalovino

tnálovka   -e ž ( á )
vrtn.  mešanica preperelih delov lesa in zemlje:   pognojiti s tnalovko

  člen. ( ọ̑ )
izraža veliko mero ali stopnjo povedanega:   to so bili jezni, ko so ugotovili prevaro ; joj, to ga bo bolelo ; to se bodo čudili ; to se boš načakal / iron.  to si (mi) pameten
// izraža začudenje, nejevoljo, očitek:   kako to leta hitro tečejo ; kako to, da te zebe ; fantje, dajmo, kaj to dremljete ; kaj je to ona napravila iz njega
● 
ekspr.  to ti je fant  izraža občudovanje ; ekspr.  to ti je goljuf  velik goljuf je

toaléta   -e ž ( ẹ̑ )
1. boljša ženska obleka za posebne priložnosti:   zna nositi toaleto ; elegantna, preprosta toaleta ; modra toaleta iz tila / dolga plesna toaleta ; večerna toaleta
2. oblačenje, urejanje svoje zunanjosti:   končati toaleto ; med toaleto je ne sme nihče motiti ; jutranja toaleta ; soba za toaleto
// knjiž.  toaletne potrebščine:   pospraviti toaleto v torbico
3. prostor s straniščem in navadno umivalnico, zlasti v javnih lokalih:   toaleta je na koncu hodnika ; šla je v toaleto, da si popravi pričesko / toaleta za dame ; toaleta v letalu

toaléten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na toaleto:   toaletni dodatki / toaletni prostori ; toaletna mizica  mizica s toaletnimi potrebščinami ; toaletne potrebščine ; toaletna torbica  torbica, škatla za toaletne potrebščine ; toaletno milo / toaletni papir  vpojen, mehek, steriliziran papir

toast   -a  [ tôu̯st m ( ȏ gastr.
1. na tanke kose narezan, opečen beli oljnati kruh, navadno brez skorje, opečenec:   k tatarskemu bifteku ponudimo toast ; namazati toast z maslom
2. na tanke kose narezan beli oljnati kruh, navadno brez skorje, za opekanje:   opeči toast ; zavitek toasta

toaster   -ja  [ tôu̯ster m ( ō )
električna priprava, v kateri se opekajo kruhove rezine, opekač:   opeči kruh v toasterju

tobáčen   -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tobak:   posušeni tobačni listi / tobačna polja / tobačni dim ; tobačni izdelki ; tobačna industrija ; tobačna tovarna

tobáčnica   -e ž ( ȃ )
doza za tobak:   vzeti ščep tobaka iz tobačnice ; srebrna tobačnica ; tobačnica in cigaretnica

tobák   -a m ( ȃ )
1. enoletna kulturna rastlina z velikimi listi, ki vsebujejo nikotin, ali njeni listi:   tobak cvete ; sušiti in rezati tobak ; obirati tobak ; nasadi tobaka / makedonski tobak
2. posušeni listi te rastline, pripravljeni za kajenje, njuhanje, žvečenje:   kaditi, njuhati, žvečiti tobak ; natlačiti pipo s tobakom ; klobasa, ščepec tobaka ; kupiti zavojček tobaka ; duh po tobaku / ekspr.  prepovedali so mu tobak  kajenje ; prodajalec tobaka  tobačnih izdelkov
● 
zastar.  piti tobak  kaditi ; zastar.  sedel je in pokal tobak iz kratke pipe  kadil ; ekspr.  to ni vredno pipe tobaka  to je vredno zelo malo, nič
♦ 
bot.  kmečki tobak  gojena rastlina z zelenkasto rumenimi cveti, Nicotiana rustica ; navadni tobak  kulturna rastlina z velikimi listi in rdečimi cveti v latu, Nicotiana tabacum ; kem.  fermentacija tobaka

tobákar   -ja m ( ȃ )
1. ekspr.  kdor (rad) kadi tobak:   hud tobakar je
2. star.  tihotapec tobaka:   preganjati tobakarje

tobakárna   -e ž ( ȃ star.
1. prodajalna tobaka in tobačnih izdelkov:   prodajati v tobakarni
2. tobačna tovarna:   zaposlil se je v tobakarni

tobákec   -kca m ( ȃ )
ekspr.  manjšalnica od tobak:   kaditi, njuhati tobakec

tobakêra   -e ž ( ȇ )
zastar. tobačnica :   vzeti ščepec tobaka iz tobakere

tobákov   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tobak:   tobakovi listi / tobakovi nasadi / tobakov dim ; tobakov katran  katran, ki nastaja pri kajenju

tobákovec   -vca m ( ȃ )
enoletna kulturna rastlina z velikimi listi, ki vsebujejo nikotin:   obirati liste tobakovca

tóbogan   -a m ( ọ̑ )
1. priprava v obliki nagnjenega korita z gladkim dnom za drsenje, spuščanje sede ali leže:   na igrišču so postavili tobogan ; otroci se spuščajo po toboganu
2. pri severnoameriških Indijancih  dolge nizke sani:   naložiti tovor na tobogane

tobôlec   -lca m ( ó nar. belokranjsko
1. posoda za shranjevanje osle pri košnji; oselnik :   kose in tobolci
2. majhna posoda iz lubja:   nabirati jagode v tobolec

tobrálko   -a m ( ȃ )
tekst.  tanek bombažni batist:   poletna obleka iz tobralka

toccata   gl. tokata

tòč   tudi  tóč tóča m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
šport.  vrtenje telovadca, oprtega na rokah, okrog droga:   narediti toč / toč na drogu

tóča   -e ž ( ọ́ )
1. padavine v obliki večjih ledenih zrn:   toča pada, se usuje ; toča je pobila žito, poškodovala drevje ; kakor kurja jajca debela toča ; huda toča / izstreliti raketo proti toči ; pren., ekspr.  na borce se je usula ognjena toča
 
preg.  po toči zvoniti je prepozno  prepozno je začeti delovati, ukrepati po tem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena
2. ekspr., z rodilnikom  velika količina česa padajočega, udarjajočega:   po njih se je usula toča kamenja, krogel / toča besed, očitkov ; toča vprašanj

točáj   -a m ( ȃ )
1. gostinski delavec, ki streže gostom pijačo:   dela v pivnici kot točaj ; točaj v belem suknjiču / priučeni točaj
// kdor toči, nataka pijačo:   dva od svatov sta bila za točaja
2. zgod., v fevdalizmu  visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo s pijačo:   stregli so pod nadzorstvom stolnika in točaja
// naslov za plemiča:   bil je imenovan za dvornega točaja

točájka   -e ž ( ȃ )
1. gostinska delavka, ki streže gostom pijačo:   dela kot točajka ; točajka v bifeju ; natakarice in točajke
2. knjiž. natakarica :   stregla jima je prijazna točajka

točájstvo   -a s ( ȃ )
zgod., v fevdalizmu  naslov ali služba točaja:   dedno točajstvo

tóčen 1   -čna -o prid. , tóčnejši  ( ọ́ ọ̄ )
1. ki se popolnoma drži določenega časa, roka:   čudno, da ga še ni, ponavadi je točen ; vlak je bil točen ; podjetje je pri dobavah točno ; točen je kot ura / točen prihod letala
2. ki pri merjenju česa kaže toliko, kot je v resnici:   točni instrumenti ; točna tehtnica ; točna ura
3. ki se popolnoma sklada z resničnim stanjem, z dejstvi:   navesti točen čas, datum ; točen izračun ; točni podatki ; točen rezultat / točna analiza ; ta sodba je točna
// ki se ujema z originalom:   točen prepis pogodbe / kot pripis na listini, dokumentu  prepis je točen

tóčen 2   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na točo:   točno zrno / točni oblaki

tóčenje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od točiti:   pri točenju je polil precej vina / prepovedali so točenje alkoholnih pijač mladoletnikom / točenje medu

točílec   -lca  [ točiu̯ca in točilca m ( ȋ )
kdor toči, nataka pijačo:   tega ne bom pil, je rekel točilcu ; biti za točilca / točilec v bifeju  točaj / točilec pijač

točílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na točenje:   točilni prostori / točilni pult ; točilna miza
 
pravn.  točilna pravica  pravica točenja alkoholnih pijač

točílnica   -e ž ( ȋ )
1. prostor ali manjši gostinski lokal, kjer se streže s pijačami:   piti pivo v točilnici ; točilnica ob bencinski črpalki
2. knjiž.  točilna miza:   stati za točilnico

točílnik   -a m ( ȋ )
knjiž.  točilna miza:   streči za točilnikom

točílniški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na točilnico:   točilniški prostor / točilniška miza  točilna miza

točílo   -a s ( í )
čeb.  priprava za spravljanje medu iz satja:   vrteti točilo / čebelarsko točilo

točíti 1   tóčim nedov. ( ī ọ́ )
1. spravljati kam kaj tekočega, zlasti pijačo:   točiti vino, žganje v kozarce ; točiti vodo iz steklenice ; točiti s tresočo se roko / točiti bencin v rezervoar
2. prodajati pijačo, zlasti v gostinskem lokalu:   točiti alkoholne in brezalkoholne pijače / točimo odprto pivo
// streči s pijačo, navadno v gostinskem lokalu:   če je bilo veliko gostov, je točil tudi gospodar ; točiti za točilno mizo
3. ekspr.  izločati kaj tekočega (v velikih količinah):   točiti kot grah debele solze / točiti sline  cediti
4. nar.  puščati (tekočino):   lonec toči ; popravili so streho, da ni več točila
● 
knjiž.  potok toči vodo čez skale  voda teče čez skale ; ekspr.  kaj bi točili solze  jokali, žalovali ; ekspr.  točiti krokodilove solze  z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje ; knjiž.  točiti pod vejo  začasno točiti, prodajati domače vino
♦ 
čeb.  točiti med  s točilom spravljati med iz satja

točíti 2   -ím nedov. ( ī í )
1. star. kotaliti , valiti 1 otroci točijo obroče ; jabolka se točijo po bregu / veter toči mlin  vrti
2. nar. zibati , gugati :   pestunja je točila zibelko

tóčka   -e ž ( ọ̑ )
1. manjše mesto na površini česa, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo:   določiti točko, v kateri bo kaj obešeno, podprto ; lističi te rastline izhajajo vsi iz ene točke ; izhodiščna točka na merilni lestvici ; oporne točke pri plezanju ; razdalja med skrajnima točkama
// majhno, navadno okroglo mesto na površini česa, narejeno s pritiskom, z dotikom česa ostrega:   narisati, vtisniti točko ; potegniti črto od točke do točke ; označiti vzorec s točkami / napaka leče, da upodobi črtico kot točko ; sliko je sestavil iz samih barvnih točk
// v zvezi slikovna točka   najmanjša grafična enota zaslona, ki ima svojo barvo in svetlost:   povečati število slikovnih točk in diagonalo zaslona ; digitalni fotoaparati z ločljivostjo tri milijone slikovnih točk
2. geom.  osnovni element premic, daljic, ravnin:   točka leži na premici ; razdalja od točke A do točke B ; točka grafa ; točka, v kateri se sekata premici ; izračunati vrednost funkcije v kaki točki na intervalu ; določiti lego točke v ravnini / diametralni točki  ki ležita na nasprotnih krajiščih istega premera ; prebodna točka  v kateri premica seka ravnino ali črto ; realna točka  katere koordinate so izrazljive z realnimi števili ; robna, stična točka ; niz točk  množica točk na črti
3. manjši del prostora, mesto v prostoru, določeno s svojo funkcijo, lastnostjo:   dosegli so točko, od koder se je videlo mesto ; s tem orožjem lahko dosežejo vsako točko na zemlji ; zazrl se je v točko pred seboj ; premikati se proti določeni točki ; zemljepisna širina in dolžina točke, na kateri je ladja
// navadno s prilastkom  kraj, prostor, za katerega je značilno določeno dogajanje, dejstvo:   vas je na dobri točki ; izhodiščna točka za vzpon na goro ; izletniška, razgledna, turistična točka / bombe so vrgli na najbolj občutljive nasprotnikove točke  na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode / črna točka  cestni odsek s pogostimi prometnimi nesrečami
4. navadno s prilastkom  del potekanja, trajanja kakega pojava, dogajanja, ko to doseže stanje, vrednost, kot ju nakazuje določilo:   prišli so do točke, ko se temu vprašanju niso mogli več ogniti ; naraščanje reke je doseglo kritično točko / točka vrenja  vrelišče
// publ., v zvezi mrtva točka   stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija:   priti pri delu do mrtve točke ; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke ; gradnja objektov je na mrtvi točki / šport. žarg.  mrtva točka  stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
5. navadno s prilastkom  dejstvo, ki določa, opredeljuje kak pojav, kako celoto tako, kot nakazuje določilo:   bistvene, temeljne točke v strukturi izobraževanja ; oporna točka domneve ; knjiž.  odkriti točke, ob katerih se dogajanje drame lomi
// v zvezi stična točka   mišljenje, stališče, interes, skupen dvema ali več osebkom:   iskati, najti stične točke ; to je edina stična točka med njimi ; stične točke v nazorih, pojmovanju  skupne značilnosti
// publ., v zvezi boleča točka   pojav, ki povzroča skrb, terja rešitev:   razmere v zdravstvu so naša boleča točka ; pogostni izostanki so glavna boleča točka v razredu
6. vsak od vsebinsko zaključenih delov
a) kakega besedila, označen navadno s številko:   točka 3 potrebuje razlago ; išči pod točko c / sestaviti resolucijo po točkah ; dopolnilo k točki 2 zakona
b) dnevnega reda sestanka, zborovanja:   določili so točke, o katerih bodo razpravljali na zboru ; prva točka dnevnega reda / preiti k točki razno  k zadnji točki dnevnega reda, pri kateri se obravnavajo manj pomembna vprašanja ; publ.  to vprašanje gre pod točko 2  naj se obravnava pri drugi točki
c) sporeda kake prireditve:   napovedati točke na prireditvi ; akrobati so naštudirali novo točko ; pevska, plesna, solistična točka
7. s številko izražena enota za merjenje, vrednotenje dosežkov na kakem področju:   tekmec je dobil točko več ; boriti se za točke ; ocenjevati s točkami ; na natečaju je dosegel devetdeset od stotih mogočih točk ; za pozitivno oceno se zahteva določeno število točk / pri tej igri štejeta dama in kralj dvajset točk / kreditna točka  enota za vrednotenje dela, ki ga študent opravi v procesu izobraževanja, zlasti v bolonjskem sistemu
// s številko izražena enota za vrednotenje del in nalog v kaki delovni organizaciji:   posebne naloge se vrednotijo z dodatnim številom točk / pog.  zvišati točko  povečati vrednost točke
8. zlasti v vojnem času  enota na (živilski) nakaznici:   odrezati od nakaznice pet točk / kupovati blago, živila na točke  z (živilskimi) nakaznicami
● 
publ.  šahista sta si razdelila točko  partija se je končala z remijem ; publ.  sodnik je pokazal na belo točko  prisodil enajstmetrovko, sedemmetrovko ; knjiž.  Arhimedova točka  izhodišče, opora ; publ.  iskati mehke točke družbe, obrambe  iskati njene slabosti, napake ; publ.  svoje življenje je spet začenjal na ničelni točki  na izhodiščni, začetni točki; na hierarhično, socialno najnižji točki ; ekspr.  to je njegova šibka točka  slabost, napaka, ki jo lahko kdo izkoristi
♦ 
alp.  obveščevalna točka  kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah ; astron.  južna točka  na obzornici, ki leži nasproti severišču ; bot.  vegetacijska točka korenine  embrionalne celice, ki omogočajo rast korenine ; elektr.  nevtralna točka  v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič ; fiz.  ničelna točka  izhodiščna točka na merilni lestvici, kjer je vrednost merjene količine enaka nič ; geod.  poligonska točka  stalna izbrana točka na zemljišču za izmero zemljišča, zakoličitev objekta ; triangulacijska točka  s triangulacijo določena stalna točka na zemeljskem površju; znamenje, ki označuje tako točko ; višinska točka  stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino ; med.  bolečinska točka  mesto, kjer je bolečina pri določeni bolezni najizrazitejša ; psih.  absolutna ničelna točka umskega razvoja  začetek pojavljanja umskih, duševnih pojavov pri človekovem zarodku ; šport.  zmagati po točkah  premagati nasprotnika samo zaradi večjega števila dobljenih točk ; kazenska točka  pri nekaterih športih  ki se zaradi napake, prekrška odšteje od seštevka točk ; tekst.  vezna točka  mesto, kjer se križata dve niti ; voj.  ničelna točka  na zemeljski površini pod središčem jedrske eksplozije ali nad njim

točkálnik   -a m ( ȃ )
teh.  stroj za točkovno varjenje:

točkálo   -a s ( á )
teh.  jeklen klin za označevanje točk na površini kovine:   s točkalom označiti mesta za vrtanje

tóčkast   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki je iz točk:   točkasta črta / točkasta pisava
♦ 
fiz.  točkasti vir svetlobe  vir svetlobe v obliki točke ; točkasto telo  telo, katerega razsežnosti so zanemarljive v primerjavi z opazovanim premikom

tóčkica   -e ž ( ọ̑ )
ekspr.  manjšalnica od točka:   ladja je bila videti le še kot točkica na obzorju / samo dve točkici sta na dnevnem redu

točkopís   -a m ( ȋ )
navadno v zvezi Braillov točkopis   pisava za slepe z znaki iz kombinacij točk, ki so vtisnjeni v papir:   brati Braillov točkopis

točkoválec   -lca  [ točkovau̯ca tudi točkovalca m ( ȃ )
kdor točkuje:   točkovalci stanovanj

točkoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na točkovanje:   točkovalna komisija / točkovalne tabele

točkovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od točkovati:   metoda, sistem točkovanja ; pravilnik točkovanja svetovnega prvenstva / končati točkovanje stanovanj

točkováti   -újem nedov. in dov. ( á ȗ )
1. izražati vrednost česa s točkami:   točkovati rezultate tekmovanja / učitelj naloge točkuje ; vsak odgovor se točkuje
2. ocenjevati določeno lastnost česa s točkami:   komisija je začela točkovati stanovanja ; točkovati po pravilniku
● 
to tekmovanje se točkuje tudi za evropsko prvenstvo  v njem dosežene točke se upoštevajo tudi v evropskem prvenstvu

točkôven   -vna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na točko:   točkovna razdalja / točkovni dosežki telovadcev ; točkovni sistem ocenjevanja
 
alp.  točkovna (planinska) pot  (planinska) pot od točke do točke brez posebne povezave med njimi ; grad.  točkovni temelj  samostojen temelj pod posameznim stebrom ; šport.  točkovni sodnik  sodnik, ki ocenjuje tekmovalce s točkami ; teh.  točkovna obremenitev ; točkovno varjenje  varjenje, pri katerem se spajajo deli na posameznih točkah stika

točkôvnik   -a m ( ȏ )
pravila, določila, ki urejajo način točkovanja:   izdelati točkovnik ; točkovnik tekmovanja ; točkovnik za ocenjevanje stanovanj

točljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da točiti:   med je bil še redek in lahko točljiv

tóčnost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost točnega:   cenili so ga zaradi točnosti ; zahtevati točnost / točnost merilnih instrumentov / točnost podatkov, rezultatov

tód   prisl. ( ọ̄ )
1. izraža kraj, prostor v bližini govorečega, po katerem poteka dejanje:   tod se gre na Triglav ; tod smo že hodili / vsak dan hiti tod mimo ; tod okrog se potikajo sumljivi ljudje ; tod zavije pot na levo  tu / do tod je prišla sama ; povejte, kako bi se rešili od tod
2. izraža navadno širše območje, določeno s sobesedilom:   tod še govorijo slovensko ; tod imamo dosti znancev / tod okoli vse diši po lipi / po vrtu je tod in tam rastlo kako drevo  tu in tam

tóda   in  toda vez. ( ọ̑ )
1. v protivnem priredju  za izražanje
a) nasprotja s prej povedanim:   rekel je, da bo pomagal, toda obljube ni izpolnil ; natočila mu je poln kozarec, toda sama ni pila ; zunaj ni bilo mrzlo, toda v kleti nas je kljub temu zeblo / elipt.  potrebovali bi delavce, toda kaj, ko jih ne dobimo / previden je, toda odločen
 
šel bi rad, toda .. Nič toda  izraža pomislek, pridržek ; ekspr.  žalostno, toda resnično  izraža ugotovitev, da je kaka stvar taka, kakršna je, čeprav je vredna obžalovanja
b) nepričakovanega:   tipal je po temni veži, toda vrat ni našel ; verjeli smo mu, toda on ni bil vreden našega zaupanja / mlad, toda že tako izkušen
// za omejevanje:   veliko bere, toda samo pustolovske knjige ; izvedel je vse, toda prepozno ; prodam, toda le pod pogojem, da plačate takoj / to bi lahko izrazil samo umetnik. Toda še ta težko
2. na začetku (od)stavka  za opozoritev na prehod k drugi misli:   toda pogovarjajmo se rajši o čem drugem ; toda to ni vprašanje, s katerim bi se tu ukvarjali / ekspr.  toda čast komur čast, govoriti pa zna

tódi   prisl. ( ọ̄ )
zastar. tod :   todi so si utrli novo pot / iti od todi  od tod

tódkaj   prisl. ( ọ̄ )
star. tod :   se ne bojiš, kadar sama hodiš todkaj ; todkaj pelje bližnjica / do todkaj je prišla  do tod

tódle   prisl. ( ọ̄ )
star. tod :   todle so gonili živino na pašo ; todle bomo šli ; vstopite todle, skozi ta vrata / pripeljali so se todle po cesti

todôben   -bna -o prid. ( ó ō )
knjiž. tedanji , takraten :   grajski portreti kažejo na todobni okus ; naše todobno slikarstvo je bilo na evropski višini

tòf   medm. ( ȍ )
posnema zamolkel glas pri padcu, udarcu:   z obale je metal kamne v vodo: tof, tof, tof ; v temi je iskal pot in tof, je padel v luknjo / tof, tof, je nekaj prilomastilo po sobi

tofú   -ja m ( ȗ )
gastr.  siru podobno živilo iz sesirjenega sojinega mleka, ki se uporablja zlasti v vzhodnoazijski in vegetarijanski kuhinji, sojin sir:   narezati tofu ; dimljen tofu ; popečen tofu ; rezina tofuja ; kruhki, solata s tofujem

tóg   -a -o prid. ( ọ̑ ọ́ )
1. ki ob delovanju sile nanj ne spremeni svoje oblike:   dela sta povezana s togim drogom ; toga prema ; krila letala niso popolnoma toga / togi spoj ; toga zveza med elementi
// ki se nerad, težko upogiba, pregiba:   togi lasje ; tog papir ; togo blago
2. težko, počasneje gibljiv:   togi prsti ; tog vrat ; od dolgega sedenja je postal ves tog ; od mraza toge noge / togi gibi ; toga drža telesa
3. ki ni sposoben prilagajati se času, razmeram:   tog človek ; po značaju je zelo tog / togi predpisi ; toga politika ; togo, neživljenjsko stališče
// ki izraža, kaže nesproščenost, (pre)veliko zadržanost:   tog nastop ; togo vedenje
4. ki glede na izrazna sredstva ne kaže velike pestrosti, izoblikovanosti:   togo pisarniško izražanje ; dogajanje v filmu je preveč togo / geometrijsko toga razporeditev
♦ 
avt.  toga obesa  obesa, ki je v neposredni povezavi z obeso kolesa v paru ; fiz.  togo telo  telo, ki pod vplivom sile ne spremeni svoje oblike ; mehanika togih teles ; tekst.  toga igelnica

tóga 1   -e ž ( ọ́ )
1. pri starih Rimljanih  dolgo moško vrhnje oblačilo, ki se ovije okoli telesa:   zaviti se v togo ; senatorji v belih togah
2. halji podobno uradno oblačilo sodnikov, pravnikov in univerzitetnih profesorjev:   tožilec je bil oblečen v črno togo

tóga 2   -e ž ( ọ́ )
zastar. žalost :   čutiti veliko togo ; bridka, grenka toga / kmalu je bilo konec vseh tog in nadlog  skrbi in težav

togolísten   -tna -o prid. ( ȋ )
ki ima toge liste:   togolistne rastline

tógost   tudi  togóst -i ž ( ọ́; ọ̑ )
lastnost, značilnost togega:   togost železne žice / togost tkanin / togost mišic / miselna, značajska togost / togost predpisov / togost filmskih dialogov / predramil se je iz togosti

togôta   -e ž ( ó )
1. velika stopnja jeze, razdraženosti:   togota ga je minila ; ekspr.  pograbila, prijela ga je togota ; njeno ugovarjanje ga je spravilo v togoto ; ekspr.:  divja togota ; izbruhi togote / ekspr.  jokati, tresti se od togote ; v togoti je zagrabil nož ; ekspr.  z vso togoto je zasadil sekiro v tnalo
2. ekspr. silovitost , divjost :   togota nevihte

togôten   -tna -o prid. ( ó )
1. ki je v stanju velike jeze, razdraženosti:   skušali so pomiriti togotne vaščane ; ves togoten je planil kvišku
// ki izraža, kaže veliko jezo, razdraženost:   togoten obraz ; togotne kretnje ; zaslišali so togotno vpitje
2. ki se (rad) zelo razjezi, razdraži:   bil je togoten človek ; dobil je togotno ženo / togoten značaj
3. ekspr. silovit , divji :   togotna burja ; togotno morje

togotíti   -ím  tudi  togôtiti -im nedov. ( ī í; ō ȏ )
spravljati v veliko jezo, razdraženost:   togotila ga je zavest lastne nemoči ; zavlačevanje je delavce vse bolj togotilo ; s svojo mirnostjo jih je zelo togotila

togotljív   -a -o prid. ( ī í )
1. ki se (rad) zelo razjezi, razdraži:   že od nekdaj je bil togotljiv ; postati togotljiv
2. ki izraža, kaže veliko jezo, razdraženost:   togotljivo kričanje, vedenje

togotljívost   -i ž ( í )
lastnost togotljivega človeka:   zaradi svoje togotljivosti je z vsemi sprt

togôtnež   -a m ( ȏ )
ekspr.  togoten človek:   s takim togotnežem nočem imeti opravka

togôtnica   -e ž ( ȏ )
ekspr.  togotna ženska:   pomiriti togotnico

togôtnost   -i ž ( ó )
velika stopnja jeze, razdraženosti:   togotnost ga je minila ; v togotnosti mu je potrgal vse gumbe / težko prenaša njegovo togotnost

togováti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. žalovati , tožiti :   ne toguj, kmalu se vrnemo ; mati toguje po sinu / togovati za starimi časi

tóhel   tôhla  in  tóhla -o  [ tohəu̯ prid. ( ọ́ ó, ọ́ )
star. zatohel :   tohel zrak / tohla beznica

tohlína   -e ž ( í )
star. zatohlost :   tohlina in duh po plesnobi

tohlôba   -e ž ( ó star.
1. zatohlost :   tohloba kleti
2. trohnoba :   v gozdu je dišalo po tohlobi

tohnéti   -ím nedov. ( ẹ́ í star.
1. zaradi kvarjenja dobivati, imeti vonj in okus po plesnivem:   moka tohni
2. trohneti :   les je že začel tohneti

tók 1   -a m , mn.  tokôvi  in  tóki  ( ọ̑ )
1. nepretrgano, v določeni smeri gibajoča se snov, zlasti tekočina, plin:   tok teče, se vrtinči ; zajel ga je topel zračni tok ; prestreči, zaustaviti tok z oviro
// nepretrgano, v določeni smeri gibajoči se del vode v reki, jezeru, morju:   tok nese, zgrabi čoln ; zabresti v tok / spustiti se s čolnom po toku ; plavati proti toku, s tokom / blatni tok v jezeru ; mešanje mrzlih in toplih oceanskih tokov
2. navadno s prilastkom  v strugi tekoča voda:   raziskovati podzemne tokove ; dolžina, širina (rečnega) toka / reka je plovna samo v enem delu svojega toka ; odpadne vode odvajajo neposredno v rečni tok  v reko / potok je spremenil tok  strugo, smer tečenja
3. nepretrgano gibanje zlasti tekočine, plina v določeni smeri:   sredi reke je tok najmočnejši ; tok nastane, pojema, se ustavi ; enakomeren, počasen, vijugast tok ; stalen tok tekočine, zraka ; hitrost, smer toka
4. navadno v zvezi električni tok   gibanje naelektrenih delcev:   električni tok nastane, se prekine ; snov, ki ne prevaja električnega toka / električni tok teče po žici ; izključiti tok
// to gibanje glede na učinek, ki ga povzroča, delo, ki ga opravi:   električni tok ga je stresel, ubil ; varjenje z električnim tokom / ogrevati prostore z električnim tokom  z električno energijo ; preskrba, varčevanje z električnim tokom / gospodinjski, industrijski tok  električna energija, namenjena za uporabnike v gospodinjstvih, v industriji
5. s prilastkom  strnjeno, v določeni smeri premikajoča se skupina ljudi, stvari:   policija je skušala zaustaviti tok demonstrantov ; tok ljudi na cesti
6. s prilastkom  prehajanje ljudi, stvari z enega mesta na drugo na določenem območju:   proučevati selitvene, turistične tokove ; glavni prometni tokovi / kolonizacijski tok
// prehajanje stvari, blaga z enega mesta na drugo v kaki dejavnosti:   gospodarski tokovi ; uvozni in izvozni tokovi / blagovni tokovi ; informacijski tokovi
7. s prilastkom  kar obstaja, se dogaja z nepretrganim sledenjem kakih enot, pojavov:   zaustaviti tok besed ; tok misli, spominov se je pretrgal / obrniti tok dogodkov  potek / z oslabljenim pomenom:  tok časa ; tok dogajanja v pripovedi ; slediti toku razprave  razpravi ; publ.  v toku šolanja je zamenjal več učiteljev  med šolanjem
8. s prilastkom  delovanje, dejavnost na kakem področju, določena s posebnim sistemom idej, sredstev:   filozofski, literarni tokovi v 19. stoletju ; novi politični tokovi / razvojni tokovi v gledališču ; v slikarstvu je prevladal realistični tok  realistična smer
● 
ekspr.  predati se toku  dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin ; ekspr.  plavati proti toku  ne misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje
♦ 
elektr.  anodni tok ; enofazni, trifazni tok ; enosmerni, izmenični tok ; inducirani tok ; jakost toka ; fiz.  energijski tok  količina, določena kot energija, ki jo telo odda ali prejme v časovni enoti ; svetlobni tok  energija, ki jo izseva svetilo v eni sekundi ; toplotni tok  količina, določena kot toplota, ki preide v časovni enoti skozi dani presek ; geogr.  dolnji  ali  spodnji tok reke  zadnji del reke blizu izliva ; morski tok  premikanje površinske morske vode v določeni smeri ; Zalivski tok  topli morski tok, ki teče iz Mehiškega zaliva čez severni Atlantik mimo Skandinavije proti Severnemu ledenemu morju ; lit.  tok zavesti  pripovedna tehnika, ki podaja navidezno neurejeno sledenje misli, čustev, asociacij literarne osebe ; med.  beli tok  bel ali rumenkast izcedek iz nožnice ; meteor.  navzdolnji, navzgornji zračni tok ; vzponski tok  tok poševno ob pobočju ali frontalnih površinah dvigajočega se zraka

tòk 2   tudi  tók tóka m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
vrečica ali škatlica za hranjenje majhnih predmetov:   spraviti očala v tok ; usnjen tok za nalivno pero ; tok s ključi
// podolgovata priprava za hranjenje, nošenje predmetov, ki se tesno prilega predmetu:   spraviti dežnik v tok ; tok za pištolo

tòk 3   medm. ( ȍ )
posnema glas pri trkanju, udarcu:   potrkalo je na vrata: tok, tok, tok ; tok, tok, je udarjal s pečatom
// posnema odsekan glas pri hoji:   tok, tok, tok, so se bližali koraki

tokáj   -a m ( ȃ )
1. agr.  trta z grozdi s srednje velikimi zlato rumenimi jagodami, ki se goji v Vipavski dolini in Brdih:   gojiti tokaj in merlot
2. kakovostno belo vino iz grozdja te trte:   piti tokaj / briški tokaj

tokájec   -jca m ( ȃ )
desertno vino iz okolice Tokaja na Madžarskem:   piti tokajec ; privoščiti si tokajca

tokáta   tudi  toccata -e  [ tokáta ž ( ȃ )
glasb.  krajša, svobodno oblikovana skladba za glasbila s tipkami:   igrati tokato / Bachova tokata in fuga v d-molu

tokáva   -e ž ( ȃ )
ozka dolina s potočno, hudourniško strugo:   gamsi so se zadrževali po tokavah ; soteske, grape in tokave
// površinska ali podzemeljska struga, navadno v kraškem svetu:   rov prečka tokavo ; podzemeljska tokava

tokljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr.  dajati odsekane glasove pri hoji:   tokljati po cesti

tokokróg   -a m ( ọ̑ )
elektr.  pot, po kateri lahko teče električni tok:   prekiniti tokokrog ; vključiti ampermeter v tokokrog ; sklenjen, zaprt tokokrog

tokomér   -a m ( ẹ̑ )
električni števec:   namestiti tokomer

tókov   -a -o  ( ọ̑ )
pridevnik od tók:   tokova smer

tokôven   tudi  tókoven -vna -o prid. ( ō; ọ̑ )
nanašajoč se na tók:   tokovna smer / tokovni pojavi
 
elektr.  tokovni impulz ; tokovni krog števca, merilnega instrumenta  del števca, merilnega instrumenta, skozi katerega teče merjeni tok ; tokovni odjemnik  naprava za odvzemanje električnega toka

tokovína   -e ž ( í )
knjiž.  plačilo za porabljeni električni tok:   obračunati, povišati tokovino ; inkasant tokovine

tokôvnica   -e ž ( ȏ )
fiz.  črta, ki kaže smer toka delcev snovi v danem trenutku:   tokovnice se premikajo, tečejo vzporedno ; glavne tokovnice / električne tokovnice ; vodne, zračne tokovnice

tokôvničen   -čna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na tokovnico:   tokovnična smer / tokovnična oblika telesa  oblika telesa, ki povzroča čim manjši vodni, zračni upor

tokôvnik   -a m ( ȏ )
elektr.  transformator za merjenje toka:   visokonapetostni tokovnik

tokovòd   -óda m ( ȍ ọ́ )
električni vod:   napeljati tokovod / električni tokovod

tokovóden   -dna -o  ( ọ̄ )
pridevnik od tokovod:   tokovodna žica

tokovódnik   -a m ( ọ̑ )
elektr.  (električni) vodnik:   zamenjati tokovodnik ; upor tokovodnika

tókraj 1   prisl. ( ọ̑ )
star. tostran 1 tokraj so polja, onkraj pa gozdovi

tókraj 2   predl. ( ọ̑ )
star. tostran 2 ljudje s tokraj in onkraj meje sodelujejo

tókrat   prisl. ( ọ̑ )
izraža, da se dejanje dogaja ob tej priložnosti, v tem času, v tem trenutku:   naša ekipa tokrat nastopa precej oslabljena ; tokrat nas ne bodo prehiteli ; tokrat se niso sporazumeli ; naj le pazi, tokrat se bo ujel / ekspr.  samo tokrat edinkrat vas prosim

tókraten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
ki je, se dogaja tokrat:   rezultate prejšnjih odprav so tokratna odkritja še potrdila ; tokratnih pogajanj se udeležujejo tudi neuvrščene države

tóksičen   -čna -o prid. ( ọ́ )
1. nanašajoč se na toksin:   toksične bakterije / toksično obolenje
2. knjiž. strupen 2 toksična snov ; tolikšna doza zdravil je toksična / toksične lastnosti / toksične poškodbe  poškodbe zaradi zastrupitve

tóksičnost   -i ž ( ọ́ )
biol.  lastnost, značilnost toksičnega:   toksičnost bacilov, bakterij
// knjiž. strupenost :   ugotavljati toksičnost snovi

toksikológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za toksikologijo:   ugleden, znan toksikolog ; kemik in toksikolog / klinični, okoljski toksikolog

toksikologíja   -e ž ( ȋ )
veda o strupenih snoveh in njihovem učinkovanju:   osnove toksikologije ; inštitut, oddelek, zavod za toksikologijo ; toksikologija in ekologija / eskperimentalna, genetska toksikologija ; forenzična toksikologija

toksikolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na toksikologe ali toksikologijo:   toksikološka preiskava / toksikološki laboratorij

toksikomaníja   -e ž ( ȋ )
bolezenska sla po uživanju strupenih snovi:   zdraviti se zaradi toksikomanije / alkoholna toksikomanija

toksín   -a m ( ȋ )
biol.  strup nekaterih mikroorganizmov ali nekaterih drugih rastlin in živali, ki v organizmu povzroča nastajanje protiteles:   bakterije izločajo toksine / rastlinski, živalski toksin

tokšov   gl. talkshow

tólar   -ja m ( ọ̄ )
1. od 8. oktobra 1991 do 14. januarja 2007  denarna enota Republike Slovenije:   plačevati s tolarji ; milijon tolarjev ; cena, znesek v tolarjih ; varčevanje v tolarjih ; zamenjava tolarjev z evri / slovenski tolar [SIT]
2. nekdaj  avstrijski in nemški veliki srebrnik, kovan od 16. do 19. stoletja:   plačati s tolarji ; kot tolar velike oči / križati tolar  križavec ; šmarni tolar  z Marijino podobo na eni strani

tólarček   -čka m ( ọ́ )
ekspr.  manjšalnica od tolar:   prihraniti, zaslužiti kakšen tolarček ; šelesteči tolarčki ; milijon, milijarda tolarčkov / v žepu je imel samo tri tolarčke / šmarni tolarček

tólarski   -a -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na tolar:   tolarski bankovec, kovanec ; sto tolarskih tisočakov ; tolarska bančna vloga / tolarska protivrednost

tolážba   -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od tolažiti:   tolažba je bila brezuspešna ; v stiski je človek potreben tolažbe ; iskati tolažbo pri prijateljih, v pitju ; neučinkovita, slaba tolažba / misel nanjo mu je v tolažbo
2. kar tolaži, potolaži:   uspeh je zanj največja tolažba / duhovna, verska tolažba / dajati tolažbo  tolažiti

toláženje   -a s ( á )
glagolnik od tolažiti:   tako tolaženje jo je razjezilo

tolažílen   -lna -o prid. ( ȋ )
ki tolaži:   tolažilne besede ; tvoje govorjenje ni tolažilno / dobiti tolažilno nagrado
● 
šport. žarg.  tolažilno tekmovanje  dodatno tekmovanje posameznikov ali moštev za uvrstitev od določenega mesta naprej

tolažílka   -e  [ tolažiu̯ka in tolažilka ž ( ȋ )
tolažnica :   tolažilka je ni mogla pomiriti / ekspr.  čela se je dotaknila roka tolažilka

tolažílo   -a s ( í )
knjiž.  kar tolaži, potolaži; tolažba :   pesem mu je bila tolažilo ob prijateljevi smrti / v delu išče tolažila / ta misel mi je v tolažilo
 
rel.  prejeti tolažila vere  zakramente za umirajoče

tolažíti   in  tolážiti -im,  in  tolážiti -im nedov. ( ī á ȃ; á ȃ )
1. delovati, vplivati na koga tako, da bi bil manj žalosten, nesrečen, vznemirjen:   mati tolaži jokajočega otroka ; tolažiti se s srečnim naključjem / tolaži nas misel, da se kmalu vrneš / saj bo bolje, jo je tolažil
2. zadovoljevati svojo potrebo, željo po hrani, pijači:   tolažiti lakoto ; z vinom si je tolažil žejo
3. nav. ekspr.  povzročati, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito:   tolažiti jezo, žalost / tolažiti bolečino

tolažljív   -a -o prid. ( ī í )
ki tolaži:   njen glas je bil tolažljiv ; tolažljiva misel, novica

tolažníca   -e ž ( í )
ženska, ki tolaži:   mati je bila edina tolažnica ; prijazna tolažnica ; tolažnica v nesreči / ekspr.  pesem tolažnica

tolažník   -a m ( í )
kdor tolaži:   mož ji je bil tolažnik in spodbujevalec ; tolažnik obupanih ; tolažnik v žalosti / ekspr.  spanec tolažnik

tôlčenec   -nca  [ tou̯čenəc m ( ȏ )
grad.  ročno drobljeno kamenje:   mešati pesek s tolčencem

tôlčenje   -a  [ tou̯čenje s ( ó )
glagolnik od tolči:   zaslišalo se je tolčenje s kladivom ; močno, rahlo tolčenje / tolčenje kamenja / tolčenje orehov / umiriti tolčenje srca

tôlči   tôlčem  [ tou̯či nedov. , tôlci tôlcite  in  tolcíte; tôlkel tôlkla  ( ó )
1. slišno, navadno močneje udarjati:   delavci tolčejo ; tolči po bobnu, vratih ; tolkla ga je po hrbtu, ker se mu je zaletelo ; od jeze tolči po mizi ; tolči s kladivom ; žolna tolče s kljunom po deblu ; pri plesu je s petami tolkel ob tla ; enakomerno, močno, rahlo tolči / veje so jih tolkle po obrazu / dež tolče po šipah ; razburkano morje je tolklo ob obalo
2. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem
a) delati iz česa majhne, drobne dele:   tolči kamenje, poper ; tolči v možnarju ; tolči grude z motiko / tolči jabolka za mošt
b) odstranjevati lupino:   tolči lešnike, orehe
c) odstranjevati kaj sploh:   tolči omet z zidu
3. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem obdelovati:   tolči glino ; tolči po perilu, razbeljenem železu / tolči maslo  mesti ; tolči smetano  stepati / ekspr.  mešalnik tolče tudi sneg  dela, meša
4. močno udarjati z namenom povzročiti bolečino:   tolči konja ; tolči koga s pestjo
// pog. tepsti , pretepati :   vsak dan ga tolče
5. nav. 3. os., ekspr.  močno padajoč udarjati ob podlago:   spet dežuje, vmes pa tolče toča ; toča tolče po strehi, šipah
6. ekspr.  dajati močne, kratke glasove pri delovanju:   brzojav tolče ; po vinogradih tolčejo klopotci / ura tolče tri  bije ; brezoseb.  v zvoniku tolče polnoč / v motorju nekaj tolče
7. ekspr.  iti, hoditi trdo udarjajoč ob podlago:   dolgo smo tolkli po kamnitem tlaku / šla sva po bližnjici, da ne bi tolkla trde ceste / pot, ki jo je tolkel dvakrat na dan  po kateri je šel, hodil ; pog.  skupaj jo tolčeta navkreber
8. ekspr.  delati sunkovite gibe z delom telesa, navadno zaradi razburjenosti:   pes tolče z repom ; tolči s krili
9. ekspr.  močno biti, utripati:   srce glasno, hitro, razburjeno tolče ; srce mu tolče kot kladivo / knjiž.  kri mu je tolkla v sencih ; brezoseb.  v glavi mi tolče
10. ekspr.  silovito vojaško napadati, zlasti s streljanjem:   tolkla sta jih dva bataljona ; tolči sovražnika iz zasede
// silovito streljati:   z brzostrelko tolči po kom ; z brega tolči na cesto, proti hiši / pod njimi je tolkel mitraljez / letala so tolkla mesta  silovito bombardirala
11. publ., navadno v zvezi s po kritizirati , napadati :   če le more, tolče po svojih nasprotnikih / kritika tolče po idejni osnovi dela
12. ekspr.  povzročati škodo, težave; prizadevati :   kmete tolčejo slabe letine ; tolče nas naša neodločnost / davki tolčejo trgovino
13. ekspr.  s težavo govoriti kak jezik:   madžarščino že malo tolče ; slabo, za silo tolče nemščino
// govoriti kak jezik sploh:   francoščino pa že dobro tolčeš ; tekoče smo tolkli po rusko
14. ekspr. živeti , shajati 2 laže bi tolkli, če bi imel redno delo ; nekako že tolčemo / tolči pomanjkanje, revščino  živeti v pomanjkanju, revščini ; kakšno življenje tolčete tukaj  kako živite
● 
ekspr.  vse leto tolčejo krompir  jedo ; ekspr.  ljudje so tolkli lakoto  so bili lačni ; ekspr.  tolči rekord  presegati ; publ.  določilo tolče zakon  je v nasprotju z njim ; slabš.  tolči mimo, v prazno  govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva
♦ 
etn.  tolči kozo  otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili ; šport.  tolči žogo čez mrežo  v skoku z močnim udarcem navzdol pošiljati žogo v nasprotnikovo polje

tolédo   -a m ( ẹ̑ )
obrt.  okras, zlasti na perilu, ki nastane, če se na vsake štiri niti vodoravno in navpično po štiri niti potegnejo iz tkanine, druge pa obšijejo:   ažur in toledo

toleránca   -e ž ( ȃ )
1. lastnost tolerantnega človeka, strpnost:   pohvalili so njegovo toleranco ; biti znan po toleranci ; reševati vprašanje z veliko toleranco / politična, verska toleranca
2. toleriranje :   toleranca napak
3. med.  sposobnost organizma, da brez (večjih) negativnih posledic prenaša določene snovi:   preizkusiti toleranco / toleranca za zdravilo
4. teh.  največja dopustna razlika med predpisano in doseženo velikostjo, količino in kakovostjo česa:   toleranca je pol milimetra ; določiti toleranco ; dovoljena, minimalna, zelo nizka toleranca
♦ 
gozd.  rastiščna toleranca  sposobnost prilagajanja različnim rastiščem ; psih.  frustracijska toleranca  sposobnost prenašanja frustracij brez neprilagojenega reagiranja, vedenja

toleránčen   -čna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na toleranco:   tolerančna stopnja
2. med.  ki ga organizem prenese brez (večjih) negativnih posledic:   tolerančna doza zdravila, sevanja
● 
zastar.  tolerančna hiša  javna hiša
♦ 
teh.  tolerančno polje  dopustna razlika med predpisanimi in doseženimi merami česa ; zgod.  tolerančni patent  v stari Avstriji  zakon, izdan leta 1781, s katerim je protestantom, kalvincem in pravoslavnim dovoljeno zasebno opravljanje bogoslužja

toleránten   -tna -o prid. ( ȃ )
1. ki dopušča o določeni stvari drugačno, nasprotno mnenje, nazor, strpen:   toleranten človek, razpravljavec ; v tem pogledu je toleranten ; biti toleranten do drugače mislečih / tolerantno stališče
2. ki dopušča, da obstaja kaj, do česar ima osebek odklonilen odnos:   v tej državi so tolerantni do prostitucije ; toleranten do uživanja mamil
3. med.  katerega organizem brez (večjih) negativnih posledic prenaša določene snovi:   toleranten proti alkoholu ; toleranten za zdravilo

tolerántnost   -i ž ( ȃ )
1. lastnost tolerantnega človeka, strpnost:   znan je po svoji tolerantnosti do nasprotnikov ; nesmiselna, velika tolerantnost / tolerantnost stališč
2. med.  sposobnost organizma, da brez (večjih) negativnih posledic prenaša določene snovi:   preizkusiti tolerantnost / tolerantnost za zdravilo

toleríranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od tolerirati:   toleriranje drugačnih nazorov / toleriranje manjših napak pri izdelkih

tolerírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. dopuščati, da ima kdo o določeni stvari drugačno, nasprotno mnenje, nazor:   tolerirati drugače misleče / tu si tujec, ki ga tolerirajo, nimajo pa ga radi / tolerirati ideje, nazore
2. dopuščati, da obstaja kaj, do česar ima osebek odklonilen odnos:   tolerirati krajo in goljufanje ; uživanja mamil ne tolerirajo / tolerirati manjšine, verske ločine / knjiž.  nikakor ne morem tolerirati, da se tako vedeš
// dopuščati kaj nezaželenega, negativnega kot še sprejemljivo:   tolerirati manjše napake ; tolerirati razlike med teorijo in prakso

tóléten   -tna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
knjiž. letošnji :   toletni pridelek

tóli   prisl. ( ọ̑ star.
1. toliko :   ni bila toli odločna, da bi kaj storila / poznal ga je kolikor toli dobro / ali je nisi že toli tolikrat slišal
2. tako :   stopili so na toli zaželena domača tla / ni bil več toli hiter kot včasih

tóličkaj   prisl. ( ọ̑ )
ekspr. toliko :   toličkaj ga pa že poznam, da mu lahko zaupam

tóličko   prisl. ( ọ̑ )
ekspr. toliko :   toličko časa pa že imamo, da to popijemo / niti toličko nisem kriv
● 
ekspr.  pri knjigi je toličko da ne zaspal  skoraj ; star.  toličko da je izvedel, od kod prihajata, ju je začel spraševati  kakor hitro

tolíge   -líg ž mn. ( í ȋ )
nar. vzhodno samokolnica :   voziti gnoj s toligami

tólik   -a -o zaim. ( ọ̑ )
1. tolikšen :   dvakrat tolik obseg knjige ; izguba je tolika kot lani ; hiša je bila tolika, da so imeli vsi dovolj prostora / kljub tolikim pripravam so marsikaj spregledali ; z dobrim gospodarjenjem so prišli do tolikega premoženja
2. v prislovni rabi toliko :   redki so sodelovali v tolikih bojih kot on ; s tolikimi pričami boš že dokazal, da imaš prav ; sam.:  tolikim je pomagal

tólikanj   prisl. ( ọ̑ star.
1. toliko :   tolikanj ni nihče prispeval za gradnjo / kesala se je, ker mu je tolikanj zaupala / bil je tolikanj gospodarja, da je znal ceniti zemljo / ta povest se ne odlikuje tolikanj po zgodbi, kolikor po značajih
 
zastar.  kolikanj bolj nesrečna je, tolikanj bolj je vredna usmiljenja  kolikor bolj nesrečna je, toliko bolj je vredna usmiljenja
2. tako :   to za nas ni bilo tolikanj zanimivo ; tolikanj se jim je prikupil, da so ga povabili na obisk

tolikér   -a -o zaim. ( ẹ̑ )
1. toliko vrst:   v tej trgovini prodajajo deset vrst sirov, v sosednji nimajo tolikere izbire
2. ekspr.  izraža veliko število različnih stvari:   po tolikerih doživljajih in vtisih je bila kot prerojena ; radi bi več izvozili, a kaj, ko je to odvisno od tolikerih stvari
3. v prislovni rabi toliko :   obupala je po tolikerih poskusih ; sam.:  tudi on je eden izmed tolikerih, ki bi hoteli samo uživati

tólikič   prisl. ( ọ̑ )
tolikokrat :   kot že tolikič se tudi tokrat ni posrečilo

tóliko   prisl. ( ọ̑ )
1. izraža sorazmernost količine, mere, kot jo določa sobesedilo:   število postelj se je povečalo za sedemkrat, za prav toliko število osebja ; vsaj za toliko se umakni, da pridem mimo / plačaj toliko, kolikor je vredno
// v zvezi toliko in toliko   izraža neznano ali namenoma neimenovano količino ali mero:   ko bi imel toliko in toliko denarja / potrebujemo toliko in toliko moke, toliko sladkorja, masla, jajc
2. nav. ekspr.  izraža veliko količino ali mero:   toliko si imata povedati ; to srečo zasluži, saj je že toliko pretrpela ; pohiti, ne zaostajaj toliko ; po toliko letih ga je komaj spoznala ; s toliko pomagači so delo hitro opravili ; hči nam je povzročila toliko skrbi ; toliko je še ljudi, ki stradajo / ni se mu posrečilo, če se je še toliko trudil
3. izraža količino ali mero v nadrednem stavku, ki je v vzročno-posledičnem razmerju s podrednim stavkom:   toliko je delal, da je zbolel ; toliko ima, da sam ne ve koliko ; počakaj vsaj toliko, da končam ; toliko nas je, da smo si napoti ; nimam toliko časa, da bi jih še čakal / elipt.  toliko, da boš vedel
4. navadno s primernikom  krepi pomen primernika:   ti problemi so toliko resnejši, ker je v državi velika brezposelnost ; ta avtomobil sploh ni njegov. Toliko slabše zanj ; to velja toliko bolj za vas / kolikor bolj je uspevala v šoli, toliko ljubše je bilo staršem ; kolikor več ima, toliko bolj skop je
5. v zvezi s kot, kakor   izraža primerjanje:   zdaj ne sejejo več toliko ajde kot včasih ; ko bi bilo toliko kruha kot besed ; ljudje ne berejo več toliko leposlovnih knjig kakor prej
6. v zvezi kolikor toliko   izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo:   s honorarjem je kolikor toliko povrnil dolgove ; živeli so kolikor toliko dobro ; tudi ti si bil kolikor toliko kriv ; te stvari so nam kolikor toliko znane
7. v zvezi toliko da   izraža težavno uresničitev dejanja:   prisluškovala je pri vratih in toliko da se je še pravočasno umaknila ; s svojo boleznijo toliko da še živi / toliko da se še spominja ; toliko da ga pozdravi
// v vezniški rabi  za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku:   toliko da so poželi žito, že se je začelo slabo vreme ; toliko da je spregovoril, že so mu zaploskali
8. v nikalnih stavkih, v zvezi toliko da   izraža, da je bilo dejanje blizu uresničitve:   toliko da ni padel ; drvel je in toliko da ni povozil otroka ; toliko da se niso stepli zanjo ; toliko da ni umrl od žeje
9. v zvezi vsake toliko časa   izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih:   vsake toliko časa je pogledal na uro ; v kleti se vsake toliko časa zamašijo cevi / elipt.  vsake toliko je čutila potrebo, da se osamosvoji
● 
pog.  dosegel je toliko kot nič  prav nič ; pog.  toliko za danes  izraža zaključek določenega dejanja ; preg.  toliko mora človek usta odpreti, kolikor si upa požreti ; preg.  kolikor glav, toliko misli

tólikodanè   člen. ( ọ̑-ȅ )
knjiž. skoraj :   gledali so nas neprijazno, tolikodane sovražno ; segal je tolikodane do stropa

tólikokrat   prisl. ( ọ̑ )
1. izraža določeno število ponovitev:   vajo je ponovil desetkrat. Drugi niso zmogli tolikokrat / kolikorkrat je poskusil, tolikokrat mu je spodletelo
2. ekspr.  izraža veliko število ponovitev:   tolikokrat so mi pomagali, da se jim moram oddolžiti / tolikokrat ga ni doma  večkrat, mnogokrat

tólikokráten   -tna -o prid. ( ọ̑-ā )
1. ki ima določeno število ponovitev:   dvakratna debelost palca je mera za zapestje, toliko in tolikokratna pa za vrat in za pas
2. ekspr.  ki izraža veliko število ponovitev:   tolikokratnega opozarjanja se je naveličal

tólikoléten   -tna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
ki traja nedoločeno veliko število let:   tolikoletno sodelovanje je dalo dobre rezultate / tolikoletne izkušnje

tólikrat   prisl. ( ọ̑ )
star. tolikokrat :   to so napake, ki se tolikrat ponavljajo ; tolikrat se ji sanja o morju

tólikšen   -šna -o zaim. ( ọ̑ )
1. izraža sorazmernost količine, mere s tem, kar določa sobesedilo:   desetkrat, dvakrat tolikšen obseg ; plačaj tolikšen znesek, kot je potrebno ; nabavili so tolikšne količine hrane, kolikor so jih rabili ; petkrat tolikšna razdalja ; hiša je bila tolikšna, da so imeli vsi dovolj prostora ; ladje so bile tolikšne kot veliki bloki ; kolikršen bo vaš trud, tolikšno bo plačilo
2. nav. ekspr.  izraža veliko količino ali mero:   tolikšne priprave niso potrebne ; pretreslo ga je tolikšno trpljenje ; tolikšnega zanimanja niso pričakovali ; med njima so tolikšna neskladja, da ne moreta živeti skupaj / po tolikšnem času se spet vidiva

tolíti   tólim nedov. ( ī ọ́ )
zastar. tolažiti :   toliti jokajočega otroka

tolkáč   -a  [ tou̯kač m ( á )
1. batu ali kiju podobno orodje, s katerim se kaj s tolčenjem mečka, drobi:   mečkati krompir, peso s tolkačem ; lesen tolkač ; tolkač za poper
2. priprava na vhodnih vratih iz gibljivo pritrjenega obroča in kovinske plošče za trkanje; tolkalo :   potrkati s tolkačem ; medeninast tolkač
3. glasb.  krajša lesena ali kovinska palica z glavico na koncu, s katero se tolče na tolkalo:

tolkáča   -e  [ tou̯kača ž ( á )
tolkač :   zmečkati krompir s tolkačo

tolkálce   -a  [ tou̯kalce s ( ā )
manjšalnica od tolkalo:   okrašeno bronasto tolkalce
 
glasb.  lesena ali kovinska paličica z glavico ali metlico na koncu, s katero se tolče na tolkalo

tolkálec   -lca  [ tou̯kalca tudi tou̯kau̯ca m ( ȃ )
kdor igra na tolkalo:   tolkalci in pihalci

tolkálo   -a  [ tou̯kalo s ( á )
1. priprava na vhodnih vratih iz gibljivo pritrjenega obroča in kovinske plošče za trkanje:   potrkati s tolkalom ; bronasto tolkalo / tolkalo na vratih
2. batu ali kiju podobno orodje, s katerim se kaj s tolčenjem mečka, drobi; tolkač :   treti poper s tolkalom ; kovinsko, leseno tolkalo
3. glasbilo, na katero se igra s tolčenjem na napeto opno, ploščo:   boben, činele in druga tolkala

tôlkec   -kca  [ tou̯kəc m ( ȏ )
nar. štajersko mošt , jabolčnik :   prinesla je tolkec na mizo

tolkljáti   -ám  [ tou̯kljati nedov. ( á ȃ )
na rahlo tolči:   s prsti tolkljati po mizi / dež tolklja po strehi

tôlkovec   -vca  [ tou̯kovəc m ( ó )
nar. mošt , jabolčnik :   piti tolkovec

tolmáč   -a m ( á )
1. kdor se (poklicno) ukvarja z neposrednim ustnim prevajanjem pogovorov:   najeti tolmača ; biti za tolmača ; odgovoriti po tolmaču ; dober, slab tolmač ; tolmač za italijanski jezik / konsekutivni tolmač  ki besedilo tolmači v sklopih po tem, ko govorec neha govoriti / star.  tolmač iz angleščine  prevajalec
 
knjiž.  besedilom je dodal tolmač  slovar
 
pravn.  tolmač  uradno imenovan prevajalec za tuji jezik ali za znake gluhonemih v sodnem ali upravnem postopku ; stalni sodni tolmač
2. rač.  program, ki ukaze v izvorni kodi sproti pretvarja v ukaze v strojnem jeziku in sproža njihovo izvajanje:   v skriptni kodi tolmač samodejno pretvarja podatkovne tipe v izrazih ; predvajalnik, tiskalnik ima vgrajen tolmač za skriptni jezik
3. star. razlagalec , pojasnjevalec :   tolmač pesnikovega dela / tolmač predpisov
4. star. igralec , interpret :   zelo dober tolmač znanih dramskih likov

tolmáčenje   -a s ( á )
glagolnik od tolmačiti:   tolmačenje iz nemščine / konsekutivno tolmačenje  pri katerem tolmač besedilo tolmači v sklopih po tem, ko govorec neha govoriti / njena tolmačenja so neprepričljiva / tolmačenje družbenih pojavov / uradno tolmačenje zakona

tolmáčica   tudi  tolmačíca -e ž ( ā; í )
tolmačka :   prevajalka in tolmačica

tolmáčiti   -im nedov. ( á ȃ star.
1. prevajati :   tolmačiti pogovor ; tolmačiti iz nemščine v slovenščino
2. razlagati , pojasnjevati :   tolmačiti komu svoje načrte / njegov molk si je napačno tolmačila / tolmačiti predpise / vzgojo so drugače tolmačili  gledali nanjo, jo pojmovali
3. igrati , interpretirati :   vlogo tolmači mlajša igralka

tolmáčka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z neposrednim ustnim prevajanjem pogovorov:   biti za tolmačko ; spretna tolmačka ; tolmačka za angleški jezik / tolmačka za znakovni jezik

tolmínec   -nca m ( ȋ )
1. nekdaj  žepni nož z ukrivljenim rezilom, kovan na Tolminskem:   rezati s tolmincem
2. agr.  krompir domače sorte z belkastim mesom:   tolminec je dobro obrodil

tolmínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Tolmin:   tolminski hribi / tolminska knjižnica
 
gastr.  tolminski sir  trdi sir pikantnega okusa z redkimi luknjami ; zgod.  tolminski punt  kmečki upor leta 1713, ki se je s Tolminskega razširil na sosednje pokrajine

tolmún   -a m ( ȗ )
poglobljeni del rečne struge ali jezerskega dna, kjer dela voda vrtinec:   vreči kamen v tolmun ; globok tolmun / jezerski, rečni tolmun ; pren., knjiž.  tolmun pozabe

tolmúnast   -a -o prid. ( ȗ )
podoben tolmunu:   tolmunasta vdolbina

tolmúnček   -čka m ( ȗ )
manjšalnica od tolmun:   v tolmunčku plavajo ribe ; globok tolmunček

tolováj   -a m ( ȃ )
1. star.  kdor napada, ropa in ubija ljudi; razbojnik :   napadli so ga tolovaji ; nevaren tolovaj ; tihotapci in tolovaji
2. ekspr.  ničvreden, malovreden človek:   druži se s samimi tolovaji / kot psovka  izgini, tolovaj
// neugnan, razposajen človek, zlasti otrok:   ti tolovaj ti, ali boš vse polomil

tolovájiti   -im nedov. ( ā ȃ )
star.  delovati, živeti kot tolovaj:   vse življenje je tolovajil

tolovájka   -e ž ( ȃ )
star.  ženska, ki napada, ropa in ubija ljudi; razbojnica :   zaslišati tolovajko

tolovájski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tolovaje:   tolovajsko skrivališče / tolovajski napad / tolovajska tolpa

tolovájstvo   -a s ( ȃ )
1. star. razbojništvo :   kaznovati koga zaradi tolovajstva
2. ekspr.  ničvredno, malovredno dejanje:   to je tolovajstvo, ne pa junaštvo

tôlpa   -e ž ( ó )
1. slabš.  organizirana skupina ljudi, ki se ukvarja z nezakonito, nedovoljeno dejavnostjo:   odkriti, uničiti tolpo ; oborožena tolpa ; ponarejevalska, tihotapska tolpa ; tolpa žeparjev ; vodja tolpe / krasti v tolpah
2. slabš.  skupina ničvrednih, malovrednih ljudi:   okrog njih so se zbirale grozeče tolpe ; prišel je s svojo tolpo
3. star.  skupina ljudi:   tolpa otrok, radovednežev
// trop 3 , krdelo :   tolpa ovc / volkovi so se zbirali v tolpe

tôlpoma   prisl. ( ō )
knjiž.  v tolpah:   uporniki so tolpoma plenili po mestu / tolpoma se upirati  množično

tôlst   -a -o  [ tou̯st prid. ( ȏ ó knjiž.
1. ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa; debel :   puran je tolst ; tolsta krava ; tolst kot prašič / tolst trebuh ; tolsta zadnjica / tolsti prsti
2. ki ima, vsebuje (razmeroma) veliko maščobe, masti; masten :   tolsto meso / tolsto kosilo
● 
knjiž.  tolst glas, smeh  globok, nizek ; knjiž., ekspr.  imeti tolsto denarnico  imeti veliko denarja
♦ 
etn.  tolsti četrtek  debeli četrtek ; zool.  tolsta plavut  neparna plavut pri lososih, postrvih, ležeča med hrbtno in repno plavutjo

tolstíca   -e  [ tou̯stica ž ( í )
vrtn.  okrasna rastlina z mesnatimi listi in rožnatimi, rdečimi ali belimi cveti, Crassula:   gojiti tolstice

tolstíka   -e  [ tou̯stika ž ( í )
vrtn. tolstica :   gojiti tolstike

tôlstnica   -e  [ tou̯stnica ž ( ȏ knjiž.
1. podkožna maščoba:   odstraniti tolstnico ; debela tolstnica
2. debela ženska:   všeč so mu tolstnice

tolsto...   [ tou̯sto prvi del zloženk
nanašajoč se na tolst:   tolstoličen, tolstonog

tolstojánec   -nca m ( ȃ )
pristaš tolstojanstva:

tolstojánstvo   -a s ( ȃ )
Tolstojev moralni in socialni nauk, ki temelji na evangeljskih načelih:   pristaš tolstojanstva

tolstójevec   -vca m ( ọ̑ )
pristaš tolstojanstva:

tolstolíčen   -čna -o  [ tou̯stoličən prid. ( ī ȋ )
knjiž. debeloličen :   tolstoličen človek

tolstorép   in  tolstorèp -épa -o  [ tou̯storep prid. ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
agr., v zvezi tolstorepa ovca   ovca z veliko tolšče v repu, ki se goji zaradi mesa in volne:   gojiti tolstorepe ovce

tolstorépka   -e  [ tou̯storepka ž ( ẹ̑ )
agr.  tolstorepa ovca:   gojiti tolstorepke

tolstorít   -a -o  [ tou̯storit prid. ( ȋ ī )
nizko  ki ima debelo zadnjico:   tolstorita natakarica

tolstorítnica   -e  [ tou̯storitnica ž ( ȋ )
nizko  ženska, ki ima debelo zadnjico:   stregla je visoka tolstoritnica

tôlstost   tudi  tolstóst -i  [ tou̯stost ž ( ó; ȏ )
knjiž. debelost :   zaradi tolstosti se ni mogel skloniti

tôlšča   -e  [ tou̯šča ž ( ó )
1. trdna ali tekoča, v vodi netopna organska snov, ki se uporablja za človeško prehrano in v tehniki:   meriti tolščo v mleku / rastlinska, živalska tolšča
2. trdna, mazava, v vodi netopna organska snov, pridobljena iz maščobnega tkiva; mast :   kitova, zajčja tolšča
● 
na trebuhu se mu je nabrala tolšča  plast podkožne maščobe ; nar.  stari polhi so v tolšči  so debeli ; ekspr.  njegov obraz se utaplja v tolšči  je zelo debel

tolščák   -a  [ tou̯ščak m ( á knjiž.
1. debel človek:   neroden tolščak
2. zastar. pingvin :   odprava proučuje življenje tolščakov
♦ 
bot.  divja ali kultivirana rastlina z mesnatim steblom in mesnatimi listi ter belimi, rumenimi ali rdečimi cveti, Portulaca

tolščàt   -áta -o  [ tou̯ščat prid. ( ȁ ā )
star. debel :   tolščat prašič

tolščávost   -i  [ tou̯ščavost ž ( á )
knjiž. debelost :   tolščavost ga ovira pri gibanju

tôlščen   -čna -o  [ tou̯ščən prid. ( ȏ )
maščoben :   tolščne blazinice / tolščno tkivo

tolščénka   -e  [ tou̯ščenka ž ( ẹ̄ )
zool.  neparna plavut pri lososih, postrvih med hrbtno in repno plavutjo:

tolščíca   -e  [ tou̯ščica ž ( í )
knjiž. debelost :   nagnjenost k tolščici

tolščôba   -e  [ tou̯ščoba ž ( ó )
star. maščoba :   v tkivu se nabira tolščoba

tolščôben   -bna -o  [ tou̯ščobən prid. ( ó ō )
star. maščoben :   tolščobne kapljice

tolščôbnost   -i  [ tou̯ščobnost ž ( ó )
star. mastnost :   tolščobnost mleka

toluén   -a m ( ẹ̑ )
kem.  brezbarvna, vnetljiva tekočina za izdelovanje lakov, razstreliva:   topilo toluen ; molekule toluena ; toluen in benzen

toluól   -a m ( ọ̑ )
kem. toluen :   topilo toluol

tóm   -a m ( ọ̑ )
knjiž. zvezek , knjiga :   slovar bo izšel v petih tomih

tomahávk   -a m ( ȃ )
pri severnoameriških Indijancih  bojna sekira:   nositi tomahavk

Tomáž   -a m ( ȃ )
ekspr., v zvezi neverni Tomaž   kdor (česa) ne verjame:   ne bodi tak neverni Tomaž ; tudi najbolj neverne Tomaže je prepričal

Tomážev   -a -o prid. ( ȃ )
agr., v zvezi Tomaževa žlindra in tomaževa žlindra   Thomasov fosfat:   gnojiti s Tomaževo žlindro

tómbak   -a m ( ọ̑ )
metal.  med z majhnim odstotkom cinka:

tómbola   -e ž ( ọ̑ )
1. igra na srečo, pri kateri o dobitkih odloča izžrebanje številk:   igrati se tombolo ; pren., ekspr.  življenje je tombola
// garnitura za to igro:   kupiti tombolo
2. vse izžrebane številke na tombolski srečki:   imeti tombolo
// največji dobitek pri tomboli:   zadeti tombolo ; pren., ekspr.  taka žena je prava tombola
3. javna prireditev, na kateri se igra taka igra:   prirediti tombolo ; iti na tombolo / gasilska tombola

tómbolski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na tombolo:   izklicevati tombolske številke / tombolska kartica  kartica s polji z že vpisanimi številkami, ki se pri igri žrebajo

tómi   -ja m ( ọ̑ )
v angleškem okolju  navadni vojak:   polkovniki, stotniki in tomiji

tomíst   -a m ( ȋ )
filoz.  pristaš tomizma:   tomist in aristotelik

tomístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na tomiste ali tomizem:   tomistični način razmišljanja / tomistična filozofija

tomízem   -zma m ( ī )
filoz.  filozofska smer, ki temelji na osnovnih načelih filozofije Tomaža Akvinskega:   pripadniki tomizma ; tomizem in skotizem

tomográf   -a m ( ȃ )
naprava za globinsko slikanje trdnega telesa:   magnetnoresonančni tomograf ; računalniški tomograf ; preiskava s tomografom

tomografíja   -e ž ( ȋ )
med.  rentgensko slikanje telesnih organov v plasteh:   tomografija vratne hrbtenice / računalniška tomografija [CT]  rentgensko slikanje organov v različnih presekih z uporabo računalnika

tomográm   -a m ( ȃ )
slika, narejena z metodo globinskega slikanja trdnega telesa:   narediti krvno sliko in (računalniški) tomogram

tómos   -a m ( ọ̑ )
kolo z motorjem ali lažje motorno kolo tovarne Tomos:   voziti se s tomosom

tómšičevec   -vca m ( ọ̑ )
pog., med narodnoosvobodilnim bojem  borec Tomšičeve brigade:   tomšičevci so prebili obroč

tón   -a m ( ọ̑ )
1. zvok določene višine, trajanja, jakosti in barve:   zaigrati, zapeti ton ; znižati, zvišati ton ; dolg, kratek ton ; glasen, tih ton ; nizek, visok ton ; jakost tona ; melodija iz osmih tonov
2. vsaka od barv iste barvne osnove, ki se od drugih loči po kaki lastnosti:   ta ton mi je všeč ; tapete so v istem tonu kot preproge ; na sliki prevladujejo modri toni ; svetel, temen ton ; topli, veseli, živahni toni / barvni ton
// z izrazom količine  svetlostna stopnja vsake od barv iste barvne osnove:   stena naj bo za kakšen ton temnejša od vrat ; ponaredek je za več tonov svetlejši
3. ed., navadno s prilastkom  način izražanja, zlasti govorjenja, pisanja:   moti me tvoj cinični ton ; v prijateljskem tonu napisano pismo ; priznavajoč ton kritike
4. knjiž., s prilastkom značilnost , posebnost :   modernistični toni pesnikovih zgodnjih stvaritev / ed.:  politične razmere dajejo ton kulturniškemu razpravljanju ; melanholičnost je osnovni ton njegovega pripovedništva / z oslabljenim pomenom  njegove pesmi označujejo toni ironije
● 
pog.  s pravilnim dihanjem dobimo pri petju lep ton  glas ; ekspr.  obdolžili so ga neobjektivnosti takoj, ko je nekoliko zvišal ton  glasneje, odločneje spregovoril ; rad. žarg.  slika in ton  zvočni zapis
♦ 
fiz.  ton  zvok z eno samo sinusno sestavino določene frekvence ; fiz., glasb.  komorni ton  ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov ; glasb.  alikvotni toni  sozveneči z osnovnim tonom ; harmonični delni ton  delni ton, katerega višina je celoštevilčni mnogokratnik višine osnovnega tona ; osnovni ton  najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; prvi, najnižji harmonični delni ton, ki daje tonu višino ; vodilni ton ; barva tona  lastnost tona, odvisna od števila in jakosti alikvotnih tonov ; ton a, e ; jezikosl.  (osnovni) ton  odvisen od števila periodičnih tresljajev glasilk ; nizki ton  nizko, rastoče izgovorjen tonem ; visoki ton  visoko, padajoče izgovorjen tonem

tóna   -e ž ( ọ̑ )
utežna mera, 1000 kg:   tri tone [3 t] premoga / tovor tehta štiri tone / ekspr.  imeti (na) tone zalog  zelo veliko
♦ 
navt.  brutoregistrska tona  enota za merjenje (vse) ladijske prostornine, 2,8 m 3 ; netoregistrska tona  enota za merjenje ladijske prostornine za tovor in potnike, 2,8 m 3 ; registrska tona  enota za merjenje ladijske prostornine, 2,8 m 3 ; teh.  metrska tona  utežna mera, 1000 kg

tonácija   -e ž ( á )
knjiž.  rahla obarvanost v določenem (barvnem) tonu:   prevladuje svetla tonacija zgradb

tonálen   -lna -o prid. ( ȃ )
glasb.  melodično in harmonsko urejen na osnovi določene tonalitete:   tonalna skladba / tonalni sistem

tonalít   -a m ( ȋ )
petr.  globočnina, sestavljena iz plagioklaza, kremena in rogovače ali biotita:   lomiti tonalit ; pohorski tonalit

tonalíten   -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tonalit:   gozd na tonalitni podlagi / tlakovati vežo s tonalitnimi kockami

tonalitéta   -e ž ( ẹ̑ )
glasb.  hierarhična povezanost tonov in akordov s toniko:   tonaliteta skladbe / skladba je v C-durovi tonaliteti ; osnovna tonaliteta je h-mol

tonálnost   -i ž ( ȃ )
1. glasb.  melodična in harmonska urejenost na osnovi določene tonalitete:   v njegovih skladbah se prepletata tonalnost in atonalnost
2. um.  lastnost, značilnost, določena z (barvnimi) toni:   tonalnost slike ; barvno polnost nadomešča siva tonalnost
● 
knjiž.  ponavljanje teh besed daje pesmi čustveno tonalnost  obarvanost

tonáža   -e ž ( ȃ )
navt.  ladijska prostornina, merjena v registrskih tonah:   ladja z veliko tonažo / ladijska tonaža
 
publ.  država ima že precejšnjo tonažo  precej veliko ladjevje

toném   -a m ( ẹ̑ )
jezikosl.  pomenskorazločevalna višina, potek tona v zlogih, besedah:   razločevati toneme ; akut in drugi tonemi

tonemátičarka   -e ž ( á jezikosl.
ženska, ki besedam ugotavlja, določa vrsto tonema:   predavanje tonematičarke

tonemátik   -a m ( á jezikosl.
kdor besedam ugotavlja, določa vrsto tonema:   je eden redkih poznanih in priznanih tonematikov

tonemátika   -e ž ( á )
jezikosl.  nauk o tonemih:   tonematika in fonologija

tonémski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na tonem:   tonemski potek / tonemski naglas

tonémskost   -i ž ( ẹ̑ jezikosl.
lastnost, značilnost tonemskega:   tonemskost govora ; za raziskavo tonemskosti je posnel in analiziral veliko število tonemskih govorcev

tóner   -ja m ( ọ̄ )
barvilo v prahu za tiskalnike ali posodica s takim barvilom:   menjava izrabljenega tonerja ; tiskalnik za manj zahtevno rabo je lahko cenejši kot nov toner / barvni, črni toner

tonêra   -e ž ( ȇ )
1. rib.  čoln za lovljenje tunov:   peljati se s tonero
2. nar. primorsko  ob obali stoječa, navadno poševni lestvi podobna naprava za opazovanje prihoda tunov; tunolovka :   s tonere opazovati tune

tónf   -a  in  tònf tônfa m ( ọ̑; ȍ ó )
nar. tolmun :   v potoku je več tonfov ; globok tonf / kopati se v tonfu

tónga   -e ž ( ọ̑ )
v nekaterih azijskih deželah  vozilo z dvema kolesoma za prevoz ljudi, ki ga vleče vprega:   peljati se s tongo ; tonga in rikša

tóničen   -čna -o prid. ( ọ́ jezikosl.
1. naglasen :   tonično mesto / tonični metrični sistem
2. naglašen :   tonični zlog
♦ 
glasb.  tonični akord  akord na prvi stopnji ; med.  tonični krč  dolgotrajen krč, ki mu sledi ohlapitev

tónik   -a m ( ọ́ )
1. osvežujoča brezalkoholna pijača z grenkim rastlinskim izvlečkom:   piti tonik ; gin s tonikom
2. kozm.  tekočina za osvežitev kože, zlasti na obrazu:   tonik za nego mastne kože / obrazni tonik

tónika   -e ž ( ọ́ )
glasb.  prva stopnja v durovi ali molovi lestvici:   tonika, dominanta in subdominanta

toníranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od tonirati:   toniranje bele površine / barvno toniranje

tonírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  rahlo obarvati v določenem (barvnem) tonu:   tonirati ozadje risbe / barvno tonirati

toníti   tónem nedov. ( ī ọ́ )
1. izginjati pod (vodno) gladino:   kamen je hitro tonil
2. ekspr., s prislovnim določilom  izginjati, izgubljati se:   pot je tonila v mraku ; udarci so tonili v hrupu / resnica tone v množici besed
3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v   izraža nastopanje stanja osebka, kot ga določa samostalnik:   toniti v spanje ; toniti v žalost / njegovo ime je tonilo v pozabo
● 
ekspr.  dežela je med vojno tonila v krvi  zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih ; ekspr.  sonce tone za goro  zahaja ; ekspr.  geologi ugotavljajo, da mesto polagoma tone  se pogreza

tònk   in  tónk medm. ( ȍ; ọ̑ )
posnema glas pri zvonjenju, udarjanju:   tink, tonk, je zazvonilo pri vhodu ; stenska ura bije: tink, tonk

tónkin   -a m ( ọ̑ )
bambus, iz katerega izdelujejo zlasti ribiške palice:   za spomin hrani ribiško palico iz tonkina

tónoven   -vna -o prid. ( ọ̑ )
zastar. tonski 1 tonovna višina

tónovski   -a -o prid. ( ọ̑ )
tonski 1 zapisovati napeve s posebnimi tonovskimi znaki / te barve so na izbiro samo v določeni tonovski lestvici
 
glasb.  tonovski način  razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen tip lestvice

tonôvščica   -e ž ( ȏ )
star.  vodna ptica belkaste barve z dolgimi perutmi; galeb :   nad vodo so vreščale tonovščice

tónski 1   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ton:   tonska višina ; tonsko zaporedje / tonska lestvica slike
● 
tonski mojster, snemalec  zvokovni mojster, snemalec ; ekspr.  tonska govorica  glasba
♦ 
elektr.  tonski generator  naprava za proizvajanje električnih zvočnih signalov določene frekvence in napetosti ; film.  tonski film  zvočni film ; tonska kopija filma  prva ozvočena kopija ; glasb.  tonski način  tonovski način ; tonski obseg glasbila, pevskega glasu ; tonski sistem  sistem vseh v določeni glasbeni kulturi rabljenih tonov, razvrščenih v lestvice ; (tonska) lestvica  določena in v obsegu oktave urejena vrsta tonov ; tonsko slikanje  posnemanje naravnih zvokov v glasbi ; jezikosl.  tonski potek naglašenega zloga ; tisk.  opraviti tonsko korekturo  popraviti stopnjo počrnitve na negativu ali pozitivu

tónski 2   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na tono:   tonska pošiljka / s števnikom  5-tonski tovornjak  ki lahko prepelje tovor petih ton

tónskost   -i ž ( ọ̑ )
um.  lastnost, značilnost, določena z (barvnimi) toni; tonalnost :   tonskost slike

tónus   -a m ( ọ̑ )
biol.  napetost tkiva, zlasti mišičnega:   tonus narašča, pada ; visok tonus / mišični tonus

tonzíla   -e ž ( ȋ )
nav. mn., anat.  limfni organ v žrelu:   odstraniti tonzile ; vnetje leve tonzile

tonzúra   -e ž ( ȗ )
rel., pri nekaterih katoliških duhovnikih, redovnikih  v obliki kroga ali kolobarja do golega ostriženo ali obrito lasišče:   glava s tonzuro ; meniška tonzura

tonzurírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
rel., pri nekaterih katoliških duhovnikih, redovnikih  v obliki kroga ali kolobarja do golega ostriči ali obriti lasišče:   dati se tonzurirati ; tonzurirati redovnika

tòp 1   tôpa m , mn.  topôvi  ( ȍ ó )
1. močno strelno orožje z dolgo cevjo za streljanje zlasti v bolj oddaljen cilj:   topovi pokajo,  ekspr.  grmijo ; top se je sprožil ; nabiti top ; uliti top ; streljati s topovi ; ladijski top
2. teh., navadno s prilastkom  topu podobna naprava:   s topom izstreliti harpuno / snežni, vodni top
● 
odgovoril je, kot bi ustrelil iz topa  zelo hitro ; ekspr.  v jezi strelja nanj z vsemi topovi  ga z besedami zelo napada ; spi kot top  zelo trdno
♦ 
elektr.  elektronski top  priprava, ki oddaja elektrone z velikim pospeškom ; šah.  top  šahovska figura, ki se giblje po vrstah in linijah; trdnjava ; voj.  netrzajni top  ki deluje po reakcijskem principu ; poljski top  top večjega kalibra, opremljen s kolesi, ki se da vleči z vojaškimi vozili ; protiletalski, protitankovski top ; samohodni top

tòp 2   tôpa m ( ȍ ó )
majica brez rokavov:   nositi top ; oprijet top ; ženski top

tòp 3   -- v prid. rabi ( ȍ pog.
ki je na prvem, vodilnem mestu:   top program ; top pozicija ; top stranka ; Slovenija je med top destinacijami za naše sosede / top lista  seznam razvrstitve, navadno glede na popularnost, uspešnost ; top model  vrhunski maneken, vrhunska manekenka

tòp 4   tôpa -o  stil.  prid. ( ȍ ó )
1. ki slabo reže, seka:   top meč, nož ; topa kosa, sekira / topo rezilo
 
topa stran noža  rezilu nasprotna stran
2. ki nima (ostre) konice:   top svinčnik ; topa šivanka ; topo pero / riba s topim gobcem ; top nos ; topa brada
3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki:   top zadah po trohnobi ; topa bolečina
// ki povzroča nizek, nezveneč, zamolkel glas:   top padec, udarec ; topo pokanje z bičem
// nizek , nezveneč , zamolkel :   top glas, zvok
4. neobčutljiv za zunanje dražljaje:   gledal je v knjigo, toda bil je tako top, da ni videl črk / ekspr.  glušec je top za slavčevo petje
5. ki je brez volje, zanimanja:   top je za vse, kar se dogaja okoli njega / top nasmeh, pogled / topa vdanost / ekspr.  sončen dan ga je izvabil iz topega ždenja k delu
6. knjiž. neumen , omejen :   top človek ; bistri in topi učenci / tope besede
♦ 
geom.  topi kot  kot, večji od 90° in manjši od 180° ; les.  topi spah  spah, pri katerem so ravni robovi lesenih delov, navadno v vzdolžni smeri, tesno sestavljeni

tòp 5   medm. ( ȍ )
posnema nizek, nezveneč, zamolkel glas pri udarjanju, navadno z nogami ob tla:   slišalo se je: top, top, top ; konj je top, top, top, zdirjal iz hleva

tôpast 1   -a -o prid. ( ó )
po obliki podoben topu:   topasta naprava

tôpast 2   -a -o prid. ( ó )
star.  top, manj oster:   topast nož / topast nos

topáz   -a m ( ȃ )
poldrag kamen rumeno rjave barve:   prstan s topazom ; oči ji žarijo kot dva topaza

topázen   -zna -o prid. ( ȃ )
1. ki je iz topazov, s topazi:   topazni prstan
2. po barvi podoben topazu:   topazne oči

tôpel   tudi  tópel tôpla -o  stil.  -ó  [ topəu̯ prid. , toplêjši  ( ó; ọ́ ó )
1. ki ima zmerno visoko temperaturo:   od sonca topel zid ; čaj je še topel ; pomiti s toplo vodo / topel dan ; toplo vreme / imeti tople roke / topli obrok  obrok iz sveže kuhanih toplih jedi ; postreči s toplimi jedmi  z jedmi, ki se jedo kuhane in neohlajene / topli izvir, vrelec  izvir, vrelec, ki ima povprečno letno temperaturo navadno višjo od povprečne letne temperature kraja
// ki vzbuja, povzroča občutek toplote:   topla postelja ; toplo stanovanje ; toplo pomladansko sonce
2. ki varuje, ščiti pred mrazom:   topla obleka, odeja / topla greda  pokrita s steklom in ogrevana; proces otoplitve zemljine atmosfere in površja kot posledica izpustov določenih plinov, zlasti ogljikovega dioksida in metana, v ozračje
3. ki vsebuje, izraža prijaznost, naklonjenost:   topel nasmeh, pozdrav, stisk roke ; prirediti gostu topel sprejem ; hvaležen mu je bil za tople besede / topel človek / topel dom ; toplo družinsko okolje / toplo čustvo
// ekspr. ugoden , prijeten :   zaznati topel vonj sveže pečenega kruha ; pevka ga je očarala s toplim in mehkim glasom / tople jesenske barve
● 
pog.  topli bratec  homoseksualec ; tople barve  rdeča, rumena, rjava barva ; ekspr.  novico ji je še toplo nesla na ušesa  takoj ji jo je sporočila
♦ 
agr.  topli gnoj  gnoj, ki se pri preperevanju segreje ; gastr.  topli sendvič  na hitro opečen sendvič ; geogr.  zmerno topli pas  območje z zmernim podnebjem, ki leži med polarnim in tropskim pasom ; grad.  topli pod  obloga iz plastične folije, podložene z debelo tkanino, klobučevino ; lov.  topla sled  sled, pri kateri je dah še ohranjen v zraku ; med.  topli obkladek ; topla obloga ; meteor.  topla fronta ; teh.  toplo kovanje, valjanje  kovanje, valjanje s poprejšnjim segrevanjem ; zool.  nestalno topla kri  kri, katere toplota je odvisna od temperature okolice ; stalno topla kri  kri, katere toplota je neodvisna od temperature okolice

tôpen   -pna -o prid. ( ó )
ki se da topiti, raztapljati:   topna snov ; smola ni topna v vodi ; težko topen
 
kem.  topno steklo

topéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. postajati top, manj oster:   rezilo topi
2. postajati manj občutljiv za zunanje dražljaje:   čuti jim topijo
3. izgubljati voljo, zanimanje za kaj:   zaradi enoličnega dela je začel topeti

topìč   -íča m ( ȉ í )
1. ekspr.  manjši top:   nabiti, sprožiti topič
2. možnar :   pokati s topiči

tópika   -e ž ( ọ́ )
1. filoz.  logični in retorični nauk o razporeditvi tez, s katerimi se dokazuje kaka trditev:   Aristotelova topika
2. lit.  celota miselnih in izraznih obrazcev določene literarne tradicije:   v prevodu je ohranjena antična topika

topílec   -lca  [ topilca in topiu̯ca m ( ȋ )
talivec :   topilec v železarni

topílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na topljenje:   topilno sredstvo / topilna moč vroče vode / topilna peč  talilna peč

topílnica   -e ž ( ȋ )
delavnica, obrat za topljenje:   delati v topilnici ; topilnica masti / topilnica bakra  talilnica

topílničar   -ja m ( ȋ )
talivec :   delovni uspehi topilničarjev ; topilničar v železarni

topílnik   -a m ( ȋ )
teh.  posoda za topljenje:   topilnik za klej / topilnik za steklo  talilnik

topílniški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na topilnico:   topilniški delavec / topilniški obrat

topílništvo   -a s ( ȋ )
talilništvo :   rudarstvo in topilništvo

topílo   -a s ( í )
sredstvo za topljenje:   odstraniti madeže s topilom ; topilo za maščobe
 
kem.  organsko topilo

topinambúr   -ja m ( ū )
agr.  krmna rastlina z užitnimi, krompirju podobnimi gomolji:   pridelovati topinambur

topíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od topirati:   poškodovati si lase s topiranjem ; barvanje in topiranje

topírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
s potegovanjem glavnika po laseh v smeri proti glavi delati, da je pričeska bolj visoka, bujna:   frizerka jo vedno topira / topirati lase

topítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od topiti, raztapljati:   topitev snega / topitev kovin  talitev

topíti 1   -ím nedov. ( ī í )
1. delati, povzročati, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne delce:   topiti sladkor ; žveplo se ne topi v vodi
2. delati, povzročati, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje:   topiti mast, vosek ; čokolada na torti se že topi / topiti rudo  taliti
// navadno v zvezi z led, sneg   delati, da preide v vodo:   sonce hitro topi sneg ; snežinke so se na koži topile
3. ekspr.  delati, da česa ni več:   sonce je topilo meglo ; sence se topijo ob zori / sonce se je topilo v rdeči zarji  izginjalo
● 
star.  topiti mleko  greti ga, da se hitreje naredi smetana ; knjiž.  smehljaj se je topil v izraz grenkobe  je prehajal, se je spreminjal ; ekspr.  dolina se topi v soncu  je obsijana s soncem ; ekspr.  to pecivo se kar topi v ustih  je zelo mehko, okusno

topíti 2   -ím nedov. ( ī í )
1. delati topo, manj ostro:   kamenje topi koso
2. povzročati, da postaja kaj manj občutljivo za zunanje dražljaje:   alkohol mu topi čute
3. povzročati, da se kaj pojavlja v manjši meri, v manj izraziti obliki:   žalost topi druga čustva

topíti 3   -ím nedov. ( ī í )
star. utapljati :   topiti mlade mačke ; topiti se v valovih / topiti žalost v pijači

tóplar   -ja m ( ọ́ )
nar.  dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec , vezani kozolec :   zapeljati voz pod toplar

toplárna   -e ž ( ȃ )
obrat, ki oskrbuje porabnike z električno energijo, paro in toplo vodo zlasti za ogrevanje:   premog za toplarno / mestna toplarna

toplárniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na toplarno:   toplarniški dimnik / toplarniško ogrevanje

tôples   tudi  tóples  tudi  topless -a  [ tretja oblika tôples tudi tóples m ( ȏ; ọ̑ )
žensko oblačilo, zlasti kopalke, ki ne zakriva prsi:   nositi toples ; kopalka v toplesu ; v prid. rabi:  toples kopalke

toplíca   -e ž ( í )
1. mn.  zdravilišče z vodo toplega izvira, vrelca:   iti v toplice ; zdraviti se v toplicah ; znane toplice
2. knjiž.  topli izvir, vrelec:   odkriti toplico
// voda toplega izvira, vrelca:   kopati se v toplici ; zdravilišče s toplico
3. zastar.  topla greda:   gojiti rože v toplici

toplifikácija   -e ž ( á )
publ.  zgraditev, gradnja objektov, naprav za dovod in uporabo tople vode za ogrevanje:   toplifikacija novega naselja ; plinifikacija in toplifikacija

toplína   -e ž ( í )
1. kar izraža topel, prijazen odnos:   pogrešati, začutiti toplino ; človeška toplina ; čustvena toplina / s toplino opisovati koga
2. lastnost, značilnost toplega, prijaznega:   toplina besed ; toplina doma
3. star. toplota :   blaga aprilska toplina
● 
zastar.  zjutraj so namerili toplino devet stopinj  temperaturo

toplínski   -a -o prid. ( ȋ )
zastar. temperaturen :   toplinske spremembe

toplíški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na toplico:   topliška voda / topliško zdravljenje / topliški turizem

toplíti   -ím nedov. ( ī í )
knjiž. greti :   toplili so mu od mraza otrple noge

topljênec   -nca m ( é )
kem.  snov, ki se topi v drugi snovi:   določiti razmerje med maso topljenca in maso raztopine

topljênje   -a s ( é )
glagolnik od topiti, raztapljati:   topljenje sladkorja v čaju / topljenje kovin  taljenje / reke naraščajo zaradi topljenja snega

topljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da topiti:   v vodi topljive barve

topljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost topljivega:   topljivost snovi

toplo...   prvi del zloženk
nanašajoč se na topel:   toplokrven, toplomorski, toplosrčen

toplobárven   -vna -o prid. ( ȃ )
ki je tople barve:   rožast vzorec na toplobarvnem ozadju

toplogrêden   -dna -o prid. ( ē )
nanašajoč se na toplo gredo:   naraščanje svetovnih emisij toplogrednega ogljikovega dioksida ; toplogredni plini ; toplogredne emisije

toplokŕven   -vna -o prid. ( ŕ r̄ )
zool.  pri katerem je toplota krvi neodvisna od temperature okolice:   sesalci so toplokrvni ; toplokrvne živali
● 
ekspr.  toplokrvno dekle  zelo čustveno, strastno
♦ 
vet.  toplokrvni konj  konj lažje pasme, ki se uporablja za ježo ali vprego v lahke vozove

toplokŕvnost   -i ž ( ŕ )
zool.  lastnost, značilnost toplokrvnega:   toplokrvnost sesalcev

toploljúben   -bna -o prid. ( ú ū )
biol.  ki uspeva v toplem okolju; termofilen :   toploljubne rastline

toplomér   -a m ( ẹ̑ )
priprava za merjenje temperature:   toplomer kaže minus dvajset stopinj ; meriti temperaturo s toplomerom

tôplost   tudi  toplóst -i ž ( ó; ọ̑ )
lastnost, značilnost toplega:   toplost vode / toplost poletja / toplost besed / toplost oranžne barve

toplôta   -e ž ( ó )
1. energija, ki se sprošča pri gorenju, razkrajanju snovi, trenju:   toplota segreje telo ; pri gorenju se sprošča toplota ; dovajati, meriti, oddajati, prevajati toploto ; delovanje, prehajanje, pridobivanje toplote
2. zmerno visoka temperatura:   toplota dobro dene, se prileže ; pomladanska toplota ; prijetna toplota / občutek toplote / nekatere bakterije se razmnožujejo pri sobni toploti  sobni temperaturi
3. lastnost, značilnost toplega:   toplota od sonca segretega zidu / toplota pomladnih dni / toplota postelje / toplota volne / človeška toplota ; toplota besed, čustev ; toplota družinskega okolja / toplota jesenskih barv
4. ekspr.  prijetno, ugodno počutje:   po telesu se mu razliva toplota
♦ 
fiz.  izparilna toplota ; latentna toplota  ki jo telo dobiva ali oddaja pri prehajanju iz enega agregatnega stanja v drugo, ne da bi se mu pri tem spremenila temperatura; utajena, prikrita toplota ; sežigna toplota  ki jo pri sežigu v danih okoliščinah odda 1 kg goriva ; specifična toplota ; strjevalna toplota  ki se sprosti pri strjevanju ; talilna toplota ; strojn.  prenosnik toplote  naprava, v kateri prehaja toplota posredno ali neposredno od enega toka snovi k drugemu

toplôten   -tna -o prid. ( ó )
nanašajoč se na toploto:   toplotni dražljaj ; toplotni učinek / toplotne razmere / toplotna izolacija
♦ 
fiz.  toplotna konvekcija  prenašanje toplote zaradi gibanja snovi ; toplotna smrt  hipotetično stanje vesolja, ko ni več mogoča nobena sprememba, ker je temperatura povsod enaka ; toplotno sevanje  prenos toplote s kraja z višjo temperaturo na kraj z nižjo temperaturo z elektromagnetnim valovanjem ; med.  toplotni udar  vročinska kap ; meteor.  toplotni obrat  pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah ; toplotna nevihta  nevihta, ki nastane zaradi segrevanja nižjih zračnih plasti v labilnem ozračju ; strojn.  toplotni prenosnik  naprava, v kateri prehaja toplota posredno ali neposredno od enega toka snovi k drugemu ; toplotni stroj  stroj, ki spreminja toplotno energijo v mehansko delo ; toplotna črpalka  strojna naprava za črpanje toplote s kraja z nižjo temperaturo na kraj z višjo temperaturo ; toplotna naprava  naprava, ki pripravlja, izkorišča, prenaša toploto ; teh.  toplotni akumulator ; toplotni ščit  obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi zračne plasti ; toplotna obdelava  načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo lastnosti ; toplotna vrednost goriva  kurilna vrednost goriva ; toplotna vrednost vžigalne svečke  količina, ki pove, koliko toplote oddaja svečka

toplôtnoizolacíjski   -a -o prid. ( ō-ȋ )
nanašajoč se na toplotno izolacijo:   toplotnoizolacijski material / toplotnoizolacijska dela

toplovòd   -óda m ( ȍ ọ́ )
naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za prevajanje tople vode:   napeljati toplovod ; priključiti napeljavo centralne kurjave na toplovod

toplovôdar   -ja m ( ȏ slabš.
gej , homoseksualec

toplovóden 1   -dna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na toplovod:   toplovodno omrežje / toplovodna voda

toplovôden 2   -dna -o prid. ( ó )
knjiž.  nanašajoč se na toplo vodo:   toplovodni rastlinjak
 
teh.  toplovodni kotel  naprava, v kateri se segreva tehnološka voda ali voda za ogrevanje prostorov

toplozráčen   -čna -o prid. ( á ā )
teh.  nanašajoč se na topel zrak:   toplozračno ogrevanje / toplozračna centralna kurjava  centralna kurjava, pri kateri se prostori ogrevajo z dovajanjem toplega zraka

tópničar   tudi  topníčar -ja m ( ọ̑; ȋ )
vojak topniške enote:   četa topničarjev

tópničarka   tudi  topníčarka -e ž ( ọ̑; ȋ )
voj.  vojna ladja, oborožena zlasti s topovi; topnjača :   potopiti topničarko

tópničarski   tudi  topníčarski -a -o prid. ( ọ̑; ȋ )
nanašajoč se na topničarje:   topničarska uniforma / topničarska enota

tópniški   in  topníški -a -o prid. ( ọ̑; ȋ )
nanašajoč se na topništvo:   topniško obstreljevanje / topniška enota

tópništvo   in  topníštvo -a s ( ọ̑; ȋ )
vsa močna strelna orožja kopenske vojske, letalstva in mornarice:   obe diviziji sta imeli nekaj topništva ; protiletalsko topništvo / lahko, težko topništvo
// rod kopenske vojske, oborožen s takim orožjem:   topništvo napada mesto

topnjáča   -e ž ( á )
voj.  vojna ladja, oborožena zlasti s topovi:   potopiti topnjačo

tôpnost   -i ž ( ó )
lastnost topnega:   topnost soli

topo...   prvi del zloženk
nanašajoč se na top:   topočuten, topogled, toporog, topovrh

topoglàv   in  topogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
ekspr. neumen , omejen :   res je topoglav, če se je tako odločil / topoglava pravila

topoglávec   -vca m ( ȃ )
ekspr.  neumen, omejen človek:   ni tak topoglavec, kot je videti

topogláviti   -im nedov. ( á ȃ )
ekspr.  neumno, omejeno ravnati, govoriti:   kar naprej topoglavi

topoglávka   -e ž ( ȃ )
ekspr.  neumna, omejena ženska:   ne poslušaj te topoglavke

topoglávost   -i ž ( ā )
ekspr. neumnost , omejenost :   obupoval je nad sosedovo topoglavostjo / podreja se mu le iz topoglavosti

topogléden   -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
publ. tak 1 , ta 1 topogledno vprašanje ni umestno

topográf   -a m ( ȃ )
strokovnjak za topografijo:   zemljevid je izdelal znan topograf

topografíja   -e ž ( ȋ )
1. opisovanje, prikazovanje značilnosti zemeljskega površja, zlasti s kartami, zemljevidi:   biti izveden v topografiji / izšlo je že več topografij / zgodovinska topografija Slovenije
// značilnosti zemeljskega površja:   topografija puščave
2. knjiž.  opisovanje, prikazovanje česa glede na nahajališče:   topografija spomenikov NOB / arheološka topografija
 
um.  umetnostna topografija
// opisovanje, prikazovanje česa sploh:   čustvena topografija glavne osebe v romanu

topográfski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na topografijo:   topografski sestavek / topografski znaki / topografska karta / topografski popisi umetnostnih spomenikov
♦ 
lit.  topografska poezija  poezija, ki se izraža predvsem z likovno podobo grafičnih znakov in njihove razporeditve ; med.  topografska anatomija  anatomija, ki proučuje medsebojne prostorske odnose organov in delov telesa

topokóten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
ki ima tope kote:   risati topokotne like
 
geom.  topokotni trikotnik  trikotnik, ki ima en topi kot

tôpol 1   -ôla m ( ó ó )
visoko listnato drevo s cveti v mačicah in semeni s šopom dolgih dlačic:   ob reki rastejo topoli ; posaditi, posekati topol ; visok topol ; drevored topolov
 
bot.  beli  z jajčastimi ali krpatimi listi, Populus alba , črni  s priostrenimi ostro nazobčanimi listi, Populus nigra , kanadski topol  z bleščeče rdečimi listnimi peclji, Populus canadensis

tôpol 2   -óli ž ( ó ọ̑ )
zastar. topol 1 sedel je na klopi pod topoljo

topôla   -e ž ( ó )
star. topol 1 visoke topole ob reki

topolíno   -a m ( ȋ )
tip manjšega italijanskega osebnega avtomobila znamke Fiat:   voziti se s topolinom

topolísten   -tna -o prid. ( ȋ )
bot., navadno v zvezi topolistna kislica   kislica z velikimi, dolgopecljatimi, na koncu zaokroženimi spodnjimi listi, Rumex obtusifolius:

topologíja   -e ž ( ȋ )
geom.  geometrija, ki se ukvarja z invariantami pri zveznih preslikavah:   topologija in funkcionalna analiza

topolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na topologijo:   algebrske in topološke strukture

topôlov   -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na topol:   topolov les ; trepetati kot topolov list / topolov drevored, nasad

topolovína   -e ž ( í )
topolov les:   zobotrebci iz topolovine

topôlovje   -a s ( ó )
topolovo drevje:   visoko topolovje

topôlovka   -e ž ( ó )
1. bot.  užitna lističasta goba z rumeno rjavim klobukom in ukrivljenim vitkim betom, ki raste zlasti ob topolih, Agrecybe aegerita:   nabirati topolovke
2. zool.  hrošč z modro zelenim ovratnikom in rdečim vratnim ščitom, ki obžira topolove liste, Melasoma populi:

toponím   -a m ( ȋ )
jezikosl.  lastno ime kraja ali kakega drugega dela zemeljskega površja, zemljepisno ime:   toponimi in antroponimi

toponímika   -e ž ( í )
jezikosl.  celota toponimov določenega območja:   proučevati toponimiko dežele
// veda o toponimih; toponomastika :   ukvarjati se s toponimiko

toponomástičen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na toponomastiko:   etnografske in toponomastične ostaline / toponomastična razprava

toponomástika   -e ž ( á )
jezikosl.  veda o toponimih:   ukvarjati se s toponomastiko

toponós   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima top nos:   toponos človek / toponos obraz

toponósec   -sca m ( ọ̑ )
ekspr.  kdor ima top nos:   kdo je ta toponosec

tôpor   -ôra m ( ó ó )
star. toporišče :   nasaditi sekiro na topor ; topor krampa

toporíšče   -a s ( í )
daljši držaj pri orodju:   izdelati toporišče ; sekira se je snela s toporišča ; nasaditi na toporišče ; toporišče kose ; les za toporišče

toporóben   -bna -o prid. ( ọ̑ )
ki ima top rob, tope robove:   toporoben kos lesa

tópos   -a  tudi  tópa m ( ọ̑ )
lit.  miselni in izrazni obrazec, značilen za določeno literarno tradicijo:   antični topos ; toposi v ljudski pesmi

topóst   tudi  tôpost -i ž ( ọ̑; ó )
lastnost, značilnost topega:   topost noža / njene oči izražajo topost

topòt   -ôta m ( ȍ ó )
glagolnik od topotati:   topot je prenehal ; konjski topot
// topi glasovi, nastali zaradi udarjanja, navadno z nogami ob tla:   zaslišati topot ; glasen topot

topotánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od topotati:   prepovedati topotanje ; topotanje splašenih živali / topotanje stop
// topi glasovi, nastali zaradi udarjanja, navadno z nogami ob tla:   zaslišati topotanje

topotáti   -ám  tudi  -óčem nedov. ( á ȃ, ọ́ )
slišno, topo udarjati z nogami ob tla:   konji topotajo ; nestrpno topotati ; topotati od jeze / topotati z nogami
// dajati tope, kratke glasove:   stope, stroji topotajo
// topotaje premikati se:   jezdeci topotajo skozi vas / topotati po stopnicah navzgor

topôtniti   -em dov. ( ó ȏ )
slišno, topo udariti z nogami ob tla:   od jeze je topotnil / topotniti z nogo ob tla

topoúmen   -mna -o prid. ( ú ū )
ekspr. neumen , omejen :   topoumen človek / topoumno občudovanje

topoúmnost   -i ž ( ú )
ekspr. neumnost , omejenost :   človeška topoumnost / zmeraj ga nadleguje s kako topoumnostjo

topovnjáča   -e ž ( á )
voj. žarg. topnjača :   napasti topovnjačo

topôvski   -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na top:   topovska cev / topovsko obstreljevanje / topovski izstrelek ; topovska krogla  granata
 
publ.  ljudstvo so uporabili kot topovsko hrano v boju za tuje interese  ljudstvo se je moralo izpostavljati smrtni nevarnosti v vojnah za tuje koristi
 
voj.  topovski ogenj

tòpspín   -a m ( ȍ-ȋ )
šport., pri tenisu in namiznem tenisu  močen udarec od spodaj navzgor, da se žoga močno zavrti in visoko odskoči:   učinkovit topspin ; v prid. rabi:  topspin udarec

tór 1   in  torr -a  [ tór m ( ọ̑ )
fiz., do 1980  enota za merjenje tlaka:

tòr 2   tôra m ( ȍ ó )
fiz.  pojav, da se podlaga upira premikanju telesa po njej s silo, ki je nasprotna smeri premikanja:   zmanjšati tor

tóra   -e ž ( ọ̑ )
pri judih  zlasti prvi del (pet Mojzesovih knjig) verskega kanona, navadno s komentarji, ki so jih rabini skozi stoletja dodajali besedilu:   brati iz tore ; zvitki tore ; prepovedi, zapovedi iz tore / judovska tora

torakálen   -lna -o prid. ( ȃ )
anat.  nanašajoč se na toraks, prsen:   torakalni organi ; torakalno vretence
 
med.  torakalni empiem ; torakalna kirurgija

torakoplástika   -e ž ( á )
med.  kirurška odstranitev dela prsnega koša pri zdravljenju nekaterih oblik pljučne tuberkuloze:

tóraks   -a m ( ọ̑ )
1. anat.  del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica; prsni koš :   poškodba toraksa
2. zool.  del telesa med glavo in zadkom pri žuželkah; oprsje

tórba   -e ž ( ọ̑ )
priprava z ročajem, ročajema za prenašanje v roki:   odložiti, odpreti torbo ; vzeti kaj iz torbe ; zložiti stvari v torbo ; platnena, usnjena torba ; polna, težka torba ; torba za malico / hladilna torba  torbi podobna prenosna hladilna priprava za prenašanje pokvarljivega blaga, zlasti živil ; kopalna, lovska, potovalna, šolska torba
● 
pog., ekspr.  nositi glavo v torbi  biti v neprestani življenjski nevarnosti ; ekspr.  imeti zmeraj polno torbo novic  dosti, veliko

tórbar 1   -ja m ( ọ̑ )
knjiž. berač 1 , potepuh :   druščina torbarjev

torbár 2   in  tórbar -ja m ( á; ọ̑ )
izdelovalec torb:   izučiti se za torbarja

torbárka   in  tórbarka -e ž ( á; ọ̑ )
izdelovalka torb:   inovativna torbarka

torbárski   in  tórbarski -a -o prid. ( á; ọ̑ )
nanašajoč se na torbarje ali torbarstvo:   torbarski izdelki / torbarska obrt

torbárstvo   in  tórbarstvo -a s ( ȃ; ọ̑ )
torbarska obrt:   ukvarjati se s torbarstvom

tórbica   -e ž ( ọ̑ )
manjšalnica od torba:   zapreti torbico ; torbica z zadrgo / ekspr.  šolska torbica  šolska torba ; toaletna torbica
// manjša, zlasti ženska torba za prenašanje denarja, kozmetičnih potrebščin in drugih manjših osebnih predmetov:   nestrpno iskati po torbici ; usnjena torbica / večerna torbica / ženska torbica

tórbičar   -ja m ( ọ̑ )
kdor krade torbice:   nasilen, predrzen torbičar ; žepar in torbičar / motorizirani torbičarji

tórbičarski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na torbičarje:   torbičarski rop ; torbičarska akcija, tatvina

tórbičarstvo   -a s ( ọ̑ )
1. dejavnost torbičarjev:   ovadba zaradi torbičarstva ; drzne tatvine in torbičarstvo
2. obrt za izdelovanje torbic:   ukvarjati se s torbičarstvom ; mojstrica torbičarstva

torcída   -e ž ( ȋ )
šport. žarg.  zelo glasno, hrupno navijanje:   zmagati ob torcidi gledalcev

toreadór   -ja m ( ọ̑ )
zlasti v španskem okolju  kdor se javno v areni bori z bikom; bikoborec :   postati toreador

toreadórski   -a -o  ( ọ̑ )
pridevnik od toreador:   toreadorska oblačila

tórej 1   člen. ( ọ̑ )
1. izraža vzročno-sklepalno razmerje:   zmagali so v svoji skupini in bodo torej igrali v finalu ; vse je negotovo, kako naj torej komu zaupamo ; nismo jim pomagali. Vsega smo torej sami krivi
2. izraža navezovanje na prej povedano:   kaj torej še hočeš ; pazi torej, premisli vsak pogled in vsak gib ; hočeš torej reči, da vse to ni res ; ti si torej drugačnega mnenja / torej prav, bom pa povedal
3. izraža začudenje, nejevoljo, nestrpnost, zavrnitev:   torej povej, kaj misliš ; taka je torej ta stvar ; no torej, poberi se že ; tako torej, mi te čakamo, tebe pa ni
4. izraža spodbudo, poziv:   torej, le pojdi ; torej, kaj si prinesla ; torej, kako si se odločil / Torej? je vprašal

tórej 2   vez. ( ọ̑ )
1. v sklepalnem priredju  za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja:   pozni smo, torej gremo čim prej dalje ; ni upoštevala opozoril, torej si je sama povzročila težave ; zdaj je lepa priložnost, torej začnite ; trideset steklenic bo dovolj. Torej jih vzemi toliko / mislim, torej sem
2. z oslabljenim pomenom  za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega:   zvečer pridite, torej vsi trije ; predstava bo prvega, torej v nedeljo  to je

tôrek   -rka m ( ó )
drugi dan v tednu:   jutri bo torek ; prijave sprejemamo vsak prvi torek v mesecu ; v torek zvečer se vrne ; izlet bo v torek, 24. junija / obiskuje me ob torkih ; zgodilo se je v noči od torka na sredo
 
etn.  pustni torek  torek v šestem tednu pred prvo pomladansko polno luno

tóren   -rna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na trenje 2:   torna ploskev / torna elektrika
 
fiz.  torni koeficient  koeficient trenja ; strojn.  torna sklopka  sklopka, pri kateri se prenaša vrtilno gibanje s trenjem

torêro   -a m ( ȇ )
zlasti v španskem okolju  kdor se javno v areni bori z bikom; bikoborec :   torero draži bika

torévtika   -e ž ( ẹ́ )
um.  tehnika oblikovanja kovin s cizeliranjem, tolčenjem:   torevtika in graviranje

tóri   tudi  tory -ja  [ tóri m ( ọ̑ )
v angleškem okolju  član konservativne stranke:   toriji so zmagali

tórij   -a m ( ọ́ )
kem.  mehka srebrno bela radioaktivna kovina, element Th:   razpadanje torija ; uran in torij

tórijec   -jca m ( ọ̄ )
v angleškem okolju  član konservativne stranke:   politične koristi torijcev

tórijev   -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na torij:   torijeva nahajališča / torijeva emanacija  toron

tórijevec   -vca m ( ọ̄ )
v angleškem okolju  član konservativne stranke:   zmaga torijevcev

tórijevski   -a -o  ( ọ̄ )
pridevnik od torijevec:   torijevski politik

torílce   -a s ( ī )
manjšalnica od torilo:   s torilcem zajeti vodo iz vedra

torílnica   -e ž ( ȋ )
bot., navadno v zvezi spomladanska torilnica   gozdna rastlina z dolgopecljatimi jajčastimi ali srčastimi listi in modrimi cveti v socvetju, Omphalodes verna:   spomladanska torilnica in rumena pasja čebulica

torílo   -a s ( í star.
1. okrogla posoda, navadno lesena:   stružiti torila ; zajeti vodo iz torila
2. model 1 , posoda 2 torilo za potico

toríšče   -a s ( í knjiž., navadno s prilastkom
1. celota pojavov, stvari, na katero se nanaša, je usmerjeno človekovo delovanje, ustvarjalnost; področje :   znanje z naravoslovnega torišča ; zbornik vsebuje članke z različnih torišč
// dejavnost, delo v okviru take celote:   raziskovanje in razstavljanje sta dve torišči muzejskega dela / delovno torišče psihologije / z oslabljenim pomenom  uspešno se uveljaviti na torišču športa  v športu
2. kraj, prostor, kjer se kaj dogaja:   lovska družba je določila torišče naslednjega lova
 
zastar.  pričakati sovražnika na torišču  bojišču
// kraj, prostor sploh:   izkopavanja na torišču stare prestolnice

tórka   -e ž ( ọ̑ )
etn., po ljudskem verovanju  bitje, ki kaznuje predico, če prede na večere določenih dni:   ponoči pride torka prest

tórklja 1   -e ž ( ọ̑ )
etn., po ljudskem verovanju  bitje, ki kaznuje predico, če prede na večere določenih dni:   bajke o vilah, rojenicah in torkljah

tórklja 2   -e ž ( ọ̑ )
nar. primorsko  priprava za stiskanje olja iz oliv:   stiskati s torkljo
// prostor s tako pripravo:   v torklji je živahno

torkljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
star.  opotekajoč se iti, hoditi:   za vozom je torkljal star mož

tôrkov   -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na torek:   torkove popoldneve porabi za nakupe / ocena torkovega koncerta ; sklepi torkove seje

tornádo   -a m ( ȃ )
meteor.  lijakast viharni vrtinec pod nevihtnim oblakom nad kopnim, navadno s pokončno osjo:   tornado je naredil veliko škode

torníster   -tra m ( í )
nekdaj  torba iz telečje kože ali usnja ter iz platna za na hrbet ali za čez ramo; telečnjak :   oprtati si tornister

tornístra   -e ž ( ȋ )
nekdaj  torba iz telečje kože ali usnja ter iz platna za na hrbet ali za čez ramo; telečnjak :   odpreti, oprtati si tornistro ; vojak s tornistro

tóron   -a m ( ọ̑ )
kem.  radioaktivni plin, ki nastane pri razpadanju torija, element Tn:   radon in toron

torpéden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na torpedo:   torpedno orožje / torpedni čoln  majhna, hitra vojna ladja, oborožena zlasti s torpedi in topovi ; torpedni rušilec  rušilec, oborožen s torpedi ; torpedno letalo

torpedíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od torpedirati:   torpediranje ladje

torpedírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
voj.  napasti s torpedom, torpedi:   podmornica je torpedirala ladjo
// razstreliti s torpedom, torpedi:   najti razbitine ladje, ki so jo torpedirali med vojno
● 
publ.  taki ukrepi bodo torpedirali gospodarski sistem  uničili, povzročili njegov razpad

torpédo   -a m ( ẹ̑ )
1. voj.  z razstrelivom napolnjen izstrelek z lastnim pogonom, ki se premika do cilja navadno pod vodno gladino:   torpedo je zadel ladjo ; izstreliti torpedo
2. teh.  priprava v pestu zadnjega kolesa, ki omogoča prosti tek kolesa pri mirovanju pedalov, pogon pri potiskanju pedalov naprej in zaviranje pri potiskanju pedalov nazaj:   torpedo se je preveč segrel / kolo na torpedo

torpédovka   -e ž ( ẹ̑ )
voj.  vojna ladja, oborožena zlasti s torpedi in topovi:   križarke, torpedovke in podmornice

torpíden   -dna -o prid. ( ȋ )
psiht.  duševno otopel, nedejaven:   bolnik je torpiden / torpidno stanje

torr   gl. tor 1
enota

tórta   -e ž ( ọ̑ )
pecivo okrogle oblike, navadno iz več plasti biskvitnega testa, med katerimi je nadev:   narediti, okrasiti torto ; razrezati torto ; kos torte ; lopatica za torto / čokoladna, sadna torta / za malico poje dve torti  tortni rezini
 
gastr.  doboš torta  iz tankih plasti biskvitnega testa s karamelno glazuro ; linška torta  iz linškega testa, namazana z ribezovo marmelado in okrašena z mrežo iz istega testa

tortelín   -a m ( ȋ )
nav. mn., gastr.  izdelek iz rezančnega testa obročaste oblike z nadevom, navadno iz sesekljanega mesa:   izdelovati torteline / tortelini z omako ; juha s tortelini

tórten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na torto:   tortna rezina / tortni model

tórtica   -e ž ( ọ̑ )
ekspr.  manjšalnica od torta:   speči tortico ; tortica za rojstni dan / pojesti dve tortici  tortni rezini

tortílja   -e ž ( ȋ )
1. v španskem okolju  jed iz stepenih jajc, zelenjave, začimb:   delati tortilje ; tortilja s fižolovim nadevom
2. v latinskoameriškem okolju  tanek mlinec iz koruzne ali bele moke, pečen na vroči plošči ali kamnu:   peči tortilje

tortúra   -e ž ( ȗ )
knjiž. mučenje :   prenesti, prestati torturo ; zasliševanje s torturo / ekspr.  kdo bo trpel to lepotno torturo

tórus   -a m ( ọ̑ )
1. geom.  telo, ki nastane pri vrtenju kroga okoli osi, ležeče v isti ravnini in oddaljene od njegovega središča bolj, kot je njegov polmer:   prostornina torusa
// ploskev, ki omejuje to telo:   površina torusa
2. arhit.  obročasto izbočeni del podnožja jonskih in korintskih stebrov; svitek

tory   gl. tori

tórzen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na torzo:   torzni kipi / torzna pripoved

torzíja   in  tórzija -e ž ( ȋ; ọ́ )
1. teh.  obremenitev trdnega telesa pri delovanju dveh enako velikih, nasprotno usmerjenih sil, pravokotnih na vzdolžno os; vzvoj :   zasuk pri torziji
2. med. zasukanje , zasuk :   ustavljanje krvavitve s torzijo
♦ 
geom.  količina, ki skupaj s fleksijo določa prostorsko krivuljo, vzvoj

torzíjski   in  tórzijski -a -o prid. ( ȋ; ọ́ )
teh. vzvojen :   torzijska napetost, obremenitev / torzijska vzmet
 
fiz.  torzijski moment  torzijski navor ; torzijska tehtnica  priprava za merjenje zelo majhnih sil z zasukom prečke, obešene na nitki, žici

tórzo   -a m ( ọ̑ )
1. um.  nepopolno ohranjen ali nedokončan kip, navadno brez glave in udov:   torzi antičnih boginj / kip se je ohranil samo kot torzo
2. knjiž.  nedokončano delo, stvar sploh:   knjiga je ostala torzo ; drama daje vtis torza

toskánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Toskano:   toskanska pokrajina / toskansko narečje

toskánščina   -e ž ( ȃ )
toskansko narečje:   pisati v toskanščini

tóstran 1   prisl. ( ọ̑ )
izraža položaj na tej strani česa ali premikanje v tak položaj:   tostran so polja, onstran gozdovi / ko smo prišli tostran, ni bilo tu nikogar

tóstran 2   predl. ( ọ̑ )
z rodilnikom  za izražanje položaja na tej strani česa ali premikanja v tak položaj:   tostran gozda je speljana trimska steza / splezal je tostran visoke ograje / ogledali so si kraje tostran in onstran meje

tóstránost   -i ž ( ọ̑-ā )
v različnih religijah  zemeljska stvarnost:   v tostranost usmerjen človek

tóstránski   -a -o prid. ( ọ̑-á )
1. nanašajoč se na tostranstvo:   tostransko življenje / tostranski svet
2. ekspr. posveten , materialen :   tostranske dobrine ; tostranske skrbi

tóstránstvo   -a s ( ọ̑-ā )
v različnih religijah  zemeljska stvarnost kot kraj človekovega bivanja do smrti:   živeti za tostranstvo ; tostranstvo in onstranstvo

tósvéten   -tna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ knjiž.
nanašajoč se na zemeljsko stvarnost in ne na posmrtno življenje:   tosvetni vladar ; tosvetne stvari ; tosvetno bogastvo ; tosvetno življenje

totál   -a m ( ȃ )
film.  izrez prizorišča, ki daje vtis naravne velikosti; splošni plan :   total in detajl

totálen   -lna -o prid. ( ȃ knjiž.
1. popoln :   imeti totalen pregled nad dogajanjem / totalna prepoved jedrskih poskusov / totalno uničenje / totalna harmonija ; totalno ravnovesje / totalna zmota
2. celovit , celosten :   raziskovanje totalnih družbenih struktur / totalna revolucija / totalni človek  človek, ki je vsestransko razvit, osveščen, dejaven
// celoten :   izračunati totalno napako iz delnih
3. totalitaren :   totalna oblast / totalna država
♦ 
fiz.  totalni odboj  popolni odboj ; gled.  totalno gledališče  gledališče, ki pri uprizoritvah enakovredno uporablja vsa gledališka sredstva, besedilo pa le kot scenarij ; šport.  totalno gibanje  gibanje, pri katerem sodeluje celo telo ; voj.  totalna vojna  vojna, ki zajame vso napadeno državo in v kateri napadalec uporablja vsa sredstva ne glede na mednarodno vojno pravo

totalitárec   -rca m ( ȃ )
totalitarist :   demokrati in totalitarci / partijski, postkomunistični totalitarci

totalitáren   -rna -o prid. ( ȃ )
1. ki celotno družbeno in osebno življenje državljanov nasilno enoti in podreja ciljem državnega vodstva:   totalitarni režim ; totalitarna oblast / totalitarna država / totalitarne metode  totalitaristične
 
voj.  totalitarna vojna  totalna vojna
2. knjiž.  ki vse podreja določenim ciljem:   totalitarni svetovni nazor / totalitarni junak ; totalitarna družba

totalitaríst   -a m ( ȋ )
pristaš totalitarizma:   njegovi junaki so politični totalitaristi ; totalitarist in nekonformist

totalitarístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na totalitarizem:   totalitaristična država / totalitaristični teror ; totalitaristične metode / totalitaristični režim  totalitarni režim

totalitarízem   -zma m ( ī )
politična ureditev, v kateri se celotno družbeno in osebno življenje državljanov nasilno enoti in podreja ciljem državnega vodstva:   boriti se proti totalitarizmu ; fašistični, komunistični, nacistični totalitarizem ; obsodba totalitarizmov ; ostanki totalitarizma ; totalitarizem in demokracija / medijski totalitarizem

totalitárnost   -i ž ( ȃ )
značilnost totalitarnega:   totalitarnost režima / spremembe vodijo v totalitarnost  totalitarizem

totalitéta   -e ž ( ẹ̑ knjiž.
1. kar zajema, obsega vsa področja, vse vidike, stvari v celoti:   opisovati določeno ideologijo kot človeško totaliteto ; analiza razkriva strukturo določene totalitete
2. celovitost :   totaliteta odrskega dela ; strukturalizem implicira idejo totalitete
// celotnost , celota :   razumeti družbo kot totaliteto različnih kategorij

totalizácija   -e ž ( á )
glagolnik od totalizirati:   totalizacija informacijske mreže ; totalizacija tehnološkega razvoja

totalizátor   -ja m ( ȃ )
naprava za registriranje vplačil, rezultatov, izračunavanje dobitkov pri stavah na konjskih dirkah:   videti rezultate na totalizatorju
// urad, prostor s tako napravo:   vplačati v totalizatorju
♦ 
meteor.  priprava za merjenje vseh padavin, ki padejo v daljšem obdobju

totalizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od totalizirati:   totaliziranje vojaškega spopada

totalizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ knjiž.
1. zajeti, obseči vsa področja, vse vidike, stvari v celoti:   gledališče je skušalo svet totalizirati ; shema ne totalizira pojava
2. narediti, da kaj zajema, obsega vsa področja, vse vidike, stvari v celoti:   totalizirati oblast ; vojna se totalizira
● 
knjiž.  človek se hoče v svetu totalizirati  se v celoti uresničiti

totálka 1   -e ž ( ȃ )
pog.  stopnja poškodovanosti avtomobila, pri kateri ga ni mogoče, ni vredno popravljati:   zavarovalnica mu je priznala totalko / v povedni rabi  avtomobil je totalka

totálka 2   prisl. ( ȃ pog.
izraža odsotnost kakršnekoli omejitve; popolnoma :   biti totalka nesposoben ; totalka odštekan ; totalka pijan, zasvojen

totálnost   -i ž ( ȃ knjiž.
1. popolnost :   totalnost razdejanja
2. celovitost :   zavest o totalnosti umetnine ; spoznanje o totalnosti družbenih procesov ; totalnost in pluralizem
// celotnost , celota :   književnost izraža totalnost življenja / pedagog upošteva totalnost otroka  vse njegove značilnosti, življenjske okoliščine
3. kar je celovito:   moralna zavest je v sebi razčlenjena totalnost ; gledati na bit in zavest kot na dve totalnosti

tótem   -a m ( ọ́ )
pri prvotnih ljudstvih  žival, rastlina, za katero se veruje, da je z določenim rodom, plemenom v sorodstveni zvezi:   častiti toteme ; imeti medveda za totem ; rodovni totem
// slika, kip te živali, rastline:   zbirati indijanske toteme ; lesen totem

totemístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na totemizem:   totemistične svečanosti / totemistično verovanje

totemízem   -zma m ( ī )
pri prvotnih ljudstvih  vera v sorodstveno zvezo rodu, plemena z določeno živaljo, rastlino:   keltski totemizem ; ostanki totemizma v pravljicah ; totemizem in animizem

tótemski   -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na totem:   totemska žival ; totemsko znamenje / totemski steber / totemska umetnost

tóti   -a -o zaim. ( ọ̑ )
nar. štajersko ta 1 posodi mi toto stvar / veselo je živeti na totem svetu

továriš   -a m ( ȃ )
1. oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela:   dati navodila tovarišem ; pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore ; pri vožnji je prehitel tovariše ; skrbeti za ranjenega tovariša ; bojni, lovski, plezalni tovariš ; tovariš na straži, pri igri / sodili so uporniku Janezu Gradniku in njegovim tovarišem
// oseba v razmerju do ženske, s katero živi v življenjski skupnosti:   poiskati si tovariša / zakonski, življenjski tovariš
// oseba v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh:   prebuditi tovariše v celici ; popotni, sobni tovariši ; tovariši iz razreda / ekspr.  knjiga mu je ob samotnih večerih edini tovariš
2. oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj:   policistu se je pridružil še en tovariš ; rudarji so si prizadevali rešiti zasute tovariše ; zavračati prenapeta stališča tovarišev v stranki / klubski, poklicni, stanovski tovariš ; poslovni tovariš  poslovni partner / ekspr.  slon je s trobljenjem poklical tovariše  druge slone
// oseba v razmerju do druge osebe, ki ima enak družbeni položaj:   revolucija je ljudi izenačila, vsi so si bili tovariši ; to si lahko dovoli le med tovariši ; pogovorili so se kot tovariši
// oseba v razmerju do druge osebe, ki je v istem stanju:   tovariš v bridkosti, nesreči
3. oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži:   posloviti se od tovarišev ; oditi na vas k tovarišem ; imeti dobre, slabe tovariše ; tovariši iz otroških let
4. v socializmu  naslov za odraslega moškega:   med pogovorom je vstopil neki tovariš ; predstaviti neznanega tovariša / kot nagovor  tovariš, pokažite dokumente ; kot pristavek k imenu, poklicu:  tovariš profesor ; pokličite tovariša Petra
// pog.  politični funkcionar:   povabili so tovariše z občine ; tovariši na vodilnih mestih ; šalj.  ne ve se, kaj bodo odločili gospodje tovariši
5. šol. žarg., v socializmu učitelj , profesor :   tovariš je spraševal ; opravičiti se tovarišu ; tovariš za angleščino
● 
zastar.  trgovec ga je vzel za tovariša  družabnika

tovariševánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od tovariševati:   tovariševanje s slikarjem mu je veliko pomenilo

tovariševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. biti v tovariških, prijateljskih odnosih:   po končani šoli sta nehala tovariševati ; več let sta tovariševala / veliko je tovariševal s sošolcem  se tovariško družil
2. biti s kom, da ni sam:   tovariševal mu je med čakanjem ; ekspr.  bolniku je tovariševala knjiga
 
ekspr.  lakoti je tovariševala bolezen  spremljala jo je

tovarišíca   -e ž ( í )
1. ženska v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela:   izbrati tovariše in tovarišice za odpravo ; tovarišica pri igri
// ženska v razmerju do moškega, s katerim živi v življenjski skupnosti:   našel si je dobro tovarišico / življenjska tovarišica
// ženska v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh:   svoji tovarišici je zašepetala nekaj na uho ; tovarišica v sobi
2. ženska v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj:   poklicne tovarišice je niso podprle ; obrniti se na tovariše in tovarišice v stranki / ekspr.  čebela z brenčanjem privablja tovarišice  druge čebele
3. ženska v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži:   njene tovarišice malo vedo o življenju ; šla je s tovarišico na ples
4. nekdaj  naslov za odraslo žensko:   na sestanek je prišlo le nekaj tovarišic ; predstaviti neznane tovarišice / kot nagovor  tovarišice in tovariši, začenjam sejo ; kot pristavek k imenu, poklicu:  tovarišica profesor(ica) ; tovarišica ravnateljica
5. šol. žarg., v socializmu učiteljica , profesorica :   dobiti ob polletju novo tovarišico ; tovarišica za slovenščino
♦ 
etn.  dekle, ki spremlja nevesto, ženina k poroki; družica

tovarišíja   -e ž ( ȋ )
skupnost med seboj povezanih ljudi s skupnim ciljem:   ob delu so postali prijetna tovarišija ; nerad se je ločil od tovarišije v tovarni ; gimnazijska tovarišija je razpadla
// skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava; družba :   prihajal je sam z manjšo tovarišijo / otrokova šolska tovarišija  šolski tovariši
// prisotnost koga zlasti zaradi zabave:   izogibal se je njegove tovarišije

tovarišíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tovarišijo:   tovarišijske zgodbice / tovarišijska skupina

továriški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tovariše:   tovariški sestanek ; tovariška družba ; tovariško srečanje / med borci je vladal tovariški duh, odnos ; tovariška solidarnost / nekdaj, kot zaključek uradnih dopisov  s tovariškimi pozdravi
// ki rad pomaga tovarišem:   tovariški sošolec ; biti tovariški do sodelavk

továrištvo   -a s ( ȃ )
1. zavest povezanosti s tovariši in pripravljenost pomagati jim:   krepiti tovarištvo ; vzgajati otroke v tovarištvu ; tovarištvo in prijateljstvo / pohvalili so ga zaradi tovarištva
2. tovariško, prijateljsko razmerje:   tovarištvo z revnimi in delo sta jo obvarovala ošabnosti ; preživeti mladost v tovarištvu z vrstniki

továrna   -e ž ( ȃ )
večje podjetje, ki strojno izdeluje polizdelke in izdelke v večjih količinah:   delati v tovarni ; vodstvo tovarne / tovarna zmanjšuje proizvodnjo / kemična, tekstilna, tobačna tovarna ; tovarna barv, koles, verig
 
ekspr.  tovarna sanj  Hollywood ; publ.  tovarna smrti  v nacistični Nemčiji  koncentracijsko taborišče s prostori za množično pobijanje, zlasti Judov, in krematoriji
// stavba, v kateri je tako podjetje:   postaviti, razširiti tovarno ; delavci odhajajo iz tovarne ; urediti okolico tovarne

továrnar   -ja m ( ȃ )
lastnik tovarne:   združenje tovarnarjev ; tovarnar in bankir

továrnica   -e ž ( ȃ )
nav. ekspr.  manjšalnica od tovarna:   delavnica se je sčasoma spremenila v tovarnico / odpreti novo tovarnico

továrniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na tovarno:   tovarniški delavec ; tovarniško vodstvo / tovarniški avtobus ; tovarniško glasilo / tovarniški izdelki ; tovarniško blago / tovarniški dimnik ; tovarniška lopa ; tovarniška sirena / tovarniški dim ; tovarniške odplake / tovarniška cena  cena, po kateri tovarna prodaja blago kupcu ; tovarniška napaka  napaka, nastala pri izdelavi, proizvodnji ; tovarniška številka  evidenčna številka, s katero tovarna označi posamezni izdelek

tôvor   -óra  in  -ôra m ( ó ọ́, ó )
1. kar se kam prevaža z vozilom:   nakladati tovor na ladjo ; preložiti, razložiti tovor ; odpraviti, prevzeti tovor ; plačati pristojbino od teže tovora ; zavarovanje tovora / ladijski tovor
 
navt.  generalni tovor  kosovno blago večje vrednosti ; teh.  razsuti tovor  iz nepakiranega drobnega, sipkega blaga ; žel.  koristni tovor  brez embalaže
// kar je naloženo na vozilu:   povečati tovor v raketi / žerjavi so škripali pod tovori / ekspr.  avtobus je odložil svoj tovor  potnike
2. kar nese zlasti žival na hrbtu:   konj je imel na hrbtu tovor ; naložiti oslu tovor / sedlo za tovor / nadeti si tovor na rame
// nav. ekspr.  težja stvar, ki se nese sploh:   mravlja je komaj nesla težek tovor / veja se je otresla snežnega tovora  snega ; pren.  tovor skrbi
3. star.  kar se enkrat nese na hrbtu ali pelje na vozu:   izdelati tovor platna
● 
ekspr.  nevihta je stresla svoj tovor v hribih  padavine ob nevihti so bile v hribih ; star.  odnašati na tovore zlata  zelo veliko

tovóren   in  tovôren -rna -o prid. ( ọ́; ó )
nanašajoč se na tovor:   tovorni promet / tovorni avtomobil ; tovorni vagon ; tovorna ladja ; tovorna železniška postaja ; tovorno dvigalo ; tovorno pristanišče / tovorni konj  konj, ki prenaša tovor ; tovorna živina  konji, mule, osli
 
navt.  tovorna vodna črta  ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok polno natovorjene ladje ; žel.  tovorni kilometer  enota za obračunavanje prevoza ene tone tovora na razdalji 1 km ; tovorni list  potrdilo o prevzemu in predaji blaga pri prevozu in o plačani voznini

tovóriti   -im  tudi  tovoríti -ím nedov. ( ọ̄ ọ̑; ī í )
1. spravljati kaj kam na hrbtih živali:   zaradi slabe poti tu drva le tovorijo ; tovoriti les v dolino ; tovoriti na oslu
// ekspr.  nositi zlasti kaj težkega:   tovoril je velik kovček, nahrbtnik ; na hrbtu je tovoril vrečo moke ; s seboj je tovoril pisalni stroj
2. nekdaj  ukvarjati se s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo, tovorno živino:   tovoriti sol, vino ; tovoriti po vsej deželi / vse življenje je tovoril
● 
tovoriti volno na ladjo  natovarjati

tovórjenje   tudi  tovorjênje -a s ( ọ̄; é )
glagolnik od tovoriti:   po teh stezah je mogoče le tovorjenje / ukvarjati se s tovorjenjem

tovórnica   -e ž ( ọ̑ )
1. tovorna žival:   mula je dobra tovornica
2. tovorna ladja:   prazna tovornica / ladja tovornica
♦ 
navt.  jeklena vrv nakladalne naprave za dviganje tovora ; žel.  listina, v katero so vpisani tovorni listi tovora v posameznem vagonu

tovórnik   -a m ( ọ̑ )
1. nekdaj  kdor se ukvarja s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo, tovorno živino:   tovorniki so prišli po vino ; prodati sol tovornikom ; napasti tovornike ; vipavski tovorniki ; tovorniki olja
2. zastar.  tovornjak, tovorni avtomobil:   po cesti je pripeljal tovornik ; naložiti na tovornik / tovornik peska

tovornína   -e ž ( ī )
plačilo za prevoz; prevoznina :   določiti, plačati, zvišati tovornino ; visoka tovornina

tovórniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na tovornike ali tovorništvo:   tovorniška gostilna ; tovorniška pot / tovorniška povest

tovórništvo   -a s ( ọ̑ )
nekdaj  dejavnost tovornikov:   ukvarjati se s tovorništvom ; zaslužek od tovorništva

tovornjáča   -e ž ( á )
ekspr.  tovorna ladja:   naložiti tovornjačo ; stara tovornjača / ribiška tovornjača

tovornják   -a m ( á )
1. večji avtomobil za prevoz tovorov:   tovornjak se ustavi ; natovarjati, voziti tovornjak ; velik tovornjak ; vojaški tovornjak ; kabina tovornjaka ; voznik tovornjaka / pripeljati tovornjak hrane / pettonski tovornjak ; tovornjak hladilnik
2. zastar.  tovorna ladja:   rečni tovornjak

tovornjákar   -ja m ( ȃ )
ekspr.  voznik tovornjaka:   tovornjakar je vžgal motor

tôvoten   -tna -o prid. ( ȏ )
teh., v zvezi tovotna mast   konsistentna mast, ki se uporablja zlasti za mazanje krogličnih ležajev:   mazati s tovotno mastjo ; plast tovotne masti

tóvŕsten 1   -tna -o prid. ( ọ̑-ȓ )
ki je te vrste:   povečano povpraševanje po tovrstnem blagu

tovŕsten 2   -tna -o prid. ( ȓ )
publ. tak 1 , ta 1 tovrstno poročanje ni primerno

tózadéven 1   -vna -o prid. ( ọ̑-ẹ́ )
knjiž.  nanašajoč se na določeno zadevo:   sporočil mu je tozadevne podatke / ugotovili so, da tozadevni zakonski predpisi ne ustrezajo

tozadéven 2   -vna -o prid. ( ẹ́ )
publ. tak 1 , ta 1 v tozadevnih vprašanjih se obračajte na upravne delavce / tozadevne literature ni na razpolago  ustrezne

tózd   -a m ( ọ̑ )
do 1989  temeljna organizacija združenega dela:   ukiniti, ustanoviti tozde ; samoupravljanje v tozdih

tožáriti   -im nedov. ( á ȃ )
ekspr.  večkrat, pogosto tožiti:   učenka rada tožari ; tožariti razredniku ; tožariti sodelavce / tožariti o slabi letini

tožárjenje   -a s ( á )
glagolnik od tožariti:   odvaditi otroke tožarjenja ; kaznovati koga za tožarjenje ; tožarjenje in obrekovanje / tožarjenje za mejo ; stroški tožarjenja

tôžba   -e  stil.  ž ( ó )
1. pravn.  zahteva za rešitev pravnega spora na sodišču:   stranka umakne tožbo ; sodišče zavrne tožbo ; odstopiti od tožbe ; elementi tožbe ; utemeljenost tožbe / delitvena tožba  v zvezi z delitvijo skupne stvari ali premoženja ; lastninska tožba  za priznanje lastninske pravice ; očetovska tožba  za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva ; razvezna tožba
// besedilo s tako zahtevo:   sestaviti tožbo ; vročiti tožencu izvod tožbe / vložiti tožbo proti komu
2. reševanje spora na sodišču:   začela se je tožba za zemljo ; groziti komu s tožbo / dobiti tožbo  pravdo ; imeti tožbo s kom
3. glagolnik od tožiti:   prenašati bolečine brez tožbe / tožbe kmetov zaradi škodljivosti divjadi  pritožbe, pritoževanja
// besede, glasovi, ki izražajo telesno ali duševno bolečino:   poslušati tožbe bolnikov ; glasne tožbe
// kar kdo toži:   njegove tožbe ga niso ganile

tožbár   -ja m ( á )
star.  kdor se (rad) toži, tožari:   nepoboljšljiv tožbar ; sprava med tožbarji

tožbáriti se   -im se nedov. ( á ȃ )
star.  tožiti se, tožariti se:   tožbariti se s sosedi

tožbárski   -a -o prid. ( á )
star.  značilen za tožbarje:   tožbarska strast

tôžben   -a -o prid. ( ō )
nanašajoč se na tožbo:   tožbeni zahtevek / tožbena pravica / tožbeni stroški

tóžen 1   -žna -o prid. , tóžnejši  ( ọ́ ọ̄ star.
1. otožen , žalosten :   tožna zapuščena mati / tožen izraz, pogled / tožen spomin
2. žalosten , težek :   tožna usoda / tožno življenje / tožni časi

tóžen 2   -žna -o prid. ( ọ̄ )
star. tožben :   tožni stroški
 
nar.  sošolec je tožni groš  tožljivec

tóženec   -nca m ( ọ́ )
1. kdor je tožen, obtoževan:   iz tožnika je postal toženec
2. pravn.  oseba v sodnem postopku, ki je tožena:   zastopati toženca ; sprejeti ugovore toženca

tóženka   -e ž ( ọ́ )
1. ženska, ki je tožena, obtoževana:   toženka se je dobro izgovorila
2. pravn.  ženska v sodnem postopku, ki je tožena:   tožnica in toženka

toževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
star. tožiti :   hodili so ga k očetu toževat, da zapravlja / ni toževal ne žaloval / tožujeta se za vsako najmanjšo stvar

tožílčev   -a -o  [ tožiu̯čev- in tožilčev- ( ȋ )
pridevnik od tožilec:   tožilčev govor ; tožilčeve zahteve

tožílec   -lca  [ tožiu̯ca in tožilca m ( ȋ )
1. kdor koga toži, obtožuje:   biti tožilec in razsodnik hkrati
2. pravn.  oseba v sodnem postopku, ki koga obtoži:   nastopiti na obravnavi kot tožilec / zasebni tožilec
3. pravn.  predstavnik tožilstva, ki koga obtoži in v sodnem postopku dokazuje njegovo krivdo:   tožilec zahteva visoko kazen / javni tožilec  nekdaj  predstavnik javnega tožilstva ; vojaški tožilec  nekdaj  predstavnik vojaškega tožilstva

tožílka   -e  [ tožiu̯ka in tožilka ž ( ȋ )
ženska, ki koga obtoži, obtožuje:   tožilka je pri očetu zahtevala kazen za pretepaškega sina
 
pravn.  javna tožilka  nekdaj  predstavnica javnega tožilstva

tožílnik   -a m ( ȋ )
jezikosl.  četrti sklon:   postaviti samostalnik v tožilnik ; značilnosti tožilnika pri samostalnikih moškega spola

tožílniški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tožilnik:   tožilniški predmet / tožilniška vezava

tožílstvo   -a s ( ȋ )
1. pravn.  organ za pregon storilcev kaznivih dejanj:   sedež tožilstva / javno tožilstvo  nekdaj  samostojen državni organ za pregon storilcev kaznivih dejanj ; vojaško tožilstvo  nekdaj  organ za pregon storilcev kaznivih dejanj, ki so v pristojnosti vojaških sodišč
2. poslopje tega organa:   trg pred tožilstvom

tožítelj   -a m ( ȋ )
tožnik :   ugovarjati tožitelju

tožíteljica   -e ž ( ȋ )
tožnica :   vedla se je kot tožiteljica, ne kot obtoženka

tožíti   in  tóžiti -im nedov. ( ī ọ́ )
1. sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega:   otroci radi tožijo ; tožiti sošolce učitelju ; tožili so ga očetu, da se potepa / odvaditi koga tožiti
2. pravn.  zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču:   ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil ; iti koga tožit ; tožiti koga za očetovstvo, odškodnino ; tožil jo je zaradi razžaljenja časti
3. nepreh.  z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino:   ranjenec je začel tožiti ; vso noč toži ; glasno, presunljivo tožiti / ekspr.:  glas zvona toži ; veter toži v golih vejah ; brezoseb.  med ločjem je tožilo in klicalo
4. govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju:   preveč ponosen je, da bi tožil ; ekspr.  kaj bi tožil, bo že bolje / tožili so, koliko dela imajo / v pismih samo toži / knjiž.:  tožiti komu svojo nesrečo, žalost  razkrivati ; toži o lakoti  izraža potrebo po jedi ; nič ni tožil za večerjo  izražal potrebe, da bi jo dobil ; toži po materi  izraža žalost zaradi izgube matere ; toži nad svojo usodo  se pritožuje

tožljív   -a -o prid. ( ī í )
1. ki rad toži, zatoži:   tožljiv sošolec ; tožljiva ženska
2. knjiž.  za katerega se lahko toži:   tožljivi izrazi ; tožljivo žaljenje koga
3. star. otožen , žalosten :   zmeraj je sam, zmeraj tožljiv
● 
star.  od zaspanosti tožljiv otrok  cmerav

tožljívec   -vca m ( ȋ )
kdor rad toži, zatoži:   bati se tožljivcev ; ovaduhi in tožljivci

tožljívka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki rada toži, zatoži:   veljala je za tožljivko

tožljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost tožljivega:   tožljivost otrok / knjiž.  tožljivost dejanja

tožníca   -e ž ( í )
1. ženska, ki koga toži, obtožuje:   braniti se pred tožnico
2. pravn.  ženska v sodnem postopku, ki koga toži:   navesti ime tožnice ; tožnica in toženka

tožník   -a m ( í )
1. kdor koga toži, obtožuje:   odgovarjati tožnikom ; iz tožnika je postal obtoženec
2. pravn.  oseba v sodnem postopku, ki koga toži:   tožnik izgubi tožbo ; ime tožnika ; tožnik in toženec
● 
brez tožnika ni sodnika  če nihče ne zahteva, sodišče samo ne začne določenega postopka; če se nihče ne pritoži, nihče ne nastopi kot razsodnik

tožníkov   -a -o prid. ( í )
pravn.  nanašajoč se na tožnika:   tožnikove besede / tožnikova pravica

tóžnost   -i ž ( ọ́ )
star. otožnost , žalost :   prevzela ga je tožnost

tráb   -a  in  tràb trába m ( ȃ; ȁ á )
nar. dir , kas :   pognati konja v trab

trabákul   -a m ( ȃ )
navt. trabakula :   popravljati trabakul ; s peskom natovorjen trabakul

trabákula   -e ž ( ȃ )
navt.  dalmatinska in istrska ladja z dvema jamboroma in nazaj zavihano statvo na premcu:   prevažati sadje s trabakulo ; ribiška trabakula

trabánt   -a m ( ā á )
1. astron.  nebesno telo, ki kroži okoli kakega planeta; satelit :   Jupitrovi trabanti
2. knjiž.  stalen spremljevalec:   prišla je dama s svojimi trabanti ; zvesti trabanti
// somišljenik , privrženec :   tako hočejo on in njegovi trabanti ; poslušni trabanti
3. publ.  formalno samostojna država, vlada, politično, gospodarsko podrejena močnejši državi, vladi:   razvite države in njihovi trabanti
4. nekdaj  telesni stražar pomembne osebe:   doža sta spremljala dva trabanta ; kraljev sprevod s trabanti
5. tip osebnega avtomobila nemške tovarne iz Zwickaua:   trabant in wartburg

trábje   -a s ( ȃ )
agr.  trikotni del voza, na katerega so pritrjena prednja ali zadnja kolesa:   sedeti na trabju ; prednje, zadnje trabje

trabúka   -e ž ( ȗ )
nekdaj  kratka, na sredi odebeljena cigara iz srednje dobrih vrst tobaka:   kaditi trabuko ; trabuka in havana

trackáti   -ám nedov. ( á ȃ )
nar. zapravljati , razsipavati :   na debelo tracka denar, z denarjem / s pisanjem si kvari zdravje in tracka elektriko  po nepotrebnem porablja

tráč   -a m ( ȃ )
neresnična vest, izmišljotina:   pripovedovati trače ; uporabiti za dokaz navaden trač
// vest zasebne narave, navadno neresnična, ki se širi zlasti preko medijev:   pisati trače ; domači, tuji trači ; v prid. rabi:  trač časopis  tračarski časopis ; trač revija, rubrika  tračarska revija, rubrika

tráčar   -ja m ( ȃ )
kdor (rad) tračari:   spletni tračarji ; brezdelneži, nevoščljivci in tračarji

tračaríja   -e ž ( ȋ nav. mn.
trač :   rumeni tisk brez tračarij skoraj ne bi obstajal ; tračarije po hodnikih ; opravljanje in tračarije / časopisne, novinarske tračarije

tračáriti   -im nedov. ( á ȃ )
širiti govorice, predvsem zasebne narave, navadno prek medijev:   celo uro je po telefonu tračarila s prijateljico / tračariti o znanih osebnostih

tračárjenje   -a s ( á )
glagolnik od tračariti:   tračarjenje po hodnikih ; tarče tračarjenja ; iztočnica za tračarjenje ; tračarjenje in hinavščina / javno, medijsko tračarjenje ; žensko tračarjenje

tráčarski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na trače:   tračarski časopis, portal ; tračarska novica, tema ; tračarska revija, rubrika

tráčen   -čna -o prid. ( ȃ )
teh.  nanašajoč se na trak:   tračni meter / tračno jeklo, železo / tračni prenos / tračni brusilnik  brusilnik z brezkončnim brusilnim trakom, navadno gumijastim ; tračni transporter  transporter z brezkončnim trakom
 
agr.  tračni obračalnik  obračalnik z vilami na brezkončnem traku ; avt.  tračna zavora  zavora, ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak ; les.  tračna žaga  strojna žaga v obliki brezkončnega traku ; rač.  tračna enota  enota računalnika z magnetnim trakom

tráčnica   -e ž ( ȃ )
1. posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za izdelavo zlasti železniških tirov; tirnica :   izdelovati tračnice ; polagati tračnice ; pritrjevati tračnice na železniške pragove
 
žel.  glava tračnice  glava tirnice ; noga tračnice  noga tirnice
// taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih črtah, da po njih tečejo kolesa vozil:   kolesa udarjajo ob tračnice, po tračnicah ; razdalja med tračnicama / tramvajske, železniške tračnice
2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika:   tračnice avtomobilskega sedeža ; tračnice za zavese

tradeskáncija   -e ž ( á )
vrtn.  sobna rastlina s povešenimi ali pokončnimi kolenčastimi stebli in mesnatimi listi, Tradescantia:   razmnoževati tradeskancije s potaknjenci

tradeunion   -a  [ trêjdjúnjon m ( ȇ-ȗ )
v angleškem okolju  strokovna organizacija, ki skrbi za ureditev gospodarskih in socialnih razmer delavcev, sindikat:   organizirati tradeunione ; kongres tradeunionov

tradeunionist   -a  [ trejdjunjoníst m ( ȋ )
v angleškem okolju  član tradeuniona, sindikalist:   angleški tradeunionisti

tradeunionizem   -zma  [ trejdjunjonízəm m ( ī )
v nekaterih državah  gibanje, ki si prizadeva za ureditev gospodarskih in socialnih razmer delavcev brez odprave kapitalizma:

tradícija   -e ž ( í )
1. kar se je ustalilo v življenju kake skupnosti s prenašanjem iz roda v rod; navada , običaj :   tukaj je tradicija, da na ta dan kurijo kresove ; ohranjati, spoštovati tradicije ; delati kaj iz tradicije ; predati posestvo prvemu sinu zaradi tradicije ; prenehati s kako tradicijo ; družinske, narodne tradicije / po tradiciji obdarovati kolednike
// ed.  skupek tega:   nadaljevati, spoštovati družinsko tradicijo ; zavrgli so tradicijo in začeli živeti po svoje ; kmečko življenje je bilo polno tradicije
2. navadno s prilastkom  kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim daljšim obstajanjem, izročilo:   zanemariti pedagoško tradicijo ; pesnik izhaja iz domače pesniške tradicije ; prikazati kako delo kot nadaljevanje slovenske slovstvene tradicije
// uveljavljena, dalj časa trajajoča dejavnost:   za kraj je značilna kovaška tradicija ; iz ohranjenih drobcev je mogoče sklepati na pisno tradicijo ; pospeševati domačo tiskarsko tradicijo / festival je še brez tradicije, nima tradicije  še ni uveljavljen, še ne obstaja dolgo ; tu je doma gledališka tradicija  se že dolgo ukvarjajo z uprizarjanjem gledaliških del ; imajo tradicijo v knjigotrštvu  se že dolgo ukvarjajo s knjigotrštvom
3. nav. mn., publ. vrednota , dosežek :   ohranjati revolucionarne tradicije ; biti predan ljudstvu in njegovim svetlim tradicijam
● 
knjiž.  tradicija dopolnjuje svetopisemsko sporočilo  (ustno) izročilo

tradícijski   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na tradicijo:   tradicijski duhovni svet ; tradicijski vplivi / narediti kaj iz tradicijskega čuta
♦ 
pravn.  tradicijska listina  listina, katere izročitev drugemu velja kot izročitev stvari same

tradicionálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki upošteva, goji tradicijo:   tradicionalni kmetje ; nekateri ljudje so zelo tradicionalni / tradicionalno življenje
// ki spada v tradicijo kake skupnosti:   krašenje jajc s tradicionalnimi motivi ; postreči s tradicionalnimi jedmi ; tradicionalna oblačila
2. ki vsebuje, kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim daljšim obstajanjem:   tradicionalna kitajska medicina ; tradicionalna morala, vernost, vzgoja ; tradicionalno gledališče, pripovedništvo
// ki je že dolgo uveljavljen, že dolgo obstaja:   tradicionalni poklici, prazniki ; tradicionalne metode ; tradicionalne prijateljske vezi med sosednjima državama / tradicionalna prireditev  ki se že dolgo prireja ob določenem času, na določenem kraju ; tradicionalno srečanje

tradicionalíst   -a m ( ȋ )
kdor vztraja pri starem, uveljavljenem načinu na kakem področju dejavnosti, življenja:   upirati se tradicionalistom ; tradicionalisti v umetnosti ; režiser tradicionalist ; tradicionalisti in modernisti

tradicionalístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na tradicionaliste ali tradicionalizem:   tradicionalistično pojmovanje / tradicionalistična morala  tradicionalna

tradicionalízem   -zma m ( ī )
vztrajanje pri starem, uveljavljenem načinu na kakem področju dejavnosti, življenja:   očitati komu tradicionalizem ; tradicionalizem v gledališču, telesni kulturi, slikarstvu / podeželski tradicionalizem

tradicionálnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost tradicionalnega:   tradicionalnost literature / zastar.  pretrgati s tradicionalnostjo svoje dežele  tradicijo

tradírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. pravn. izročati :   tradirati komu denar
2. zastar. predavati :   tradirati rimsko pravo / tradirati zgodbo  pripovedovati

trafíka   -e ž ( ȋ )
prodajalna tobačnih izdelkov, časopisov:   odpreti trafiko ; kupiti cigarete v trafiki

trafikánt   -a m ( ā á )
lastnik trafike ali prodajalec v njej:   trafikant in drogerist

trafikántka   -e ž ( ā )
lastnica trafike ali prodajalka v njej:   zmeraj kupuje časopis pri isti trafikantki

tráfopostája   -e ž ( ȃ-ȃ )
elektr. žarg.  transformatorska postaja:   zgraditi novo trafopostajo

tragéd   -a m ( ẹ̑ )
1. kdor piše tragedije:   grški tragedi ; traged in komediograf
2. gled.  igralec, ki igra glavne moške vloge v tragedijah:   traged in komik / herojski traged

tragédija   -e ž ( ẹ́ )
1. lit.  gledališka igra, v kateri glavni junak v boju z nasprotnikom ali zaradi neobvladljive usode propade, izgubi življenje, žaloigra:   napisati, uprizoriti tragedijo ; antične tragedije ; drama in tragedija / igrati, nastopati v tragediji / tragedija v treh dejanjih
// uprizoritev take igre:   gledati tragedijo
2. ekspr.  zelo žalosten dogodek, huda nesreča:   na cesti se je zgodila tragedija ; doživeti tragedijo ; družinska tragedija / to je bila zanj tragedija  zelo neugodna, huda stvar ; opisovati tragedijo junakovega življenja  tragično zgodbo ; biti slep za tragedijo sveta  nesrečno usodo

tragédinja   -e ž ( ẹ̑ )
gled.  igralka, ki igra glavne ženske vloge v tragedijah:   tragedinja Marija Vera

tragédka   -e ž ( ẹ̑ )
gled. tragedinja :   slavna tragedka

trágičen   -čna -o prid. ( á )
1. značilen za tragedijo:   tragičen konflikt ; zgodba ima tragičen konec / tragični junak
 
lit.  tragična krivda  krivda zaradi nehote povzročene nesreče, katastrofe
2. ki zaradi hudega trpljenja, težav vzbuja sočutje, žalost:   tragična usoda naroda ; tragična zgodba ; njegovo življenje je tragično / tragičen prizor
// ekspr.  zelo neugoden, slab:   živeti v tragičnih razmerah ; stvar ni tako tragična, vse bo še dobro
3. ki ima hude posledice:   med njima je prišlo do tragičnega spopada ; tragična napaka, zmota ; tragična nesreča / tragične strasti
4. ki je posledica nesreče, neobvladljivih okoliščin:   tragična izguba sina ; umreti tragične smrti / tragičen konec ekspedicije

trágičnost   -i ž ( á )
značilnost tragičnega:   tragičnost junaka / tragičnost življenja

trágik   -a m ( á )
kdor piše tragedije; traged :   grški tragiki

trágika   -e ž ( á )
kar vzbuja sočutje, žalost:   njegovo življenje je polno tragike ; zgodba je prežeta s tragiko ; osebna tragika / ekspr.:  tragika revolucionarja  tragična usoda ; tragika življenja  tragičnost

trágikomédija   -e ž ( ȃ-ẹ́ )
1. lit.  gledališka igra, v kateri se prepletajo tragični in komični elementi:   uprizoriti tragikomedijo ; tragikomedija in tragedija
// uprizoritev take igre:   gledati tragikomedijo
2. ekspr.  tragikomičen dogodek, tragikomično dogajanje:   zaupati komu svojo tragikomedijo ; tragikomedija življenja

trágikómičen   -čna -o prid. ( ȃ-ọ́ )
ki vzbuja sočutje, žalost in smeh:   tragikomični liki ; biti v tragikomičnem položaju / tragikomičen dogodek ; tragikomična zgodba

trágikómičnost   -i ž ( ȃ-ọ́ )
lastnost, značilnost tragikomičnega:   v igri prevladuje tragikomičnost / tragikomičnost dogodka

trágiški   -a -o prid. ( á )
knjiž.  nanašajoč se na tragike ali tragiko:   tragiška poezija / tragiški konec  tragičen

trahêja   -e ž ( ȇ )
1. anat.  cevka, ki dovaja zrak iz grla v sapnice; sapnik :   vnetje traheje ; lega ščitnice ob traheji
2. nav. mn., zool.  cevka pri žuželkah in stonogah, po kateri pride zrak do organov; zračnica :   traheje in stigme
3. bot.  cev za prevajanje vode in v njej raztopljenih rudninskih snovi, vodovodna cev:   traheje v deblih dreves

trahít   -a m ( ȋ )
petr.  bela ali svetlo siva predornina, navadno zrnata:   plasti trahita ; trahit in andezit

trahóm   -a m ( ọ̑ )
med.  virusno vnetje očesne veznice, egiptovska očesna bolezen:   preprečevati trahom ; oslepeti zaradi trahoma

trahomáš   -a m ( á )
med. žarg.  trahomski bolnik:   odstotek trahomašev

trahómski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na trahom:   trahomska kužnost / trahomski bolniki

trájanje   -a s ( ȃ )
1. obstajanje, dogajanje, potekanje česa glede na čas:   meriti trajanje procesa ; predvideti trajanje potovanja ; trajanje šolskega leta ; trajanje telefonskega pogovora / rok trajanja  kot opozorilo na živilskih izdelkih  uporabnosti, užitnosti
 
agr.  trajanje kolobarja ; pravn.  trajanje preiskovalnega zapora
2. bivanje, dogajanje, potekanje brez prekinitve, nehanja:   želja po trajanju / meje trajanja

trájati   -am nedov. ( ȃ )
1. s prislovnim določilom  biti, obstajati v času, ki ga izraža določilo:   pogajanja so trajala ves mesec ; proslavljanje je trajalo tri dni ; predstava ne traja dolgo ; koliko časa je trajalo premirje / pouk se začne ob osmih in traja do enih ; njuno prijateljstvo je trajalo do pozne starosti
2. biti, dogajati se, potekati brez prekinitve, nehanja:   nobena stvar ne traja večno / bolezen kar traja ; suša traja dalje / čim dalj je trajal boj, tem hujši je bil ; pogovori še trajajo / ekspr.  taka zamera traja  dolgo traja
● 
ekspr.  ti čevlji trajajo  se ohranjajo; so trpežni ; ekspr.  ta pričeska dolgo traja  je obstojna
♦ 
jezikosl.  dejanje traja ali se ponavlja

trajékt   -a m ( ẹ̑ )
ladja za prevoz vozil in potnikov:   zapeljati avtomobil na trajekt ; peljati se s trajektom / na otok vozi trajekt

trajékten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na trajekt:   otok ima trajektno zvezo / trajektno pristanišče

trajektórija   -e ž ( ọ̑ )
1. fiz.  krivulja, ki jo opiše telo pri gibanju, tir:   izračunati hitrost in trajektorijo poleta ; leteti po trajektoriji ; trajektorija izstrelka, rakete
2. geom.  črta, ki seka sistem črt; prečnica :   pravokotna trajektorija

trájen   -jna -o prid. , trájnejši  ( ā )
1. ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo obdobje:   dobiti kaj v trajno last ; trajna opustitev železniške proge ; trajna skupnost ljudi ; knjiga trajne vrednosti / trajna rešitev problema  dokončna ; trajna naselitev  stalna
// ki traja, obstaja brez prekinitve, prekinitev:   trajna obremenitev ; trajna potreba po zraku / ob trajnejšem vetru se rastlina izsuši
2. ki zaradi svojih lastnosti lahko obstaja, se uporablja dalj časa:   zidati hiše iz trajnejših materialov ; postaviti trajne objekte / taka ljubezen ni trajna ; dati dijaku trajnejše znanje
// ki se ne da odpraviti:   trajne posledice ; trajne poškodbe
● 
ekspr.  ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi  so zelo vplivali na njihovo zavest ; publ.  s tem delom si je postavil trajen spomenik  zaradi pomembnosti tega dela ne bo pozabljen ; ohranili ga bomo v trajnem spominu  v osmrtnicah  ne bomo pozabili nanj
♦ 
bot.  trajna rastlina  trajnica ; fin.  trajni nalog  naročilo banki za poravnavo ponavljajočih se obveznosti v enakih zneskih z naročnikovega računa ; fiz.  trajni magnet  magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti ; trajna deformacija  deformacija, ki traja tudi po prenehanju delovanja sile, ki jo je povzročila ; friz.  trajna ondulacija  ondulacija, po kateri ostanejo lasje sorazmerno dolgo nakodrani, zviti ; gastr.  trajna klobasa, salama  klobasa, salama, ki ostane daljši čas užitna, dobra ; geogr.  trajna snežišča ; jezikosl.  trajni glagol  nedovršni glagol, ki izraža nepretrgano trajajoče dejanje ; pravn.  trajna izguba pravic

trájna   -e ž ( ȃ )
pog.  kodranje s toploto, kemičnimi sredstvi; ondulacija :   preparati za trajno ; nega las po trajni
 
pog.  hladna trajna  hladna ondulacija
// kodravost las po takem kodranju:   trajna je hitro spustila ; rahla, sveža trajna / dati si delati trajno

trájnica   -e ž ( ȃ )
rastlina, ki raste, cveti več let:   posaditi na vrt trajnice ; presajanje trajnic ; narcise, spominčice in druge trajnice
 
bot.  zelnata trajnica  rastlina, pri kateri ob koncu vegetacijske dobe odmrejo nadzemni deli

trájnik   -a m ( ȃ )
naročilo banki za poravnavo ponavljajočih se obveznosti z naročnikovega računa,  fin. direktna obremenitev :   plačevati položnice preko trajnika, po trajniku ; odprtje, vodenje trajnika ; stroški trajnika / dogovoriti se za trajnik ; bančni trajnik
♦ 
jezikosl.  nesestavljeni trajnik  trajni glagol

trájnost   -i ž ( ā )
značilnost česa glede na to, koliko časa lahko obstaja, je uporabno:   povečati trajnost avtomobilov ; ugotavljati trajnost mleka
// značilnost trajnega:   zagovarjati trajnost izobraževanja / priporočati barve zaradi trajnosti  obstojnosti

trájnosten   -tna -o prid. ( ā )
1. nanašajoč se na trajnost:   trajnostni preizkus / trajnostna rast gospodarstva, podjetja / zastar.  trajnostne vrednote umetnine  trajne
2. ki z namenom dolgoročnega ohranjanja čim manj obremenjuje okolje, razpoložljive naravne vire:   trajnostni razvoj, turizem ; trajnostna oskrba s hrano, z energijo ; trajnostna potrošnja ; trajnostno gospodarjenje, kmetijstvo / trajnostna raba naravnih virov

trák   -ú  in  -a m , mn.  trakôvi  stil.  tráki  ( ȃ )
1. dolg, ozek in tanek kos blaga, gume, kovine:   odvijati trak ; prišiti trak ; razrezati trak na več delov ; navezati na trak ; prevezati s trakom ; gumiran, papirnat, svilen trak ; okrasni, pisani trakovi ; trak in vrvica / čez oko nosi črn trak ; lepilni, samolepilni trak ; merilni trak ; nosilni trak  za nošenje, prenašanje česa ; reditelji z rdečim, rumenim trakom na rokavu ; ščitni trak  ki ščiti robove hlač, kril ; klobuk s širokim (zunanjim) trakom  na zunanjem stiku krajcev in štule ; tesnilni trak ; žalni trak  ki se nosi na rokavu, reverju kot znamenje žalovanja / posneti na filmski, magnetofonski trak ; trak za pisalni stroj / trgati v trakovih  v dolgih in tankih kosih
2. tak kos, napeljan okrog valjev, za strojno prenašanje česa:   pognati, ustaviti trak / brezkončni  ali  neskončni trak  s spojenima koncema
// navadno s prilastkom  transportna naprava z brezkončnim trakom:   premestiti nakladalni, transportni trak
// v zvezi tekoči trak   naprava, ki pomika predmet od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil:   s tekočega traku bo prišlo vsak dan deset avtomobilov ; delati pri tekočem traku ; izdelki s tekočega traku / avtomatski tekoči trak  pri katerem delajo avtomati
3. navadno v zvezi tekoči trak   delovni postopek, pri katerem se predmet pomika od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil:   organizirati, uvesti tekoči trak
4. nav. ekspr.  kar je podobno traku:   srebrni trak v dolini je reka / z oslabljenim pomenom  beli trak ceste / rumeni trakovi tigrove kože  proge, pasovi ; slepeča trakova avtomobilskih žarometov  žarka; snopa
● 
publ.  po slavnostnem govoru je župan prerezal trak  s tem dejanjem je simbolično odprl kaj ; ekspr.  težave so si sledile kar na tekočem traku, po tekočem traku  hitro druga za drugo ; ekspr.  v glavi se mu je začel odvijati trak spominov  vrsta med seboj povezanih spominov
♦ 
agr.  žveplov trak  iz v ognju obstojnega materiala, na katerega je naneseno žveplo za suho žveplanje lesene vinske posode ; elektr.  izolirni trak  za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov ; (magnetni) trak  z magnetnim prahom obložen trak za zapis zvoka, slik ; les.  strženovi trakovi  ki potekajo radialno od stržena debla k skorji ; mat.  številski trak  številska premica ; med.  drenažni trak ; metal.  trak  zelo dolg, ploščat valjan izdelek ; navt.  ladja si je pridobila modri trak  priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean ; obrt.  kapitalni trak  okrasni trak iz barvnega blaga na obeh koncih hrbta pri vezani knjigi ; trak za hladno, vroče spajanje umetnih mas ; ptt  telegrafski trak  na katerega telegrafski aparat zapisuje sprejete znake ; rad.  uvodni trak  začetni del magnetofonskega traku brez magnetne plasti in zapisa za namestitev traku v magnetofonu ; šport.  ciljni trak  razpet na cilju prečno na tekmovalno stezo ; um.  napisni trak  z besedilom na srednjeveških slikah ali kipih ; zal.  bralni trak  uvezan trak za zaznamovanje strani ; zool.  plavutni trak  hrustančasti ali koščeni oporni del plavuti ; žel.  tirni trak  druga za drugo položene in na prage pritrjene tirnice

trákar   -ja m ( ȃ )
nekdaj  izdelovalec trakov:   zaslužek trakarja
♦ 
zool.  trakarji  nočni metulji z rdečimi, modrimi ali rumenimi trakovi, pasovi na zadnjih krilih, Catocalinae

trákast   -a -o prid. ( ȃ )
podoben traku:   trakast vzorec ; rastlina s trakastimi listi / trakasta oblika
 
arheol.  trakasta keramika  keramika iz starejšega dela mlajše kamene dobe s trakastimi vzorci ; fiz.  trakasti spekter  spekter s skupki velikega števila črt v majhnih razmikih ; metal.  trakasta struktura  struktura, pri kateri so kristali raztegnjeni v smeri valjanja ; petr.  trakasta tekstura  tekstura, pri kateri so minerali razporejeni po trakovih

trákec   -kca m ( ȃ )
1. manjšalnica od trak:   ta trakec ni dovolj močen ; medalja je visela na trakcu ; s trakcem povezani lasje ; ozek, papirnat trakec / trakci luči
2. ekspr.  podolgovat košček barvastega blaga za označevanje čina:   vojak z rumenimi trakci na rokavu ; trakec z zvezdo

trakôven   -vna -o prid. ( ō )
ki ima obliko traku:   trakovna razvrstitev / trakovna oblika

trákt   -a m ( ȃ )
1. krilo, del stavbe:   prizidati stavbi nov trakt ; sobe v desnem, južnem traktu
2. anat., navadno s prilastkom  skupina med seboj povezanih notranjih organov, ki sestavljajo funkcionalno celoto:   dihalni, sečni trakt

traktát   -a m ( ȃ )
knjiž.  razprava, teoretični sestavek:   napisati traktat ; dolg, učen traktat ; filozofski, teološki traktat / njegova drama, proza pogosto prehaja v traktat

traktírati   -am nedov. in dov. ( ȋ zastar.
1. obravnavati :   traktirati vprašanje v tisku / traktirati koga s spoštovanjem / take poskuse traktiram kot nasilje  imam, štejem za nasilje
2. obdelovati , mučiti :   traktirati koga z bičem, zaušnicami
3. gostiti 2 , streči :   traktirati goste s pogačo ; dobro so se traktirali

tráktor   -ja m ( á )
motorno vozilo za vleko, delo, zlasti v kmetijstvu:   voziti traktor ; sesti na traktor ; orati s traktorjem ; traktor s prikolico / traktor goseničar
 
teh.  enoosni, dvoosni traktor

traktoríst   -a m ( ȋ )
voznik traktorja:   traktorist je povzročil prometno nezgodo / narediti izpit za traktorista / poklicni traktorist

traktorístka   -e ž ( ȋ )
voznica traktorja:   mlada traktoristka

traktorizácija   -e ž ( á )
knjiž.  uvajanje traktorjev pri opravljanju kakih del:   pospeševati traktorizacijo / traktorizacija kmetij  opremljanje s traktorji

tráktorski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na traktor:   traktorski plug, priključek ; traktorska prikolica / traktorski park / traktorsko oranje
 
agr.  traktorski okopalnik, sadilnik

trakúlja   -e ž ( ú )
členast zajedavec, ki odrasel živi v črevesu človeka ali živali:   dobiti, imeti, odpraviti trakuljo
 
zool.  ozka trakulja  v človeškem črevesu živeč zajedavec, katerega ličinka se razvije v prašičih, Taenia solium ; pasja trakulja  v (pasjem) črevesu živeč zajedavec s tremi ali štirimi odrivki, Echinococcus granulosus ; široka trakulja  v človeškem črevesu živeč zajedavec, katerega ličinka se razvije v rakih samookih in sladkovodnih ribah, Dibothriocephalus latus

trakúljast   -a -o prid. ( ú )
1. podoben trakulji:   trakuljasta oblika / ekspr.  trakuljasti stavki  razvlečeni, nezanimivi
2. trakuljav :   trakuljast pes

trakúljav   -a -o prid. ( ú )
ki ima trakuljo:   trakuljav bolnik ; pes je trakuljav

trakúljavost   -i ž ( ú )
bolezen, ki jo povzroča trakulja:   zdraviti trakuljavost ; trakuljavost človeka, psa

trálala   medm. ( ȃ )
izraža veselje, razigranost:   tralala, tralala, so se veselili otroci / tralala hopsasa ; sam.:  zamenjati besedilo pesmi s tralala

trám   -a  tudi  m , mn.  tramôvi  tudi  trámi  ( ȃ )
štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih konstrukcijah:   tesati tramove ; podpreti s tramom ; črviv tram ; dolg tram ; smrekovi tramovi / nosilni, oporni, prečni, strešni, stropni tram / strop iz tramov  lesen strop z vidnimi nosilnimi tramovi

tráma   -e ž ( ā )
tekst.  mehko sukana preja iz več zelo dolgih vlaken naravne svile, ki se uporablja za votek:   organzin in trama

tramál   -a m ( ȃ )
močno protibolečinsko zdravilo znamke Tramal:   dali so ji injekcijo tramala ; jemati, vzeti tramal

trámbus   -- v prid. rabi ( ȃ )
avt., navadno v zvezi trambus kabina   kabina avtobusa ali tovornjaka, nameščena nad motorjem vozila:   tovornjak s trambus kabino

tramìč   -íča m ( ȉ í )
manjšalnica od tram:   obtesati tramiče ; hrastov tramič / stropni tramič

tramíček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od tram:   pribiti tramiček ; trhel tramiček

tramínec   -nca m ( ȋ )
trta z majhnimi rdečimi ali rumenimi grozdi, po izvoru iz okolice Tramina na Južnem Tirolskem:   gojiti traminec ; vinogradi traminca / dišeči, rdeči traminec
// vino iz grozdja te trte:   piti traminec ; steklenica traminca

tramontána   -e ž ( ȃ )
meteor.  hladen severni veter v Sredozemlju, ki piha s kopnega na morje:   brila, pihala je tramontana ; mrzla tramontana

tramôven   -vna -o prid. ( ō )
ki je iz tramov:   tramovna konstrukcija

tramôvje   -a s ( ȏ )
več tramov, tramovi, zlasti v gradbenih konstrukcijah:   tramovje se je zrušilo / strešno tramovje

trámp   -a m ( ȃ )
1. v Združenih državah Amerike  potepuh, ki se priložnostno tudi zaposli:   postati tramp ; biti zmeraj na poti kot tramp
2. knjiž. tramper :   tramp je odplul

trámper   -ja m ( á )
navt.  ladja brez stalne proge in brez stalnega voznega reda:   tramper je odplul ; raztovoriti tramper ; potniki na tramperju ; linijska ladja in tramper

trámperski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na tramper:   trampersko ladjevje / tramperska plovba  plovba brez stalne proge in brez stalnega voznega reda, prosta plovba

trampljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr.  nerodno, okorno, nepazljivo iti, hoditi:   trampljati proti domu ; trampljati za vodnikom

trampolín   -a m ( ȋ )
šport.  telovadno orodje, na katerem se poskakuje po močni tkanini, napeti na okvir; prožna ponjava :   pasti s trampolina ; skakanje, vadba na trampolinu / vodni trampolin / skakati po trampolinu

trámvaj   tudi  tramváj -a m ( ȃ; ȃ )
1. električna cestna železnica:   Ljubljana nima več tramvaja
// tramvajsko podjetje:   biti zaposlen pri tramvaju
2. vozilo ali skupina med seboj spetih vozil take železnice:   pripeljal,  ekspr.  priropotal je tramvaj ; stopiti na tramvaj, v tramvaj ; peljati se s tramvajem ; poln, prazen tramvaj ; voznik tramvaja / nekdaj  konjski tramvaj  ki ga vleče konj ; v prid. rabi:  tramvaj vozilo
 
pog., šalj.  če ti ni prav, se lahko pritožiš na tramvaj komando  se ne moreš nikamor pritožiti

tramvájar   tudi  trámvajar -ja m ( ȃ; ȃ )
ekspr.  voznik tramvaja:   tramvajar je zavrl, vendar nesreče ni mogel preprečiti / stavka tramvajarjev  vseh zaposlenih pri tramvajskem podjetju

tramvájec   tudi  trámvajec -jca m ( ȃ; ȃ )
ekspr.  voznik tramvaja:   tramvajec je na ovinku pocingljal / stavka tramvajcev  vseh zaposlenih pri tramvajskem podjetju

trámvajski   tudi  tramvájski -a -o prid. ( ȃ; ȃ )
nanašajoč se na tramvaj:   tramvajska proga / tramvajsko podjetje / tramvajski sprevodnik, voznik

trán   -a m ( ȃ )
kem.  olje iz maščobnega tkiva kitov, delfinov, rib, ki se uporablja za izdelovanje margarine, mila:   predelovati tran ; uvoz trana

trance   -ea  [ trêns m ( ȇ )
zvrst elektronske glasbe, ki je nastala v 90. letih 20. stoletja kot združitev tehna in housa:   vrteti trance ; poslušalci psihedeličnega trancea ; v prid. rabi:  trance didžej ; trance festival ; trance ritem ; trance glasba, zabava ; trance plesišče

tránča   -e ž ( ȃ )
zastar. zapor , ječa :   biti zaprt v tranči / grajska, mestna tranča

trančírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
nižje pog. rezati , sekati :   trančirati pečeno kokoš

tráns   -a m ( ȃ )
1. psih.  stanje spremenjene zavesti, pri katerem je zmanjšana splošna sprejemljivost za zunanje dražljaje in povečana sprejemljivost za določene pojave, vplive:   zbuditi se iz transa ; pasti v trans ; v transu gledati čudovite barve ; trans pod vplivom mamil / religiozni trans
2. knjiž. zamaknjenost , zanos :   na njegovih koncertih padajo poslušalci v trans

trans...   ali  tráns...  in  trans...  predpona v sestavljenkah  ( ȃ )
za izražanje
a) gibanja na drugo stran ali stanja na drugi strani; čez... :   transatlantski, transkavkaški
b) premikanja ali usmerjenosti z ene strani na drugo:   transparenten, transplevralen
c) spremembe položaja, stanja, pre...:   transformator, transfuzija, translocirati, transmigrirati
č) preseganja; nad... , čez... :   transfenomenalen, transsubjektiven, transuran

transákcija   -e ž ( á )
ekon.  poslovno dejanje pri kupoprodajnih odnosih, pri katerem dobi vsaka stran določeno vrednost:   izpeljati, opraviti transakcijo ; knjižiti transakcije / denarne, devizne transakcije / poslovne transakcije ; pren., publ.  velikopotezne diplomatske transakcije

transákcijski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na transakcijo:   transakcijski sistem ; transakcijski stroški / transakcijska analiza  teorija osebnosti in komunikacije za osebnostno rast in pozitivno spremembo psihoterapevtska metoda, ki temelji na analizi komunikacije posameznika z okoljem / transakcijski račun  bančna storitev, ki imetniku računa omogoča prejemanje prilivov, dvigovanje gotovine in nakazovanje (denarja) tretjim osebam

tránsatlántik   -a m ( ȃ-ā )
knjiž.  ladja, ki vozi čez Atlantik:   vkrcati se na transatlantik

tránsatlántski   -a -o prid. ( ȃ-ȃ )
knjiž.  ki poteka ali se giblje z ene strani Atlantika na drugo:   transatlantski promet / transatlantski polet / transatlantski parnik

tránsavantgárda   -e ž ( ȃ-ȃ )
umetnostna smer na prelomu 70. in 80. let 20. stoletja, ki zavrača konceptualno umetnost in oživlja figurativno umetnost in simbolizem:   avtorjeva dela kažejo značilnosti umetnikov italijanske transavantgarde ; predstavniki transavantgarde ; vpliv transavantgarde

tránsavantgárden   -dna -o prid. ( ȃ-ȃ )
nanašajoč se na transavantgardo:   transavantgardni umetnik / transavantgardno gibanje

tránsavantgardíst   -a m ( ȃ-ȋ )
predstavnik transavantgarde:   priključil se je skupini transavantgardistov

transcendénca   -e ž ( ẹ̑ knjiž.
1. lastnost, značilnost transcendentnega:   transcendenca smrti / transcendenca boga ; transcendenca in imanenca
2. kar je transcendentno:   svet transcendence / religiozna transcendenca
3. v zvezi s predlogom prehajanje , preraščanje :   transcendenca k biti ; transcendenca v nebivanje
♦ 
filoz.  transcendenca  po Sartru  dejstvo, da se da preseči določena kakovost, stanje bivanja

transcendénčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na transcendenco:   transcendenčna raven / cilji revolucije ne izhajajo iz transcendenčnega uma, temveč iz zgodovinskega gibanja

transcendentálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. knjiž.  ki presega naravno, zemeljsko; nadnaraven , nadzemeljski :   iskati tolažbe v transcendentalnih upih ; vera v nesmrtnost duše in transcendentalne sile
2. filoz., po Kantu  nanašajoč se na pogoje spoznavanja, neodvisne od izkustva:   logika in matematika sta transcendentalni znanosti / transcendentalna metoda ; transcendentalna zavest / transcendentalna filozofija
// ki je pred izkustvom in ga omogoča:   človekova možnost govorjenja je transcendentalna ; transcendentalno spoznanje / človekov transcendentalni svet
3. knjiž. nedoumljiv , nespoznaven :   umetniško delo transcendentalne globine ; transcendentalno bivanje človeka
// od stvarnega, čutno zaznavnega zelo oddaljen:   realistična in transcendentalna podoba življenja / transcendentalno omalovaževanje družbenih vprašanj ; sam.:  nasprotje med stvarnim in transcendentalnim

transcendentalízem   -zma m ( ī )
filozofska smer, ki poudarja od izkustva neodvisne pogoje spoznavanja:   sestavine, vpliv transcendentalizma / Kantov transcendentalizem

transcendentálnost   -i ž ( ȃ knjiž.
1. lastnost, značilnost transcendentalnega:   transcendentalnost upov / transcendentalnost spoznanja / transcendentalnost poezije
2. kar je transcendentalno:   iskati absolutno transcendentalnost ; realnost in transcendentalnost

transcendénten   -tna -o prid. ( ẹ̑ knjiž.
1. ki presega izkustvo, zavest; presežen , nadizkustven :   transcendentna predmetnost, resničnost
2. ki presega naravno, zemeljsko; nadnaraven , nadzemeljski :   bog je transcendenten ; transcendenten in imanenten / po veri je človekov smisel transcendenten
3. navadno z dajalnikom  ki obstaja zunaj zavesti, zunaj osebka:   vsak osebek, predmet je drugemu osebku transcendenten / to vprašanje je stroki transcendentno  presega področje stroke
♦ 
mat.  transcendentna funkcija  funkcija, katere enačba ni algebrajska ; transcendentno število  število, ki ni rešitev algebrajske enačbe s celoštevilskimi koeficienti ; sam.:  razmišljanje o transcendentnem

transcendéntnost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž.  lastnost, značilnost transcendentnega:   transcendentnost božanstva ; transcendentnost in imanentnost / transcendentnost predmetnega sveta / biti usmerjen v transcendentnost

transcendíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od transcendirati:   transcendiranje razuma / transcendiranje sebe / transcendiranje posameznega v skupno

transcendírati   -am nedov. in dov. ( ȋ knjiž.
1. segati čez meje česa in biti temu zato nedostopen, nespoznaven, presegati:   resnica transcendira človeka ; vera transcendira razum / umetnina transcendira predlogo ; pomen transcendira znak / to transcendira meje razuma
// presegati določeno mejo bivanja, obstajanja česa:   transcendirati danost ; transcendirati položaj delavca / transcendirati sebe
2. prehajati v bivanje, obstajanje, ki presega meje določenega bivanja, obstajanja:   človek, ljubezen, oblika transcendira
3. v zvezi z v prehajati , preraščati :   družba transcendira v državo

tránsdisciplináren   -rna -o prid. ( ȃ-ȃ )
ki temelji na sodelovanju, združevanju dveh ali več mnogovrstnih in raznovrstnih disciplin, ved:   transdisciplinarni pristop k izobraževanju ; transdisciplinarna obravnava, tema ; transdisciplinarne povezave / inštitut za transdisciplinarne študije

tránsdisciplinárnost   -i ž ( ȃ-á )
lastnost transdisciplinarnega:   razvijanje transdisciplinarnosti ; interdisciplinarnost in transdisciplinarnost

transena   gl. tranzena

tránsevrópski   -a -o prid. ( ȃ-ọ̑ )
ki poteka čez različna evropska območja, jih povezuje:   transevropski koridor ; transevropske povezave ; transevropsko prometno omrežje / transevropski projekt ; transevropsko sodelovanje

transfêr   -ja  tudi  -a m ( ȇ )
1. fin.  prenos deviznih sredstev ali drugih vrednosti na račun koga iz druge države:   transfer kapitala, zlata ; transfer pokojnine ; transfer iz Francije v Slovenijo / transfer plačila v konvertibilni valuti / mednarodni transfer
2. publ.  prenos česa iz ene države v drugo:   računalniki omogočajo transfer informacij ; transfer znanja od nas na tuje in iz tujine k nam
3. tur.  prevoz od enega mesta do drugega po naročilu agencije, hotela:   transferji so vračunani v ceno izleta ; transfer prtljage, turistov od letališča do hotela
4. publ. preselitev :   transfer delovne sile z vasi na industrijska območja
5. šport.  postopek, s katerim se uredi prehod poklicnega športnika od enega kluba k drugemu, prestop:   kluba sta se sporazumela o transferju nogometaša
6. psih.  pojav, da naučeno vpliva na učenje, opravljanje kake druge dejavnosti, prenos:   tudi igranje omogoča transfer / negativni, pozitivni transfer
// pojav, da kak odnos, čustvo vpliva na odnos, čustvo do česa drugega:   propaganda skuša izrabljati transfer / čustveni, duševni transfer

transfêren   -rna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na transfer:   transferno nakazilo / transferni duševni procesi

transferírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. fin.  prenesti devizna sredstva ali druge vrednosti na račun koga iz druge države:   transferirati pokojnino ; banka je znesek takoj transferirala / transferirati v tujino
2. zastar. premestiti :   transferirati uslužbenca

transfigurírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  (umetniško) preoblikovati, spremeniti:   umetnik je zgodovinske dogodke transfiguriral / transfigurirati v simbole

transformácija   -e ž ( á knjiž.
1. preoblikovanje , preobrazba :   transformacija družbenih odnosov ; faze, potek transformacije / ta lik je zanimiva transformacija ; umetniška transformacija resničnosti
2. sprememba , pretvorba :   transformacija vodne energije v električno
 
elektr.  transformacija električnega toka  sprememba nižje napetosti v višjo ali obratno ; mat.  transformacija  oblikovna sprememba aritmetičnega izraza, geometrijskega lika

transformacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na transformacijo:   transformacijski proces / transformacijska pravila
 
jezikosl.  transformacijska slovnica  pretvorbna slovnica

transformatíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na transformacijo:   transformativni pristop ; transformativna moč ; transformativno učenje ; v sodobni poeziji v pesniških postopkih prevladuje transformativno načelo

transformátor   -ja m ( ȃ )
1. elektr.  naprava iz železnega jedra in navitja za spreminjanje izmenične napetosti:   priključiti transformator ; jedro, navitje transformatorja / merilni transformator  za napajanje merilnih instrumentov, relejev ; oljni transformator  katerega navitje in jedro sta zaradi izolacije in hlajenja v olju ; regulacijski transformator  za reguliranje napetosti v transformatorskih postajah ; suhi transformator  katerega navitje in jedro nista v hladilni tekočini ; trifazni, varilni, visokonapetostni transformator ; pren., knjiž.  srce je transformator doživetij
2. elektr.  transformatorska postaja:   zgradba za transformator
3. zgradba s transformatorsko postajo:   pri transformatorju zavijte levo

transformátorski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na transformator:   transformatorsko jedro / transformatorsko olje / transformatorska postaja

transformírati   -am dov. in nedov. ( ȋ knjiž.
1. preoblikovati , preobraziti :   transformirati organizacijo ; mednarodni odnosi se transformirajo / umetniško transformirati resničnost
2. spremeniti , pretvoriti :   transformirati delo v denar ; kemična energija se transformira v toplotno / živalske vrste so se transformirale
 
elektr.  transformirati napetost  spremeniti nižjo napetost v višjo ali obratno

transformízem   -zma m ( ī )
knjiž. preoblikovanje , spreminjanje :   biti sposoben transformizma
● 
publ.  (parlamentarni) transformizem  zlasti v italijanskem okolju  povezovanje parlamentarnih strank, skupin, zlasti v času krize, ki ne temelji na njihovih političnih programih ; knjiž.  pristaš transformizma  evolucionizma

transfuzíja   in  transfúzija -e ž ( ȋ; ú )
med.  dajanje krvi ali njenih sestavin v žilo prejemalca krvi:   bolnik krvavi, potrebna je transfuzija ; počutje po transfuziji / direktna transfuzija  iz žile dajalca krvi po cevki v žilo prejemalca / dati bolniku transfuzijo ; dobiti deset transfuzij / zavod za transfuzijo krvi  za odvzemanje, pripravo in posredovanje krvi ali njenih sestavin za transfuzijo

transfuzíjski   in  transfúzijski -a -o prid. ( ȋ; ú )
nanašajoč se na transfuzijo:   transfuzijska cevka, igla / transfuzijska postaja

transfuziologíja   -e ž ( ȋ )
veda v medicini, ki se ukvarja z odvzemanjem, pripravo in posredovanjem krvi ali njenih sestavin:   razvoj transfuziologije ; specialist transfuziologije ; specialistični izpit iz transfuziologije / oddelek za transfuziologijo

transgén 1   -a m ( ẹ̑ )
gen, ki je pri organizmu spremenjen ali dodan:   vsaditi transgen ; žival s transgenom v dednini

transgén 2   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki ima dodan ali spremenjen gen:   transgeni organizem ; proizvodnja transgene hrane ; transgena podgana ; transgena rastlina / transgena tehnologija  tehnologija, ki se uporablja pri posegih v gensko zasnovo živih bitij

transgenéza   -e ž ( ẹ̑ )
spreminjanje genske zasnove:   večina rastlin s cvetovi se je razvila s transgenezo ; uporaba transgeneze v celični biologiji

transgenírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
spremeniti gensko zasnovo s pomočjo tehnologije:   transgenirati rastline, živali

transgénski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki ima dodan ali spremenjen gen:   transgenski pridelki ; transgenska miš ; transgenska rastlina / transgenska tehnologija  tehnologija, ki se uporablja pri posegih v gensko zasnovo živih bitij

transgresíja   -e ž ( ȋ )
geol.  postopno prodiranje, širjenje morja na kopno zaradi pogrezanja obale ali dviganja morske gladine:   sledovi transgresije ; transgresija in regresija / transgresija morja

transienten   gl. tranzienten

transistor   ipd. gl. tranzistor ipd.

tránskontinentálen   -lna -o prid. ( ȃ-ȃ )
ki poteka ali se giblje z ene strani celine na drugo:   transkontinentalni zračni prevoz ; transkontinentalna proga New York–San Francisco

transkribírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
jezikosl.  zapisati črke, znake s črkami, znaki drugačnega sistema:   transkribirati latinski ph v f, s f ; transkribirati Shakespeare kot Šekspir ; napačno transkribirati nejasno mesto starega besedila
// zapisati črke določene pisave s črkami druge pisave; prečrkovati 2 transkribirati cirilico z latinico
● 
publ.  filmsko transkribirati svet  prikazati, predstaviti s filmskimi izraznimi sredstvi

transkrípcija   -e ž ( í )
1. jezikosl.  zapis črk, znakov s črkami, znaki drugačnega sistema:   zmotiti se pri transkripciji ; transkripcija narečnega besedila v knjižni jezik ; izvirnim besedilom sledijo transkripcije in pojasnila / fonetična transkripcija  glede na glas, ki ga črka, znak zaznamuje
// zapis črk določene pisave s črkami druge pisave; prečrkovanje :   transkripcija grških imen v slovenščino
// sistem znakov in pravil za tak zapis:   za zapis tujih imen se uporablja več transkripcij / pinjin je uradna kitajska transkripcija
2. glasb.  zapis glasbenega dela za drugačno glasbilo, glas, sestavo:   komponist je končal transkripcijo / tenorska pesem v baritonski transkripciji
// glasbeno delo, nastalo s tem zapisom:   izvajati, poslušati transkripcijo / Bachove transkripcije za čembalo Vivaldijevih violinskih koncertov
3. glasb.  notni zapis zvočnih posnetkov:   končati transkripcijo magnetofonskih posnetkov / vse transkripcije hranijo v arhivu
● 
publ.  likovna, literarna transkripcija sveta  prikaz, predstavitev ; publ.  umetniška transkripcija ljudskih pravljic  obdelava, predelava

translácija   -e ž ( á )
fiz.  gibanje, pri katerem ostane telo samo sebi vzporedno in se deli njegovega telesa gibljejo po vzporednih krivuljah:   translacija in rotacija
 
geom.  premik, pri katerem opišejo vse točke vzporedne in enako dolge daljice; vzporedni premik

transliterácija   -e ž ( á )
jezikosl.  zapis črk določene pisave s črkami druge pisave; prečrkovanje :   transliteracija iz cirilice v latinico

transliterírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
jezikosl.  zapisati črke določene pisave s črkami druge pisave; prečrkovati 2 transliterirati cirilico z latinico ; transliterirati iz kitajske pisave v pinjin

tránsmaščôben   -bna -o prid. ( ȃ-ó )
farm., kem., v zvezi transmaščobne kisline   kisline, ki nastanejo s procesom trdenja rastlinskih olj pri proizvodnji margarine, rastlinske masti in pri cvrenju živil:   škodljive transmaščobne kisline ; odsvetovati uživanje transmaščobnih kislin ; vsebnost transmaščobnih kislin

transmisíja   -e ž ( ȋ )
1. strojn.  prenos moči s pogonskega stroja na delovne stroje po gredeh, jermenih in jermenicah:   prekiniti transmisijo ; hitrost transmisije
// gredi, jermenici in jermen za ta prenos:   zgrabila ga je transmisija ; pasti med transmisije ; brnenje transmisij / nasaditi kolo na transmisijo  gred za ta prenos
2. publ.  organizacija, dejavnost za prenašanje, posredovanje odločitev, vplivov višjih organov, političnih sil:   te organizacije so samo transmisije ; transmisije države, partije
3. publ., navadno s prilastkom  kar kaj prenaša, posreduje:   tudi družina je transmisija vrednot in norm / izobrazba je transmisija napredka
● 
knjiž.  transmisija idej  prenos, posredovanje

transmisíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na transmisijo:   transmisijski jermen / transmisijski pogon / transmisijska organizacija, ustanova

transmíter   -ja m ( í )
majhen oddajnik za pošiljanje podatkov:   transmiter za merilnik motnosti
// prenašalec , prenosnik :   kemijski, živčni transmiterji ; sistem transmiterjev v možganih

transmutácija   -e ž ( á )
1. kem.  sprememba enega elementa v drugega zaradi radioaktivnega sevanja:   transmutacija urana / transmutacija atomskega jedra
2. knjiž. sprememba , pretvorba :   transmutacija vodne energije v električno

tránsnacionálen   -lna -o prid. ( ȃ-ȃ )
ki z dejavnostjo in vplivom presega meje in druge dejavnike države:   transnacionalni kapital, kriminal ; transnacionalni program, projekt ; transnacionalna družba, korporacija ; transnacionalno podjetje / transnacionalno izobraževanje ; krepitev transnacionalnega sodelovanja

tránsnacionalizácija   -e ž ( ȃ-á )
širjenje delovanja in vpliva prek državnih meja:   proces transnacionalizacije ; transnacionalizacija in globalizacija / transnacionalizacija vojaškega delovanja

tránsnacionálka   -e ž ( ȃ-ȃ )
velika gospodarska družba, katere aktivnosti in vpliv segajo prek državnih meja:   zahodne transnacionalke ; boj proti transnacionalkam ; strokovnjak za transnacionalke in multinacionalke

transparènt   -ênta  tudi  -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
1. kos blaga ali plošča z napisom, sliko za javno izražanje, sporočanje:   demonstranti so nosili transparente ; čez cesto razpet transparent ; napis na transparentu
// napis, slika na takem kosu blaga ali plošči:   transparenti slavijo zmago ; brati, pisati transparente
2. knjiž.  kos prosojnega blaga, papirja, stekla, ki se od zadaj osvetli, da postane na njem kaj vidno:   osvetliti transparent ; gledati kaj kakor skozi transparent ; na transparentu igrati smešne prizore ; v prid. rabi:, knjiž.  transparent papir  prosojen, prozoren papir
 
usnj.  transparent usnje  prosojno usnje, obdelano z borovo kislino in glicerinom, za bobne, tekstilno industrijo

transparênten   tudi  transparénten -tna -o prid. ( ē; ẹ̄ )
1. prosojen , prozoren :   papir je transparenten ; transparentna tkanina
 
papir.  transparentni risalni papir  močen, zelo prosojen papir za risanje načrtov ; teh.  transparentni lak
// skozi katerega je vidna barva podlage:   transparentna površina / transparentni puder
2. razviden , jasen :   zveza med pojavoma ni transparentna / besedilo je sorazmerno transparentno  jasno, razumljivo
// ki je jasno in javno izvajan, viden in izražen:   transparentni posli, postopki ; transparentna politika ; transparentna poraba javnega denarja ; transparentno delo, delovanje, poslovanje ; način financiranja je povsem transparenten / transparentna pravila / zahtevati transparenten zdravstveni sistem in preglednejši način razdelitve denarja

transparêntnost   tudi  transparéntnost -i ž ( ē; ẹ̄ )
1. knjiž. prosojnost , prozornost :   transparentnost ozračja
 
teh.  lak ima dobro transparentnost
2. lastnost jasno in javno izvajanega, vidnega in izraženega:   transparentnost delovanja, poslovanja ; transparentnost financiranja ; transparentnost javnih financ, porabe javnega denarja ; transparentnost odločanja, postopkov

transpirácija   -e ž ( á )
glagolnik od transpirirati:   transpiracija se poveča, zmanjša / transpiracija kože

transpirírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. bot.  oddajati vodo, zlasti skozi listne reže:   rastline transpirirajo / voda transpirira skozi listne reže  se izloča
2. med.  oddajati vodne hlape, znoj skozi kožo, dihala:   koža transpirira

transplantácija   -e ž ( á )
med. presaditev :   transplantacija kože, organa
● 
knjiž., ekspr.  transplantacija tujih idej na domača tla  presaditev, prenos

transplantacíjski   in  transplantácijski -a -o prid. ( ȋ; á )
nanašajoč se na transplantacijo:   transplantacijski center ; transplantacijski koordinator ; transplantacijske dejavnosti / transplantacijska mreža / transplantacijska medicina  medicinska disciplina, ki se ukvarja s presaditvami človeških organov in tkiv

transplantát   -a m ( ȃ )
med.  kar je presajeno; presadek :   organizem transplantata ni sprejel ; kostni transplantat ; transplantati kože

transplantírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
med.  narediti, da pride tkivo, organ na drugo mesto telesa ali v drug organizem; presaditi :   transplantirati kožo, srce

transpónder   -ja m ( ọ́ )
elektr.  elektronski mikročip v stekleni kapsuli, ki se uporablja pri elektronski identifikaciji:   opremiti, označiti s transponderjem ; odčitati podatke s transponderja ; preverjanje transponderjev za prevoz zabojnikov / elektronski transponder
// oddajnik :   satelitski transponder ; priključek za transponder

transponírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. knjiž. prestaviti , prenesti :   transponirati staro zgodbo na sodobne razmere / transponirati ideje v verze / transponirati staro francoščino v slovenščino 18. stoletja  prevesti
2. glasb.  zapisati ali izvesti skladbo poljuben interval nižje ali višje od prvotnega:   organist je sam transponiral ; transponirati arijo, skladbo ; transponirati za oktavo višje, navzgor
// igrati, oglašati se poljuben interval nižje ali višje od prvotnega:   kontrabas transponira za oktavo navzdol

transpórt   -a m ( ọ̑ )
1. prevoz, navadno česa večjega, težjega:   izboljšati, ovirati transport ; živina čaka na transport ; dolgotrajen transport ; transport blaga, potnikov ; transport po železnici, z ladjo ; stroški transporta / letalski, pomorski, železniški transport ; mednarodni, notranji transport / transport nafte, plina po ceveh
 
fot. žarg.  transport filma  premik filmskega traku v fotografskem aparatu
 
teh.  hidravlični, pnevmatični transport
// gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s prevozom:   delež transporta v gospodarstvu / investirati v transport ; podjetje za transport
2. tovor, ljudje skupaj z vozilom, vozili, s katerimi se prepeljejo, prevažajo kam:   transport je prišel na cilj ; uvrstiti kaj v transport / pobegniti iz transporta / sestaviti transport

transpórten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na transport:   transportni stroški / transportni delavci ; transportna ladja ; transportno podjetje / transportno skladišče
♦ 
fot.  transportni mehanizem  mehanizem iz vretena z zobci in navijalnega vretena, ki grabi in premika filmski trak v fotografskem aparatu

transportêr   -ja m ( ȇ )
1. zlasti za transport vojakov, orožja urejeno
a) letalo:   transporterji vzletavajo in pristajajo ; sestreliti transporter
b) vodno vozilo:   plovba transporterja
c) vozilo sploh:   četa je uničila oklepni transporter / vojaški transporter
2. teh.  nepremična, prestavljiva ali prevozna naprava za transport materiala, izdelkov:   pognati, popraviti transporter ; nakladati rudo na transporter ; motor transporterja / tračni  z brezkončnim trakom , verižni transporter  z več vzporednimi brezkončnimi verigami ; zaviralni transporter  s torno ali motorno zavoro za transport z višje lege na nižjo ; transporter s polžem
3. kdor dela pri taki napravi:   postati transporter ; zaslužek transporterja
♦ 
strojn.  hidravlični  pri katerem vodni tok prenaša sipki material po cevi , pnevmatični transporter  pri katerem zračni tok prenaša sipki material po cevi ; žel.  cestni transporter  priklopno vozilo za prevoz tovora skupaj z železniškim vagonom po cesti od železniške postaje do naslovnika

transportíranec   -nca m ( ȋ )
kdor je transportiran:   osvoboditi transportirance ; sestradani transportiranci

transportíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od transportirati:   transportiranje blaga / transportiranje taboriščnikov / naprava za transportiranje filma

transportírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
prepeljavati, navadno kaj večjega, težjega:   transportirati blago, živino ; transportirati z ladjo, s tovornjakom / transportirati les po reki ; na nosilih transportirati ponesrečenca v dolino  prenesti / kri transportira hrano po žilah  prenaša
// pod nadzorstvom, stražo prepeljavati kam, navadno večjo skupino ljudi:   transportirati izgnance, ujetnike ; transportirati v taborišče, zapor
♦ 
fot.  transportirati film  premikati filmski trak v fotografskem aparatu

transpozícija   -e ž ( í )
1. knjiž. prestavitev , prenos :   transpozicija komedije v film / njegove likovne, umetniške transpozicije so presenetljive
2. knjiž. preoblikovanje , sprememba :   transpozicija doživetja ; transpozicija resničnosti v umetniškem delu
3. glasb.  zapis ali izvedba skladbe poljuben interval nižje ali višje od prvotnega:   transpozicija arije, opere / tema nastopa v osnovni obliki in v transpoziciji / realna  v drugem tonovskem načinu , tonalna transpozicija  v istem tonovskem načinu
// skladba v takem zapisu ali izvedbi:   poslušati transpozicijo

tránsseksuálec   -lca m ( ȃ-ȃ )
komur so s pomočjo hormonske terapije in operacije spremenili spol:   različne študije kažejo, da so transseksualci pogosto žrtve diskriminacije ; pravice transseksualcev
// moški, ki je bil pred hormonsko in kirurško spremembo spola ženska:   transseksualci in transseksualke

tránsseksuálen   -lna -o prid. ( ȃ-ȃ )
nanašajoč se na transseksualce ali transseksualnost:   transseksualna oseba ; programi ozaveščanja prebivalstva o pravicah pripadnikov transseksualne skupnosti ; transseksualno vedenje / transseksualna operacija

tránsseksuálka   -e ž ( ȃ-ȃ )
ženska, ki je bila pred hormonsko in kirurško spremembo spola moški:   slavna transseksualka je za tabloidno revijo pojasnila vse podrobnosti operacije

tránsseksuálnost   -i ž ( ȃ-ȃ )
hormonska in kirurška sprememba spola:   konferenca, seminar o transseksualnosti ; stanje po transseksualnosti
// občutenje osebe, ki se ne istoveti s svojim biološkim spolom in navadno kaže željo po hormonski in kirurški spremembi spola:   sprijaznil se je s svojo transseksualnostjo ; vzroki transseksualnosti

tránssibírski   -a -o prid. ( ȃ-ȋ )
navadno v zvezi transsibirska železnica   železnica čez Sibirijo od Čeljabinska na Uralu do Vladivostoka:   potovati po transsibirski železnici

tránsspôlen   -lna -o prid. ( ȃ-ȏ )
nanašajoč se na osebo, ki je s pomočjo operacije, hormonske terapije spremenila svoj spol ali v govoru uporablja oblike za nasprotni spol:   transspolni aktivist ; pravice transspolnih ljudi / transspolna identiteta

tránssubstanciácija   -e ž ( ȃ-á )
1. rel.  sprememba bistva kruha in vina v bistvo Kristusovega telesa in krvi:   dogma transsubstanciacije
2. knjiž. sprememba , pretvorba :   transsubstanciacija blaga v denar

tránsurán   -a m ( ȃ-ȃ )
kem.  umetno pridobljen radioaktivni element z višjim atomskim številom kot uran:   neptunij, plutonij, americij in drugi transurani

transverzála   -e ž ( ȃ )
1. knjiž.  glavna (prometna) pot čez večje ozemlje:   graditi transverzalo / cestna, železniška transverzala
2. tur.  označena pot čez večje ozemlje, na kateri se navadno vpisuje v posebne knjige in se zbirajo žigi:   transverzala je speljana po slikoviti pokrajini ; prehoditi transverzalo / kolesarska, taborniška transverzala / Slovenska planinska transverzala
♦ 
geom.  črta, ki seka sistem črt; prečnica

transverzálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. knjiž. prečen , počezen :   transverzalna smer ; longitudinalen in transverzalen
2. nanašajoč se na transverzalo:   transverzalna cesta / odsek transverzalne planinske poti / transverzalna knjižica  knjižica z opisom transverzale in prostorom za žige ; transverzalna značka
♦ 
bot.  transverzalni geotropizem  vodoravna razporeditev vej in stranskih korenin ; fiz.  transverzalno valovanje  valovanje, pri katerem nihajo delci snovi ali polje pravokotno na smer prenašanja energije, prečno valovanje

transvestít   -a m ( ȋ )
kdor nosi oblačila in se vede, govori kot osebe drugega spola:   transvestiti in transseksualci

transvestítski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na transvestite:   transvestitski klub ; transvestitski umetnik ; transvestitska skupina

tránša   -e ž ( ȃ )
fin.  delni znesek izdaje vrednostnih papirjev za kaj:   dobiti, plačati prvo tranšo posojila za ceste / investicijske tranše ; letna tranša

tranzéna   tudi  transena -e  [ tranzéna ž ( ẹ̑ )
um.  srednjeveška preluknjana kamnita plošča za zapiranje okenskih odprtin ali pregrajevanje:   vitičasta tranzena v oknu cerkve

tranzícija   -e ž ( í )
obdobje prehoda iz ene družbene ureditve v drugo, zlasti iz socializma v kapitalizem:   država v tranziciji ; politična in gospodarska tranzicija

tranzícijski   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na tranzicijo:   tranzicijski bogataš ; tranzicijski proces ; tranzicijska država ; tranzicijska levica ; tranzicijsko obdobje

tranziénten   tudi  transiénten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. prehoden 1 tranzientno obdobje
 
elektr.  tranzientni preklop  prehod z enega tokokroga na drugega brez prekinitve tokokroga; prehodni preklop

tranzístor   tudi  transístor -ja m ( ȋ )
1. elektr.  polprevodniška priprava za ojačevanje z najmanj tremi priključki:   zamenjati tranzistorje ; tranzistorji naprave, ojačevalnika ; emitor in kolektor tranzistorja / germanijev, silicijev tranzistor ; nizkofrekvenčni tranzistor
2. prenosni radijski sprejemnik s tranzistorji:   izključiti tranzistor / poslušati tranzistor / žepni tranzistor

tranzistorírati   tudi  transistorírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
elektr.  opremiti s tranzistorji:   tranzistorirati napravo

tranzistorizírati   tudi  transistorizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
elektr.  opremiti s tranzistorji:   tranzistorizirati signalne naprave

tranzístorski   tudi  transístorski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tranzistor:   tranzistorski deli / tranzistorska naprava
 
rad.  tranzistorski sprejemnik

tranzít   -a m ( ȋ )
prevoz česa čez drugo državo, mesto:   dovoliti, ovirati tranzit ; tranzit blaga, potnikov / letalski, železniški tranzit ; pomorski tranzit  skozi pristanišče druge države, drugega mesta / biti v tranzitu
// število vozil pri takem prevozu:   tranzit narašča, upada ; stara, ozka cesta ne zmore več vsega tranzita / publ.  tretjina luškega prometa je tranzit
 
ptt  poštni, telefonski tranzit  poštni, telefonski promet čez ozemlje, naprave druge države

tranzíten   -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tranzit:   tranzitno blago / tranzitna cesta ; tranzitna država / tranzitni gostje  prehodni gostje
 
pravn.  tranzitni vizum ; ptt  tranzitna telefonska centrala  telefonska centrala, ki posreduje telefonski promet med dvema drugima centralama ; tur.  tranzitni turizem  prehodni turizem

tranzitírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž.  prepeljavati kaj čez drugo državo, mesto:   tranzitirati blago / tranzitirati čez Slovenijo ; tranzitirati skozi grško pristanišče / večina turistov tu le tranzitira  ne ostaja dalj časa
♦ 
ptt  tranzitirati telegram  posredovati telegram manjše poštne enote

tranzitíven   -vna -o prid. ( ȋ )
v zvezah:   jezikosl.  tranzitivni glagol  glagol s predmetom; prehodni glagol ; mat.  tranzitivna relacija  odnos, pri katerem iz odnosa prvega elementa z drugim in drugega s tretjim sledi isti odnos prvega elementa s tretjim

tranzitívnost   -i ž ( ȋ )
mat.  lastnost, značilnost tranzitivnega:   tranzitivnost relacije
 
jezikosl.  glagolska tranzitivnost  glagolska prehodnost

tranzitóren   -rna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. prehoden 1 , začasen :   tranzitorni bolezenski pojavi ; tranzitoren in definitiven

tráp 1   -a m ( ȃ )
strelska disciplina, pri kateri se strelja glinaste tarče, ki jih izstreljujejo s posebno pripravo:   strelec v trapu / dvojni trap / disciplina trap ; v prid. rabi:  trap disciplina

tràp 2   trápa m ( ȁ á )
pog., slabš.  neumen, nespameten človek:   ne bodi trap ; jaz, trap, sem mu verjel in posodil denar / zaljubljen trap / kot psovka  molči, trap
● 
nar. dolenjsko  namesto, da bi delal, pa trape lovi okrog  se potepa, pohajkuje

trápa   -e ž ( á )
pog., slabš.  neumen, nespameten človek, zlasti ženska:   njena prijateljica je trapa / naivna, zaljubljena trapa / kot psovka  trapa, kaj pa govoriš

trapánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od trapati:   noče več poslušati njihovega trapanja / naveličati se trapanja po svetu

traparíja   -e ž ( ȋ pog., slabš.
1. neumnost :   govoriti traparije ; noče poslušati traparij / početi traparije / kot vzklik  nobenih traparij
2. neprimerna, neustrezna stvar:   kupuje traparije / čustva so zanj traparija
● 
pog.  same traparije mu gredo po glavi  razmišlja o neresnih, lahkomiselnih stvareh ; pog.  za vsako traparijo je še  rad se še zabava

trápast   -a -o prid. ( á pog., slabš.
1. neumen , nespameten :   preveč so trapasti, da bi se tega naučili ; dela, kakor da je trapast  zelo / da moreš biti tako trapast, da jim verjameš / kot psovka  trapa trapasta / trapast nasvet
2. duševno bolan, duševno nerazvit:   ravno toliko je trapast, da mu nič ne morejo / tako si prizadeva, da je čisto trapast ; kar trapast je od skrbi  zmeden / ima trapast obraz
3. neprimeren , neustrezen :   kdo bo poslušal to trapasto glasbo ; trapasta primerjava ; trapasto ime
● 
pog., slabš.  naredi se trapastega in vprašaj  kot da nič ne veš ; pog., slabš.  trapast je na ženske  ima veliko slo po ženskah

trapáti   -ám nedov. ( á ȃ pog., slabš.
1. neumno, nespametno govoriti, ravnati:   povej kaj pametnega, kaj trapaš ; verjamem mu, pa če še tako trapa / pretepli so ga. Nikar ne trapaj  izraža začudenje, zavrnitev
2. preh. mešati , begati :   trapati otroka s fantastičnimi zgodbami / ljubezen ga trapa
3. tavati , bloditi :   kaj bi trapali okoli, tu ostanite ; trapati po hribih / kam pa trapaš  greš
● 
pog., slabš.  trapa za ženskami  prizadeva si pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost ; nar.  ne trapaj toliko, saj bomo naredili  ne prizadevaj si, ne muči se ; pog., slabš.  nekaj časa je bil v redu, zdaj pa spet trapa  lahkomiselno, lahkoživo živi

trápček   -čka m ( ȃ )
pog., ljubk.  neumen, nespameten človek, navadno otrok:   kakšen trapček si ti / kot nagovor  trapček, kaj pa govoriš

trapè 1   -éta m ( ȅ ẹ́ )
pog., slabš.  neumen, nespameten človek:   kakšen trape sem bil, ko sem jim verjel

trapè 2   -éta s ( ȅ ẹ́ )
pog., slabš.  neumen, nespameten človek:   trape je staro hišo res kupilo / kmečko trape / kot psovka  trape zmešano, kaj si pa mislila

trápec 1   -pca m ( ȃ )
pog., slabš.  neumen, nespameten človek:   trapec je njihovim obljubam verjel / kot psovka:  trapec, kaj pa govoriš ; trapec trapasti

trapec 2  
drog  ipd. gl. trapez 2 ipd.

tráper   -ja m ( á )
v ameriškem okolju  lovec, ki s pastmi, zankami lovi kožuharje:   kanadski traperji ; traperji in drvarji

trapéz 1   -a m ( ẹ̑ )
geom.  četverokotnik z dvema neenakima vzporednima stranicama:   načrtati trapez ; ploščina, višina trapeza / enakokraki trapez  z enakima nevzporednima stranicama / ploščica ima obliko trapeza

trapéz 2   in  trapéc -a m ( ẹ̑ )
kratek vodoraven drog, obešen na daljših vrveh, za vaje akrobatov:   nastopati, telovaditi na trapezu ; skok s trapeza na trapez

trapézast   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki ima obliko trapeza:   obleka s trapezastim izrezom ; trapezaste ploščice / trapezast kup ; trapezasta obleka  obleka, ki se v smeri navzdol enakomerno širi / trapezasta oblika
 
anat.  trapezasta mišica  mišica, ki povezuje vrat in hrbet

trapézen 1   -zna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na trapez, četverokotnik:   trapezna oblika / trapezna plošča
 
strojn.  trapezni navoj  navoj s profilom enakokrakega trapeza

trapézen 2   -zna -o  in  trapécen -cna -o  ( ẹ̑ )
pridevnik od trapez, drog:   trapezna akrobatika

trapezoéder   -dra m ( ẹ́ )
min.  telo, ki ga omejujejo trapezi:   simetrijske osi pri trapezoedru

trapezoíd   -a m ( ȋ )
geom.  četverokotnik z neenakimi in nevzporednimi stranicami:   deltoid in trapezoid

trapezoíden   -dna -o prid. ( ȋ )
geom.  ki ima obliko trapezoida:   trapezoidna ploskev / trapezoidna oblika

trápež   -a m ( ȃ )
pog., slabš.  neumen, nespameten človek:   trapež je goljufivca celo pogostil

trápica   -e ž ( á )
pog., ekspr.  neumen, nespameten človek, zlasti ženska ali otrok:   ta trapica se je samo smejala / nasul je ptičkom zrnja, pa se trapice niso upale zraven / kot nagovor  trapica mala, kdo ti pa kaj hoče

trapílo   -a s ( í )
zastar.  mučilna priprava, mučilo:   ležati na trapilu ; srednjeveška trapila
 
etn.  majolika, vrček z luknjico zgoraj, da pri pitju steče pijača pivcu v obraz

trapíst   -a m ( ȋ )
1. menih reda, imenovanega po samostanu La Trappe:   postati trapist ; stroga pravila trapistov / brat trapist
2. gastr.  poltrdi sir v obliki hlebca z redkimi luknjami v testu:   narezati trapist

trapístovski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na trapiste:   trapistovski menih
♦ 
gastr.  trapistovski sir  poltrdi sir v obliki hlebca z redkimi luknjami v testu

trápiti   -im nedov. ( á ȃ )
1. ekspr. mučiti :   trapiti koga z ljubosumnostjo, očitki ; trapi se s spomini / trapiti koga s težkim delom ; trapiti se z inštrukcijami / trapi ga bolezen, lakota
 
zastar.  menihi so trapili svoje telo  trpinčili ; star.  trapiti si glavo  beliti si glavo
2. pog. mešati , begati :   trapiti koga z obljubami / časopisi trapijo ljudi z vsem mogočim

trapljáti 1   -ám nedov. ( á ȃ )
nar. tavati , bloditi :   kar naprej traplja okrog / čreda traplja pred pastirjem

trapljáti 2   -ám nedov. ( á ȃ )
knjiž. trepljati :   trapljati koga po rami

trápljenje   -a s ( á )
star. mučenje :   prepovedati trapljenje ujetnikov / trapljenje z računanjem

trapoglàv   in  trapogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
knjiž. noroglav :   trapoglav človek / trapoglavo govorjenje

trapšè 1   -éta m ( ȅ ẹ́ )
pog., slabš.  neumen, nespameten človek:   trapše jim je verjel in dal denar

trapšè 2   -éta s ( ȅ ẹ́ )
pog., slabš.  neumen, nespameten človek:   le kaj si je trapše mislilo, da bo doseglo / kot psovka  molči, trapše zmedeno

trará   medm. ( ȃ )
posnema glas trobente, poštnega roga:   trobentač je spet zaigral: trara, trara ; sam.:  slišati trara vojaške trobente

trása   -e ž ( ā )
smer, potek prometnega objekta, napeljave na terenu:   določiti, spremeniti traso daljnovoda ; vrisati traso ceste
// površina, po kateri poteka tak objekt:   zaznamovati traso s količki ; dolžina, širina trase / trasa ceste poteka ob reki / začeti delati, kopati na trasi ; pripeljati mehanizacijo na traso ; urejati kanalizacijo ob trasi

trasánt   -a m ( ā á )
fin.  izdajatelj menice:   trasant in trasat

trasát   -a m ( ȃ )
fin.  oseba, ki jo izdajatelj menice pozove, naj plača v menici določeno vsoto denarja:   trasant in trasat

trasêr   -ja m ( ȇ )
kdor trasira:   traserji nove ceste, železnice / traserji kolesarske dirke

trasíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od trasirati:   trasiranje ceste / idejno trasiranje revolucije

trasírati 1   -am nedov. in dov. ( ȋ )
na terenu določati, označevati traso:   geodeti trasirajo ; trasirati deset kilometrov ceste, železnice / trasirati cesto tako, da se izogne večjim naseljem  speljati
// publ. določati , usmerjati :   trasirati nadaljnji razvoj ; idejno trasirati revolucijo

trasírati 2   -am dov. in nedov. ( ȋ )
fin., navadno v zvezi trasirati menico   izdati menico, ki jo izpolni in izda trasant, podpiše pa trasat:   trasirati več menic

trasírka   -e ž ( ȋ )
geod.  palica, označena z dva decimetra širokimi pasovi, ki se uporablja pri trasiranju:

tráta 1   -e ž ( á )
z nizko, navadno negovano travo porasla manjša površina:   očistiti, pograbiti trato ; stopiti na trato ; igrati se na trati ; trata okrog hiše / kositi trato ; gosta trata / angleška trata  z angleško travo ; igriščna, parkovna, vrtna trata
// z nizko travo porasla površina sploh:   kjer se konča gozd, se začenjajo planinske trate ; cvetne trate ; trata ob potoku ; travniki in trate

tráta 2   -e ž ( ā )
rib.  vlačilna mreža, s katero se zagradi priobalni del morja in s pritegovanjem k obali lovijo ribe, potegalka:   loviti tune s trato

tráta 3   -e ž ( ā )
fin.  trasirana menica:   akceptirati, izdati trato

trátenje   -a s ( á )
glagolnik od tratiti:   tratenje denarja / tratenje časa

trática   -e ž ( á )
manjšalnica od trata, trava:   negovati, zalivati tratico
♦ 
biol.  bakterijska tratica  črevesna flora

trátina   -e ž ( á )
star.  trata, travnata površina:   stal je na tratini pred hišo / tratina sredi gozda / kopati kose tratine  ruše

trátiti   -im nedov. ( á ā )
nav. ekspr.  po nepotrebnem porabljati dobrine:   tratiti denar ; tratiti sveče / tratiti moči za nesmiselne stvari / ne trati časa z govorjenjem
 
ekspr.  ni vredno tratiti besed o tem  ni vredno govoriti, razpravljati o tem

trátnica   -e ž ( ȃ )
nar. štajersko  nizka trava, ki raste ob hišah, po tratah:   kositi tratnico za svinje ; rosna tratnica
// trata, travnata površina:   sesti na tratnico

tráva   -e ž ( á )
1. rastlina z dolgimi ozkimi listi in kolenčastim steblom brez izrazitih cvetov:   spomladi trava ozeleni ; po dvorišču se razrašča trava ; kositi travo ; krave mulijo travo ; pohoditi, pomendrati, potlačiti travo ; popleti, populiti, požeti travo v vinogradu ; skriti se v travo ; gosta, mehka, mlada, rosna, sočna, visoka trava ; šop trave ; bilo jih je kot listja in trave  zelo veliko / ekspr.:  trave so se zibale v vetru ; vonj junijskih trav / povsod je pesek, le tu in tam raste kaka trava  šop trave ; ekspr.  pozna vse trave in njihovo zdravilno moč  zelišča / nakositi trave, travo za živino ; grabiti, obračati, sušiti travo ; naročje trave / angleška trava  nizka, gosto rastoča trava za gojene trate ; gorska, gozdna, močvirska trava
// travnata površina:   otroci se igrajo na travi ; hoditi po pesku in travi / kot opozorilo  ne hodi po travi / ekspr.  petje murnov v travah
2. pog.  konoplja, po izvoru iz Indije, ki vsebuje smolo, opojno snov; indijska konoplja :   gojiti travo
// mamilo iz posušenih vršičkov, cvetov in listov te rastline; marihuana :   kaditi travo
3. v zvezi marijina trava   trava z dolgopecljatimi in od strani sploščenimi klaski,  bot. migalica :
● 
ekspr.  še preden je trava prerasla njegov grob, so ga pozabili  kmalu po njegovi smrti ; ekspr.  naj raste trava ali ne, ko nas ne bo  vseeno nam je, kako bo po naši smrti ; evfem.  ne bo več dolgo trave tlačil  ne bo več dolgo živel ; ekspr.  videti travo rasti in slišati planke žvižgati  videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni ; ekspr.  neumen, da sliši travo rasti  zelo ; z morsko travo polnjene žimnice  s posušenimi listi, stebli morskih trav ; plastična trava  travi podobna plastična snov za blazine, pakiranje ; nar. severovzhodno  trava krompirja  cima
♦ 
agr.  kisla trava  ki raste na kislih tleh ; bot.  trave  rastline s kolenčastim steblom, navadno črtalastimi sedečimi listi in cveti v klaskih, Poaceae ; klasasta  s klasastim socvetjem , latasta trava  z latastim socvetjem ; medena trava  z navadno belkastimi in puhastimi klaski, Holcus ; morske trave  morske rastline s črtalastimi listi, Zostera ; pasja trava  z zgoščenim socvetjem, Dactylis ; vrtn.  pisana trava  vrtna rastlina z dolgimi suličastimi listi z belimi ali rumenkastimi vzdolžnimi progami, Phalaris arundinacea var. picta

trávar   -ja m ( ȃ )
1. ekspr. zeliščar :   zdravil ga je travar
2. pog.  kdor redno kadi marihuano:   travarji in uživalci trdih drog

trávarica   -e ž ( ȃ )
1. zlasti v hrvaškem in srbskem okolju  žganje z okusom po aromatičnih, zdravilnih zeliščih:   spiti kozarček travarice
2. ekspr. zeliščarica :   kupiti čaj pri travarici

trávast   -a -o prid. ( á )
podoben travi:   travaste rastline

travêja   -e ž ( ȇ )
um.  osnovni prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka, obočna pola:   cerkev s štirimi travejami

tráven 1   -vna m ( á )
star., v zvezah:  mali traven  april ; veliki traven  maj

tráven 2   -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na travo:   travna bilka ; travno seme / knjiž.  travna odeja ; travna ruša / travna barva / travni tepih  enakomerno izrezan kos vzgojene trave s koreninskim sistemom in zemljo
 
agr.  travna detelja  detelja, mešana s travo ; travna mešanica  mešanica semen različnih trav ; travno gospodarstvo  gospodarstvo, pri katerem se zasejejo njive s travami ; zool.  travna pršica  droben zajedavec zlasti na klasju žit, ki povzroča predčasno dozorevanje, Pediculopsis graminum

travertín   -a m ( ȋ )
petr.  lahka luknjičava zapnena kamnina; lehnjak :   ob izviru se nabira travertin / obložiti stavbe s travertinom

travêrza   -e ž ( ȇ )
jeklen nosilni element, navadno profil:   položiti traverzo na zidova ; traverza mostu / uporabiti železniške tračnice za traverze

travestíja   -e ž ( ȋ )
1. lit.  šaljivo ali posmehljivo delo, nastalo iz vsebinskih sestavin drugega dela:   napisati travestijo ; parodija in travestija / Robova travestija (na) Jurčičevega Desetega brata
2. knjiž., navadno v povedni rabi  predelava, spremenjena podoba:   slika je subjektivna travestija motiva iz narave / njegova razuzdanost je nekakšna travestija svobode

travestírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
lit.  predelati, spremeniti v travestijo:   travestirati dramo, ep, roman / lit. žarg.  travestirati Jurčiča
 
knjiž.  ekonomski optimisti so neprijetna dejstva travestirali  olepšali

travestít   -a m ( ȋ )
kdor nosi oblačila in se vede, govori kot osebe drugega spola; transvestit :   travestit nima zveze s spolno usmerjenostjo – lahko je gej ali heteroseksualec

travestítski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na travestite; transvestitski :   travestitski popevkar ; travestitska skupina ; travestitska subkultura

trávica   -e ž ( á )
manjšalnica od trava:   travica je že vzklila ; drobna, nizka travica ; šop travice / ekspr.  vsako travico na potki takoj izpuli / negovati travico okrog hiše
 
star.  kaditi hudičevo travico  tobak, cigarete

travínje   -a s ( ȋ )
knjiž.  travnata površina:   hektar travinja ; polje in travinje

travíšče   -a s ( í )
travnata površina:   izboljševati travišča ; zapeljati voz s ceste na travišče
// agr.  s travo namensko posejano zemljišče:   poskusno travišče / semensko travišče

trávje   -a s ( ȃ )
knjiž. trava :   s travjem porasel svet ; gosto travje / skriti se v travju

trávma   -e ž ( ȃ )
1. med.  sprememba, prizadetost tkiva, organa, organizma zaradi nenadnega delovanja zunanje sile; poškodba :   udarec je povzročil travmo ; zlomi, opekline in druge travme / akustična travma  ki jo povzroči hrup, pok ; porodna travma  ki nastane pri porodu
2. psih.  duševna motnja zaradi (duševnega) pretresa:   osvoboditi, rešiti se travme ; očitki so v njem povzročili travmo ; preboleti travmo / duševna travma
3. knjiž.  zelo hudo, zelo težko doživetje:   vojni poraz je bil dolgo narodna travma ; spremlja ga travma grozovitega prizora ; travme iz otroških let

travmátičen   -čna -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na travmo; travmatski :   travmatična okvara organa / travmatična nevroza
2. knjiž.  zelo hud, zelo težek:   travmatičen dogodek / travmatična doživetja / travmatične posledice
● 
knjiž.  zgodovinarji imajo do nekaterih dogodkov travmatičen odnos  poln predsodkov

travmatizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
psih.  povzročiti, da ima kdo (duševno) travmo:   doživetje je otroka travmatiziralo

travmatologíja   -e ž ( ȋ )
1. veda o zdravljenju (telesnih) poškodb:   zgodovina travmatologije / prometna travmatologija
2. med. žarg.  travmatološki oddelek v bolnišnici:   poškodovanca so prepeljali na travmatologijo

travmatolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na travmatologijo:   travmatološki učbenik / travmatološki oddelek

travmátski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na travmo:   travmatska okvara pljuč / travmatski šok  šok kot posledica hujše telesne poškodbe
● 
knjiž.  travmatsko doživetje  zelo hudo, zelo težko

trávnat   -a -o prid. ( ȃ )
1. porasel s travo:   travnata površina ; pobočja so kamnita ali travnata / travnato igrišče, letališče
// ki ima veliko trave:   travnate pokrajine / njiva je postala travnata
// ki je iz trave:   travnata blazina ; travnata ruša
2. traven 2 travnata bilka / travnata barva

trávnica   -e ž ( ȃ )
zool.  hrošč brez zadnjih kril, ki izloča strup, Meloe violaceus:

trávniček   -čka m ( ȃ )
manjšalnica od travnik:   iti na travniček ; njivica in travniček

trávnik   -a m ( ā )
s travo poraslo zemljišče, ki se kosi večkrat na leto:   travnik leži na ravnini ; iti na travnik ; močvirni travniki ; zeleni travniki ; kopice sena na travnikih ; travniki in pašniki / pokositi travnik ; ekspr.  travnik valovi v vetru  trava na travniku

trávniščina   -e ž ( ā )
star.  travnata površina:   travniščine je več kakor njiv / okoli hiše je nekaj travniščine

trávniški   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na travnik:   travniške rastline ; travniško cvetje ; njivski in travniški / travniško zemljišče / travniški sadovnjak
 
bot.  travniški kukmak  užitna travniška goba z rdečkastimi ali rjavo črnimi lističi in belim mesom, Agaricus campester ; travniška kadulja  travniška rastlina s temno modrimi cveti v socvetju, Salvia pratensis ; travniška kozja brada  travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis ; travniška latovka  latovka z modro ali rjavkasto obarvanimi klaski, Poa pratensis ; zool.  travniška mravlja  mravlja s temno liso na temno rdečem zadku, Formica pratensis ; rumena travniška mravlja  mravlja temno rumene ali svetlo rjave barve, ki se hrani s sokovi koreninskih uši, Lasius flavus

trávništvo   -a s ( ā )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z izkoriščanjem travnikov:   travništvo in živinoreja

travnjáča   -e ž ( á )
nar. prekmursko  večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, trave:   oprtati si travnjačo

travnolísten   -tna -o prid. ( ȋ )
bot., v zvezah:  travnolistni grintavec  rastlina s črtalastimi listi in vijoličasto modrimi cveti v glavicah, Scabiosa graminifolia ; travnolistna perunika  rastlina s suličastimi listi in velikimi svetlo vijoličastimi cveti, Iris graminea

travojéd 1   -a m ( ẹ̑ ẹ̄ )
travojeda žival:   prebavila travojedov

travojéd 2   -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ki se hrani z rastlinami, zlasti s travo:   travojede živali

travojédec   -dca m ( ẹ̑ )
travojeda žival:   govedo, kopitarji in drugi travojedci

travojéden   -dna -o prid. ( ẹ̄ )
zastar. travojed 2 ovce, koze, govedo in druge travojedne živali

travopóljen   -jna -o prid. ( ọ̑ )
agr.  pri katerem se v zaporedju menjavajo trava, travna detelja in poljske kulture:   travopoljno kolobarjenje

travoróden   -dna -o prid. ( ọ̄ )
ki ima pogoje za (dobro) rast trave:   travorodni kraji

travúlja   -e ž ( ú )
star.  slaba trava:   namesto žita raste po njivah travulja

trbòs   -ôsa m ( ȍ ó )
nar. koroško medica :   piti trbos
● 
nar. gorenjsko  ti otroci nimajo vsega na trbos  na pretek

trbôveljčan   -a  [ tərbovəljčan m ( ó )
pog.  trboveljski premog:   naročiti dve toni trboveljčana

trbôveljski   -a -o  [ tərbovəljski prid. ( ó )
nanašajoč se na Trbovlje:   trboveljska bolnišnica / trboveljski premog

trcálnica   -e  [ tudi tərcau̯nica ž ( ȃ )
čeb.  priprava za spravljanje medu iz satja; točilo :   vrteti trcalnico

tŕcati   -am nedov. ( r̄ ȓ )
rahlo udarjati:   trcati s palico po vodi
♦ 
čeb.  trcati med  s točilom spravljati med iz satja; točiti

tŕčenje   -a s ( ȓ )
glagolnik od trčiti:   nazdraviti s trčenjem kozarcev / preprečiti trčenje ; na avtocesti je prišlo do silovitega trčenja ; čelno, verižno trčenje ; trčenje ladij / trčenje različnih mnenj

tŕčenost   -i ž ( ȓ )
pog. omejenost , neumnost :   pripisovali so mu čudaštvo, če že ne trčenost ; rahla trčenost

tŕčiti   -im dov. ( ŕ ȓ )
1. narediti, da kaj pride v sunkovit dotik s čim:   s polnim kozarcem trčiti ob steklenico / trčiti z glavo v šipo / pri pozdravu je trčil s petama
// pri pitju vina  s kozarcem se z rahlim sunkom dotakniti kozarca drugega:   trčili so in izpili ; trčil je z vsemi pri mizi / trčiti na zdravje nevesti / kot poziv  trčimo
2. premikajoč se priti v sunkovit dotik:   krogli sta trčili in se odbili ; ob vstopu je trčil z glavo ob podboj ; pri obratu sta se trčila / pog.  lokomotiva se je ustavila in vagoni so trčili skupaj / kosa je trčila ob kamen  zadela, udarila
// udariti z vozečim vozilom, navadno ob drugo vozeče vozilo:   mopedist je trčil v avtobus / osebni avtomobil je trčil v tovornjak ; vlaka sta trčila ; čelno trčiti / preh., pog.  spet je trčil avtomobil  poškodoval
3. ekspr.  naleteti na, srečati:   ob robu gozda so trčili na srno ; v gledališču je trčil na znanca / pog.  po naključju sta trčila skupaj  se nepričakovano srečala / trčiti ob nerazumevanje, na ovire, težave
● 
ekspr.  nekaj časa je potrpela z njo, potem sta pa trčili  se sporekli, sprli ; pog.  trčiti ob paragraf  ravnati v nasprotju z zakonom, določbo ; ekspr.  midva bova še trčila  se bova spopadla, spoprijela

tŕčniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
nar. trčiti :   trčnila sta in izpila / živali sta se pognali in trčnili skupaj

tŕd   -a -o  tudi  prid. , tŕši  ( ȓ ŕ )
1. ki se pod pritiskom ne udere, vda (rad):   trda blazina, postelja / trd živalski oklep / hoditi po trdem snegu ; trda, uhojena pot / ekspr.  spati na trdih tleh / trdi svinčnik  ki tudi ob večjem pritisku dela manj vidno črto
// ki se ne da (rad) raziti, obdelovati:   trda kamnina ; trda skala ; trd kot beton
// ki se ne da (rad) gnesti, oblikovati:   trda snov ; trdo testo / ta zemlja je še trda  se še ne da (rada) obdelovati / trdi in mehki klobuki
// ki se ne da (rad) rezati, gristi:   trd kruh, sir ; trda lupina jabolka ; trda skorja ; trdo meso starih živali / sadje je še trdo  še ni sočno, zrelo
2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek neugodja:   trd ovratnik ; trdo poškrobljeno platno ; trdo sukno ; trdo usnje / trda dlaka / trda, raskava koža na dlaneh
3. ekspr.  manj gibljiv, težko gibljiv:   ima trde prste ; trdo koleno / trd volan / biti ves trd od mraza, strahu / biti trd kakor mrlič  negiben, tog
// ki ne izraža, kaže lahkotnosti:   trdi gibi ; trda hoja / trd izgovor tujih besed / trd ritem
4. nav. ekspr.  ki prinaša trpljenje, težave:   to so bili trdi časi ; trda stvarnost / trdo življenje / trd boj ; do tja je še več ur trde hoje  naporne ; trdo delo  težko, težaško / trda preizkušnja  huda, težka
5. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:   trd stisk roke ; trd udarec po mizi / star.  trd spanec  trden / knjiž.  trda revščina  huda, velika / zunaj je trda tema  popolna ; ekspr.  delati do trde noči ; knjiž.  letos je trda zima  huda, zelo mrzla / knjiž.:  trde barve  močne, izrazite ; trda svetloba / trda droga  vsako močno mamilo, ki povzroča hitro odvisnost, lahko tudi smrt
6. ekspr. strog , neprizanesljiv :   trd, a pravičen mož ; biti trd do otrok, z otroki / trd značaj / trda očetova roka / trda pravica / trda kazen
// neuklonljiv , nepopustljiv :   trd, neprijazen človek / kljub mučenju je ostal trd in ni ničesar izdal / trd kmet
7. nav. ekspr.  ki ne vsebuje, izraža prijaznosti, naklonjenosti:   reči kaj s trdim glasom ; trd pogled ; trde besede / na obrazu so se mu prikazale trde poteze ; njegove oči so ostale trde in mrzle
8. nav. ekspr. neobčutljiv , brezčuten :   sčasoma je postal trd, nič več ga ni prizadelo
● 
ekspr.  to besedilo bo za prevajalca trd oreh  je težko prevedljivo ; ekspr.  streti trd oreh  rešiti težko, neprijetno stvar ; trdi pristanek letala  pristanek, pri katerem se letalo lahko razbije, poškoduje ; pog., ekspr.  gostje so že trdi  pijani, vinjeni ; ta jezik je trd  ima sorazmerno malo samoglasnikov ; jezik pripovedi je okoren, trd  slovnično, stilno neizoblikovan ; nizko  ranjenec je že trd  mrtev ; ekspr.  učenec je trde glave, ima trdo glavo  se težko uči ; šport. žarg.  trda igra  neobzirna, zelo borbena igra ; ekspr.  ima trdo kožo  neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden ; ekspr.  on potrebuje trdo roko  odločno, dosledno vodstvo ; ekspr.  vladati s trdo roko  odločno, s silo, nasiljem ; ekspr.  iti skozi trdo šolo življenja  imeti težko življenje ; pog.  štedilnik na trdo gorivo  trdno gorivo ; on je trdega srca, ima trdo srce  je neusmiljen, neprizanesljiv
♦ 
agr.  trdi sir  zorjen sir z manjšim odstotkom vode v brezmastni snovi ; trdo vino  vino, ki vsebuje veliko kisline, čreslovine, navadno tudi več alkohola ; anat.  trda mrena  zunanja ovojnica centralnega živčevja ; trdo nebo  sprednji, koščeni del neba ; fot.  trdi negativ  negativ, ki nastane pri predolgo časa trajajoči osvetlitvi ali predolgo časa trajajočem razvijanju ; trda gradacija  ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov ; glasb.  trdi zastavek  zastavek, pri katerem sta glasilki tesno skupaj ; jezikosl.  trdi l [ł]  l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu ; trdi znak  osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk ; kem.  trda voda  voda, ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli ; kor.  trdi copatki  za ples na prstih prilagojeno obuvalo s trdo kapico in podplatom ; les.  trdi les  les z razmeroma veliko gostoto ; med.  trdi čankar  razjeda s trdimi robovi, značilna za prvi stadij sifilisa ; metal.  trdi svinec  svinec, ki mu je dodan antimon ; trde kovine  kovine z veliko trdoto ; pravn.  trdo ležišče  nekdaj  poostritev prestajanja zaporne kazni ali ukrep med kazensko preiskavo, po katerem mora kaznjenec, preiskovanec spati na golih deskah ; rač.  trdi disk  naprava z elektronsko opremo in vrtečo se magnetno ploščo za shranjevanje informacij ; teh.  trdi lot  ali  trda spajka  lot ali spajka z visokim tališčem ; tisk.  knjiga s trdimi platnicami  s platnicami iz debelejše lepenke

trdè 1   -éta m ( ȅ ẹ́ )
slabš.  neroden, okoren človek:   tak trde je, da mu morajo drugi iskati nevesto

trdè 2   -éta s ( ȅ ẹ́ )
slabš.  neroden, okoren človek:   niso vedeli, da je tako trde

trdelín   -a m ( ȋ )
nar.  nenadarjen človek:   Če bi bil trdelin, ne bi kar tako zdelal  (B. Pahor)

tŕden   -dna -o prid. , tŕdnejši  tudi  trdnêjši  ( ŕ r̄ )
1. ki (dobro) vzdrži pritisk, delovanje zunanjih sil:   trden grad, most ; trden jez ; hiša ima trdne temelje ; trdna stavba ; trdno obzidje / trdni čevlji  močni, trpežni ; pren.  trdni temelji za mir
// ki se težko pretrga, loči:   trden papir ; trdna nit, tkanina / most ni dovolj trden za tako težo / trden šiv, vozel / trdna povezava, pritrditev ; pren.  trdne prijateljske vezi
// sposoben vzdržati negativne vplive:   trden politični položaj / trden ugled ; trdno zdravje
2. ki obdrži svojo prostornino in obliko, če nanj ne deluje prevelika sila:   plini, tekočine in trdne snovi / odstraniti trdne delce iz tekočine / trdno gorivo / trdna, tekoča in plinasta zgradba zemlje
// sprijet , zbit :   beton ni dovolj trden ; nabiti ilovico, da bo bolj trdna
3. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo; močen :   trdno okostje / trdno orodje
// ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije:   trdna država, vojska ; trdna organizacija
4. ki ima veliko telesno moč, odpornost:   prileten, a trden moški ; trden kot dren / ima še trdne noge
// sposoben prenašati duševne napore:   trden, zanesljiv človek ; biti moralno trden / trdna osebnost / trden značaj
5. navadno v povedni rabi  ki ne omahuje:   kljub prepričevanju je ostal trden ; biti trden v svojih sklepih, sodbah / tekmovalec, učenec ni trden
// ki izraža neomahljivost:   odgovoriti s trdnim glasom ; stopati s trdnim korakom
6. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti, pravilnosti:   trden dokaz ; trdno dejstvo / trdne norme ; trdna načela, pravila / nova razlaga, teorija še ni trdna / ta letnica ni trdna  gotova, zanesljiva
// ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti, pravilnosti:   trdna vera ; trdno prepričanje
// ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede uresničitve, izpolnitve:   trden sklep ; trdna obljuba, odločitev / trdno upanje
7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:   trden dotik, stisk / trden spanec / trdna noč ; trdna tema  popolna
● 
ekspr.  trden kmet  bogat, premožen ; ekspr.  biti trden v matematiki  dobro jo obvladati ; ekspr.  v nogah ni bil nič kaj trden  bil je negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti ; ekspr.  trdne cene  določene, nespremenljive ; zastar.  proti ognju trdno steklo  odporno ; čuti trdna tla pod nogami  prepričan je, da je na varnem ; ekspr.  nima trdnih tal pod nogami  se ne zaveda resničnosti, mogočega, dovoljenega
♦ 
ekon.  trdna valuta  valuta, katere vrednost se ne spreminja ; etn.  (trden) most  otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih ; fiz.  trdno telo  telo iz trdne snovi ; fiz., kem.  trdno agregatno stanje

tŕdenje 1   -a s ( ŕ )
glagolnik od trditi, izražati:   vztrajno trdenje iste stvari / zastar.  neresničnost trdenja  trditve

trdênje 2   -a s ( é )
glagolnik od trdeti:   trdenje kleja ; sredstva za trdenje

trdéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. postajati trd, trši:   klej je že začel trdeti
2. postajati manj gibljiv, manj prožen:   prsti so mu trdeli
// ekspr.  postajati negiben, tog:   trdeti od strahu / videti je bilo, kot da bi ji poteze trdele
3. ekspr.  postajati trd, brezčuten:   zaradi takih doživetij je začel trdeti / srca so jim trdela

tŕdež   -a m ( ȓ )
1. slabš.  neroden, okoren človek:   kakšni nevzgojeni trdeži so ti ljudje
2. nar.  trda, steptana tla:   Pa naj zleze črv, če more, v trdež na dvoru, na katerega in s katerega so tolikokrat vozili s težkimi .. parizarji  (J. Jalen)

trdíka   -e ž ( í )
agr.  jabolko, hruška s trdim, čvrstim mesom:   obirati trdike

trdíkast   -a -o prid. ( í )
nekoliko trd:   trdikaste grozdne jagode

trdílec   -lca  [ tərdilca in tərdiu̯ca m ( ȋ )
trdilo :   dodati barvi trdilec

trdílen 1   -lna -o prid. ( ȋ )
pritrdilen :   trdilen odgovor
♦ 
filoz.  trdilna sodba  sodba, izražena s stavkom, v katerem povedek ni zanikan ; jezikosl.  trdilni stavek  stavek, ki nima zanikanega povedka

trdílen 2   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na trdenje, strjevanje:   trdilna sposobnost škroba / trdilno sredstvo

trdílo   -a s ( í )
sredstvo za trdenje, strjevanje:   dodati snovi trdilo ; izdelovanje trdil / trdilo za barve

trdín   -a m ( ȋ )
star. trdoglavec , svojeglavec :   ta trdin ne odneha

trdína 1   -e  tudi  -a m ( í )
zastar. trdoglavec , svojeglavec :   velik trdina je, z njim nič ne opraviš

trdína 2   -e ž ( í )
1. knjiž.  trden, suh svet, trdna, suha tla:   izvlekli so vola iz močvirja na trdino
2. nar.  trava, ki raste na suhem, slabem svetu:   kositi trdino
3. zastar. trdota :   preizkušati trdino kake snovi
● 
knjiž.  mornarji so zagledali trdino  kopno
♦ 
metal.  zelo trda zlitina zlasti iz karbidov

trdínec   -nca m ( ȋ )
knjiž.  kdor prebiva na trdnem, suhem svetu:   jezerjani in trdinci

trdínka   -e ž ( ȋ )
agr.  koruza s trdimi, okroglimi zrni:   sejati trdinko ; krmiti kokoši s trdinko

trdínski   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. trden , suh :   trdinski travnik / trdinski svet

trdítev 1   -tve ž ( ȋ )
misel, izražena tako, kot da je v skladu z resničnostjo:   dokazati, ovreči, zanikati kako trditev ; podkrepiti trditev z dokazi ; preklicati svojo prejšnjo trditev ; vztrajati pri kaki trditvi ; neresnična, nesmiselna, prepričljiva trditev ; njuni trditvi sta protislovni ; neizpodbitnost, pravilnost trditve / soglašati s kako trditvijo  s kakim mnenjem

trdítev 2   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od trditi, strjevati:   pospešiti trditev ; trditev emajla

trdíti 1   in  tŕditi -im nedov. ( ī ŕ )
izražati kako misel, kot da je v skladu z resničnostjo:   če on to trdi, bo že res ; trdi, da je dolg že vrnil ; pogumno, utemeljeno, vztrajno kaj trditi ; tega ni mogoče z gotovostjo trditi / ekspr.  obtožnica trdi, da je kriv / ljudje trdijo o njem čudne reči  govorijo, pripovedujejo ; strokovnjaki trdijo, da je pesem nastala v začetnem obdobju pesnikovega ustvarjanja  mislijo, menijo ; ekspr.  predstava je dobra, lahko trdim, zelo dobra  rečem
 
ekspr.  če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno  najini mnenji si popolnoma nasprotujeta ; ekspr.  nočem trditi, da ste vi vsega krivi  izraža omilitev povedanega ; ekspr.  še vedno trdi svojo  vztraja pri tem, kar je rekel ; zastar.  trditi kako vero  priznavati, izpovedovati

trdíti 2   -ím,  in  trdíti  in  tŕditi -im nedov. ( ī í; ī ŕ )
delati, da postane kaj trdo, trše:   trditi kako snov s sušenjem / trditi stene stavbe  utrjevati
● 
ekspr.  težko življenje ga je trdilo  utrjevalo; delalo trdega, brezčutnega

trdnína   -e ž ( í )
fiz.  trdna snov:   trdnine in kapljevine

trdnják   -a m ( á )
zastar. srebrnik , zlatnik :   dal mu je vrečo rumenih trdnjakov

trdnjáva   -e ž ( ȃ )
1. utrjeno naselje z vojaško posadko za obrambo:   braniti, napasti, porušiti, zavzeti trdnjavo ; obleganje trdnjave ; obzidje trdnjave ; pren.  to mesto je bilo trdnjava liberalizma
 
leteča trdnjava  med drugo svetovno vojno  štirimotorni ameriški bombnik, zlasti B-17
2. šah.  šahovska figura, ki se giblje po vrstah in linijah:   igralca sta zamenjala trdnjavi / damina trdnjava

trdnjávica   -e ž ( ȃ )
manjšalnica od trdnjava:   na griču je stala trdnjavica ; obleganje trdnjavice

trdnjávski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na trdnjavo:   trdnjavski nasip ; trdnjavsko obzidje ; trdnjavska vrata / trdnjavsko topništvo
♦ 
pravn.  trdnjavska ječa  nekdaj  kazen za velika hudodelstva ; šah.  trdnjavska končnica  končnica, v kateri so na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še trdnjave

tŕdnost   -i ž ( ŕ )
1. lastnost, značilnost trdnega:   obzidje je zaradi trdnosti še dobro ohranjeno / trdnost niti, vozla / trdnost ogrodja / varovati trdnost države / občudoval je obtoženčevo trdnost / trdnost glasu, korakov / trdnost dokazov, spoznanja / neomajna trdnost odločitve, sklepa, volje
2. lastnost česa glede na največjo obremenitev, ki jo prenese:   določiti, povečati, ugotavljati trdnost mostu, temeljev ; majhna, velika trdnost česa ; meja, preizkus trdnosti / trdnost kamna, lesa
3. lastnost česa glede na sposobnost vzdržati negativne vplive:   povezanost med trdnostjo političnega sistema in gospodarskimi uspehi ; spreminjanje trdnosti zdravja v različnih življenjskih obdobjih
4. lastnost česa glede na sposobnost za opravljanje svoje funkcije:   večanje trdnosti korenin z rastjo ; zmanjšanje trdnosti zobovja
♦ 
elektr.  prebojna trdnost  lastnost dielektrika, da se upira preboju ; fiz., teh.  natezna trdnost  največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se pretrgalo ; teh.  tlačna trdnost  največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se zdrobilo, zmečkalo ; udarna trdnost  največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo

tŕdnosten   -tna -o prid. ( ŕ )
nanašajoč se na trdnost:   trdnostne lastnosti lesa / trdnostni preizkus

trdo...   prvi del zloženk
nanašajoč se na trd:   trdodlak, trdoglav, trdokljun

trdôba   -e ž ( ó )
zastar. trdost :   trdoba tkiva / očitati komu trdobo  strogost, neprizanesljivost / trdoba kmečkega stanu  težavnost

trdobúčen   -čna -o prid. ( ȗ )
pog. trdoglav 2 učiti trdobučne otroke / bil je trdobučen, zato ni odnehal

trdobúčnež   -a m ( ȗ )
pog. trdoglavec :   ni tak trdobučnež, da tega ne bi razumel / pregovoriti trdobučneža

trdodlák   in  trdodlàk -áka -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima trdo dlako:   trdodlak pes

trdoglàv 1   -áva m ( ȁ á )
zool.  hrošč, katerega ličinka dela rove v suhem lesu, Anobium:   lesovrt in trdoglav

trdoglàv 2   in  trdogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ ekspr.
1. nenadarjen :   trdoglav učenec
2. trmast , svojeglav :   preveč je trdoglav, da bi popustil / trdoglav odpor

trdoglávec   -vca m ( ȃ ekspr.
1. nenadarjen človek:   truditi se z malim trdoglavcem
2. trmast, svojeglav človek:   trdoglavec ni hotel popustiti

trdoglávka   -e ž ( ȃ ekspr.
1. nenadarjena ženska:   pomagati trdoglavki pri učenju
2. trmasta, svojeglava ženska:   trdoglavka se ni dala pregovoriti

trdoglávost   -i ž ( ā ekspr.
1. nenadarjenost :   trdoglavost učencev
2. trmoglavost , svojeglavost :   vse je presenetila njegova trdoglavost

trdokórec   -rca m ( ọ̑ )
zastar.  neroden, okoren človek:   bil je pravi trdokorec

trdokóren   -rna -o prid. ( ọ́ ọ̄ zastar.
1. neroden 2 , okoren :   trdokoren, a dobrodušen človek
2. trmast , svojeglav :   bil je trdokoren, niso ga mogli pregovoriti

trdokórnost   -i ž ( ọ́ zastar.
1. nerodnost , okornost :   otresti se trdokornosti
2. trma , svojeglavost :   motila ga je sinova trdokornost in prenapetost

trdokóžec   -žca m ( ọ̑ )
ekspr.  kdor neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja:   ne bodi tak trdokožec

trdokóžen   -žna -o prid. ( ọ̄ ọ̑ )
ekspr.  ki neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja:   trdokožen nasprotnik

trdokóžnež   -a m ( ọ̑ )
ekspr.  kdor neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja:   takega trdokožneža nič ne prizadene

trdokóžnost   -i ž ( ọ̄ )
lastnost, značilnost trdokožnega človeka:   očitali so mu trdokožnost

trdoléska   -e ž ( ẹ́ )
bot.  grm z rdečimi plodovi, ki raste po gozdovih in mejah, Euonymus:   dren in trdoleska / navadna trdoleska
 
vrtn.  japonska trdoleska  okrasni grm z ovalnimi zimzelenimi listi, Euonymus japonicus

trdolísten   -tna -o prid. ( ȋ )
ki ima trde, usnjate liste:   oleander, palma in druge trdolistne rastline

trdolupínast   -a -o prid. ( í )
ki ima trdo lupino:   trdolupinasti orehi / trdolupinasto jajce

trdomesnàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima trdo, čvrsto meso:   trdomesnate češnje

trdorók   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki vodi, vlada samovoljno, avtoritarno:   trdoroki general, politik, voditelj / trdoroki režim ; trdoroka struja ; čas trdorokega vladanja

trdorókec   -kca m ( ọ̑ )
kdor vodi, vlada s trdo roko, avtoritarno:   vladar je trdorokec ; spori med trdorokci ; obračun, spopad s trdorokci ; militarist in trdorokec / politični trdorokec

trdosŕčen   -čna -o prid. ( ȓ )
ekspr. neusmiljen 1 trdosrčen človek ; biti trdosrčen

trdosŕčnež   -a m ( ȓ )
ekspr.  neusmiljen človek:   trdosrčnež mu ni pomagal

trdosŕčnica   -e ž ( ȓ )
ekspr.  neusmiljena ženska:   omehčati trdosrčnico

trdosŕčnik   -a m ( ȓ )
ekspr.  neusmiljen človek:   fant je pravi trdosrčnik

trdosŕčnost   -i ž ( ȓ )
ekspr. neusmiljenost :   prizadela ga je njena trdosrčnost

tŕdost   -i ž ( ŕ )
lastnost, značilnost trdega:   trdost skale / trdost tkanine / trdost rok / ekspr.  očetova trdost in materina mehkost  strogost, neprizanesljivost / ekspr.  trdost besed

trdôta   -e ž ( ó )
1. lastnost, značilnost trdega:   trdota ledu ; krhkost, trdota in druge lastnosti / trdota boja / trdota ritma / trdota gibov / ekspr.  bal se je očetove trdote  strogosti, neprizanesljivosti / ekspr.  trdota besed
2. fiz., teh.  lastnost trdne snovi, trdnega telesa glede na odpor proti vdoru drugega trdnega telesa:   izmeriti, ugotoviti trdoto materiala ; trdota jekla, lesa, rudnine ; preizkus trdote ; stopnja trdote
♦ 
kem.  trdota vode  lastnost vode glede na količino v njej raztopljenih kalcijevih in magnezijevih soli ; karbonatna trdota vode  trdota vode, ki jo povzročata v njej raztopljena kalcijev in magnezijev hidrogenkarbonat

trdôten   -tna -o prid. ( ó )
nanašajoč se na trdoto:   trdotni preizkus ; trdotna stopnja
♦ 
min.  Mohsova trdotna lestvica  razvrstitev, vrsta določenih mineralov, po kateri se določa stopnja trdote

trdovráten   -tna -o prid. , trdovrátnejši  ( ā )
1. ki ne popusti v kaki stvari kljub prigovarjanju, dokazom o neustreznosti:   v svojih nazorih trdovraten človek ; bil je trdovraten, nihče ga ni mogel pregovoriti / ekspr.  trdovraten grešnik, tat / trdovratno tajenje obdolženca
// ekspr. vztrajen , odločen :   trdovraten borec za pravice / kljub težavam je ostal trdovraten v svojih prizadevanjih / spustili so se v trdovraten boj s sovražnikom
2. ekspr.  težko odstranljiv:   trdovraten madež / trdovratni ostanki preteklosti ; trdovratno čustvo
// težko ozdravljiv:   trdovraten kašelj ; trdovratna bolezen
// dolgotrajen :   trdovraten dež, mraz / trdovraten spor
● 
zastar.  ljudje so bili do nje trdovratni  neusmiljeni

trdovrátnež   -a m ( ȃ )
ekspr.  trdovraten človek:   trdovratnež je vztrajal pri svoji odločitvi ; samovoljnež in trdovratnež

trdovrátnost   -i ž ( ā )
1. lastnost trdovratnega človeka:   popustil je pred fantovo trdovratnostjo ; storiti kaj iz trdovratnosti ; svojeglavost in trdovratnost
// ekspr. vztrajnost , odločnost :   zagovarjati kaj z veliko trdovratnostjo ; trdovratnost pri uvajanju novosti
2. ekspr.  težka odstranljivost:   trdovratnost madežev / trdovratnost sistema

trdožív 1   -a m ( ȋ )
nav. mn., zool.  ožigalkarji z veliko sposobnostjo regeneracije, Hydroidea:   značilnosti trdoživov / zeleni trdoživ  ki živi v simbiozi z zelenimi algami, Chlorohydra viridissima

trdožív 2   -a -o prid. ( ȋ í )
ki kljub zelo neugodnim okoliščinam, vplivom ne preneha biti, obstajati:   trdoživ narod ; trdoživa živalska vrsta ; ta rastlina je zelo trdoživa / trdoživi ostanki kake miselnosti ; trdoživ sistem / ekspr.  kljub starosti je še izredno trdoživ  odporen, vzdržljiv

trdožívec   -vca m ( ȋ )
ekspr.  trdoživa rastlina, žival:   trdoživec dobro prenaša sušo

trdožívka   -e ž ( ȋ )
ekspr.  trdoživa rastlina, žival:   v taki suši se obdržijo samo trdoživke

trdožívnjak   -a m ( ȋ )
nav. mn., zool.  ožigalkarji, katerih prebavna votlina ni predeljena, Hydrozoa:   klobučnjaki, koralnjaki in trdoživnjaki

trdožívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost trdoživega:   trdoživost rastlinske, živalske vrste / ekspr.  trdoživost kake miselnosti
 
ekspr.  občudovali so trdoživost, s katero je skušal doseči svoj cilj  vztrajnost, odločnost

tréba   povdk. ( ẹ́ )
1. z nedoločnikom  izraža, da opustitev dejanja povzroči nezaželene, neprijetne posledice:   temelje stavbe je treba okrepiti ; dimnik je treba večkrat omesti ; pšenica je zrela in jo je treba požeti ; njivo je treba jeseni preorati ; roke je treba večkrat umiti / hodil je zlahka in mu ni bilo treba počivati
// izraža, da dejanja ni mogoče opustiti
a) glede na kako okoliščino, cilj:   večkrat ga je treba opomniti ; treba ga je dolgo prositi, da kaj naredi ; delaven je in ni ga treba siliti k učenju / krivice je treba popraviti ; zakon je treba spremeniti / vesel je, da mu ni treba živeti v mestu / ekspr.:  treba je priznati, da je lepa ; treba je reči, da se z vsem nismo strinjali / elipt.  treba je v trgovino po kruh  treba je iti / ekspr.  kaj vam je bilo treba tako dolgo klepetati
b) glede na kako zahtevo, določilo:   ni mu treba plačevati davkov ; za vpis je treba predložiti dokumente ; pri projektu mu ni treba sodelovati / naslov je treba napisati na sredino / ali se je treba odločiti takoj? Ne, lahko počakamo / ali naj prižgem luč? Ni treba
// izraža, da se dejanju, stanju ni mogoče izogniti:   če hočeš jesti, je treba delati ; noč je, treba bo iti domov ; treba se je bilo sprijazniti, da se časi spreminjajo ; vsi vemo, da bo enkrat treba umreti
2. ekspr., z nedoločnikom  izraža omiljeno zahtevo:   konec klepetanja, treba je delati ; niste še na vrsti, treba bo malo počakati ; fantje, treba je vstati
// v nikalnih stavkih  izraža omiljeno prepoved, odsvetovanje:   ni treba bežati, saj vam ne bo nič hudega storil ; ni vam treba misliti, da tega ne vemo ; ni treba obupati, bo že bolje
3. izraža okoliščine, stanje, ki zahteva nastop, uresničitev česa:   če bo treba, ga bodo operirali ; ko bo treba, vas bodo poklicali ; dežuje, ko je najmanj treba ; popravite, kjer je treba / drevja so posekali, kolikor je bilo treba
// z odvisnim stavkom  izraža koristnost, primernost tega, kar izraža odvisni stavek:   včasih je treba, da človek doživi razočaranje ; ni treba, da ste zadovoljni s čimerkoli ; ker ga ne poznaš, je treba, da te z njim seznanim
4. z rodilnikom  izraža, da se kaj mora dobiti, imeti glede na pomanjkanje česa, okoliščine:   to zimo mu ni treba novih čevljev ; povej, česa mu je najbolj treba / če ti je treba prijatelja, ne pozabi name ; ni mu treba zdravil / več počitka mu je treba  več bi moral počivati
// izraža, da kaj mora nastopiti, biti glede na pomanjkanje česa, okoliščine:   suša je, dežja je treba ; ni treba luči, saj je še dan / ekspr.  kaj je bilo treba vojne  vojne ne bi smeli dopustiti
// ekspr.  izraža, da je prisotnost koga, česa zaželena, koristna:   nikamor ne hodi, doma te je najbolj treba ; kar sam pridi, nikogar ni treba zraven / omare ni treba na hodniku / ekspr.  kaj vas je treba tukaj  tukaj ste nezaželeni
5. v zvezi s kot je treba, kakor je treba   izraža, da kaj ustreza določenim merilom:   radi bi si uredili življenje, kot je treba ; gostom je postregla, kot je treba ; v tovarni je bilo vse, kakor je treba
● 
ekspr.  poreden je, palice mu je treba  strožje ga je treba vzgajati ; ekspr.  samo še tega (mi) je bilo treba  to dejstvo bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa ; ekspr.  bil je fant, kot je treba  v vseh pogledih dober; postaven, lep ; ekspr.  prav treba ti je bilo iti v kino  izraža nejevoljo, očitek ; ekspr.  meni ni treba tega praviti  stvar že poznam ; ekspr.  če ne bo hujše, še umreti ne bo treba  stanje ni tako hudo, kot se misli

trébati   -am nedov. ( ẹ́ ẹ̄ )
zastar. potrebovati :   dekle ne treba dote ; za to ne trebamo ničesar / brezoseb.  trebalo je delavcev  potrebni so bili delavci
● 
zastar.  otroka je trebalo previti  je bilo treba

trebelják   -a m ( á )
neroda :   Trebeljak si ti, bor, neokreten kot štor  (O. Župančič)

trebélje   -a s ( ẹ̄ )
bot.  rastlina s pernatimi listi in belimi ali rdečimi cveti v kobulih, Chaerophyllum:   listi trebelja / dlakavo, opojno trebelje

trebezljáti   -ám  [ trebəzljati in trebezljati nedov. ( á ȃ )
nar. trobezljati :   kaj toliko trebezljaš

trébež   -a m ( ẹ̑ )
1. trebljenje :   dogovoriti se za trebež na skupnem zemljišču / iti v trebež
// kar se pri trebljenju odstrani:   sežigati trebež po travnikih ; uporabljati trebež iz jarkov za kompost
2. nar.  zemljišče, svet, s katerega je odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd; krčevina :   prekopavati trebež ; pasti na trebežu
3. nar.  vrhnja rahla plast z ostanki rastlin na iztrebljenem svetu:   rodoviten trebež na barju
♦ 
čeb.  iztrebki čebel pri čistilnem izletu ; vet.  plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice

trebílec   -lca  [ trebilca in trebiu̯ca m ( ȋ )
kdor trebi:   trebilec gozda / trebilec solate

trebílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na trebljenje:   trebilno orodje
 
čeb.  trebilni izlet  čistilni izlet

trebílo   -a s ( í )
vet.  plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice:   odstraniti ostanke trebila ; vnetje zaradi zastajanja trebila

trebíti   in  trébiti -im,  tudi  trébiti -im nedov. ( ī ẹ́; ẹ́ )
1. odstranjevati odvečno iz česa:   trebiti mlad gozd ; spomladi trebijo njive in travnike / trebiti jarke / trebiti ribe  odstranjevati jim drobovje ; trebiti fižol, solato / trebiti drevje mahu, suhih vej  odstranjevati mah, suhe veje z njega
2. povzročati, delati, da kaj na določenem mestu ne obstaja več:   trebiti plevel ; trebiti kamenje z ledine / trebiti gozdove in delati njive  iztrebljati

trébljenje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od trebiti:   trebljenje mladega gozda / orodje za trebljenje sadnega drevja / trebljenje kamenja s travnika

trébuh   -úha m ( ẹ́ ú )
1. del človeškega ali živalskega trupa med prsmi in nogami nasproti hrbtenice:   trebuh ga boli ; živali se je napel trebuh ; trebuh se veča,  ekspr.  raste ; izbočiti trebuh ; prerezati, razparati ovci trebuh ; položiti roko na trebuh ; suniti koga v trebuh ; držati se za trebuh ; kitov, konjski, ribji trebuh ; mehek, okrogel, povešen, vdrt trebuh ; riba s sploščenim, stisnjenim trebuhom ; spodnji del trebuha ; ima trebuh kot sod  zelo velik / ekspr.  ima trebuh  izbočen trebuh zaradi tolšče / ptica je po trebuhu rumena  po spodnjem delu telesa / kot povelje  trebuh noter, prsi ven
// trebušna stran telesa:   leči, obrniti se na trebuh ; plaziti se po trebuhu ; mrtve ribe so plavale v vodi s trebuhom navzgor
// trebušna votlina (z organi):   v trebuhu se mu nabira voda / boli, zavija, zbada ga po trebuhu ; imeti bolečine, krče v trebuhu / govoriti iz trebuha  govoriti brez premikanja ustnic, tako da se sliši, kot da glas prihaja iz trebuha
2. nav. ekspr.  izbočeni, širši del posode, predmeta:   trebuh soda, vrča ; vrat in trebuh steklenice / trebuh jadra  del jadra, ki se ob vetru izboči / grozeči trebuhi oblakov
// notranjost česa, zlasti votlega:   letalo je v trebuhu nosilo bombe ; tovorni prostor v trebuhu ladje / rovi v trebuhu gore
// spodnji del trupa (letala):   zaradi okvare je letalo pristalo na trebuhu
● 
pog.  dobivati trebuh  rediti se v trebuh ; ekspr.  poseda po gostilnah in si pase trebuh  veliko, z užitkom jé ; (potegniti) trebuh noter  s skrčitvijo mišic mu zmanjšati obseg ; ekspr.  tako je lačen, da se mu skozi trebuh vidi  zelo ; od smeha so se držali za trebuhe  zelo so se smejali ; ekspr.  po trebuhu se plaziti pred kom  pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja ; ekspr.  iti s trebuhom za kruhom  iskati zaslužek zunaj domačega kraja, domovine ; pog.  domov je prišla s trebuhom  noseča ; pog.  ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh  da je sit ; ekspr.  vrnil se je s praznim trebuhom  sestradan ; preg.  kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj  na Dunaju je življenje zelo drago
♦ 
metal.  razširjeni del plavža med jaškom in talilnikom

trebuháč   -a m ( á )
trebušnik :   trebuhač in suhec

trebúhar   -ja m ( ȗ )
trebušnik :   neokreten trebuhar

trebúhast   -a -o prid. ( ú )
trebušast :   trebuhast človek / trebuhasta steklenica
 
bot.  trebuhaste gobe  gobe, ki imajo okroglo ali hruškasto obliko nadzemnega dela, Gastromycetales

trebuháti   -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr.  zaradi velikega trebuha okorno stopati:   trebuhal je v drugi konec sobe
// stati z izbočenim trebuhom:   zaripel je trebuhal na pragu

trebuhljáč   -a m ( á )
ekspr.  kdor govori iz trebuha:   trebuhljač je govoril namesto lutke

trebúšast   -a -o prid. ( ú )
ekspr.  ki ima velik, debel trebuh:   bil je plečat in trebušast ; trebušasta žival / trebušasto telo
// ki ima zelo velik, izrazit izbočeni del:   trebušast vrč ; cerkev s trebušasto kupolo / velike, trebušaste ladje / trebušast nahrbtnik
 
bot.  trebušasta zvončnica  zvončnica s posameznimi zvonastimi cveti ali cveti v socvetjih, ki raste v gorah, Campanula cochleariifolia

trebušàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
ekspr.  ki ima velik, debel trebuh:   bil je prsat in trebušat
// ki ima zelo velik, izrazit izbočeni del:   trebušat vrč

trebúšček   -čka m ( ȗ )
manjšalnica od trebuh:   otrokov okrogli trebušček / ekspr.  začel se mu je delati trebušček / vrček s poslikanim trebuščkom
 
ekspr.  nima drugega dela, kot da si redi trebušček  veliko, z užitkom jé

trebúšec   -šca m ( ȗ zastar.
1. trebušček :   imel je že trebušec
2. trebušnik :   med vegetarijanci ni trebušcev

trebúšek   -ška m ( ȗ )
otr. trebušček :   trebušek me boli

trebúšen 1   -šna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na trebuh:   trebušna stran telesa / trebušni organi ; trebušne mišice ; trebušna votlina  votlina, v kateri so prebavni organi / trebušni ples  ples, pri katerem se ritmično premikajo zlasti trebuh, boki
 
anat.  trebušna mrena  mrena, ki obdaja trebušno votlino in organe v njej ; (trebušna) prepona  mišična pregrada med prsno in trebušno votlino ; trebušna slinavka  za želodcem ležeča žleza, ki izloča prebavni sok in hormone ; med.  trebušni tifus  bolezen z visoko vročino in prebavnimi motnjami, pri kateri nastanejo razjede na črevesju ; trebušno dihanje  dihanje, pri katerem se širi in krči trebušna prepona ; zool.  trebušna plavut  parna plavut pri ribah, ležeča na trebuhu ; trebušna vreča  vreči podobna kožna guba na trebuhu nekaterih sesalcev, v kateri nosi samica mladiče

trebúšen 2   -šna -o prid. ( ū )
trebušast :   z leti je postal trebušen ; trebušna gospodinja / trebušna steklenica

trebuševína   -e ž ( í )
meso s trebuha živali, zlasti goveda in prašiča; potrebušina :   svinjska trebuševina

trebušína   -e ž ( í )
meso s trebuha živali, zlasti goveda in prašiča; potrebušina :   porabiti trebušino za klobase

trebúšiti se   -im se nedov. ( ú ȗ )
ekspr.  bočiti, napenjati trebuh:   trebušil se je in pretegoval / jadra so se trebušila v vetru

trebúšje   -a s ( ȗ )
ekspr.  območje trebuha, trebuh:   krepiti mišice trebušja

trebúšnat   -a -o prid. ( ȗ )
trebušast :   trebušnat gostilničar / trebušnata steklenica

trebúšnica   -e ž ( ȗ )
1. ekspr.  ženska, ki ima velik, debel trebuh:   trebušniki in trebušnice
2. anat. potrebušnica :   vnetje trebušnice

trebúšnik   -a m ( ȗ )
ekspr.  kdor ima velik, debel trebuh:   za trebušnike je ta pot prenaporna

trebušnjáča   -e ž ( á )
zool.  osrednje živčevje mnogočlenarjev, ki leži na trebušni strani:

trebušnják   -a m ( á nav. mn.
telesna vaja za krepitev trebušnih mišic, pri kateri se leži na hrbtu s pokrčenimi nogami in vzravnano dviguje trup ali zgornji del trupa:   delati trebušnjake ; pravilno izvedeni trebušnjaki ; položaj za trebušnjake ; sklece, trebušnjaki in počepi

trebúšnost   -i ž ( ū )
ekspr.  značilnost človeka z velikim, debelim trebuhom:   skrival je sive lase in trebušnost

trecentističen   -čna -o  [ trečentístičən prid. ( í )
nanašajoč se na trecento:   trecentistično slikarstvo / idealizem na trecentistični podlagi

trecento   -a  [ trečénto m ( ẹ̑ )
knjiž.  italijanska umetnost 14. stoletja, zlasti slikarstvo, 14. stoletje:   slikarski dosežki trecenta

tréf   -a m ( ẹ̑ )
zastar.  igralna karta z enim ali več znaki v obliki križa; križ :   pik in tref

tréking   -a m ( ẹ̑ )
popotovanje na večje razdalje, navadno peš po težje dostopnem, hribovitem svetu:   organizirati treking po Nepalu ; priprave na treking ; v prid. rabi:  lahki treking čevlji  trekinški ; treking oprema ; treking kolo

trékinški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na treking:   turistične trekinške poti ; trekinško kolo / trekinški turizem ; trekinška sezona

tréma   -e ž ( ẹ̄ )
velika neprijetna živčna napetost, vznemirjenje zlasti pred javnim nastopom:   dobiti, imeti, premagati tremo ; nastopati brez treme ; glas se mu je tresel od treme ; velika trema / govorniška, izpitna, odrska trema

tremíst   -a m ( ȋ )
knjiž.  kdor ima (pogosto) tremo:   težave tremistov pri nastopih

tremolíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od tremolirati:   moteče tremoliranje / tremoliranje glasu

tremolírati   -am nedov. ( ȋ )
glasb.  tresti glas zaradi napake v pevski tehniki:   začeti tremolirati / njegov glas tremolira

trémolo   -a m ( ẹ̑ glasb.
1. hitro ponavljanje enega ali več tonov:   tremolo na violinah in violah / dolg tremolo
2. tresenje glasu zaradi napake v pevski tehniki:   moteč tremolo

trémor   -ja m ( ẹ̑ )
med.  bolezensko tresenje, zlasti pri boleznih živčevja:   tremor rok

trén 1   -a m ( ẹ̑ )
nekdaj pratež :   dodelili so ga k trenu / četa s trenom je ostala v mestu

trèn 2   tréna m ( ȅ ẹ́ )
1. hitro zaprtje in odprtje oči:   brez trena strmeti v kaj ; niti s trenom ni izdal bolečine / komaj opazen tren oči
// hiter gib, premik:   tren obrvi, trepalnic
2. ekspr. trenutek , hip 1 vse je trajalo le tren ; samo za tren je premišljeval / v trenu je bila pri njem  zelo hitro

trénar   -ja m ( ẹ̑ )
nekdaj pratežnik :   trenarji so razkladali municijski voz

trenáža   -e ž ( ȃ )
knjiž. urjenje , vadenje :   začeti trenažo ; sistematična, skupinska trenaža

trenážen   -žna -o prid. ( ȃ )
knjiž. šolski , vadben :   trenažni polet / trenažno letalo

trenažêr   -ja m ( ȇ )
1. rekreacijska naprava za krepitev mišic in povečanje telesne pripravljenosti:   večnamenski trenažer za vadbo doma
2. rekreacijska naprava za kolesarjenje na mestu, v katero se vpne kolo in ki omogoča posnemanje kolesarjenja po različno zahtevnih terenih:   uporabljati običajno kolo s trenažerjem
3. naprava, s katero se umetno ustvarja ustrezne pogoje za urjenje opravljanja določenih nalog, zlasti v vojski:   inštruktor na trenažerjih za vojaške pilote

trénč   -a m ( ẹ̑ )
pog. trenčkot :   moški v usnjenem trenču

trénčkot   in  trenčkót -a m ( ẹ̑; ọ̑ )
športni plašč, zlasti moški, z ovratnikom, širokimi reverji, našitki in pasom:   obleči za dež trenčkot ; podložen trenčkot

trénd   -a m ( ẹ̑ )
značilnost pojava glede na spreminjanje v daljšem časovnem obdobju:   trend izvoza se je obrnil ; opazovati, spremljati trend prodaje ; grafično prikazati trend zaposlovanja / publ., z oslabljenim pomenom  trend naraščanja števila nepismenih  naraščanje
// publ. težnja , usmeritev :   analizirati, proučevati trende v družbenem življenju ; modni trendi ; trend odpravljanja tujih izrazov

trénden   -dna -o  ( ẹ̑ )
pridevnik od trend:   trendne značilnosti

tréndovski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na trend:   trendovski lokal ; trendovski videz ; trendovske barve ; trendovsko oblačilo

trendsetter   in  tréndsêter -ja  [ tréntsêter m ( ẹ̑-é )
oseba ali stvar, ki vzpostavlja, oblikuje nove trende:   film si je hitro pridobil kultni status in postal trendsetter ; globalni, vodilni trendsetter / smučarski trendsetter

trenêr   -ja m ( ȇ )
kdor se (poklicno) ukvarja s treniranjem:   imeti stalnega trenerja ; klubski trener ; nogometni trener ; trener državne reprezentance / trener konj / športni trener

trenêrjev   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na trenerja:   trenerjeva vztrajnost
 
šport.  trenerjeva licenca

trenêrka   -e ž ( ȇ )
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s treniranjem:   trenerka ekipe / glavna trenerka / osebna trenerka

trenêrski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na trenerje ali trenerstvo:   trenersko delo / trenerski tečaj / trenerski strokovnjak

trenêrstvo   -a s ( ȇ )
dejavnost trenerjev:   ukvarjati se s trenerstvom

tréning   -a m ( ẹ̑ )
organizirano sistematično urjenje športnikov za tekmovanje v kaki športni disciplini:   trening traja dve uri ; na trening hodi dvakrat dnevno / najdaljši skok na treningu / organizirati individualni, skupinski trening ; kondicijski trening ; zimski trening ; trening državne reprezentance / trening konj / športni trening
// treniranje :   biti izčrpan od napornega treninga ; poškodbe zaradi nepravilnega treninga ; redni trening ; večmesečni trening v smučarskih skokih
// urjenje , vadenje :   trening astronavtov / trening lavinskih psov / duševni, intelektualni trening / trening pisave  izboljševanje, spreminjanje počutja, samopodobe s spreminjanjem rokopisa
♦ 
psih.  avtogeni trening  psihoterapevtska metoda, ki temelji na sistematičnih vajah za duševno sprostitev ; šport.  suhi trening  pripravljalna vadba za plavanje, smučanje, ki ne poteka v vodi, na snegu

treníranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od trenirati:   zahtevati vsakodnevno treniranje / treniranje smučarskih skokov / športno treniranje / posvetiti se treniranju  trenerstvu / treniranje gibov  urjenje, vadenje
 
šport.  intervalno treniranje  treniranje tekačev z določenimi presledki za oddih

treníranost   -i ž ( ȋ )
stanje treniranega:   fizični napor, primeren starosti in treniranosti

trenírati   -am nedov. ( ȋ )
1. sistematično uriti se za tekmovanje v kaki športni disciplini:   moštvo trenira vsak dan ; trenirati na prostem ; trenirati pod vodstvom najboljših strokovnjakov / preh.:  trenirati met krogle ; trenirati plavanje, tek
// preh.  sistematično uriti športnike za tekmovanje v kaki športni disciplini:   trenirati šolsko moštvo, državno reprezentanco / trenirati konje
2. ekspr. uriti , vaditi :   trenirati astronavte, gorske vodnike / trenirati psa za lov / trenirati otroka za vestnost pri delu  vzgajati ; trenirati se v potrpežljivosti / trenirati (si) spomin

trenírka   -e ž ( ȋ )
športno oblačilo iz hlač in jope, navadno oprijeto ob gležnjih in zapestjih:   obleči trenirko ; bombažna trenirka ; modra, topla trenirka
// mn.  hlače trenirke:   doma nosi trenirke namesto hlač ; trenirke s peto  s hlačnicami, podaljšanimi čez peto

treníti   trénem dov. ( ī ẹ́ )
1. hitro zapreti in odpreti oči:   zamahnil mu je pred očmi, pa ni trenil ; gledal ga je, ne da bi trenil / treniti z očmi / njene oči so trenile
// narediti hiter, kratek gib:   treniti s trepalnicami ; treniti s prstom / obrv mu je trenila ; niti mišica mu ni trenila na obrazu
2. nar.  s kratkim gibom udariti:   treniti z bičem, vajetmi po konjih / kot vzklik  da te treni, kam se ti pa tako mudi
● 
ekspr.  obsojeni ni niti trenil, ko je slišal obsodbo  ni pokazal nobene prizadetosti, vznemirjenosti ; ekspr.  podpisal je, ne da bi trenil (z očesom)  brez obotavljanja, neprizadeto ; ekspr.  ni trenil z očesom, z očmi od nje  neprestano jo je gledal ; star.  treniti z očmi po kom  na hitro pogledati ; kot bi trenil, je bilo vsega konec  zelo hitro

trênje   -a s ( é )
1. glagolnik od treti 1 :   trenje orehov ; trenje peska pod kolesi / medsebojno trenje dveh hrapavih površin / trenje lanu s trlicami / ob koncu trenja priredijo gostijo  teritve
2. fiz.  pojav, da se podlaga upira premikanju telesa po njej s silo, ki je nasprotna smeri premikanja:   premagovati, zmanjševati trenje ; proučevati trenje ; trenje med vrtečim se in mirujočim delom ležaja / kotalno trenje  pri kotaljenju kakega telesa ; koeficient trenja  količina, ki pove, s kolikšno silo se podlaga upira, ko se po njej premika telo s stalno hitrostjo ; sila trenja  sila, s katero deluje podlaga na gibajoče se telo in katere smer je nasprotna smeri gibanja telesa
3. nav. ekspr. spor , nesoglasje :   odpravljati medsebojna trenja ; med njima je prišlo do trenja ; nazorska, politična trenja ; trenja v stranki / pogajanja so potekala brez večjih trenj

trenkljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
nar.  hoditi brez cilja, namena:   Ko ga je videl tako samega trenkljati po gmajni, se mu je zasmilil  (F. Bevk)

trénski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nekdaj pratežen :   trenski voz

trenútek   -tka m ( ȗ )
1. zelo kratek čas:   trenutek mine ; kratek,  knjiž.  bežen trenutek ; trenutek nepazljivosti in zgodila se je nesreča ; trenutek tišine / vse skupaj je trajalo samo trenutek ; zabliskalo se je in čez trenutek zagrmelo ; umolkniti za trenutek ; trenutek pozneje je odšel / potrpi še nekaj trenutkov  malo / na trenutke je pri zavesti  kdaj pa kdaj za zelo kratek čas ; v trenutku je ustavil  zelo hitro ; v trenutku se vrnem  takoj / kot vljudnostna fraza:  trenutek počakajte, prosim ; trenutek, nekaj ti moram povedati ; oprostite (mi) za trenutek
// navadno s prilastkom  čas, ki se zdi zelo kratek:   vsak prost trenutek porabi za učenje ; ekspr.  srečni, svetli, temni trenutki življenja ; trenutek olajšanja, slabosti, dobre volje ; ugodje trenutka in trajnejše ugodje / ekspr.  to je trenutek, ki človeku ostane za vedno  doživetje
2. točka, kratek čas v neomejenem trajanju:   nastopil, prišel,  knjiž.  napočil je trenutek izstrelitve rakete ; izbrati, zamuditi pravi trenutek za odriv ; tisti trenutek, v tistem trenutku se je spomnil na mater  tedaj ; ozrl se je in tisti trenutek, v tistem trenutku je počilo  istočasno
3. s prilastkom  kratko omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred:   prelomni trenutki v življenju naroda ; to je zgodovinski trenutek / publ.  prikazati gledališki, politični trenutek  sedanje razmere v gledališču, politiki / taka politika je v sedanjem trenutku nevarna  v sedanjih razmerah ; v tem trenutku zamenjava ni primerna
● 
ekspr.  ne dajo mu niti trenutka miru  prav nič ; ekspr.  niti trenutka ne smemo izgubiti  takoj moramo ukrepati ; ekspr.  niti trenutek ga ni skrbelo  sploh ga ni skrbelo ; ekspr.  od trenutka do trenutka je hrup naraščal  hitro ; ekspr.  nima mirnega trenutka  nikoli nima miru ; ekspr.  prvi trenutek, v prvem trenutku ni dojel, kaj se je zgodilo  takoj ; ekspr.  ta trenutek, vsak trenutek lahko pride  v zelo kratkem času, takoj ; ekspr.  prišel je njegov veliki trenutek  dobil je priložnost za pomemben uspeh ; ekspr.  predati se veselemu trenutku  popolnoma doživljati veselo razpoloženje ; ekspr.  vsak trenutek te lahko doleti nesreča  kadarkoli ; ekspr.  z vsakim trenutkom je slabše  hitro se slabša ; ekspr.  prišel je zadnji trenutek  komaj še pravočasno ; ekspr.  biti do zadnjega trenutka pri zavesti  do smrti ; ekspr.  zagrenila mu je vsak trenutek življenja  vse življenje
♦ 
psiht.  svetli trenutek (duševnega bolnika)  trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda

trenúten   -tna -o prid. ( ȗ )
1. ki traja zelo kratek čas:   trenuten uspeh ; trenutna nepazljivost ; trenutna veselost, zadrega ; trenutno nesoglasje, zadovoljstvo ; navdušenje, olajšanje je bilo le trenutno
2. ki je, obstaja v trenutku, času govorjenja:   ugotoviti trenutni položaj ; oblačiti se po trenutni modi ; delati v skladu s trenutnimi potrebami ; trenutne vremenske razmere ; trenutno stanje bolnika je zadovoljivo / trenutni ugled ; knjiž.  trenutni upravitelj  sedanji
// ki nastopi v trenutku, nenadoma:   ravnati se po trenutnem navdihu ; trenutna misel ; močna trenutna svetloba / trenutna smrt
♦ 
elektr.  trenutni kontakt  kontakt, ki odpre ali zapre tokokrog samo za kratek čas ; fiz.  trenutna hitrost izstrelka ; trenutna vrednost količine  vrednost od časa odvisne količine ob določenem času

trenútje   -a s ( ȗ )
star. trenutek , hip 1 za trenutje umolkniti ; trenutje pozneje je bil že dobre volje / slovesno trenutje ; v težkih trenutjih ga je tolažila

trenútkoma   prisl. ( ȗ )
knjiž.  v trenutku, v hipu:   njegov pogum se je trenutkoma spremenil v strah / bila je zaskrbljena, trenutkoma tudi jezna  na trenutke
// v tem trenutku, v tem hipu:   trenutkoma mu ne more pomagati

trenútnost   -i ž ( ȗ )
lastnost, značilnost trenutnega:   trenutnost slabosti / ekspr.  zavest o trenutnosti življenja  kratkosti
 
jezikosl.  trenutnost glagolskega dejanja

trèp   trêpa m ( ȅ é )
nar.  neumen, nespameten človek:   ta je pravi trep

trepák   -a m ( á )
hiter ruski ljudski ples v dvodobnem taktu:   plesati trepak ; trepak in hopak

trepálka   -e ž ( ȃ )
nav. mn., knjiž. trepalnica :   barvala si je obrvi in trepalke

trepálnica   -e ž ( ȃ )
dlaka na robu veke:   trepalnice izpadajo ; trepalnica mu je padla v oko
// mn.  celota teh dlak na robu veke:   barvati si trepalnice ; povesiti trepalnice ; dolge, goste trepalnice / umetne trepalnice ; ščetka za trepalnice / od solz pordele trepalnice  veke

trepálničen   -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na trepalnico:   trepalnična dolžina / trepalnični rob

trepálnik   -a  [ tudi trepau̯nik m ( ȃ )
nar. zahodno perača , pralec :   udarjati s trepalnikom po rjuhah

trepanácija   -e ž ( á )
glagolnik od trepanirati:   sledovi trepanacij na lobanjah

trépang   -a m ( ẹ̑ )
gastr.  kitajska jed iz mišične plasti užitnih brizgačev:   jesti trepang

trepanírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
med., navadno v zvezi z lobanja, zob odpreti :   trepanirati lobanjo, zob / med. žarg.  trepanirati bolnika

trépati 1   -am nedov. ( ẹ̑ )
(hitro) zapirati in odpirati oči:   gledal je, ne da bi trepal / trepati z očmi / trepati s trepalnicami / veke so ji trepale od utrujenosti

trepáti 2   -ám  in  trépljem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. (na rahlo) udarjati:   z vajetmi je trepal konja / trepati preprogo  z udarjanjem, stresanjem odstranjevati prah iz nje
2. star. trepljati :   trepati koga po rami

trepèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od trepetati:   umiriti trepet rok ; trepet ustnic od zadrževanega joka / trepet svetlobe na steni
● 
ekspr.  profesor matematike je bil strah in trepet dijakov  je vzbujal v dijakih velik strah ; ekspr.  s strahom in trepetom čakati kaj  z velikim strahom

trepetánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od trepetati:   trepetanje bolnikovih rok / trepetanje listov v vetru ; trepetanje plamenov, snežink ; trepetanje soparnega zraka / trepetanje zvokov pod oboki

trepetáti   -ám  tudi  -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. tresti se od vznemirjenja ali mraza:   otrok se je stiskal k materi in trepetal ; trepetati po vsem telesu ; trepetati v grozi / roke so ji trepetale ; ustnice so ji trepetale od zadrževanega joka / ekspr.  letalo s prižganimi motorji je trepetalo  se je treslo ; ranjena ptica je trepetala
// ekspr. migljati , migetati :   listje trepeta v vetru ; plamen sveče trepeta
// ekspr., s prislovnim določilom  migljajoč, migetajoč biti, nahajati se kje:   nad reko trepeta meglica ; v očeh so mu trepetale solze ; na nebu trepetajo zvezde ; na steni je trepetal sončni žarek / na ustnicah ji trepeta nasmeh  je opazen, zaznaven
2. ekspr.  čutiti strah, skrb zaradi česa:   trepetal je, da bo vprašan ; trepetal je, kaj bo, če ga najdejo
// v zvezi z za   biti v skrbeh za koga ali kaj:   trepeta za moža ; trepeta za sinovo usodo, za zdravje
// v zvezi s pred   čutiti strah pred kom ali čim:   trepeta pred očetom, šefom ; trepeta pred operacijo
3. ekspr.  v kratkih časovnih presledkih se spreminjati v višini, jakosti; tresti se :   glas mu je trepetal / pod oboki je trepetala pesem
● 
ekspr.  zemlja je trepetala od groma  zelo je grmelo ; ekspr.  kar trepeta po vinu  zelo si ga želi

trepetàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
1. ki trepeta, miglja:   trepetav plamen ; trepetavo listje / jezero je bilo svetlo in trepetavo  rahlo, drobno vzvalovano / trepetavo ozračje na slikah
// tresoč se:   trepetave roke / trepetav glas / trepetava pisava  z drobno nalomljenimi potezami
2. ekspr. boječ , bojazljiv :   sramoval se je, da je tako trepetav

trepetávka   -e ž ( ȃ )
nav. mn., zool.  žuželke, navadno živobarvne, ki med letom zelo hitro utripajo s krili, Syrphidae:   čmrljevke, kalnice in druge trepetavke ; ličinke trepetavk

trepetávost   -i ž ( á )
1. lastnost, značilnost trepetavega:   trepetavost topolovih listov
2. ekspr. boječnost , bojazljivost :   sramoval se je svoje trepetavosti

trepêtec   -tca m ( é )
knjiž. trema :   premagati trepetec ; loteval se ga je premierski trepetec

trepetlíka   -e ž ( í )
drevo z dolgopecljatimi, skoraj okroglimi listi:   jelše, topoli in trepetlike ; trepetati, tresti se kot trepetlika

trepetlíkati   -am nedov. ( ī )
ekspr. migljati , migetati :   lističi trepetlikajo v vetru

trepetlíkov   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na trepetliko:   trepetlikov les / trepetlikov gozd

trepetlikovína   -e ž ( í )
trepetlikov les:   uporaba trepetlikovine za vžigalice

trepetlíkovje   -a s ( í )
trepetlikovo drevje:   gosto trepetlikovje ; s trepetlikovjem porasel svet

trepetljáj   -a m ( ȃ )
ekspr.  rahel in hiter premik, navadno sem in tja:   trepetljaj lista

trepetljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr.  rahlo trepetati:   roke so starki trepetljale / listje, plamen trepetlja

trepetljàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
trepetav :   trepetljavi listi

trepetljív   -a -o prid. ( ī í )
trepetav :   trepetljivi listi / trepetljive roke

trépkati   -am nedov. ( ẹ̑ )
nar.  metati v zrak na napeti ponjavi, odeji:   za šalo so ga trepkali

trepljáj   -a m ( ȃ )
rahel in hiter udarec z roko:   trepljaj po rami ga je zbudil

trepljánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od trepljati:   prijateljsko trepljanje / vtirati kremo v kožo z rahlim trepljanjem

trepljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. na rahlo in hitro udarjati z roko, navadno v znamenje naklonjenosti:   trepljati žival ; trepljati koga po hrbtu, rami, roki / s prsti si trepljati obraz
2. zastar. mahljati :   pes treplja z repom

trépniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. na rahlo in hitro udariti z roko, navadno v znamenje naklonjenosti:   prijateljsko trepniti koga po hrbtu, rami
2. hitro zapreti in odpreti oči; treniti :   zamahnil mu je pred očmi, pa ni trepnil / trepniti z očmi, s trepalnicami / njene veke so utrujeno trepnile
// rahlo, komaj zaznavno zamahniti s perutmi:   ptica je trepnila in zletela / petelin trepne s perutmi in zapoje

trés   -a m ( ẹ̑ )
knjiž. tresenje 2 tres tramovja ob eksploziji

trésa   -e ž ( ẹ̄ )
obrt.  okrasni trak s kovinskimi nitmi za ženska oblačila in uniforme:   zvončasto krilo z našito treso ; rob s treso

tresálen   -lna -o prid. ( ȃ )
teh.  s katerim se kaj med stresanjem, tresenjem ločuje, premika:   tresalni stroj ; tresalno sito

tresàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ki se trese:   tresav starec ; postajal je živčen in tresav / utrujen je bil zaradi tresavega voza  tresočega

tresávica   -e ž ( ȃ )
nehotno hitro ritmično premikanje telesa, dela telesa:   ni mogel obvladati tresavice ; zdravil se je zaradi tresavice rok
// drgetanje (mišic) z občutkom mraza pred naglim povišanjem telesne temperature; mrzlica :   spreletava ga tresavica ; ima tresavico in slabo se počuti / živčna tresavica  drhtavica

tresávost   -i ž ( á )
1. lastnost, značilnost tresavega:   tresavost rok
2. ekspr. boječnost , bojazljivost :   rad bi se znebil tresavosti

trésen   -sna -o prid. ( ẹ̑ )
ki povzroča tresenje:   ropotalo je kot voz na tresni poti

trésenje 1   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od tresti:   s tresenjem sita presejati moko / obiranje in tresenje sadja

tresênje 2   in  trésenje -a s ( é; ẹ́ )
glagolnik od tresti se:   tresenje stroja ; tresenje in pozibavanje voza / tresenje glave, rok / tresenje glasu
 
grad.  vibriranje

tresetína   -e ž ( í )
zastar.  šotna tla:

tresílnica   -e  [ tresiu̯nica tudi tresilnica ž ( ȋ )
tresilnik :   tresilnica v mlinu

tresílnik   -a  [ tresiu̯nik tudi tresilnik m ( ȋ )
priprava za odstranjevanje otrobov iz moke:   pogledal je v tresilnik, kakšna je moka

trèsk 1   tréska  in  trêska  in  trésk -a m ( ȅ ẹ̄, ē; ẹ̑ )
1. močen, rezek glas ob streli:   ob tresku se je živina stisnila k jaslim ; treski in gromi
// temu podoben glas sploh:   tresk granate / posoda je s treskom padla na tla ; s treskom zapreti vrata
2. glagolnik od treščiti:   prestrašil ga je tresk v bližnje drevo / bati se treska  da bi treščilo / ekspr.  med gromom in treskom je začelo liti  treskanjem
// ekspr. strela :   tresk na tresk je udarjal ; hiter kot tresk
3. zelo slišen močen udarec:   tresk kozarca ob zid / zgrudil se je od treska po glavi
● 
ekspr.  odbiti sovražnika z gromom in treskom  s hudim bojem ; ekspr.  sprejela ga je z gromom in treskom  z glasnim zmerjanjem, psovanjem ; star.  domov je prišel kot sam tresk  zelo jezen, siten

trèsk 2   medm. ( ȅ )
posnema močen, rezek glas pri padcu, udarcu, streli:   tresk, ji je padel krožnik na tla in se razbil ; tresk, je zaloputnil z vrati ; strele so udarjale: tresk, tresk, tresk ; počilo je: tresk, bum

tréska   -e  stil.  treskà -è ž ( ẹ́; ȁ ȅ )
nar.  odsekan, odlomljen tanek, podolgovat kos lesa; trska 2 cepiti treske ; klati polena v treske ; podkuriti s treskami ; suh je kot treska / treska se mu je zadrla v prst  iver
// nekdaj  tak kos lesa, na enem koncu narezan, za svetenje:   prižgati tresko ; svetiti s tresko ; stojalo za gorečo tresko

treskálnik   -a  [ treskau̯nik m ( ȃ )
etn.  stojalo za goreče trske; čelešnik :   trsko je pritrdil v železen treskalnik

tréskanje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od treskati:   zbudilo ga je grmenje in treskanje / treskanje bomb in brnenje letal / treskanje z vrati / treskanje kozarcev ob tla

tréskati   -am nedov. ( ẹ̄ )
1. brezoseb.  povzročati močne poke ob razelektritvi ozračja:   ponoči je treskalo ; začelo je grmeti in treskati
// zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s telesa na telo:   treska v skale ; v samotna drevesa rado treska
2. ekspr.  dajati močne, rezke glasove:   granate, topovi treskajo ; mine so treskale ves dan
3. ekspr.  silovito loputati:   jezno je treskal z vrati / vrata treskajo
4. ekspr.  slišno silovito udarjati, zadevati se ob kaj:   kamenje je treskalo ob skale ; valovi so treskali ob čoln ; toča je treskala po šipah / treskati z glavo ob zid
// slišno, plosko padati:   bombe so treskale okoli bunkerja ; drevesa so treskala na tla
5. ekspr.  močno udarjati, tolči:   s palico je treskal po njegovem hrbtu ; treskati koga z vso močjo / veje so ga treskale po obrazu
6. ekspr.  silovito metati:   treskati kamne ob obzidje ; jezen je treskal kozarce na tla, v steno
● 
ekspr.  med nami je večkrat treskalo  večkrat smo se sprli, tepli ; ekspr.  preklinjala sta, da je kar treskalo  zelo ; v visoka drevesa rado treska  pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki

treskèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. tresketanje :   tresket avtomata je potihnil

tresketánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od tresketati:   tresketanje pušk / tresketanje vrat  loputanje

tresketáti   -ám  tudi  -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
ekspr.  dajati močne, rezke glasove:   strojnice so tresketale

tréskniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
treščiti :   večkrat je tresknilo ; tako je tresknilo, da se je zbudila / v bližini je tresknila granata ; vrata so tresknila / treskniti z vrati / spodnja čeljust je tresknila ob zgornjo / tresknil je ob skalo in obležal / udaril ga je, da je tresknil na tla / treskniti koga po glavi

tréskoma   prisl. ( ẹ̑ )
knjiž.  s treskom:   šipe so se treskoma sesule ; treskoma zapreti vrata

treskòt   -ôta m ( ȍ ó )
knjiž. tresk 1 treskot skale ; zrcalo se je s treskotom razbilo / poslušati treskot granat  treskanje

tréslica   -e ž ( ẹ́ )
1. nar. mrzlica :   napadla ga je treslica / vino umiri treslico  tresavico
2. etn.  priprava za rahljanje prediva:   dati predivo na treslico

tresljáj   -a m ( ȃ )
1. hiter, sunkovit premik, navadno sem in tja:   nenaden tresljaj jo je prebudil ; komaj zaznavni tresljaji letala ; tresljaji strune na violini ; tresljaji zemlje
2. rahla sprememba v višini, jakosti v kratkih časovnih presledkih:   komaj slišni tresljaji glasu ; pren., ekspr.  čutili so se še tresljaji gospodarske krize
♦ 
teh.  blažilec tresljajev

tresljánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od tresljati:   tresljanje sita / tresljanje glasu

tresljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
rahlo tresti:   tresljati vejo / pastiričice so tresljale z repki  rahlo potresavale / glas se mu treslja

tresljàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ki se trese:   tresljav starec / tresljav glas

trésniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
treščiti :   tresnilo je v gospodarsko poslopje / strela je tresnila v drevo  udarila / granata je tresnila / tresnila je vrata pred njim / tresniti z vrati / bomba je tresnila ob steno bunkerja / tresnil je z nogo ob tla / spotaknil se je in tresnil na tlak / še eno reci, pa te tresnem / z vso močjo ga je tresnil po glavi / tresniti kozarec v zid / tresnil je fanta na tla

tresoglàv   in  tresogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
ekspr.  ki se mu trese glava:   tresoglava starka

tresorépiti   -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ekspr.  potresavati z repom:   na drevesu je tresorepila sraka

tresorépka   -e ž ( ẹ̑ )
nar.  ptica pevka z dolgim črnim in ob straneh belim repom, s katerim potresava; bela pastirica :   tresorepka je za plugom pobirala črve

tresorít   -a -o prid. ( ȋ ī )
nar. dolenjsko nagajiv , srborit :   krotiti tresorite otroke / tresoriti fantje

tresorítec   -tca m ( ȋ )
nar. dolenjsko nagajivec , srboritež :   ta tresoritec bi se rad še stepel

tresorítiti   -im nedov. ( í ȋ )
nar. dolenjsko nagajati , srborititi :   predobro se jim godi, pa tresoritijo

trésti   trésem nedov. , trésite  in  tresíte  ( ẹ́ )
1. delati, povzročati, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja:   tresti drevo ; tresti kozico, da se jed ne prismodi ; tresti sito / tresel ga je, da bi ga prebudil ; tresti koga za ramo / ekspr.  eksplozije tresejo šipe / pri pozdravu  tresti komu roko / jok, smeh mu trese telo / konj trese grivo  potresava z njo ; tresti z glavo
// povzročati hitre, ponavljajoče se sunke:   motorna žaga trese ; voz brez vzmeti močno trese / električna naprava zaradi okvare trese
// z oslabljenim pomenom  izraža stanje, kot ga določa samostalnik:   mraz ga je tresel ; trese ga mrzlica  ima mrzlico ; brezoseb.  ne počuti se dobro in trese ga  ima mrzlico ; pren., ekspr.  nemir je tresel njeno srce
2. s tresenjem česa odstranjevati:   tresti jabolka ; tresti sneg z vej / ekspr.  veter trese liste z drevja
● 
ekspr.  grom je tresel pobočja  zelo je grmelo

treščáti   -ím nedov. ( á í knjiž.
1. dajati kratke, rezke glasove; hreščati :   suhe veje so se lomile in treščale
2. v zvezi s sonce   vroče sijati:   na njuna obraza je neusmiljeno treščalo sonce

tréščica   tudi  treščíca -e ž ( ẹ́; í )
nar. trščica :   zakuriti s treščicami / potegniti treščico iz prsta  iver

tréščiti   -im dov. ( é ẹ̑ )
1. brezoseb.  povzročiti močen pok ob razelektritvi ozračja:   nekajkrat je treščilo in usula se je toča ; v bližini je silovito treščilo ; zagrmelo je in treščilo
// zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo:   treščilo je v hišo, v star macesen ; soba je bila razmetana, kot bi treščilo vanjo / strela je treščila v gospodarsko poslopje  udarila
2. ekspr.  dati močen, rezek glas:   sem in tja je zažvižgala krogla in treščila granata
3. silovito zaloputniti:   treščila je vrata za njim / treščil je z vrati in odšel
4. ekspr.  slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj:   letalo je treščilo ob drevo ; pri padcu je treščil ob skalo / bil je raztresen in bi kmalu treščil vanj  se zaletel ; pog.  na ovinku sta avtomobila treščila skupaj
// slišno, plosko pasti:   satelit je treščil na zemljo ; pahnil ga je, da je z vso težo treščil na tla, po tleh
5. ekspr.  močno udariti:   treščil ga je po glavi ; treščiti koga s kolom ; s pestjo ga je treščil v obraz / če ne boš tiho, te bom treščil
6. ekspr.  silovito vreči:   treščiti butaro na tla ; treščiti kozarec ob zid ; treščiti kamen v vodo / če ne boš dal miru, te bom treščil skozi okno / jezen je treščil telefonsko slušalko  jo trdo odložil ; treščil je stran vse, kar ga je oviralo  odvrgel
7. ekspr.  nenadoma, nepričakovano priti:   nič ni sporočil, kar treščil je v hišo kot strela z jasnega ; jastreb je treščil med piščance / v te razmere je treščila revolucija  v teh razmerah je nenadoma prišlo do revolucije
● 
ekspr.  z oblakov je končno treščil na zemljo  postal je bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju ; ekspr.  treščiti koga na cesto  odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti ; ekspr.  kaj mu je treščilo v glavo, da se tako vede  kaj ga je spodbudilo ; obstal je, kot bi treščilo vanj  v hipu ; ekspr.  sedel je in kar treščil vanj: kaj bi torej rad  mu nepričakovano, brez uvoda rekel

trešljíka   -e ž ( í )
star. malarija 1 zdraviti trešljiko s kininom

tréšniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nar. gorenjsko treščiti :   v daljavi je zagrmelo in trešnilo / drevo je trešnilo po tleh

tréti 1   trèm  tudi  tárem nedov. , trì tríte; tŕl  ( ẹ́ ȅ, á )
1. s silo, pritiskom delati, da kaj ni več celo:   treti jajca, lešnike, orehe ; treti s kleščami, z zobmi / mučili so ga, mu trli kosti ; lončena posoda se rada tre / treti sol v možnarju  drobiti / ekspr.  trli so mu prste  močno stiskali
// s silo, pritiskom uničevati, usmrčevati:   z nohti je trl stenice ; treti uši
2. premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo:   treti kamen ob kamen ; trla sta ga z brisačo ; treti otrple mišice  drgniti z dlanmi, rokami ; treti si otekla zapestja  masirati ; od zadovoljstva si je trl roke  mel ; trla je rob predpasnika med prsti  mečkala
3. navadno v zvezi s konoplja, lan   odstranjevati olesenelo steblo od ličja:   pozno jeseni so trli ; treti konopljo, lan
● 
ekspr.  vse življenje so trli revščino  živeli v revščini ; ekspr.  zaradi tega si ne bo trl glave  delal skrbi ; ekspr.  treti si glavo s težkimi vprašanji  veliko razmišljati o njih ; pog.  zna več kot hruške peči in orehe treti  ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj

tréti 2   tárem  tudi  trèm nedov. , trì tríte; tŕl  ( ẹ́ á, ȅ )
ekspr.  povzročati, da je kdo v zelo neprijetnem položaju:   tarejo jih davki, dolgovi / revščina ga tare / trli so jih z lakoto ; tarejo jih in jim delajo krivico  zatirajo
// povzročati komu duševno neugodje, trpljenje:   nesrečen je, nekaj ga tare ; tare ga skrb za ženo in otroke / brezoseb.  trlo ga je, ker ni uspel
// z oslabljenim pomenom  izraža stanje, kot ga določa samostalnik:   dolgčas jih tare ; jeza, žalost ga tare  zelo je jezen, žalosten

tretíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od tretirati:   izobraževanje zasluži enako tretiranje kot druga področja ; opozarjati na slabše tretiranje manjšin v drugih deželah / enostransko tretiranje človeka ; površno tretiranje problemov

tretírati   -am nedov. ( ȋ publ.
1. s prislovnim določilom  obravnavati koga, ravnati s kom:   kolonisti so tretirali domorodce zviška ; tretirati človeka kot blago, predmet
2. prikazovati , predstavljati :   problemi, ki jih tretirajo filmi, so znani ; tretirati kulturo z narodnega stališča ; tretirati sociologijo statistično
● 
pog.  tretirati kaj s kislino  obdelovati

tretják   -a m ( á )
1. agr.  žival moškega spola v tretjem letu starosti:   kupiti tretjaka / bik tretjak
2. nekdaj  avstrijski novec za tri krajcarje:   plačati s tretjakom
// ruski novec za tretjino rublja:   rubelj in tretjak

tretje...   ali  trétje...  in  tretje...  prvi del zloženk  ( ẹ̄ )
nanašajoč se na tretji:   tretjekategornik, tretjeletnik, tretješolski, tretjeuvrščen

trétjec   -a  [ tretjəc m ( ẹ̄ )
čeb.  tretji roj iz iste družine v istem letu:   drugci in tretjeci

trétjekategórnik   -a m ( ẹ̄-ọ̑ )
šah. žarg.  kdor igra, tekmuje v tretji kategoriji:   na turnirju so sodelovali vsi tretjekategorniki

tretjelétnik   -a m ( ẹ̑ zastar.
1. dijak ali slušatelj tretjega letnika:   takrat je bil tretjeletnik na pravni fakulteti ; tretjeletnik gimnazije
2. otrok ali žival v tretjem letu starosti:   tretjeletniki so trmasti

trétjenagrajênec   -nca m ( ẹ̄-é )
kdor dobi tretjo nagrado:   pogovor s tretjenagrajencem grafične razstave

trétjeosében   -bna -o prid. ( ẹ̄-ẹ̑ )
lit.  nanašajoč se na pripovedovanje pripovednega dela v tretji osebi:   tretjeosebni pripovedovalec / tretjeosebna pripoved

trétjeplasíran   -a -o prid. ( ẹ̄-ȋ )
ki se uvrsti na tretje mesto; tretjeuvrščen :   tretjeplasirana ekipa ; sam.:  tretjeplasirani je pritekel na cilj sekundo za drugoplasiranim

trétjerazréden   -dna -o prid. ( ẹ̄-ẹ̑ )
ki je po kakovosti, pomembnosti na tretjem mestu:   tretjerazredno blago, sadje
// ekspr. slab , malovreden :   predvajajo tretjerazredne filme ; umetniško tretjerazredno besedilo / to je tretjerazrednega pomena  je postransko, nepomembno

tretjerédnica   -e ž ( ẹ̑ )
rel.  članica tretjega reda:   že nekaj let je tretjerednica

tretjerédnik   -a m ( ẹ̑ )
rel.  član tretjega reda:   bil je tretjerednik

tretjestôpenjski   -a -o  [ tretjestopənjski prid. ( ȏ )
nanašajoč se na tretjo, visoko stopnjo:   tretjestopenjski državni organ
 
pravn.  tretjestopenjsko sodišče  sodišče tretje stopnje ; šol.  tretjestopenjski študij  do leta 1980  študij na tretji stopnji

tretješólec   -lca m ( ọ̑ )
učenec tretjega razreda:   tretješolci in tretješolke
// nekdaj  učenec tretjega razreda gimnazije:   že kot tretješolec je pisal pesmi

tretješólka   -e ž ( ọ̑ )
učenka tretjega razreda:   naša tretješolka se še igra s punčko
// nekdaj  učenka tretjega razreda gimnazije:   na ekskurzijo so šli tretješolci in tretješolke

trétjeuvrščèn   -êna -o prid. ( ẹ̄-ȅ ẹ̄-é )
ki se uvrsti na tretje mesto:   tretjeuvrščeni tekmovalec ; tretjeuvrščeno moštvo ; sam.:  nagrada za tretjeuvrščenega

trétjevŕsten   -tna -o prid. ( ẹ̄-ȓ )
ki je po kakovosti, pomembnosti na tretjem mestu; tretjerazreden :   tretjevrstno blago
// ekspr. slab , malovreden :   tretjevrstna literatura

trétji   -a -e štev. ( ẹ́ )
1. ki v zapovrstju ustreza številu tri:   tretji dan v tednu ; hodi v tretji razred ; tretji rod izseljencev ; dobiti tretjo nagrado ; sedeli smo v tretji vrsti ; otrok v tretjem letu ; na tekmovanju je zasedel tretje mesto / tretji [3.] avgust ; kralj Edvard III. / od doma je odšla že pred tretjo (uro)  3 h ; 15 h / vsak tretji učenec je zbolel / tretja izdaja časopisa ; strah pred tretjo svetovno vojno ; tretje dejanje
// po vrednosti, kvaliteti za stopnjo nižji od dobrega:   cesta tretjega reda ; gostišče tretje kategorije / blago tretje vrste
// glede na pomembnost, odločanje na najvišji stopnji:   organ tretje stopnje / v upravnem postopku ni tretje instance
2. nanašajoč se na osebe, ki niso v odnosu, razmerju z določeno osebo, skupino, niso udeležene v zadevi, stvari:   to sem izvedel od tretje osebe / dokumenti ne smejo priti v tretje roke ; informacija iz tretje roke
● 
tretji rajh  nemška država od 1933 do 1945 ; publ.  tretji svet  države z nizkim narodnim dohodkom ; umetnik si prizadeva ustvariti na platnu iluzijo tretje dimenzije  globine, plastičnosti ; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi  kot da jo je doživel kdo drug ; ekspr.  kovati koga v tretje nebo  zelo ga hvaliti, povzdigovati
♦ 
avt.  dati v tretjo prestavo ; ekon.  tretja industrijska revolucija  hitra kvalitetna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas ; film.  tretji plan  kar je v prizorišču za drugim planom ; jezikosl.  tretji sklon ; tretja stopnja pridevnika  presežnik ; mat.  tretji koren  kubični koren ; tretja potenca števila ; med.  opeklina tretje stopnje  opeklina, pri kateri so uničeni vsi sloji kože in podkožje ; pravn.  tretja oseba  oseba, ki v pravnem razmerju ni stranka ; sodišče tretje stopnje ; rel.  tretji red  cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov, katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje ; tretja božja oseba ; šol.  študij na tretji stopnji  študij, ki traja tri leta in se zaključi z doktoratom;  do 1980  študij na podiplomski stopnji ; zgod.  tretji stan  v fevdalizmu  meščani, obrtniki, trgovci, svobodni kmetje ; Tretja [III.] internacionala  mednarodno združenje komunističnih organizacij od 1919 do 1943

trétjič   prisl. ( ẹ́ )
1. pri ponavljanju na tretjem mestu:   tretjič nam ni uspelo zmagati ; prišel je dvakrat, tretjič si je premislil ; pri licitaciji  kdo da več – prvič, drugič, tretjič
2. v zapovrstju na tretjem mestu:   šola potrebuje te strokovnjake: 1. matematika, 2. elektroinženirja, 3. [tretjič] kemika

trétjikrat   prisl. ( ẹ́ )
pri ponavljanju na tretjem mestu; tretjič :   tretjikrat se pripravlja na skok

tretjína   -e ž ( í )
1. del na tri enake dele razdeljene celote:   dobila je tretjino klobase ; plačati tretjino stroškov / ima le tretjino želodca
// približno tretjinska
a) mera, količina:   potrebni sta dve tretjini glasov ; ob potresu je bila porušena tretjina hiš ; tretjino življenja prespimo
b) v prislovni rabi, navadno s primernikom  stopnja:   kupiti kaj (za) tretjino ceneje ; tretjino mlajša je od njega
// s predlogom  mesto, glede na katero se deli celota na tri enake dele:   roman je prebral do tretjine ; biti na tretjini poti
2. navadno s prilastkom  kar predstavlja del na tri enake dele razdeljene stvari, zlasti glede na določeno izhodišče:   razdeliti pomaranče na tretjine ; zadnja tretjina življenja / v prvi tretjini leta

tretjínek   -nka m ( ȋ )
nar. gorenjsko  kdor pomaga čredniku pasti, navadno tretjino krav:   najeli so ga za tretjinka

tretjíniti   -im nedov. ( í ȋ )
nar. gorenjsko  pomagati čredniku pasti, navadno tretjino krav:   tretjiniti in potepeniti / tretjiniti pri kravah

tretjínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tretjino:   tretjinska količina, mera / tretjinski delež

tretmá   -ja m ( ȃ publ.
1. način obravnavanja koga, ravnanja s kom:   določiti tretma ; s posebnim pedagoškim tretmajem omogočiti, da tudi manj nadarjeni končajo šolo ; izvajanje protialkoholnega tretmaja
2. prikazovanje , predstavljanje :   prepuščati tretma sedanjosti posameznikom ; realističen tretma vsakdanjih problemov v filmu

tretman   gl. tretma

trevíra   -e ž ( ȋ )
tekst.  poliestrno vlakno nemške proizvodnje:   odpornost trevire
// tkanina iz teh vlaken:   obleka iz trevire ; v prid. rabi:  trevira bluza

trézen   -zna -o prid. , tréznejši  ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki ni pod vplivom alkoholne pijače:   strežejo le treznim gostom ; trezen voznik vidi prometni znak prej kot pijan ; malokdaj je trezen ; trezna družba
// ki izraža tako stanje:   njegov pogled ni bil več trezen
2. nav. ekspr.  ki ravna razsodno, preudarno:   trezen človek bi ravnal drugače ; na tako treznega fanta se lahko zaneseš ; to so bili poslovni, trezni ljudje / biti razumska, trezna narava
// nav. ekspr.  ki vsebuje, izraža razsodnost, preudarnost:   imeti trezne nazore ; trezen pogled na svet ; biti sposoben trezne presoje ; trezno sprejemanje vsega novega / ekspr.:  narediti trezen načrt  uresničljiv ; voditi trezno politiko  skladno z razmerami / odločiti se po treznem premisleku
● 
ekspr.  imeti, ohraniti trezno glavo  biti, ostati razsoden, preudaren ; zastar.  trezna enonadstropna hiša  preprosta ; preg.  kar trezen človek misli, pijan govori  v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje

trézev   -zva -o prid. ( ẹ́ )
zastar. trezen :   domov je prišel trezev

tréznež   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  trezen človek:   trezneži in pijanci / tako bi ravnal vsak treznež

treznílnica   -e ž ( ȋ )
prostor, navadno na policijski postaji, za treznjenje opitih oseb, ki kršijo prometne predpise ali javni red in mir:   odpeljali so ga v treznilnico / policijska treznilnica

trézniti   -em nedov. ( ẹ́ )
1. delati, povzročati, da postane kdo trezen:   trezniti pijanega človeka ; hoja in mraz sta ga počasi treznila / pijan je razgrajal in zdaj ga treznijo v zaporu
2. nav. ekspr.  delati, povzročati, da postane kdo (bolj) razsoden, preudaren:   pametne besede so ga treznile / življenje ga je s svojimi težavami treznilo

tréznjenje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od trezniti:   treznjenje pijanca / odpeljali so ga na treznjenje / navdušenju je sledilo treznjenje

tréznost   -i ž ( ẹ́ )
1. stanje treznega človeka:   obvezna treznost med vožnjo
2. ekspr. razsodnost , preudarnost :   ceniti treznost in podjetnost ; ohraniti treznost v zapletenem položaju ; presojati kaj s treznostjo

tréznosten   -tna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na treznost:   različne treznostne stopnje / treznostno društvo ; pobudnik treznostnega gibanja

trezór   -ja m ( ọ̑ )
posebno zavarovan prostor v banki za shranjevanje denarja, dragocenosti:   zavarovati trezor z alarmno napravo ; vlomilci so hitro odšli iz trezorja / bančni trezor ; nočni trezor  z vratci na zunanji strani stavbe, skozi katera se lahko spusti kaj v hranjenje v neuradnem, nočnem času
// kovinski predal, omarica za shranjevanje denarja, dragocenosti:   odpreti trezor ; vgraditi trezor ; spraviti nakit v trezor

tŕg   -a m ( ȓ r̄ )
1. navadno odprt prostor, kjer se prodaja in kupuje raznovrstno blago, zlasti živila:   trg je dobro založen ; iti po solato na trg ; na trgu prodajati sadje, zelenjavo ; stojnice na trgu / bolšji trg  na katerem se prodajajo navadno rabljene stvari ; zelenjavni, živilski trg / ribji trg  ribja tržnica
// odprt prostor, obdan s stavbami, primeren za sestajanje, zbiranje ljudi:   trg se je začel polniti ; na trgu se je zbralo več tisoč ljudi ; ulice in trgi / hiše na trgu ; Trg republike
2. nekdaj  naselje, večje od vasi in manjše od mesta, z določenimi značilnostmi obeh:   naseliti se v trgu ; prebivalci trga ; trgi in mesta / ekspr.  ves trg govori o tem  vsi prebivalci trga
3. kupovanje in prodajanje blaga in storitev glede na ponudbo in povpraševanje:   trg se sprošča, umirja ; z uvozom vplivati na trg / izdelovati blago za trg / enotni, svobodni trg ; finančni trg ; knjižni trg ; mednarodni, zunanji trg ; trg na debelo ; trg za bombaž / kapitalski trg  del finančnega trga, na katerem se trguje s kapitalom, navadno v obliki delnic, obveznic / dati,  ekspr.  vreči izdelek na trg  v položaj, ki omogoča kupovanje in prodajanje izdelka glede na ponudbo in povpraševanje
4. območje kupovanja in prodajanja blaga in storitev:   izgubiti,  publ.  osvojiti trg ; poljedelska država je dober trg za industrijske izdelke / potrebe, prenasičenost trga
● 
črni trg  črna borza ; sivi trg  nezakonito trgovanje ; trg  v fevdalizmu  naselje s tržnimi pravicami
♦ 
ekon.  obvladati trg ; devizni trg ; odprti trg  dostopen vsem proizvajalcem ; prosti trg  brez trgovinskih omejitev ; skupni trg  sodelovanje med državami, ki omogoča trgovino brez carinskih in trgovinskih omejitev ; trg delovne sile

trgáč   -a m ( á )
kdor trga grozdje ob trgatvi:   najeti trgače ; pesem trgačev ; trgači in brentači
 
lov.  pes, ki z zobmi trga najdeno ustreljeno divjad ; vet.  močen podočnik pri zvereh; derač

trgáčica   -e ž ( ā )
ženska, ki trga grozdje ob trgatvi:   petje trgačic v vinogradu

trgálec   -lca  [ tərgau̯ca m ( ȃ )
1. delavec pri trgalniku:   po poklicu je trgalec tekstilnih vlaken
2. tekst. trgalnik :   s trgalcem trgati stare krpe

trgálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na trganje:   trgalni postopek / trgalna trdnost vrvi
 
metal.  trgalni preizkus  preizkus, pri kakšni obremenitvi se predmet pretrga ; teh.  trgalni stroj  stroj za preizkušanje natezne in tlačne trdnosti materiala ; tekst.  trgalni stroj  trgalnik

trgálka   -e  [ tərgau̯ka tudi tərgalka ž ( ȃ zastar.
1. delavka pri trgalniku:   dela kot trgalka
2. trgačica :   po vinogradu se je razlegala pesem trgalk

trgálnica   -e ž ( ȃ )
delavnica, obrat za trganje tekstilnih odpadkov:   zbirati stare cunje, volnene pletenine za trgalnico ; delati v trgalnici

trgálnik   -a m ( ȃ )
tekst.  stroj za trganje tekstilnih odpadkov:   trgati stare cunje s trgalnikom

tŕganec   -nca m ( )
nav. mn., gastr.  izdelek za zakuho iz rezančnega testa v obliki natrganih koščkov:   paprikaš s trganci

tŕganje   -a s ( ŕ )
1. glagolnik od trgati:   trganje papirja / trganje čevljev / trganje pripovedi z vprašanji / trganje plakatov z zidov / zlonamerno trganje stavkov iz sobesedila / trganje cvetja
2. sunkovite bolečine:   čutiti trganje v nogah, ušesu

tŕganka   -e ž ( )
um.  slikarska tehnika, pri kateri se podoba oblikuje z lepljenjem odtrganih koščkov papirja, folije:   obvladati lepljenko in trganko
// slika v tej tehniki:   razstavljati trganke
♦ 
agr.  grobo zmleto zrnje, zlasti koruze

trgátev   -tve ž ( ȃ )
trganje grozdja:   trgatev bo konec septembra ; čas trgatve / imeti trgatev ; iti v trgatev ; biti v trgatvi / ledena trgatev  trgatev, ki se opravi, ko je povprečna dnevna temperatura v treh dneh pred trgatvijo od minus sedem do minus pet stopinj Celzija ; zelena trgatev  trganje še nezrelega grozdja z namenom uničenja grozdov in posledičnega zmanjšanja presežnih zalog vina na tržišču v zameno za državno denarno podporo / zastar.:  koruzna trgatev  trganje koruze ; trgatev bombaža  obiranje

tŕgati   -am  stil.  tŕžem nedov. ( ŕ ȓ )
1. s sunkovitimi potegi, vlečenjem delati iz česa dva ali več delov:   trgati nit, papir ; trgati razvaljano testo ; trgati na koščke ; trgati volno v kosme ; trgati tkanino po dolgem ; trgati in striči / trgati šive, vezi ; ekspr.  pes je trgal verigo  si je prizadeval pretrgati jo ; ne trgaj knjige  ne uničuj s trganjem
// s sunkovitimi potegi, vlečenjem ločevati od večje količine:   trgal je papirčke in jih metal na tla / žival je z zobmi trgala meso
2. ekspr.  delati, da kaj ni več strnjeno, celo:   trgati obroč zasledovalcev ; vozila so trgala sprevod / veter trga oblake / bliski so trgali temo / rafali so trgali tišino  prekinjali / njeno pripovedovanje je trgal jok  prekinjal
// ločevati , deliti :   doline so trgale pokrajino / posestva ne bo pustil trgati  deliti
3. z rabo, uporabo delati, da kaj ni več celo:   trgati čevlje s hojo po ostrem kamenju ; ker je fizično delal, je hlače hitro trgal
// delati, povzročati, da kaj ni več celo sploh:   trnje mu je trgalo obleko / ekspr.:  ostre skale so trgale čolnom dna ; tanki so trgali asfalt / ekspr.  volk je trgal svoj plen
4. s sunkovitimi potegi, vlečenjem odstranjevati iz česa, s česa:   trgati gumbe s plašča ; trgati liste iz zvezka ; trgati plakate z zida / trgati kose mesa z ražnja / trgati jagode z grozda ; v roki ima marjetico in trga list za listom  puli
// s sunkovitimi potegi spravljati z drevesa, rastline:   trgati češnje ; trgati koruzne storže s stebla / trgati najlepše cvetove / popoldne bodo trgali jabolka, ribez  obirali ; letos so trgali v lepem vremenu  imeli trgatev
// s sunkovitimi potegi ločevati od tal:   trgati jurčke ; trgati plevel, rože
5. s sunkovitimi potegi, vlečenjem spravljati iz prijema:   trgati komu knjigo iz roke ; trgal ji je otroka iz naročja ; trgala je svojo roko iz njegove ; pren., ekspr.  trgati komu oblast iz rok
// ekspr.  spravljati koga iz neprijetnega stanja:   trgati ljudi iz brezčutnosti, nevednosti ; počasi se je trgal iz revščine
6. ekspr. delati , povzročati :
a) da je kdo manj skupaj s kom:   trgati očeta domu, družini ; delo ga je trgalo od žene ; trgati se od družbe
b) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga:   ta dogodek ga je trgal od nje ; v tujini se je trgal od domačih
c) da kdo manj dela kaj:   trgati koga od dela ; šport ga trga od študija
7. zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati :   vsak mesec mu trgajo od osebnih dohodkov ; trgati komu petino plače
8. brezoseb.  imeti sunkovite bolečine:   trga ga po rokah, zobeh ; trga jo v križu, rami
● 
ekspr.  otrokov jok ji je trgal srce  jo je čustveno zelo prizadeval ; ekspr.  kašelj mu je trgal pljuča  zelo je kašljal ; ekspr.  škripanje koles mu je trgalo ušesa, živce  mu je bilo zelo neprijetno ; ekspr.  voda je trgala bregove  s silo v kosih odstranjevala ; ekspr.  ne bo mu treba čevljev trgati po hribih  živeti v hribih ; ekspr.  dolga leta je trgal hlače na uredniškem stolu  je bil urednik ; pog.  trgati hlače po šolskih klopeh  hoditi v šolo ; ekspr.  pisatelj trga maske z obrazov malomeščanov  kaže njihovo pravo, resnično bistvo ; ekspr.  trgati komu mreno z oči  omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je ; ekspr.  noge komaj trga od tal  zelo težko hodi ; ekspr.  trgati verige suženjstva  osvobajati se suženjstva ; ekspr.  trgati si od ust  prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin

trgátven   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na trgatev:   trgatvena dela / trgatveni praznik
 
zgod.  trgatveni red  nekdaj  predpisi o obveznem času trganja grozdja

tŕgec   -gca m ( ȓ )
ekspr.  manjšalnica od trg:   trgec je poln ljudi / stanujejo deset minut iz trgca

tŕgniti   -em dov. ( ŕ ȓ knjiž.
1. potegniti :   z vso močjo trgne puško k sebi ; trgniti sabljo izza pasu / konja sta trgnila vprežnici
2. trzniti :   pri vsakem taktu je trgnil z glavo ; trgniti z rameni

tŕgoma   prisl. ( ȓ )
knjiž. pretrgano :   trgoma dihati ; trgoma pripovedovati
● 
knjiž.  slovenska kultura si je trgoma utirala pot  težko, s težavo

trgovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od trgovati:   ukvarjati se s trgovanjem / trgovanje z žitom / elektronsko trgovanje  nabava in prodaja prek internetnega omrežja

trgováti   -újem nedov. ( á ȗ )
kupovati in prodajati:   države trgujejo med seboj / trgovati z lesom, žitom / trgovati na debelo, na drobno

trgôvček   -čka m ( ō )
ekspr.  manjšalnica od trgovec:   trgovčki in uradnički

trgôvčič   -a m ( ō )
ekspr.  manjšalnica od trgovec:   bil je podjeten trgovčič

trgôvec   -vca m ( ō )
1. kdor se ukvarja s trgovanjem:   domači trgovci in proizvajalci / potujoči trgovec ; živinski trgovec ; trgovec na debelo ; trgovec z lesom, žitom
2. kdor poklicno dela v trgovini:   vsi trije sinovi so trgovci ; izučiti se za trgovca
3. kdor trguje in je lastnik trgovine:   bil je posestnik in trgovec ; mali, vaški trgovci
4. kdor je zaposlen v trgovskem podjetju:   trgovci se pritožujejo, da ni dovolj premoga ; sestanek bančnikov in trgovcev
● 
ekspr.  v njem je bolj malo trgovca  nima trgovskih lastnosti, ne zna pri delu zaslužiti

trgovína   -e ž ( í )
1. gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s kupovanjem in prodajanjem:   razvoj trgovine ; trgovina in obrt / trgovina z lesom
2. kupovanje in prodajanje blaga:   ukvarjati se s trgovino / izvozna, uvozna trgovina ; mednarodna, zunanja trgovina ; trgovina na drobno
3. lokal, v katerem se kupuje in prodaja:   trgovine se odprejo ob osmih zjutraj ; vstopiti v trgovino ; izložbe, police trgovin / delikatesna, konfekcijska, zelenjavna trgovina ; samopostrežna trgovina ; športna trgovina  s športno opremo ; trgovina z mešanim blagom ; trgovina s čevlji ; trgovina s semeni  semenarna / poslovodja v trgovini
● 
verižna trgovina  pri kateri sodeluje več posredovalcev, kar blago zelo podraži ; trgovina na črno  nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji ; publ.  trgovina z belim blagom  z ljudmi, zlasti dekleti, ki se jih zasužnji, navadno za prostitucijo
♦ 
ekon.  komisijska trgovina ; posredniška trgovina  ki posluje v svojem imenu za tuj račun ali v tujem imenu za tuj račun ; prosta trgovina  prosti trg

trgovínica   -e ž ( í )
nav. ekspr.  manjšalnica od trgovina 3:   vstopiti v trgovinico / odpreti novo trgovinico

trgovínski   -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na trgovino, trgovanje:   trgovinska dejavnost / trgovinska menjava med državami / trgovinske omejitve ; trgovinska pogodba / trgovinski ataše
 
ekon.  trgovinska bilanca ; trg.  trgovinski rabat
2. star. trgovski :   trgovinsko podjetje / trgovinska mreža

trgôvka   -e ž ( ō )
1. ženska, ki poklicno dela v trgovini:   izučiti se za trgovko ; prijazna trgovka
2. ženska, ki trguje in je lastnica trgovine:   bila je posestnica in trgovka

trgôvski   -a -o prid. ( ō )
nanašajoč se na trgovce, trgovanje ali trgovino:   trgovski posli ; trgovska dejavnost / trgovski sloj / trgovska akademija  v stari Jugoslaviji  štiriletna srednja trgovska šola / trgovski stiki ; trgovska korespondenca / kraj je pomembno trgovsko središče ; trgovsko-politična vprašanja / trgovski lokal / trgovski partner, zastopnik / trgovski pomočnik ; trgovski poslovodja ; (trgovski) potnik  delavec v proizvodni ali trgovski organizaciji, ki v okviru pooblastil sprejema naročila in sklepa kupoprodajne pogodbe / trgovsko podjetje / trgovska mornarica
 
ekon.  trgovski posrednik  kdor opravlja trgovske ali bančne posle po nalogu komitenta

trgôvstvo   -a s ( ō )
1. družbeni sloj trgovcev:   izvira iz trgovstva ; interesi trgovstva
// trgovci :   bogato, podeželsko trgovstvo
2. star.  trgovska dejavnost, trgovina:   zgodovina trgovstva ; trgovstvo in obrt

tŕhel   -hla -o  [ tərhəu̯ prid. ( ŕ )
1. ki razpada, se razkraja zlasti zaradi delovanja vlage:   trhel les ; trhle veje ; trhlo deblo / trhle stopnice / ekspr.:  ima trhle kosti  krhke ; trhla stavba  dotrajana
// ekspr.  brez moči, trdnosti:   trhla država / trhla oblast
// ekspr. onemogel , slab :   trhel bolnik ; star je in ves trhel
2. ekspr.  slabo utemeljen:   trhla filozofija ; trhle zahteve / ima le trhlo upanje
● 
ekspr.  stvar stoji na trhlih nogah  ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena

trhlèn   -êna -o  in  trhlén -a -o prid. ( ȅ é; ẹ̄ )
nar. trhel :   trhlen les ; trhlen štor / most je že trhlen

trhlenéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
nar. trohneti :   les trhleni ; tramovi so začeli trhleneti

trhlenína   -e ž ( í )
nar. trhlina , trohnoba :   odstraniti trhlenino ; svetlikanje trhlenine

trhlênje   -a s ( é )
zastar. trohnenje :   trhlenje podrtih debel

trhléti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
ekspr. trohneti :   podrto deblo trhli

trhlína   -e ž ( í )
kar nastane med trohnenjem:   trhlina se je bledo svetlikala v temi ; odstraniti trhlino ; duh po trhlini
 
agr.  prst z večjimi organskimi delci

trhljád   -i ž ( ȃ )
trhlo vejevje, trhla debla:   odstranjevati trhljad ; kupi trhljadi / duh po trhljadi  trhlini

trhljív   -a -o prid. ( ī í )
1. zastar. trohljiv :   trhljiv les
2. zastar. trhel :   trhljiv štor

trhlôba   -e ž ( ó )
trohnoba :   trhloba lesa / duh po trhlobi

tŕhlost   -i ž ( ŕ )
stanje trhlega:   trhlost lesa ; gniloba in trhlost
// ekspr. nemoč 1 , šibkost :   trhlost države / trhlost političnega sistema

trhlovína   -e ž ( í )
trohnoba :   svetlikanje trhlovine / duh po trhlovini

tri   gl. trije

tri...   ali  trí...  in  tri...  prvi del zloženk  ( ȋ )
1. nanašajoč se na število tri:   tridelen, trikrat, trimesečje, trinadstropen, tristo
2. za tri večji od vsote desetic, na katere se nanaša:   triindvajset

triáda   -e ž ( ȃ )
1. skupina treh enot, trojica:   uvrščati elemente v triade ; triade barv ; triada rimskih božanstev
2. šol.  okvirno določeno triletno obdobje za preverjanje poteka in učinkovitosti pouka v devetletni osnovni šoli, triletje:   v novem delu šole so štiri učilnice za učence druge triade ; šolanje, znanje po triadah / prva, druga, zadnja triada devetletke
3. geol.  obdobje mezozoika, v katerem so se pojavile praproti, rastline, podobne palmam, in sesalci; trias :   ostanki plazilcev iz triade
♦ 
filoz.  dialektična triada  teza, antiteza, sinteza kot osnovne stopnje razvoja ; kem.  triada  skupina treh elementov s podobnimi kemičnimi lastnostmi in približno enakimi razlikami v atomski masi

triáden   -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na triado:   triadni sistem / triadne plasti

trialístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na trializem:   trialistična ureditev države / odklanjati trialistično monarhijo

trialízem   -zma m ( ī )
zgod., do 1918  ideja o razdelitvi avstroogrske monarhije v tri državne enote:   odklanjati, zagovarjati trializem / prizadevanje za dosego trializma
♦ 
pravn.  trializem kazenskih sankcij  delitev kazenskih sankcij na kazni, varstvene in vzgojne ukrepe

triángel   -gla m ( á )
1. knjiž. trikot , trikotnik :   pozidati triangel med cestama in progo
2. glasb.  glasbilo v obliki jeklenega, v enem kotu odprtega, na vrvici visečega trikotnika, na katerega se udarja s paličico, trikot:   igrati na triangel

triangulácija   -e ž ( á )
geod.  postopek, pri katerem se v mreži trikotnikov na zemeljskem površju izmerijo vsi koti in dolžina vsaj ene stranice:   sodelovati pri triangulaciji

triangulacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na triangulacijo:   triangulacijske meritve / triangulacijska mreža  mreža točk, dobljena s triangulacijo ; triangulacijska točka  s triangulacijo določena stalna točka na zemeljskem površju; znamenje, ki označuje tako točko ; triangulacijska znamenja

trianónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
zgod., navadno v zvezi trianonska pogodba   mirovna pogodba med članicami velike antante in Ogrsko, sklenjena 4. julija 1920 v Trianonu:

trías   -a m ( ȋ )
geol.  obdobje mezozoika, v katerem so se pojavile praproti, rastline, podobne palmam, prvi sesalci in dinozavri:   trias, jura, kreda

tríasen   -sna -o  ( ȋ )
pridevnik od trias:   triasni apnenec ; triasni skladi

tríatlon   -a m ( ȋ šport.
1. tekmovanje v treh panogah, navadno v plavanju, kolesarjenju, in teku:   nastopiti, zmagati na triatlonu ; trenirati za mednarodni triatlon ; proga za triatlon / dolgi, kratki triatlon ; olimpijski triatlon / ukvarjati se s triatlonom / triatlon za evropski pokal ; prvenstvo, tekmovanje v triatlonu
2. v zvezi olimpijski triatlon do 1972  tekmovanje v dviganju uteži tezno, s sunkom in s potegom, olimpijski troboj:   v olimpijskem triatlonu je dvignil 450 kilogramov

tríatlonec   -nca m ( ȋ )
šport.  športnik, ki se ukvarja s triatlonom:   najboljši triatlonec na svetu ; uspešen triatlonec

tríatlonka   -e ž ( ȋ )
šport.  športnica, ki se ukvarja s triatlonom:   najboljša, obetavna triatlonka ; plavalka in triatlonka

triáža   -e ž ( ȃ )
med.  razvrščanje bolnikov, poškodovancev v skupine glede na vrsto in težo poškodbe, obolenja, nujnost obravnave:   opraviti triažo ; triaža in prevoz ranjencev
♦ 
ped.  triaža mladoletnih prestopnikov

triážen   -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na triažo:   triažna skupina / triažno delo / triažna ustanova

tribáda   -e ž ( ȃ )
knjiž. lezbijka :   spolna nagnjenja tribad

tribalízem   -zma m ( ī )
knjiž.  težnja po uveljavljanju koristi plemenske skupnosti, kake skupine, ki ni v skladu s koristmi države, širše skupnosti:   tribalizem v Afriki

tríbárven   -vna -o prid. ( ȋ-ȃ )
ki je treh barv:   tribarven trak ; tribarvna zastava / tribarvni gonič  gonič rjave barve s črno zgornjo dlako po hrbtu, trupu in belimi lisami po vratu, šapah in konici repa ; tribarvni tisk ; tribarvna znamka

tríbárvnica   -e ž ( ȋ-ȃ )
knjiž.  tribarvna zastava:   izobesiti, razviti tribarvnico ; francoska tribarvnica
// trak z barvami te zastave:   s tanko tribarvnico okrašen venec

tríbrázden   -dna -o prid. ( ȋ-ā )
agr., v zvezi tribrazdni plug   plug, ki istočasno reže, orje tri brazde:

tribún   -a m ( ȗ )
1. zgod., pri starih Rimljanih  davčni uradnik v tribusu:   služba tribuna
 
zgod.  ljudski tribun  zakoniti predstavnik plebejcev pri starih Rimljanih ; vojaški tribun  višji častnik v starorimski legiji
2. knjiž.  kdor javno zastopa, brani pravice, interese kake skupnosti:   postal je delavski, kmečki tribun ; tribuni ljudskih množic / tribun socialističnih idej  glasnik, zagovornik

tribúna   -e ž ( ȗ )
1. začasen, odru podoben objekt, navadno iz desk, za govornike, gledalce na javnih prireditvah:   postaviti tribune na trgu ; stati na tribuni ; svečano okrašena tribuna ; tribuna za častne goste / govorniška tribuna
// del športne dvorane, stadiona s stopničasto se dvigajočimi prostori, sedeži za gledalce:   vzhodna, zahodna tribuna ; tribuna na dirkališču, ob bazenu ; navijači na tribunah / ekspr.  tribune so burno vzklikale  gledalci na njih
2. navadno v zvezi javna tribuna   javna razprava o kakem pomembnejšem vprašanju:   udeležiti se javne tribune ; prirediti, sklicati javno tribuno ; javna tribuna o slovenskem narodu in slovenski kulturi
3. publ.  sredstvo za izražanje, izmenjavanje mnenj o čem:   časopis predstavlja tribuno za obravnavanje pomembnih družbenih vprašanj ; gledališče so spremenili v tribuno narodnih idej

tribunál   -a m ( ȃ )
knjiž. sodišče :   sedež tribunala / vojaški tribunal  vojaško sodišče / velika dvorana tribunala / tribunal ga je obsodil na smrt ; tribunal sestavljajo trije sodniki  sodni zbor ; pren.  tribunal kritikov

tribunát   -a m ( ȃ )
zgod., pri starih Rimljanih  naslov ali služba tribuna:   potegovati se za tribunat

tribúnski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na tribune:   tribunska oblast / govornik s tribunskim nastopom

tríbus   -a m ( ȋ )
zgod., pri starih Rimljanih  upravna enota v Rimu in okolici:

tribút   -a m ( ȗ )
zgod.  dajatev, ki jo morajo plačevati zlasti pripadniki okupirane ali premagane države:   naložiti, zahtevati tribut
// dajatev sploh:   plačevati tribut zemljiškemu gospodu

tribúten   -tna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na tribut:   tributne zahteve / tributni davek

tríceps   -a m ( ȋ )
anat.  mišica, ki ima na enem koncu tri krake, triglava mišica:   triceps meč, nadlakta

trícéven   -vna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
ki ima tri cevi:   tricevni top ; tricevna puška

trícévka   -e ž ( ȋ-ẹ̑ )
puška s tremi cevmi:   streljati s tricevko

tricíkel   -kla m ( í )
1. tovorno vozilo s tremi kolesi, trikolo:   naložiti omaro, zelenjavo na tricikel ; pripeljati s triciklom ; voznik tricikla / motorni, nožni tricikel
// otroško vozilo s tremi kolesi na nožni pogon:   otrok se vozi s triciklom
2. avtomobil s tremi kolesi:   sesti v tricikel / dvosedežni tricikel

trícilíndrski   -a -o prid. ( ȋ-í )
strojn.  ki ima tri cilindre, valje:   tricilindrski motor

tríčetrtínski   -a -o prid. ( ȋ-ȋ )
nanašajoč se na tri četrtine:   tričetrtinska dolžina ; izglasovati s tričetrtinsko večino / tričetrtinski plašč  plašč z robom tik nad koleni ; tričetrtinski rokavi  rokavi, ki segajo do komolcev ali približno do polovice podlakti ; tričetrtinske (dolge) hlače  hlače, katerih hlačnice segajo do sredine goleni ; tričetrtinske (kratke) hlače  hlače, katerih hlačnice segajo do sredine stegen
 
glasb.  tričetrtinski takt  takt, ki obsega tri četrtinke ; tričetrtinska godala  godala, katerih velikost je približno tri četrtine normalne, prirejena za igranje otrok ; kor.  tričetrtinski obrat  plesni obrat za 270°

tríčetrtúren   -rna -o prid. ( ȋ-ȗ )
ki traja tri četrt ure:   tričetrturen sprehod ; tričetrturna zamuda

tríčlánski   -a -o prid. ( ȋ-ȃ )
ki sestoji iz treh članov:   tričlanski odbor ; njihova družina je tričlanska

tríčlénik   -a m ( ȋ-ẹ̑ )
mat.  izraz, ki ima tri člene:

trídejánka   -e ž ( ȋ-ȃ )
gled.  igra v treh dejanjih:   napisati, uprizoriti tridejanko

trídejánski   -a -o prid. ( ȋ-ȃ )
gled.  ki ima tri dejanja:   tridejanska drama

trídélen   -lna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
ki ima tri dele:   tridelna blazina / rastlina s tridelnimi bodicami / tridelni komplet ; tridelna raztegljiva lestev ; tridelna omara  omara s tremi (vratnimi) krili ; tridelno okno
 
um.  tridelni gotski oltar

trídélnost   -i ž ( ȋ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost tridelnega:   tridelnost kompozicije

tridentínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Trident:   tridentinska pokrajina
 
rel.  tridentinski koncil  koncil v letih od 1545 do 1563

trídeset   -ih štev. ( ȋ )
izraža število trideset [30]
a) v samostalniški rabi:   trikrat deset je trideset ; od tridesetih jih je prišlo enajst / predavanje ima ob desetih trideset  10 30
b) v prilastkovi rabi:   voziti trideset kilometrov na uro ; trideset let star ; pri tridesetih stopinjah pod ničlo
 
pravn.  dopolniti trideset let pokojninske dobe
// neskl.  izraža številko trideset:   stanuje na Celovški 30 ; izžrebane so bile tri številke nad trideset

trídeseti   -a -o štev. ( ȋ )
ki v zapovrstju ustreza številu trideset:   praznovati trideseti rojstni dan ; tridesetega [30.] novembra / trideseti del česa  tridesetina
● 
knjiž.  v tridesetih [30.] letih prejšnjega stoletja  od 1930 do 1940

trídesetléten   -tna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
1. star trideset let:   tridesetletna ženska
2. ki traja trideset let:   rezultati tridesetletnega raziskovanja
 
zgod.  tridesetletna vojna  vojne med protestanti in katoličani v letih od 1618 do 1648

trídesetlétnica   -e ž ( ȋ-ẹ̑ )
1. trideseta obletnica:   tridesetletnica mature
2. trideset let stara ženska:   privlačna tridesetletnica

trídesetlétnik   -a m ( ȋ-ẹ̑ )
trideset let star moški:   v službo je prišel kot tridesetletnik

trídimenzionálen   -lna -o prid. ( ȋ-ȃ )
ki ima tri dimenzije, razsežnosti, trirazsežen:   tridimenzionalen prostor ; telesa so tridimenzionalna / tridimenzionalna umetnost

trídimenzionálnost   -i ž ( ȋ-ȃ )
značilnost tridimenzionalnega:   tridimenzionalnost predmetov ; doseči vtis tridimenzionalnosti

trídnéven   -vna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
1. ki traja tri dni:   tridnevni tečaj ; tridnevna pogajanja
2. star tri dni:   tridnevni piščanci

trídôben   -bna -o prid. ( ȋ-ó ȋ-ō )
glasb.  ki obsega tri dobe:   tridobni takt

triéder   -dra m ( ẹ́ )
knjiž.  prizemski daljnogled:   opazovati skozi trieder / ročni trieder

trienále   -a m ( ȃ )
vsako tretje leto prirejena umetniška razstava ali prireditev:   odpreti trienale ; bienale in trienale / glasbeni, likovni trienale

triénij   -a m ( ẹ́ )
knjiž. triletje :   poročilo za prvi trienij

triêr   -ja m ( ȇ )
agr.  stroj ali naprava za odstranjevanje primesi pri žitu, žitni čistilnik:   izločiti drobna semena plevelov s trierji

triêra   -e ž ( ȇ )
pri starih Grkih in Rimljanih  vojna ladja s tremi vrstami vesel, troveslača:   triera je odplula ; napadati s trierami

trífázen   -zna -o prid. ( ȋ-á )
elektr.  nanašajoč se na tri faze:   trifazni tok / trifazni motor, števec / trifazni sistem  sistem izmeničnih napetosti, tokov, ki so med seboj v fazi premaknjeni za 120°

trifólij   -a m ( ọ́ )
knjiž.  trojica, triperesna deteljica:   trifolij Jakopič, Jama in Grohar

trífora   -e ž ( ȋ )
um.  okenska odprtina v zunanjem ali notranjem zidu, razdeljena z dvema stebričkoma na tri dele:   cerkev s triforami

trifórij   -a m ( ọ́ )
um.  hodnik s triforo nad pritličnimi loki cerkvene ladje ali prezbiterija:   iti po triforiju

trigéminus   -a m ( ẹ̑ )
anat. žarg.  možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti; trivejni živec :   ohromitev trigeminusa

tríger   -ja m ( í )
rač. žarg.  podatek, rezultat kake operacije, ki sproži vnaprej določeno zaporedje operacij v računalniku; sprožilo , sprožilec

tríglásen   -sna -o prid. ( ȋ-ā )
glasb.  komponiran za tri glasove:   triglasne pesmi

tríglásje   -a s ( ȋ-ȃ )
glasb.  glasbeni stavek za tri glasove:   dvoglasje in triglasje

tríglàv   in  trígláv -áva -o prid. ( ȋ-ȁ ȋ-á; ȋ-ȃ )
ki ima tri glave:   triglavo božanstvo ; pren.  triglava gora
 
anat.  triglava mišica  mišica, ki ima na enem koncu tri krake

triglavàn   tudi  triglaván -ána m ( ȁ á; ȃ )
1. član, pristaš društva, kluba Triglav:   zborovanje triglavanov
2. ekspr.  kdor se vzpne na Triglav:   triglavani so srečno prišli z vrha

triglavánka   -e ž ( ȃ )
članica, pristašinja društva, kluba Triglav:   zmaga triglavank

tríglavka   in  triglávka -e ž ( ȋ; ȃ )
1. med narodnoosvobodilnim bojem do 1944  podolgovata partizanska kapa s tremi vrhovi, brez ščitka:   na glavah so imeli triglavke ; triglavka s peterokrako zvezdo ; triglavka in titovka / kapa triglavka
2. nar. planika :   med skalami so rastle triglavke

tríglavski   in  triglávski -a -o prid. ( ȋ; ȃ )
nanašajoč se na goro Triglav:   severna triglavska stena / triglavski ledenik ; triglavsko pogorje
♦ 
bot.  triglavska neboglasnica  blazinasta visokogorska rastlina s svetlo modrimi kratkopecljatimi cveti, Eritrichium nanum ; triglavska roža  blazinasta visokogorska rastlina z deljenimi dlakavimi listi in navadno rožnatimi cveti, Potentilla nitida ; zool.  triglavski matija  pajkovec z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom, ki živi v triglavskem pogorju, Ischyropsalis triglavensis

trígliceríd   -a m ( ȋ-ȋ nav. mn.
maščoba v krvi, ki ob povišani vrednosti povzroča arteriosklerozo in povečuje tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni:   povišani trigliceridi  povišana raven trigliceridov ; znižati raven, vsebnost trigliceridov ; holesterol in trigliceridi

triglíf   -a m ( ȋ )
arhit.  kamnita plošča dorskega friza, okrašena s tremi navpičnimi žlebiči:   triglifi in metope

trigonálen   -lna -o prid. ( ȃ )
min., v zvezi trigonalna singonija   singonija, v kateri so tri vodoravne osi enako dolge in se sekajo med seboj pod enakim kotom:

trigonométričen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na trigonometrijo:   trigonometrična naloga / trigonometrična enačba ; trigonometrične funkcije
 
geod.  trigonometrična točka  triangulacijska točka

trigonometríja   -e ž ( ȋ )
mat.  geometrija, ki se ukvarja z razmerji med stranicami in koti trikotnika:   učbenik trigonometrije ; uporaba trigonometrije v geodeziji / ravninska, sferna trigonometrija

trigonometríjski   -a -o prid. ( ȋ )
mat. trigonometričen :   trigonometrijske funkcije

trihína   -e ž ( ȋ )
zool.  zelo tanek zajedavec v črevesju človeka in nekaterih živali, katerega ličinke povzročajo trihinelozo, Trichinella:   ličinke trihine

trihínast   -a -o prid. ( ȋ )
ki ima trihine:   trihinasto svinjsko meso

trihinéla   -e ž ( ẹ̑ )
zool. trihina :   odkriti trihinele v črevesju

trihinelóza   -e ž ( ọ̑ )
med., vet.  bolezen ljudi in nekaterih živali, ki jo povzročajo ličinke trihin:   zboleti za trihinelozo

trihinelózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na trihinelozo:   trihinelozna žival / trihinelozna svinina  trihinasta

trihinóza   -e ž ( ọ̑ )
med., vet.  bolezen ljudi in nekaterih živali, ki jo povzročajo ličinke trihin:   zboleti za trihinozo

trihinózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na trihinozo:   trihinozni bolnik / trihinozno meso  trihinasto

trihofitíja   -e ž ( ȋ )
med.  glivična kožna bolezen, ki napada zlasti zgornjo plast kože, lase in nohte:   zdraviti trihofitijo

trihotomíja   -e ž ( ȋ )
knjiž.  delitev, ločevanje na tri dele, vrste:   načelo trihotomije / trihotomija dobro, slabo, neopredeljeno
 
filoz.  trihotomija duše  po Platonu  delitev človeške duševnosti na čutni, čustveni in razumski del

tríinpôlsôben   -bna -o  [ triinpou̯sobən prid. ( ȋ-ȏ-ō )
v zvezi triinpolsobno stanovanje   stanovanje, ki ima tri sobe in kabinet:   zamenjati triinpolsobno stanovanje za dve manjši

tríizménski   -a -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
ki poteka v treh izmenah:   triizmensko delo / triizmenski pouk

trijáki   -ov m mn. ( á ā )
nar.  čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ledeni možje 3 bližajo se trijaki / prišel je še pred trijaki

tríjámbornica   -e ž ( ȋ-ā )
ladja s tremi jambori:   vkrcati se na trijambornico ; pluti s trijambornico ; kapitan trijambornice

tríjámbornik   -a m ( ȋ-ā )
trijambornica :   v zalivu je zasidran trijambornik

trijánčenje   -a s ( á )
nar. pritrkavanje , potrkavanje :   slišalo se je ubrano trijančenje ; trijančenje s tremi zvonovi

trijánčiti   -im nedov. ( á ȃ )
nar. pritrkavati , potrkavati :   za binkošti so fantje trijančili / zvonovi so ubrano trijančili

tríje   tudi  trijé trí trí štev. , rod., mest.  tréh,  daj.  trém,  tož.  trí,  or.  trémi  ( ȋ; ẹ̑ )
1. izraža število tri [3]
a) v samostalniški rabi:   dve in ena je tri ; od šestih so ostali samo trije ; bila je sama proti trem / ura je tri ; vstati ob treh zjutraj  3 h ; čakati od treh do štirih (popoldne)  15 h / igrati v treh ; korakati po tri in tri  tako, da so trije v vrsti
b) v prilastkovi rabi:   obvlada tri svetovne jezike ; tri četrt ure ; delajo v treh izmenah ; tri tisoč ; tri ure hoda ; drama v treh dejanjih ; po treh letih ; pog.  naročiti tri vinjake  tri kozarčke vinjaka / v pravljicah  bil je kralj, ki je imel tri sinove / tri dimenzije  dolžina, širina, višina
c) v medmetni rabi:   daj, skoči, ena, dve, tri ; otroci, začnimo: tri, štiri
// neskl.  izraža številko tri:   ležati v sobi številka tri ; tekma se je končala s tri proti ena / pog.  pri matematiki je dobila tri  oceno dobro
2. v zvezi z dva, štiri   izraža približnost:   spil je dva, tri kozarce soka ; v dveh, treh letih si zemlja opomore ; počakaj tri, štiri minute
● 
ekspr.  govoriti tja v tri dni  brez smisla, neumnosti ; ekspr.  mi ne živimo kar tako v tri dni  brez smisla, cilja ; star.  pred sodnikom vzdigniti tri prste  priseči ; ekspr.  tako te bom, da boš tri sonca videl  močno te bom udaril po glavi ; ekspr.  štel bom do tri, potem pa ...  izraža opozorilo, da bo prišlo do izvršitve, odločitve v najkrajšem času ; ekspr.  delati, jesti za tri  zelo dosti ; ekspr.  ena dva tri in že ga ni več  v trenutku ; preg.  žena podpira tri ogle hiše, mož pa enega  glavno skrb za dom, družino ima žena ; preg.  za družbo so potrebni vsaj trije
♦ 
jezikosl.  tri pike  ločilo, ki označuje izpust besedila, nedokončanost stavka ; rel.  (sveti) trije kralji  trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; praznik v spomin na ta dogodek 6. januarja ; trije modri  trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa ; šah.  skakač na f3 ; mat v treh potezah ; šport.  pravilo treh sekund  pri košarki  pravilo, po katerem noben napadalec ne sme ostati v označenem prostoru pod nasprotnikovim košem več kot tri sekunde

trijét   -a m ( ẹ̑ )
gastr.  jed iz opečenih krušnih rezin, prelitih s kuhanim vinom:   pripraviti trijet / vinski trijet

tríjezíčen   -čna -o prid. ( ȋ-ȋ )
napisan v treh jezikih:   trijezični slovar

trík   -a m ( ȋ )
1. dejanje, postopek, s katerim kdo skuša spretno kaj doseči:   pozna trik, kako se ubraniti napadalca ; naučil se je vseh trikov svojega poklica / govorniški trik ; reklamni triki
// dejanje, ki zahteva veliko spretnost, izurjenost:   naučiti medveda raznih trikov ; žongler jih zabava s svojimi triki
2. dejanje, s katerim kdo skuša koga spretno prevarati, preslepiti:   ne pusti se ustrahovati, to je le njihov trik ; nasedati trikom ; ujeti se na trik ; uporablja cenene, stare trike ; triki goljufov, žeparjev
3. v resničnosti nemogoče dejanje, katerega potek se prikrije zaradi ustvarjanja videza resničnosti:   iluzionist izvaja svoj trik ; vaditi trik ; čarovniški trik ; trik s kartami
4. tehnični postopek v kinematografiji, fotografiji, gledališču za ustvarjanje posebnih optičnih, zvočnih učinkov:   filmski, fotografski triki ; odrska tehnika za različne trike ; uporaba trikov v filmu ; v prid. rabi:, film.  trik film  risani ali lutkovni film

triklínij   -a m ( í )
pri starih Rimljanih  ležišče za šest do dvanajst oseb, ki s treh strani obdaja jedilno mizo:   gostje so ležali, sloneli na trikliniju / srednje ležišče triklinija
// jedilnica s takim ležiščem:   večerjati v trikliniju

triklínski   -a -o prid. ( ȋ )
min., navadno v zvezi s sistem   v katerem so vse tri osi med seboj nagnjene:

tríklóretén   -a m ( ȋ-ọ̑-ẹ̑ )
kem.  eten, ki ima tri vodikove atome nadomeščene s klorovimi:   odstraniti mastne madeže s trikloretenom

tríklóretilén   -a m ( ȋ-ọ̑-ẹ̑ )
kem. trikloreten

tríklórmetán   -a m ( ȋ-ọ̑-ȃ )
kem.  metan, ki ima tri vodikove atome nadomeščene s klorovimi:

tríkmójster   -tra m ( ȋ-ọ́ )
film. žarg.  snemalec filmskih trikov:

trikó   -ja m ( ọ̑ )
strojno pletena prožna, raztegljiva pletenina:   triko za trenirke ; perilo iz trikoja
// tesno prilegajoče se oblačilo, ki pokriva telo, iz take pletenine:   črn triko ; telovadke v trikojih
// kor.  tesno prilegajoče se, hlačnim nogavicam podobno oblačilo iz take pletenine:   akrobati, baletke v trikojih ; v prid. rabi:  triko majica  trikojasta

trikójast   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki je iz trikoja:   trikojasta majica ; trikojasto perilo

tríkolésen   -sna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
ki ima tri kolesa:   trikolesni avtomobil ; trikolesno vozilo

tríkolésnik   -a m ( ȋ-ẹ̑ )
1. tovorno vozilo s tremi kolesi; tricikel :   razvažati mleko s trikolesnikom
2. avtomobil s tremi kolesi:   peljati se s trikolesnikom

tríkoló   -ésa s ( ȋ-ọ̑ ȋ-ẹ̑ )
tovorno vozilo s tremi kolesi; tricikel :   razvažati kruh, zelenjavo s trikolesom / motorno, nožno trikolo
// otroško vozilo s tremi kolesi na nožni pogon:   voziti se s trikolesom

tríkolónski   -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
tisk.  postavljen v treh kolonah, stolpcih:   trikolonski stavek / trikolonski naslov  naslov v širini treh kolon, stolpcev

trikolóra   -e ž ( ọ̑ )
knjiž.  tribarvna zastava:   izobesiti trikoloro ; francoska, italijanska trikolora

trikót   -a m ( ọ̄ )
1. trikotna ploskev:   pokositi trikot na koncu njive ; trikot zelenice / graditi v trikotu med cestami ; trikot Ljubljana–Kranj–Kamnik ; pren.  trikot državnih, narodnih in gospodarskih vprašanj
2. kar je po obliki podobno trikotniku:   pojesti trikot sira ; postaviti se v trikot / zložiti prtiček v obliki trikota
 
elektr. žarg.  trikot  trikotna vezava ; star.  ljubezenski trikot  ljubezenski trikotnik
 
glasb.  glasbilo v obliki jeklenega, v enem kotu odprtega, na vrvici visečega trikotnika, na katerega se udarja s paličico; triangel

trikótast 1   -a -o prid. ( ọ̄ )
ki ima obliko trikota:   trikotasto znamenje / trikotasti zobje
 
anat.  trikotasta mišica  trikotna mišica

trikótast 2   -a -o prid. ( ọ̑ )
star. trikojast :   trikotaste hlače

trikotáža   -e ž ( ȃ )
1. strojno pletena prožna, raztegljiva pletenina:   izdelovati trikotažo ; perilo iz trikotaže
// izdelki iz te pletenine:   modna trikotaža ; otroška trikotaža
2. obrat za izdelovanje te pletenine:   delavka v trikotaži

trikotážen   -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na trikotažo:   trikotažno pletivo / trikotažni izdelki ; trikotažno perilo / trikotažna tovarna

trikóten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
ki ima tri kote:   trikotna ruta ; plošča je trikotna ; trikotno jadro / trikotna pila / trikotna kompozicija slike
 
anat.  trikotna mišica ; elektr.  trikotna vezava  vezava, pri kateri so tokokrogi vezani v obliki trikotnika ; teh.  trikotni noži

trikótnik   -a m ( ọ̑ )
1. geom.  lik, ki ima tri kote:   načrtati trikotnik ; stranica trikotnika / enakostranični trikotnik ; ostrokotni, pravokotni, topokotni trikotnik ; sferični  ali  sferni trikotnik  del površja krogle, omejen s tremi loki velikih krogov krogle
2. priprava za delanje, risanje ravnih črt v obliki pravokotnega trikotnika:   vleči črte s trikotnikom ; lesen, plastičen trikotnik ; ravnilo, šestilo in trikotnik / izmeriti s trikotnikom
3. kar je po obliki podobno takemu liku:   otroci se učijo s pomočjo krogcev, kvadratov in trikotnikov / pojesti trikotnik sira / znamenje v obliki trikotnika
// trikotna ploskev:   travnat trikotnik med cestami ; zadrževati se v trikotniku Ribnica–Kočevje–Žužemberk
● 
bermudski trikotnik  območje Atlantskega oceana med Bermudi, Portorikom in Florido ; ekspr.  ljubezenski trikotnik  mož, žena, moževa ljubica; mož, žena, ženin ljubimec
♦ 
astron.  Trikotnik  ozvezdje na severnem nebu s tremi svetlimi zvezdami ; Južni trikotnik  ozvezdje na južnem nebu s tremi svetlimi zvezdami ; poletni trikotnik  lik, ki ga sestavljajo tri zelo svetle zvezde poletnega neba: Atair, Vega in Deneb ; avt.  varnostni trikotnik  prometno znamenje v obliki trikotnika, ki se postavi na cesto ob zadrževanju vozila na njej, navadno zaradi okvare, ali s katerim se označita vozili med vleko ; fiz.  trikotnik sil  s katerim se sestavljajo sile ali se razstavlja sila ; glasb.  trikotnik  triangel ; jezikosl.  samoglasniški trikotnik  sestav samoglasnikov v obliki trikotnika ; navt.  kurzni trikotnik  pravokotni enakokraki trikotnik iz prozorne snovi z vtisnjeno stopinjsko lestvico za določanje položaja ladje ; navigacijski (sferni) trikotnik  s podatki opazovanja, meritev in časa sestavljen trikotnik za določanje položaja ladje po astronomski navigaciji ; ped.  didaktični trikotnik  učenec, učna vsebina in učitelj ; šah.  pravilo trikotnika  pravilo, po katerem se premika kralj po trikotniku treh polj, kadar se hoče v končnici prepustiti poteza nasprotnemu kralju

trikótniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki ima obliko trikotnika:   trikotniška ploskev / letalo trikotniške oblike / trikotniška kompozicija slike ; trikotniška povezava proizvodnje, trga in porabe

tríkrák   in  tríkràk -áka -o prid. ( ȋ-ȃ; ī-ȁ ī-á )
ki ima tri krake:   trikraki znak ; trikrako sidro

trikráljevski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na (svete) tri kralje:   slika s trikraljevskim motivom / trikraljevska voda  na dan pred (svetimi) tremi kralji blagoslovljena voda
 
etn.  trikraljevski koledniki

tríkrat   prisl. ( ȋ )
izraža tri ponovitve:   trikrat pet je petnajst ; trikrat ponoviti, ugibati ; vaditi trikrat na teden / trikrat hujši, manjši, večji / poskusil je dvakrat, trikrat, potem pa odnehal ; trikrat, štirikrat je počilo / kot vzklik  trikrat hura za zmagovalca
● 
ekspr.  vsak dinar trikrat obrne  veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen ; oklicati enkrat za trikrat  pri cerkveni poroki  prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga eno nedeljo namesto tri ; riba mora plavati (trikrat: v vodi, v olju in v vinu)  kadar se jedo ribe, se pije vino

tríkraten   tudi  tríkráten -tna -o prid. ( ȋ; ȋ-ā )
1. trikrat tolikšen:   plačati trikratno ceno ; vlak prevozi v istem času trikratno razdaljo
2. ki izraža tri ponovitve:   trikratna pojavitev / trikratni prvak, udarnik

tríkrílen   -lna -o prid. ( ȋ-ȋ )
ki ima tri krila:   trikrilna omara
 
um.  trikrilni oltar

trikromíja   -e ž ( ȋ )
tisk.  tehnika reproduciranja barvnih slik s polaganjem rdeče, rumene in modre matrice druge na drugo, tribarvni tisk:

tríkrôven   -vna -o prid. ( ȋ-ȏ )
ki ima tri krove:   trikrovna ladja

tríkŕp   -a -o prid. ( ȋ-ȓ ȋ-r̄ )
bot.  ki je iz treh krp, delov:   trikrpi listi

tríktrák   -a m ( ȋ-ȃ )
igra s kamenčki in kockami na igralni deski:   igrati triktrak

trikún   -a m ( ȗ )
obrt.  žebelj za okovanje zlasti planinskih čevljev:   s trikuni okovani gojzarji

tríládijski   -a -o prid. ( ȋ-ā )
navadno v zvezi triladijska cerkev, stavba   cerkev, stavba, ki ima tri ladje:   triladijska cerkev

trílaterála   -e ž ( ȋ-ȃ )
združevanje treh zaradi skupnih namenov in ciljev:   dobro sodelovati v trilaterali ; srečanje trilaterale  združenih v trilateralo ; cilj v trilateralo povezanih držav je poglabljanje varnosti in vsestransko medsebojno sodelovanje

trílaterálen   -lna -o prid. ( ȋ-ȃ )
tristranski :   trilateralni projekt ; trilateralna komisija ; trilateralno sodelovanje ; trilateralno srečanje

trílček   -čka m ( ȋ )
glasb.  melodični okrasek iz hitre menjave glavnega tona z zgornjim sosednjim tonom:   igrati, peti trilčke

trílec   -lca m ( ȋ )
glasb.  melodični okrasek iz hitrega večkratnega menjavanja glavnega tona z zgornjim ali spodnjim sosednjim tonom:   igrati, peti trilce

tríler 1   -ja m ( í )
knjiž. trilček , trilec :   igrati trilerje

tríler 2   -ja m ( í )
publ.  umetniško delo z grozljivo, srhljivo vsebino, zlasti film; grozljivka , srhljivka :   snemati triler ; napet triler

tríléten   -tna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
1. star tri leta:   trileten otrok
2. ki traja tri leta:   triletna šola ; vojaška služba je bila triletna
// ki je za dobo treh let:   triletna pogodba / triletni stroški
♦ 
agr.  triletni kolobar  kolobar, pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v treh letih

trílétje   -a s ( ȋ-ẹ̑ )
doba treh let:   prvo triletje
// šol.  okvirno določeno triletno obdobje za preverjanje poteka in učinkovitosti pouka v devetletni osnovni šoli:   preverjati rezultate, znanje po triletjih / prvo, drugo tretje triletje devetletke

trilétka   -e ž ( ẹ̑ )
obdobje treh let:   tekmovalke se bodo v naslednji triletki zanašale predvsem na izkušnje
// šol. triada , triletje :   zunanje preverjanje znanja po prvi triletki

trilijón   -a m ( ọ̑ )
mat.  tretja potenca milijona:

trílíst   -a m ( ȋ-ȋ )
um.  oblika, sestavljena iz treh tričetrtinskih, krožno razvrščenih lokov:   trilist v gotskem oknu / tloris v obliki trilista

trílísten   -tna -o prid. ( ȋ-ȋ )
ki ima tri liste:   trilistna vejica / trilistna brošura
 
bot.  trilistni citronovec  zimzeleni okrasni grm z limoni podobnimi neužitnimi plodovi, Poncirus trifoliata ; um.  trilistni tloris  tloris v obliki treh tričetrtinskih, krožno razvrščenih lokov ; trilistno krogovičje

trílja   -e ž ( ī )
zool.  morska riba rdečkaste barve z dolgima mesnatima izrastkoma pod spodnjo čeljustjo; bradač :   loviti trilje / ocvrte trilje

trilobít   -a m ( ȋ )
nav. mn., pal.  izumrli morski členonožci, katerih telo se prečno in podolžno deli na tri dele, trokrpar:   fosili trilobitov / kambrijski trilobiti

trilogíja   -e ž ( ȋ )
snovno, vsebinsko povezana skupina treh umetniških del, zlasti literarnih:   igrati, napisati trilogijo ; ti romani sestavljajo trilogijo ; dramska, filmska trilogija ; Potrčeva trilogija

trím   -a m ( ȋ )
rekreacijska telesna dejavnost, zlasti hoja, tek, gimnastične vaje:   ukvarjati se s trimom ; pripomočki za trim
♦ 
navt.  uravnoteženje ladje s prerazporeditvijo tovora, balasta ; v prid. rabi:  trim steza

trímčkanje   -a s ( ȋ )
glagolnik od trimčkati:   fotografirali so ga med trimčkanjem po parku ; ohranjati kondicijo s trimčkanjem / odšli so na trimčkanje ; dolgo, kratko trimčkanje

trímčkar   -ja m ( ȋ ekspr.
kdor (rad) trimčka:   za trimčkarje in tekače so uredili trimsko stezo ; kolesarji, sprehajalci in trimčkarji

trímčkati   -am nedov. ( ȋ ekspr.
rekreativno hoditi, teči, delati razgibalne vaje:   občasno trimčka in teče ; trimčkati po, v gozdu, parku / šli so trimčkat

trímésečen   -čna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
1. ki traja tri mesece:   trimesečni tečaj / odpoved je trimesečna  je pravno veljavna po treh mesecih
// ki je za dobo treh mesecev:   trimesečni načrt ; trimesečno poročilo
2. star tri mesece:   trimesečen otrok

trímésečje   -a s ( ȋ-ẹ̑ )
doba, ki traja tri mesece:   načrt za prvo trimesečje

trímésten   -tna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
mat.  ki sestoji iz treh mest:   trimestno število

triméster   -tra m ( ẹ́ )
knjiž. trimesečje :   načrt za tretji trimester
 
šol.  tretjina šolskega leta

trimestrálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. trimesečen :   trimestralni načrt

tríméter   -tra m ( ȋ-ẹ̄ )
lit.  tristopni verz:   pesem v trimetru / jambski trimeter

trimó   -ja m ( ọ̑ )
nekdaj  visoko stensko ogledalo med oknoma:   salon je bil opremljen s stilnim pohištvom in trimoji

trímotóren   -rna -o prid. ( ȋ-ọ̄ )
ki ima tri motorje:   trimotorno letalo

trímotórnik   -a m ( ȋ-ọ̄ )
trimotorno letalo:   pilotirati trimotornik

trímski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na trim:   trimski tek ; trimske akcije / trimska steza  steza s športnimi pripomočki za hojo, tek, gimnastične vaje

trínadstrópen   -pna -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
ki ima tri nadstropja:   trinadstropna hiša / trinadstropno ležišče

trínajst   in  trinájst -ih štev. ( ȋ; á )
izraža število trinajst [13]
a) v samostalniški rabi:   sedem in šest je trinajst / ura je trinajst ; odhod vlaka ob trinajstih petnajst  13 15
b) v prilastkovi rabi:   dosegel je trinajst točk od petnajstih mogočih ; tudi neskl.  star je deset do trinajst let
// neskl.  izraža številko trinajst:   vozi se na progi trinajst
● 
trinajst je nesrečna številka  po ljudskem verovanju  kar ima tako številko, povzroči nesrečo, neprijetnost

trinajstérica   -e ž ( ẹ̑ )
skupina trinajstih oseb:   trinajsterica tekmovalcev

trínajsti   in  trinájsti -a -o štev. ( ȋ; á )
ki v zapovrstju ustreza številu trinajst:   trinajsti rojstni dan ; trinajstega [13.] julija ; odšel je ob trinajsti (uri)  13 h / trinajsto [13.] stoletje  od 1200 do 1300
● 
pog.  oditi v trinajsti bataljon, trinajsto brigado  med narodnoosvobodilnim bojem  umreti ; danes je trinajsti in še petek  po ljudskem verovanju  dan, ko se lahko pojavijo težave, neprijetnosti ; trinajsta plača  vsota v višini mesečne plače, ki jo prejme nameščenec ali uslužbenec ob koncu leta

trinajstíca   -e ž ( í )
pog.  številka trinajst:   trinajstica mu je prinesla srečo pri žrebanju / peljati se s trinajstico  s tramvajem, z avtobusom številka trinajst

trinájstka   in  trínajstka -e ž ( ā; ȋ )
pog.  številka trinajst:   noče se vseliti v sobo s trinajstko na vratih / trinajstka vozi vsake pol ure  tramvaj, avtobus številka trinajst

trínajstlétnica   in  trinájstlétnica -e ž ( ȋ-ẹ̑; á-ẹ̑ )
trinajst let staro dekle:   skupina trinajstletnic in trinajstletnikov

trínajstlétnik   in  trinájstlétnik -a m ( ȋ-ẹ̑; á-ẹ̑ )
trinajst let star fant:   trinajstletniki in trinajstletnice

trinájststo   in  trínajststo -- štev. ( á; ȋ )
navadno v letnicah  izraža število ali številko tisoč tristo [1300]:   listina iz leta trinajststo sedeminsedemdeset

trinitárec   -rca m ( ȃ )
rel.  menih reda, imenovanega po sv. Trojici:   samostan trinitarcev

tríníten   -tna -o prid. ( ȋ-ȋ )
ki je iz treh niti:   trinitna preja / trinitni šiv
 
tekst.  trinitni pletilni stroj  pletilni stroj za tri niti

trínítnik   -a m ( ȋ-ȋ )
nekdaj  groba bombažna ali lanena tkanina v keprovi vezavi, pri kateri so vezane po tri osnovne niti:   hlače iz trinitnika

trinítrotoluén   -a m ( ȋ-ẹ̑ )
kem.  eksplozivna snov, ki nastane tako, da se trije atomi vodika v molekuli toluena nadomestijo s tremi nitroskupinami:   s trinitrotoluenom polnjene bombe / atomska bomba z močjo 20.000 ton trinitrotoluena [TNT]

trinítrotoluól   -a m ( ȋ-ọ̑ )
voj.  eksplozivna snov, ki nastane tako, da se trije atomi vodika v molekuli toluena nadomestijo s tremi nitroskupinami:   s trinitrotoluolom polnjene bombe ; eksplozija trinitrotoluola / atomska bomba z močjo 20.000 ton trinitrotoluola [TNT] ; v prid. rabi:  trinitrotoluol razstrelivo

trínóg 1   -a m ( ȋ-ọ̑ )
trinožnik :   sesti na trinog / na ognjišču je stal železen trinog s kotlom

trinóg 2   -a m ( ọ̑ )
ekspr.  oblastnik, ki vlada nasilno, samovoljno:   mladi kralj je postal trinog ; državi je vladal trinog
// nasilen, samovoljen človek:   očitajo mu, da je trinog ; bil je velik trinog

trínóg 3   -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ ȋ-ọ̄ )
ki ima tri noge:   trinogi stol ; trinoga posoda

trínogàt   -áta -o prid. ( ȋ-ȁ ȋ-ā )
star. trinožen :   trinogat stolček

trinóm   -a m ( ọ̑ )
1. mat.  izraz, ki ima tri člene, tričlenik:   kvadrirati trinom
2. knjiž.  skupina treh med seboj povezanih izrazov, pojmov:   trinom telesna vzgoja, šport in rekreacija

trinóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na trinoge ali trinoštvo:   trinoška oblast ; trinoška vladavina / trinoški oče

trinóštvo   -a s ( ọ̑ )
ekspr.  nasilna, samovoljna oblast enega človeka ali majhne skupine:   bojevati se proti trinoštvu / fašistično trinoštvo
// ravnanje nasilnega, samovoljnega človeka:   niso več mogli prenašati njegovega trinoštva

trinóžec   -žca m ( ọ̑ )
trinožnik :   vstati s trinožca / pritrditi filmsko kamero na trinožec

trínóžen   -žna -o prid. ( ȋ-ọ̄ )
ki ima tri noge:   trinožni stol ; stojalo je trinožno

trinóžnik   -a m ( ọ̑ )
trinožni stol:   sesti na trinožnik ; zložljiv trinožnik / čevljarski, lovski trinožnik
// trinožno stojalo, trinožni podstavek:   postaviti kaj na trinožnik ; zlat trinožnik
♦ 
etn.  kuhati v trinožniku  v trinožni posodi, pod katero gori

trío   -a m ( ȋ )
1. glasb.  ansambel, sestavljen zlasti iz treh instrumentalistov:   koncert tria / godalni, klavirski trio / nastopati v triu
// skladba za tak ansambel:   izvajati trio znanega skladatelja ; pisati trie in kvartete
2. ekspr.  skupina treh oseb, ki navadno nastopajo skupaj:   ubran igralski trio ; napadalni trio nogometašev

trióda   -e ž ( ọ̑ )
elektr.  elektronka s tremi elektrodami:   dioda in trioda

tríógeln   -a -o  [ triogələn in triogəln prid. ( ȋ-ọ̑ )
ki ima tri ogle:   triogeln trg ; triogelna ruta / triogelni klobuk  trirogeljnik

tríógelnik   -a  [ triogəlnik m ( ȋ-ọ̑ )
trirogeljnik :   pokriti se s triogelnikom / orožniški, vojaški triogelnik

tríoglàt   -áta -o prid. ( ȋ-ȁ ȋ-ā )
ki ima tri ogle:   trioglat predmet ; trioglato jadro  trikotno / trioglat prostor

tríók   -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ ȋ-ọ̄ )
ki ima tri očesa:   trioki velikani

tríoksíd   -a m ( ȋ-ȋ )
kem.  oksid, ki vsebuje tri atome kisika:   arzenov, žveplov trioksid

trióla   -e ž ( ọ̑ )
glasb.  delitev dvodelne enote v taktu na tri enake dele:   triole v spremljavi

triolét   -a m ( ẹ̑ )
lit.  lirska pesem iz navadno dveh osemvrstičnih kitic, v katerih se prvi verz ponovi v četrti in sedmi vrstici:   pisati triolete / Prešernov triolet Rotarjevima dekletoma

tríósen   -sna -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
teh.  ki ima šest koles na treh oseh:   triosno vozilo
♦ 
geom.  triosni elipsoid  elipsoid s tremi simetralnimi ravninami

tríosmínski   -a -o prid. ( ȋ-ȋ )
glasb.  ki obsega tri osminke:   triosminski takt
 
kor.  triosminski obrat  plesni obrat za 135°

tríp   -a m ( ȋ )
pog.  spremenjeno doživljanje v času učinkovanja mamila LSD:   pogovarjali so se o tripih / ekspr.  biti na tripu  biti v stanju takega doživljanja
// odmerek mamila, ki povzroči tako doživljanje:   imaš kaj tripov

trípálčen   -čna -o  [ tripau̯čən prid. ( ȋ-ȃ )
nekdaj  ki meri tri palce:   tripalčna plošča / tripalčni top

tripanosóm   -a m ( ọ̑ )
nav. mn., zool.  bičkarji, ki živijo kot zajedavci v krvni plazmi; tripanosoma :   uničevanje tripanosomov

tripanosóma   -e ž ( ọ̑ )
nav. mn., zool.  bičkarji, ki živijo kot zajedavci v krvni plazmi, Trypanosomidae:   tripanosome so povzročitelji spalne bolezni

trípartíten   -tna -o prid. ( ȋ-ȋ )
publ. tristranski :   tripartitni pogovori ; pogodba je tripartitna
 
publ.  tripartitna koalicija  zveza treh strank za dosego skupnega cilja

trípasôven   -vna -o prid. ( ȋ-ō )
urb., v zvezi tripasovna cesta   cesta s tremi prometnimi pasovi:   promet na tripasovni cesti

trípasôvnica   -e ž ( ȋ-ȏ )
tripasovna cesta:   izgradnja tripasovnice

trípati   -am  in  -ljem nedov. ( ī )
star. utripati :   žila mu močno tripa / tripati z očmi  mežikati

tríper   -ja m ( í )
nižje pog. gonoreja :   nalesti se triperja

tríperésen   -sna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
ki ima liste, sestavljene iz treh lističev:   triperesna deteljica
 
ekspr.  onadva in jaz smo bili v mladih letih triperesna deteljica  trije nerazdružni prijatelji

trípíčje   -a s ( ȋ-ȋ )
knjiž.  ločilo, ki označuje izpust besedila, nedokončanost stavka; tri pike :   v Cankarjevih črticah je veliko tripičij

trípleks   -- v prid. rabi ( ȋ )
v zvezah:   papir.  tripleks karton  karton iz najmanj treh plasti, od katerih sta zunanji iz boljše snovi ; teh.  tripleks steklo  večplastno, z umetno maso zlepljeno steklo, odporno proti udarcem

triplikát   -a m ( ȃ )
tretji izvod, tretji primerek originalne listine ali predmeta, trojnik:   triplikat pogodbe / prepis v triplikatu  v treh izvodih

triplírati   -am nedov. in dov. ( ȋ knjiž.
1. delati trikrat tolikšno:   triplirati zmogljivost skladišča
2. trikrat, na treh mestih opravljati isto delo:   triplirati raziskavo / nekatere funkcije se triplirajo

triploíden   -dna -o prid. ( ȋ )
biol.  ki ima trojno število kromosomov:   triploidne celice

trípólen   -lna -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
elektr.  ki ima tri pole:   tripolni vtič ; stikalo je tripolno / tripolni kratki stik

trípóljen   -jna -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
agr., navadno v zvezi tripoljno gospodarstvo   gospodarstvo, pri katerem se seje na del zemljišča ozimno žito, na del jari posevki, del pa ostane nezasejan in se deli vsako leto menjujejo:   dvopoljno in tripoljno gospodarstvo

trípóljski 1   tudi  trípôljski -a -o prid. ( ȋ-ọ̑; ȋ-ó )
agr. tripoljen :   tripoljsko gospodarstvo

tripóljski 2   in  trípoljski -a -o prid. ( ọ̑; ȋ )
arheol.  nanašajoč se na materialno kulturo od mlajše kamene do bronaste dobe s središčem v Ukrajini:   tripoljska keramika / tripoljska kultura

trípósteljen   -jna -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
ki ima tri postelje, ležišča:   triposteljna soba

trípót   prisl. ( ȋ-ọ̑ )
star. trikrat :   tripot kopati ; tripot zapovrstjo

trípotézen   -zna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
šah.  pri katerem je treba nasprotnika v treh potezah matirati ali doseči odločilno prednost:   tripotezni problem / tripotezni mat

tripótje   -a s ( ọ̑ )
knjiž.  križišče treh poti:   srečati se na tripotju

trípŕst   -a -o prid. ( ȋ-ȓ ȋ-r̄ )
ki ima tri prste:   triprsti invalid / triprsta desnica / triprste delovne rokavice  delovne rokavice s prostim palcem in kazalcem
 
zool.  triprsti detel  črno-bela ptica s tremi prsti in z rumeno liso na temenu, Picoides tridactylus ; triprsti lenivec  lenivec s po tremi prsti na sprednjih in zadnjih nogah, Bradypus tridactylus

trípŕsten   -tna -o prid. ( ȋ-ȓ )
ki ima tri prste:   invalid s triprstno roko / triprstne delovne rokavice  delovne rokavice s prostim palcem in kazalcem

tríps   -a m ( ȋ )
zool.  majhna zajedavska žuželka z ozkimi resastimi krili, ki sesa rastlinske sokove, Thrips:   uši in trips / tobakov trips

tripsín   -a m ( ȋ )
biol., kem.  encim trebušne slinavke, ki pospešuje presnovo beljakovin v manjše molekule:   tripsin in pepsin

tríptih   tudi  tríptihon -a m ( ȋ )
1. um.  tri poslikane ali reliefno okrašene skupaj se držeče plošče:   gotski triptih ; težek, velik triptih ; krilo triptiha / odpreti triptih  premična dela triptiha ; oltarni triptih
// likovna dela na teh ploščah:   naslikati triptih ; avtor triptiha
2. pri starih Rimljanih  tri povoščene med seboj povezane tablice za pisanje:   popisati triptih
3. knjiž.  iz treh delov sestavljeno umetniško delo, zlasti literarno:   ta roman je triptih / Triptih Agate Schwarzkobler
// snovno, vsebinsko povezana skupina treh umetniških del, zlasti literarnih; trilogija :   napisati triptih ; filmski triptih ; triptih tragedij

tríptik   -a m ( ī )
avt.  dokument za enkratni, začasni uvoz vozila v tujo državo brez plačila carine:   izdati, pokazati triptik ; triptik in karnet

tríp-tráp   -- v prid. rabi ( ȋ-ȃ v zvezah trip-trap stol, trip-trap stolček
stol iz lesa, ki ima nastavljiv del za sedenje in naslonjalo za noge, namenjen otrokom:   trip-trap stolček z varovalom

trírámen   -mna -o prid. ( ȋ-ȃ )
ki ima tri krake, roglje:   triramni svečnik
 
arhit.  triramne stopnice  stopnice z dvema podestoma med etažama

trírazréden   -dna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
ki ima tri razrede, oddelke:   trirazredna šola

trírazrédnica   -e ž ( ȋ-ẹ̑ )
nekdaj  trirazredna šola:   v kraju je bila trirazrednica

trírazséžen   -žna -o prid. ( ȋ-ẹ́ ȋ-ẹ̄ )
ki ima tri razsežnosti:   prostor je trirazsežen

trírazséžnost   -i ž ( ȋ-ẹ́ )
značilnost trirazsežnega:   trirazsežnost teles

tríréd   -a m ( ȋ-ẹ̑ )
tristop :   postaviti se v trired

triréma   -e ž ( ẹ̑ )
pri starih Grkih in Rimljanih  vojna ladja s tremi vrstami vesel, troveslača:   pluti na triremah, s triremami

trírézen   -zna -o prid. ( ȋ-ẹ̄ ȋ-ẹ̑ )
ki ima rezilo na treh straneh:   trirezna priprava

trirób 1   -a m ( ọ̑ )
geom.  tvorba iz poltrakov, ki potekajo iz skupnega krajišča in ne ležijo na isti ravnini, in ravnih ploskev med dvema in dvema poltrakoma:

trírób 2   -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ ȋ-ọ̄ )
ki ima tri robove:   triroba letev ; trirobo strgalo
 
bot.  trirobi biček  rastlina stoječih ali počasi tekočih vod, ki raste v šopih in ima trirobo steblo, Schoenoplectus triquetrus

tríróben   -bna -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
ki ima tri robove:   šivanka s trirobno konico ; trirobno strgalo
 
arheol.  trirobna puščica  puščica s konico s tremi robovi, grebeni

triróg 1   -a m ( ọ̑ )
trirogeljnik :   dati si trirog na glavo

tríróg 2   -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ ȋ-ọ̄ )
ki ima tri rogove:   triroga žival / trirogo pokrivalo
 
zool.  trirogi kameleon  kameleon s tremi rožički na gobcu in nad očmi, ki živi v Afriki, Chamaelleon owenii

trírôgeljn   in  trírógeljn -a -o  [ trirogəljn prid. ( ȋ-ȏ; ȋ-ọ̑ )
ki ima tri roglje:   trirogeljni svečnik / trirogeljno pokrivalo

trírôgeljnik   in  trírógeljnik -a  [ trirogəljnik m ( ȋ-ȏ; ȋ-ọ̑ )
1. nekdaj  klobuk s krajevci, oblikovanimi v tri roglje:   dati trirogeljnik na glavo ; gospod s trirogeljnikom / admiralski trirogeljnik ; napoleonski trirogeljnik  klobuk s spredaj in zadaj navzgor zavihanimi krajevci s po enim rogljem na vsaki strani
2. knjiž. harpuna , vilice :   loviti s trirogeljnikom

trírogljàt   -áta -o prid. ( ȋ-ȁ ȋ-ā )
ki ima tri roglje:   trirogljate vile / pastirji s trirogljatimi palicami
 
bot.  trirogljata lakota  rastlina z zelenkasto belimi cveti v socvetjih in navzdol zavihanimi peclji bradavičastih plodov, Galium tricornutum

trís   -a m ( ȋ )
1. kar se pojavlja v trojčku s sorodnima predmetoma ali pojavnostma:   od pestri izbiri predjedi smo se odločili za hladni tris  troje hladnih predjedi ; sladki tris  troje sladic zapovrstjo ; tris sladic
2. pri pokru  kombinacija petih kart, od katerih so tri enake vrednosti:   tris kraljev

trísôben   -bna -o prid. ( ȋ-ō )
v zvezi trisobno stanovanje   stanovanje, ki ima tri sobe:   preseliti se v trisobno stanovanje

tríste   prisl. ( ȋ )
glasb., označba za izraz izvajanja žalostno

trístèbrn   -a -o prid. ( ȋ-ə̄ )
ki se izvaja, pojavlja v obliki, na način treh stebrov:   tristebrni pokojninski sistem ; odprava tristebrne strukture

trísto   --  tudi  -tih štev. ( ȋ )
izraža število ali številko tristo [300]:   prevoziti tristo kilometrov ; v tristo letih / obrniti se za tristo šestdeset stopinj  360° / kot vzklik:  tristo hudičev, kje pa je ; tristo kosmatih ; tristo zelenih, tako pa ne gre / kot podkrepitev  tristo mačkov, da ga ne ujameš
● 
pog.  zebe me kot tristo hudičev, tristo medvedov  zelo

trístolétnica   -e ž ( ȋ-ẹ̑ )
tristota obletnica:   tristoletnica ustanovitve mesta

trístolítrski   -a -o prid. ( ȋ-í )
ki drži tristo litrov:   tristolitrski sod

trístòp   -ópa m ( ȋ-ȍ ȋ-ọ̄ )
vrsta iz treh vštric stoječih ali korakajočih oseb:   prvi tristop je odkorakal ; iti v tristopih

trístópen   -pna -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
1. nanašajoč se na tristop:   tristopne kolone
2. tristopenjski :   tristopni razvoj
3. lit.  sestavljen iz treh stopic:   tristopni verz

trístôpenjski   -a -o  [ tristopənjski prid. ( ȋ-ō )
ki ima tri stopnje:   tristopenjski razvoj
♦ 
pravn.  tristopenjski sistem  sistem sodstva s tremi (instančnimi) stopnjami ; strojn.  tristopenjski kompresor  kompresor, ki deluje v treh stopnjah z vmesno ohladitvijo plina ; tristopenjski menjalnik  menjalnik, ki omogoča prehod na tri različne vrtilne hitrosti ; šol.  tristopenjski študij  do 1980  zaključeno študijsko obdobje na fakulteti, v treh stopnjah ; teh.  tristopenjska raketa  raketa, ki ima tri med seboj neodvisne sisteme raketnih pogonskih motorjev, ki delujejo časovno drug za drugim

trístrán   in  trístràn -ána -o prid. ( ȋ-ȃ; ȋ-ȁ ȋ-á )
geom.  ki ima za osnovno ploskev trikotnik:   tristrana piramida, prizma

trístráničen   -čna -o prid. ( ȋ-á )
geom.  ki ima za osnovno ploskev trikotnik:   tristranična piramida, prizma

trístránski   -a -o prid. ( ȋ-á )
nanašajoč se na tri strani:   tristransko zobčanje papirja / pogovori so bili tristranski ; tristranska izjava
♦ 
strojn.  tristranski bat  vrteči se bat, ki je na treh straneh v stiku z delovno snovjo

tríšlja   -e ž ( ī )
bot.  sredozemski grm z zimzelenimi listi in škrlatno rdečimi cveti, ki daje aromatično smolo, Pistacia lentiscus:

tríštéven   -vna -o prid. ( ȋ-ẹ̄ ȋ-ẹ̑ )
v zvezah:   bot.  trištevni cvet  cvet, pri katerem je vsako vretence iz treh listov ; min.  trištevna os  simetrijska os, glede na katero je geometrijska tvorba trikratno simetrična

tríštevílčen   -čna -o prid. ( ȋ-ȋ )
mat.  ki je iz treh številk:   trištevilčno število

trítédenski   -a -o  [ tritedənski prid. ( ȋ-ẹ̑ )
1. ki traja tri tedne:   tritedenski tečaj ; zamuda je že tritedenska
2. star tri tedne:   tritedenski mladič

trítij   -a m ( í )
kem.  radioaktivni izotop vodika:   zlitje jeder tritija in devterija

trítíren   -rna -o prid. ( ȋ-ȋ )
1. ki ima tri tire:   tritirni most ; tritirna proga
2. ki obravnava, rešuje kaj na tri različne načine:   tritirni sistem upravljanja

trítisočák   -a m ( ȋ-á )
tri tisoč metrov visoka gora:   povzpeti se na tritisočak

trítočkôven   -vna -o prid. ( ȋ-ō )
pritrjen v treh točkah:   tritočkovna priključna naprava
 
avt.  tritočkovni varnostni pas

tritól   -a m ( ọ̑ )
eksplozivna snov, ki nastane tako, da se trije atomi vodika v molekuli toluena nadomestijo s tremi nitroskupinami,  kem. trinitrotoluen :   eksplozija tritola

tríton   -a m ( ȋ )
v grški mitologiji  moško bitje, ki je od pasu navzdol riba:   tritoni in nereide

trítónski 1   -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
težek tri tone:   tritonski tovor
// ki ima nosilnost tri tone:   tritonski tovornjak ; dvigalo je tritonsko

trítónski 2   -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
glasb.  ki je iz treh tonov:   tritonsko zaporedje

trítráčen   -čna -o prid. ( ȋ-ȃ )
um., navadno v zvezi tritračna pletenina   okrasni motiv, sestavljen iz treh prepletajočih se trakov:

triúmf   -a m ( ȗ )
1. pri starih Rimljanih  slavnostni sprejem zmagovitega vojskovodje in njegove vojske v Rimu:   prirediti triumf / voditi zajete vojake v triumfu  v sprevodu ob tem sprejemu
2. knjiž.  izredna, velika zmaga:   triumf je pripadel našemu moštvu ; triumf nad nasprotnikom / triumf razuma
// zmagoslavje :   komaj se je premagal, da je skril svoj triumf ; triumf zmagovalcev / z velikim triumfom je razkazoval svoj plen
3. knjiž.  izreden, velik uspeh:   pevka je doživljala same triumfe

triumfálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na triumf:   triumfalni sprevod / triumfalni voz / triumfalen vojaški pohod ; triumfalna vrnitev osvoboditeljev / drama doživlja triumfalne uspehe  izredne, velike

triumfátor   -ja m ( ȃ )
pri starih Rimljanih  zmagoviti vojskovodja, ki se mu priredi triumf:   znameniti vojskovodja in triumfator ; voz triumfatorja
 
knjiž.  vrnil se je kot triumfator  (slavljen) zmagovalec

triumfírati   -am nedov. in dov. ( ȋ knjiž.
1. zmagovati :   v dirki so triumfirali domači konji ; moštvo spet triumfira ; stranka je triumfirala na volitvah ; triumfirati nad nasprotnikom  premagati ga / resnica in pravica sta končno triumfirali
2. čutiti, izražati zmagoslavje:   prezgodaj, naskrivaj triumfirati / pa sem le imel prav, je triumfiral

triúmvir   tudi  triumvír -a m ( ȗ; ȋ pri starih Rimljanih
1. vsak od treh uradnikov, ki opravljajo skupno javno službo:   voliti triumvire / denarni triumviri  ki vodijo kovanje denarja
2. vsak od treh oblastnikov, ki si med seboj delijo oblast:   triumvir Cezar

triumvirát   -a m ( ȃ )
1. pri starih Rimljanih  skupna javna služba treh uradnikov:   razvoj triumvirata
2. pri starih Rimljanih  vladanje treh oblastnikov, ki si med seboj delijo oblast:   ob koncu republike je prišlo do triumvirata / prvi triumvirat  vladanje Cezarja, Pompeja in Krasa
// skupina takih treh oblastnikov:   sestaviti triumvirat ; oblast triumvirata
3. knjiž.  skupina treh pomembnih, vodilnih oseb, trojica:   stavko je vodil triumvirat / triumvirat Jurčič, Levstik, Stritar

tríúren   -rna -o prid. ( ȋ-ȗ )
ki traja tri ure:   triurni pogovor / triurna zamuda

trívalénten   -tna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
kem.  ki lahko veže tri atome vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini:   trivalentni elementi ; spojina je trivalentna

tríváljen   -jna -o prid. ( ȋ-ȃ )
strojn.  ki ima tri valje:   trivaljni motor

trívêjen   -jna -o prid. ( ȋ-ȇ )
ki ima tri veje:   trivejna krošnja
 
anat.  trivejni živec  možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti

triviálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. vsebinsko prazen, obrabljen, malovreden:   trivialni dovtipi ; trivialne misli / trivialna melodija / trivialen okus poslušalcev
2. vsakdanji , nepomemben :   trivialne malenkosti ; to so trivialne stvari ; trivialno vprašanje
● 
trivialna šola  v stari Avstriji  osnovna šola v manjših krajih z najosnovnejšim učnim programom
♦ 
lit.  trivialna literatura  množično razširjena, navadno umetniško manj vredna literatura ; mat.  trivialna rešitev enačbe  takoj razvidna

trivializírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati kaj vsakdanje, nepomembno:   trivializirati nekatere prizore v drami

triviálka   -e ž ( ȃ )
1. vsebinsko prazno, obrabljeno, malovredno literarno delo, film:   roman ni preprosta trivialka, saj mora bralec ob njem precej razmišljati / delo je mešanica med satiro, kriminalko in trivialko
2. v stari Avstriji  osnovna šola v manjših krajih z najosnovnejšim učnim programom:   ustanavljati trivialke

triviálnost   -i ž ( ȃ )
1. vsebinska praznost, obrabljenost, malovrednost:   pesmim so očitali trivialnost / trivialnost melodike / opozarjali so ga na površnosti in trivialnosti v spisu
2. vsakdanjost , nepomembnost :   povezovanje vzvišenosti in trivialnosti / trivialnost pogovorov ga jezi

trívij   -a m ( í )
v srednjem veku  nižja stopnja elementarne, začetne šole:   končati trivij ; v triviju so se učili gramatiko, retoriko in dialektiko ; trivij in kvadrivij
// skupina predmetov, ki se poučuje na tej stopnji:   pouk trivija

trívráten   -tna -o prid. ( ȋ-ā )
ki ima troje vrat:   trivratni model avtomobila ; trivratna izvedba, različica

trívŕsten   -tna -o prid. ( ȋ-ȓ )
1. ki je treh različnih vrst:   trivrsten nasad
2. postavljen v treh vrstah:   trivrstni sprevod

trívrstíčen   -čna -o prid. ( ȋ-ȋ )
ki ima tri vrstice:   trivrstičen napis
 
lit.  trivrstična kitica

trízlóžen   -žna -o prid. ( ȋ-ọ̄ )
jezikosl.  ki ima tri zloge:   trizložna beseda
 
lit.  trizložna rima ; trizložna stopica

trízna   -e ž ( ȋ )
pri starih Slovanih  pogrebna slovesnost z bojnimi igrami:   okrog grmade se je začela trizna

trizób 1   -a m ( ọ̑ )
1. v grški in rimski mitologiji  sulica s tremi vzporednimi roglji kot žezlo boga Pozejdona oziroma Neptuna:   kip Neptuna s trizobom
2. knjiž. harpuna , vilice :   loviti ribe s trizobom

trízób 2   -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ ȋ-ọ̄ )
ekspr.  ki ima tri zobe:   trizoba starka

trízvók   -a m ( ȋ-ọ̑ )
glasb.  akord iz treh različnih tonov:   zaigrati trizvok / durov trizvok  sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in čiste kvinte ; zmanjšani trizvok  sestavljen iz osnovnega tona, male terce in zmanjšane kvinte

trížílen   -lna -o prid. ( ȋ-ȋ )
elektr.  ki je iz treh žil:   trižilni kabel, vodnik

tŕjenje 1   -a s ( ŕ )
glagolnik od trditi, izražati:   trdovratno trjenje

tŕjenje 2   -a s ( ŕ )
glagolnik od trditi, strjevati:   trjenje gline z žganjem / počasno trjenje kake snovi  trdenje

tŕk 1   -a m ( ȓ )
glagolnik od trčiti ali trkniti:   lahen trk na vrata / trk kozarcev / trki atomov, krogel / izogniti se trku  trčenju ; trk letal / oven se pripravlja na trk

tŕk 2   medm. ( ȓ )
posnema glas pri trku, trkanju:   trk, trk, je potrkala na vrata ; kamenje je padalo po skalah: trk, trk, trk / z glavama bi vama moral napraviti trk, trk, da bi se vama odprli

trkáč   -a m ( á )
1. ekspr.  oven, ki rad trka:   bežati pred trkačem
2. zastar. tolkalo :   udariti s trkačem po vratih

trkalíkati   -am nedov. ( ī )
ekspr. trkljati 1 otroci so trkalikali konzervne škatle ; kamenje se je trkalikalo po strmini

trkálo   -a s ( á )
priprava na vhodnih vratih iz gibljivo pritrjenega obroča in kovinske plošče za trkanje; tolkalo :   stara vrata z medeninastim trkalom

tŕkanje   -a s ( )
glagolnik od trkati:   zaslišati trkanje na vrata ; vstopiti brez trkanja ; oglasiti se na trkanje / trkanje s kozarci in nazdravljanje / divje trkanje ovnov / trkanje na prsi, po prsih

tŕkati   -am nedov. ( r̄ ȓ )
1. navadno s skrčenim kazalcem udarjati po vratih, izražajoč prošnjo za vstop:   nekdo trka ; na rahlo, odločno trkati / trkati na okno, vrata / ni trkal, počasi je odprl vrata in vstopil  potrkal ; ekspr.  kaj trkaš tako pozno  s trkanjem kličeš
2. na rahlo udarjati po čem, navadno z določenim namenom:   trkati s petami ob tla ; trkati z nožem po krožniku ; trkati s svinčnikom po mizi / detel s kljunom trka po deblu / ekspr.  dež trka na šipe
// delati, da kaj večkrat zapovrstjo pride v sunkovit dotik s čim:   prijel ju je za lase in trkal njuni glavi
 
etn.  trkati pirhe  s trkljanjem pirha prizadevati si zadeti druge pirhe
// pri pitju vina  s kozarcem se z rahlim sunkom dotikati kozarcev drugih:   trkali so in si nazdravljali / trkati na zdravje
3. premikajoč se večkrat zapovrstjo priti v sunkovit dotik:   krogle na balinišču so trkale druga ob drugo ; privezani čolni so trkali ob pomol / vešče so trkale v žarnico  se zaletavale
4. z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa; strkavati :   trkati prah z listov ; trkati sneg s škornjev
5. napadati z glavo, rogovi:   kozliček trka ; ovni se trkajo / pazi, ta ovca trka
6. ekspr., v zvezi z na   prizadevati si vzbuditi kaj:   trkati na čustva, poštenost ljudi ; trkati na slovensko narodno zavest / trkati na srce, vest koga
● 
knjiž.  dan trka na okno, okna  dani se ; pog., ekspr.  ali te luna trka  zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno ; nar.  fantje so hodili trkat  vasovat k dekletom ; trkati na vrata ekspr.  lakota, zima trka na vrata  se začenja ; ekspr.  divja ljudstva so trkala na vrata države  so ogrožala njene meje ; ekspr.  to vprašanje trka na vrata naših učiteljev  to vprašanje bodo morali rešiti učitelji ; publ.  vi trkate na odprta vrata  zahtevate to, prosite za to, kar je že dano ; ekspr.  njemu ni treba trkati na nobena vrata  vse mu uredijo drugi ; ekspr.  zaman je trkal pri sosedih  prosil ; bibl.  trkajte in se vam bo odprlo  vztrajna prošnja je uslišana

tŕkelj   -klja m ( ŕ )
nar. gorenjsko  kos debla približno v velikosti polena:   klati, nalagati trklje ; debeli trklji

trkljánje 1   -a s ( ȃ )
glagolnik od trkljati 1 :   trkljanje kamenja po strmini / trkljanje pirhov

trkljánje 2   -a s ( ȃ )
glagolnik od trkljati 2 :   trkljanje na vrata / trkljanje pletilnih igel

trkljáti 1   -ám nedov. ( á ȃ )
premikati predmet po površini tako, da se vrti okoli svoje osi:   trkljati skale v dolino ; trkljati žogo po sobi ; kamenje se trklja po pobočju / otroci se trkljajo po travi
 
etn.  trkljati pirhe  s trkljanjem pirha prizadevati si zadeti druge pirhe

trkljáti 2   -ám nedov. ( á ȃ )
na rahlo trkati:   trkljati na okno / trkljati s kladivcem po opeki ; trkljati z nogo po podu / ekspr.  dež trklja na šipe

tŕkniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
1. navadno s skrčenim kazalcem udariti po vratih, izražajoč prošnjo za vstop:   samo enkrat je trknil in pritisnil na kljuko ; brezoseb.  nekajkrat je trknilo / tiho trkniti na okno
2. na rahlo udariti po čem, navadno z določenim namenom:   trkniti s prstom po tobačnici / trknil ga je s komolcem  na rahlo sunil
// narediti, da kaj pride v sunkovit dotik s čim:   prijel je svoj kozarec in trknil ob njenega / trknila je jajce ob mizo, da se je ubilo
// pri pitju vina  s kozarcem se z rahlim sunkom dotakniti kozarca drugega:   trknili so in izpili ; trknil je z nevesto / trkniti na zdravje
3. premikajoč se priti v sunkovit dotik:   krogla je trknila ob kegelj ; pri obratu sta se trknila / trknil je z glavo ob šipo / vešča je trknila v žarnico  se je zaletela
4. napasti z glavo, rogovi:   oven ga je hotel trkniti

trlèp   -épa m ( ȅ ẹ́ )
nar. dolenjsko neroda :   tak trlep, pa bi rad obogatel

trlépen   -pna -o prid. ( ẹ̑ )
nar. dolenjsko neroden 2 velik, trlepen mož

tŕlica   -e ž ( ŕ )
1. lesena priprava za trenje lanu, konoplje:   terice so prinesle trlice s seboj ; treti lan s trlico ; trenje na trlici ; suh je kot trlica  zelo
 
zgod.  mučilna priprava za uklenitev rok in vratu
2. ekspr.  zelo suh človek:   jej, da ne boš taka trlica ; za ženo je vzel neko trlico

tŕlja   -e ž ( ŕ )
zool.  morska riba rdečkaste barve z dolgima mesnatima izrastkoma pod spodnjo čeljustjo; bradač :   loviti trlje ; spreminjajoče se luske trlje

tŕma   -e ž ( ŕ )
1. nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja:   ni mi bila všeč njegova trma ; premagati trmo ; otroška, ženska trma / ekspr.  izbiti, iztepsti komu trmo ; vztrajati v trmi / ekspr.:  trma ga je držala  bil je trmast ; pasti, uganjati, zganjati trmo / vdati se očetovi trmi ; ni popustil v svoji trmi / iz trme, zaradi trme ni šel
 
obdobje trme pri otroku  obdobje nasprotovanja, kljubovanja zahtevam drugih
// ekspr.  velika odločnost, nepopustljivost:   v vsaki njegovi besedi je bilo čutiti trmo ; delal je z občudovanja vredno trmo  vztrajnostjo
2. ekspr.  trmast človek:   težko je sodelovati s tako trmo / huda trma je, kadar uveljavlja svoje mnenje  zelo je nepopustljiv / kot psovka  s teboj ni mogoče govoriti, trma trmasta

trmáriti   -im nedov. ( á ȃ )
trmoglaviti :   trmaril je tako dolgo, da so mu ustregli

tŕmast   -a -o prid. ( ŕ )
1. ki nepopustljivo vztraja pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja:   trmast otrok ; v mladosti je bil zelo trmast ; trmasta in sitna ženska / trmasto vedenje / ekspr.  če boš dovolj trmast, boš uspel  vztrajen, odločen
// ki kljub prigovarjanju noče storiti česa:   kadar je trmast, pri njem nič ne dosežeš / trmast osel ; trmasta mula ; biti trmast kot vol
2. ekspr.  ki se nerad oblikuje:   trmasti lasje
 
nar.  trmasta gabrova grča  ki se težko kolje, cepi

tŕmati 1   -am nedov. ( ŕ r̄ )
trmoglaviti :   otrok trma / nisem tega storil, je trmal

tŕmati 2   -am nedov. ( ŕ r̄ )
nar. koroško tkati :   zna trmati

tŕmež   -a m ( ȓ )
trmoglavec :   pri takem trmežu je prigovarjanje odveč
● 
knjiž.  fantova neugnanost in trmež  trma, trmoglavost

tŕmica   -e ž ( ŕ )
ekspr.  manjšalnica od trma:   otrok je premagal trmico ; otroška, ženska trmica / prijela ga je trmica / ukrotiti mlado trmico

tŕmiti   -im nedov. ( ŕ r̄ )
trmoglaviti :   trmil je in ni hotel z njim / no, boste pa videli, je trmil še naprej  vztrajal pri svojem mnenju

trmoglàv   in  trmogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
ki nepopustljivo vztraja pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja:   trmoglav fant ; nekoliko je trmoglav, a hudoben ni ; trmoglava ženska
// ekspr.  zelo vztrajen, odločen:   trmoglavi plezalci / trmoglavo prizadevanje

trmoglávec   -vca m ( ȃ )
ekspr.  trmoglav človek:   s takim ravnanjem se vzgajajo trmoglavci

trmogláviti   -im nedov. ( á ȃ )
ekspr.  z besedami, dejanji kazati trmoglavost, trmo:   otrok trmoglavi ; nekaj časa je še trmoglavil, potem pa popustil / trmoglavil je, naj se mu opraviči ; šel bom, je trmoglavil  vztrajal pri svojem mnenju

trmoglávka   -e ž ( ȃ )
ekspr.  trmoglava ženska:   neukrotljiva trmoglavka

trmoglávljenje   -a s ( á )
glagolnik od trmoglaviti:   s trmoglavljenjem ni nič dosegel ; nesmiselno trmoglavljenje

trmoglávost   -i ž ( ā )
lastnost trmoglavega človeka:   zaradi trmoglavosti ni hotel poklicati zdravnika ; brezobzirna, nesmiselna trmoglavost ; samovoljnost in trmoglavost

tŕn   -a m ( ŕ )
1. koničast izrastek
a) pri lesnatih rastlinah:   odstraniti trne s stebla ; deblo in veje so porasli s trni ; dolgi, kratki, ostri trni ; trni in bodice / trn vrtnice ga je ranil, zbodel ; izdreti, izpuliti komu trn iz prsta
b) na telesu nekaterih živali:   riba s trni na plavutih
// temu podobna izboklina na čem:   natakniti si boksar z velikimi trni ; prstan s kovinskim trnom
2. teh.  stožčasto orodje ali stožčasta os:   vpeti trn v primež ; pritrditi brusilni kolut na trn
3. ekspr., s prilastkom  kar povzroča duševno trpljenje:   trn ljubosumnosti, zavisti
● 
ekspr.  v duši, srcu mu tiči trn  nekaj mu povzroča duševno trpljenje ; ekspr.  tukaj raste sam trn  samo trnje ; ekspr.  že dolgo sem jim trn v peti  mi nasprotujejo, me ne marajo ; ekspr.  vsa je na trnih, ker ga še ni  vznemirjena, nestrpna ; pasna zaponka s trnom  z delom, ki se vtakne v luknjico na drugem koncu pasu ; zmlada se trn ostri  človeka je treba začeti vzgajati že v mladosti
♦ 
anat.  trn  koničast odrastek na zadnji strani vretenca ; bot.  listni, stebelni trn ; beli trn  trnat grm ali drevo z napiljenimi listi, belimi cveti in rdečimi koščičastimi plodovi; glog ; črni trn  trnat grm z belimi cveti in koščičastimi plodovi, Prunus spinosa ; kristusov trn  trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti; bodčec ; pasji trn  trnat grm v živih mejah z majhnimi cveti in strupenimi plodovi; čistilna krhlika ; vrtn.  ognjeni trn  zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha

trnáč   -a m ( á )
agr.  priprava za mešanje usirjenega mleka:   trnač in sirarska harfa

tŕnast   -a -o prid. ( ŕ )
1. ki ima trne:   trnasti listi ; trnasto grmovje / kuščar s trnastim repom
2. podoben trnu:   trnast izrastek

trnàt   -áta -o  tudi  tŕnat -a -o prid. ( ȁ ā; ȓ )
ki ima trne:   trnat grm ; trnato steblo
 
bot.  trnati bodič  bodič, pri katerem imajo listni peclji pri dnu tridelne bodice, Xanthium spinosum

tŕnek   -nka m ( ȓ )
kaveljček z ostjo za lovljenje rib, ki se priveže na vrvico:   trnek se ribi zapiči, zasadi v grlo ; izdreti trnek ; natakniti vabo na trnek ; trnek z zalustjo / vreči trnek (v vodo) ; loviti ribe na trnek
● 
pog., ekspr.  ribiči so ves dan namakali trnke  lovili (ribe) ; ekspr.  nastaviti, vreči komu trnek  z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen ; ekspr.  prijeti, zagrabiti za trnek  podleči zvijači
♦ 
anat.  koničast odrastek na zadnji strani vretenca; trn

trnìč   -íča m ( ȉ í )
etn.  posušen, v hruško oblikovan sir, v katerega so z lesenim modelom vtisnjeni razni liki, okraski:   fant ji je podaril trnič

trníčje   -a s ( ȋ )
trnovi grmi, zlasti manjši:   kuščarji so se poskrili v trničje ; nizko trničje

trníka   -e ž ( í nar.
1. črni trn:   košata trnika s črnimi jagodami
2. trnje :   robidovje in druga trnika

trnína   -e ž ( í )
nar.  črni trn:   s trnino in šipkom obrasel ribnik / nabirati trnine  trnulje

trnjáča   -e ž ( á )
na zunanji strani bodičast ovratni pas za pse:   nadeti psu trnjačo

tŕnjast   -a -o prid. ( ŕ )
1. porasel s trnjem:   trnjast svet ; trnjasta gmajna
2. trnast :   trnjasti akacijevi koli ; trnjasto grmičevje

tŕnje   -a s ( ŕ )
trnovi grmi, trnove veje:   tod raste samo trnje ; posekati trnje ; ograditi kaj s trnjem ; ostro, strupeno trnje / venec iz trnja / s trnjem so ga kronali  mučili s položitvijo trnove krone na glavo
// več trnov, trni:   opraskan od trnja ; veje so polne trnja
● 
ekspr.  njene besede so bile trnje  govorila je zbadljivo ; ekspr.  biti (ves) na trnju  vznemirjen, nestrpen ; ekspr.  njegova pot je posuta s trnjem  v življenju, pri delu ima dosti težav ; prve dni so preživeli kakor na trnju  so bili zelo nemirni, nestrpni; so se počutili zelo nelagodno

trnjev   ipd. gl. trnov ipd.

tŕnkar   -ja m ( ȓ )
rib.  ribič, ki lovi ribe na trnek:   trnkarji in mrežarji

trnkáriti   -im nedov. ( á ȃ )
rib.  loviti ribe na trnek:   iti trnkarit

trnkárjenje   -a s ( á )
glagolnik od trnkariti:   dobiti dovoljenje za trnkarjenje

tŕnkov   -a -o  ( ȓ )
pridevnik od trnek:   trnkov kaveljček

trnóljica   -e ž ( ọ̄ )
nar.  črni trn:   trnoljica in glog

trnorép   in  trnorèp -épa -o prid. ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
ki ima na repu trnom podobne izrastke:   trnorepi kuščarji

trnóselj   -slja m ( ọ́ )
nar. cibora :   za hišo raste trnoselj

trnóska   -e ž ( ọ̑ )
nar. cibora :   Glej naše slive trnoske, zrele so, zrele, tebe so čakale, tebi zorele  (M. Kranjec)

tŕnov   in  tŕnjev -a -o prid. ( ŕ )
1. ki ima trne:   trnov grm ; trnova vejica
2. ki je iz trnja:   trnov venec ; trnova ograja / trnova gošča
3. ekspr. hud , težek :   imeti trnovo mladost ; trnovo življenje / trnova pot naših umetnikov  težko življenje
♦ 
rel.  trnova krona ; zool.  trnova kamenica  velika ploščata morska riba s trni na hrbtu in dolgem, ozkem repu, Raja clavata

tŕnovje   -a s ( ŕ )
nar. trnje :   z gabrovjem in trnovjem porasli bregovi

tŕnovka   in  tŕnjevka -e ž ( ŕ )
trnova palica:   groziti s trnovko ; bodeča trnovka
♦ 
zool.  trnova kamenica

trnúlja   -e ž ( ú )
plod črnega trna:   jesti trnulje ; marmelada iz trnulj

tro...   ali  tró...  in  tro...  prvi del zloženk  ( ọ̑ )
nanašajoč se na število tri:   trodelen, trokrilnik, tromeja

tróba   -e ž ( ọ́ )
preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha:   narediti si trobo iz lubja ; otroške trobe ; trobi podoben cvet
// kar je po obliki temu podobno:   z rokami je napravil trobo pred usti / troba starega gramofona ; vodna troba  vodni vrtinec / knjiž.  dati signal s trobo  s hupo
 
nar.  držati, narediti trobo  kazati, pokazati jezo, nejevoljo z naprej potisnjenimi ustnicami
 
vrtn.  jasminova troba  okrasna vzpenjavka s pernatimi listi in velikimi zvončastimi oranžnimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Campsis radicans

trobáč   -a m ( á )
1. kdor igra, trobi na trobo:   trobač na stolpu je zatrobil
2. zastar. trobentač :   pihalci in trobači

tróbar   -ja m ( ọ̑ )
1. kdor igra, trobi na trobo:   graščinski trobar
2. zastar. trobentač :   bataljonski trobar je glasno zatrobil

tróbárven   -vna -o prid. ( ọ̑-ȃ )
ki je treh barv:   trobarvni trak ; trobarvna grafika / trobarvni gonič  gonič rjave barve s črno zgornjo dlako po hrbtu, trupu in z belimi lisami po vratu, šapah in na konici repa

tróbárvnica   -e ž ( ọ̑-ȃ )
knjiž.  tribarvna zastava:   izobesiti trobarvnico ; slovenska trobarvnica
// trak z barvami te zastave:   s trobarvnico ovit šopek

tróbast   -a -o prid. ( ọ́ )
1. podoben trobi:   trobast cvet ; pes s trobastim gobčkom
2. ekspr.  ki ima naprej štrleče ustnice:   trobasta ženska / trobasta usta

tróbčar   -ja m ( ọ̑ )
nav. mn., zool.  sesalci, pri katerih se nos in zgornja ustna razvijeta v dolg mišičnat organ, Proboscidea:   trobčarji in kopitarji

tróbec   -bca m ( ọ̄ )
1. v dolg mišičnat organ zrasla nos in zgornja ustna pri slonu:   slon je s trobcem dvignil deblo
2. zastar. trobentač :   sprevod trobcev

trobelíka   -e ž ( í )
bot.  strupena rastlina z debelo koreniko, trojnatimi listi in belimi cveti, Cicuta:   zastrupiti se s trobeliko / velika trobelika

trobelíkovec   -vca m ( í )
strup iz trobelike:   zastrupiti se s trobelikovcem

trobénta   -e ž ( ẹ̑ )
glasbilo z višje ležečim tonskim obsegom v obliki spredaj razširjene kovinske cevi:   trobente trobijo in bobni ropotajo ; igrati (na) trobento ; glas trobente / vojaška trobenta
// kar je temu podobno:   naredil si je trobento iz lubja ; trobenta cveta
● 
jerihonske trobente  po bibliji  ki so imele tako močen glas, da se je zrušilo obzidje Jerihe ; pog.  biti prva trobenta v orkestru  prvi, vodilni trobentač
♦ 
bot.  črna trobenta  užitna lijakasta goba temno sive ali črne barve, Craterellus cornucopioides ; glasb.  bachovska trobenta  manjša trobenta z visoko ležečim tonskim obsegom za izvajanje zlasti baročnih skladb ; jazz trobenta  dolga, ozka trobenta, ki daje svetel in oster zvok

trobentáč   -a m ( á )
kdor igra (na) trobento:   trobentač trobi ; poslušali so izvrstnega trobentača / bataljonski trobentač je zatrobil zbor

trobéntanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od trobentati:   poslušati trobentanje / trobentanje o uspehih

trobéntar   -ja m ( ẹ̑ )
trobentač :   koncert znanega trobentarja

trobéntarski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na trobentarje ali trobentanje:   čisti ton trobentarskega sola / po svojih trobentarskih zmožnostih daleč presega vse druge / ekspr.  povešena trobentarska lica

trobéntast   -a -o prid. ( ẹ̑ )
podoben trobenti:   trobentast cvet ; trobentasta cev
 
ekspr.  govoriti s trobentastim glasom  močnim, donečim

trobentáški   -a -o  ( á )
pridevnik od trobentač:   trobentaška točka sporeda

trobéntati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. igrati (na) trobento:   trobentač trobenta
2. ekspr.  glasno, doneče se usekovati:   ves dan že smrka in trobenta / trobentati z nosom
3. preh., slabš.  glasno, vsiljivo govoriti, pripovedovati:   o svojih uspehih trobenta po vsem mestu / nehajte že trobentati neumnosti

trobénten   -tna -o  ( ẹ̑ )
pridevnik od trobenta:   trobentni solo

trobéntica   -e ž ( ẹ̑ )
1. manjšalnica od trobenta:   otrok je zatrobil na trobentico
2. rastlina s pritličnimi listi in pecljatimi rumenimi cveti:   v bregu cvetijo trobentice ; nabirati zvončke in trobentice

trobéntičast   -a -o prid. ( ẹ̑ )
podoben trobentici:   trobentičast cvet

trobezljáč   -a  [ trobəzljač in trobezljač m ( á )
slabš.  kdor nepremišljeno govori, pripoveduje:   dovolj mi je tega trobezljača

trobezljánje   -a  [ trobəzljanje in trobezljanje s ( ȃ )
glagolnik od trobezljati:   težko prenašamo njihovo trobezljanje / neumno trobezljanje

trobezljáti   -ám  [ trobəzljati in trobezljati nedov. ( á ȃ )
slabš.  nepremišljeno govoriti, pripovedovati:   ne zaupaj mu, on rad trobezlja ; ne trobezljaj preveč / trobezljati neumnosti
// govoriti , pripovedovati :   o tem so trobezljali po vsej vasi

trobílce   -a s ( ī )
manjšalnica od trobilo:   otroško trobilce
 
slabš.  bil je urednik nekega strankarskega trobilca  glasila, časopisa

trobílec   -lca  [ trobilca in trobiu̯ca m ( ȋ )
kdor igra na trobilo:   dirigent je na novo razmestil trobilce v orkestru ; trobilci in pihalci / trobilec na rog

trobílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na trobilo:   trobilni ansambel
 
glasb.  trobilni kvintet

trobílo   -a s ( í )
1. nav. mn.  glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem skozi napete, ustrezno oblikovane ustnice:   igrati na trobilo ; zvoki trobil / trobila v orkestru so odlična  trobilci
2. lijakasta priprava za okrepitev glasu, zvoka:   nastaviti trobilo na usta ; trobilo iz lepenke / z dlanmi narediti trobilo pred usti
3. knjiž.  zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa :   vozniki so pritiskali na trobila ; trobilo avtomobila
4. slabš.  kdor kaj glasno, vsiljivo širi, razširja:   imajo ga za svoje trobilo / junak romana je trobilo avtorjevih idej
 
slabš.  urednik strankarskega trobila  glasila, časopisa

trobíti   in  tróbiti -im nedov. ( ī ọ́ )
1. igrati na trobilo:   zna peti, gosti in trobiti / trobiti na trobento
// dajati zvočne signale s trobilom:   lovec, pastir trobi ; trobiti na rog / preh.:  trobentač trobi zbor, umik ; brezoseb.  trobilo je konec alarma
 
lov.  trobiti halali  dajati znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena
2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročati močne, doneče glasove:   naučiti se trobiti ; trobiti s trobento ; glasno trobiti / trobiti na rog, v rog
3. dajati močne, doneče glasove:   parnik trobi / rogovi, trobente trobijo
// oglašati se s takimi glasovi:   slon trobi
4. dajati signale s hupo:   nasproti vozeči vozniki so mu trobili / avtomobili so trobili vsevprek
5. preh., slabš.  glasno, vsiljivo širiti, razširjati:   trobiti laži ; tega ni treba trobiti po mestu ; ne verjemi vsemu, kar trobi propaganda
// kar naprej govoriti, ponavljati:   nehajte že trobiti eno in isto ; od vseh strani nam trobijo, naj potrpimo
● 
ekspr.  v isti rog trobiti s kom  mu v vsem pritrjevati

tróbka   -e ž ( ọ̄ )
knjiž. hupa :   dajati znake s trobko

tróblja   -e ž ( ọ̑ )
1. preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha:   trobiti na trobljo ; glas troblje ; troblje in piščali / otroška troblja
// kar je po obliki temu podobno:   z dlanmi je napravil trobljo pred usti ; zviti časopis v trobljo / starinski gramofon s trobljo
2. knjiž.  zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa :   dati znak s trobljo ; avtomobilska troblja
♦ 
med.  ušesna troblja  cev, ki povezuje srednje uho z žrelom ; zool.  troblja  velik morski polž z močno, stožčasto hišico, Charonia lampas

trobljáj   -a m ( ȃ )
posamezen glas pri trobljenju:   trije trobljaji lovskega roga so naznanili konec lova ; glasen, zategel trobljaj

tróbljenje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od trobiti:   poslušati piskanje in trobljenje / trobljenje na rog, v rog / trobljenje parnika / slonovo trobljenje / voznik je z glasnim trobljenjem opozarjal pešce

tróbòj   -ôja m ( ọ̑-ȍ ọ̑-ó šport.
1. tekmovanje treh posameznikov ali moštev:   prirediti troboj ; zmagati v troboju / atletski, šahovski troboj
2. v zvezi olimpijski troboj do 1972  tekmovanje v dviganju uteži tezno, s sunkom in s potegom:   zmagati v olimpijskem troboju

tróbójen   -jna -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
zastar. tribarven :   trobojna zastava

trobójnica   -e ž ( ọ̑ )
knjiž.  tribarvna zastava:   izobesiti trobojnico ; francoska trobojnica ; trobojnica z rdečo zvezdo

trobuzljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
star.  nespametno, nepremišljeno govoriti:   kaj trobuzljate o stvareh, o katerih nič ne veste

trócéven   -vna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
ki ima tri cevi:   trocevna puška

trócévka   -e ž ( ọ̑-ẹ̑ )
puška s tremi cevmi:   streljati s trocevko / lovska trocevka

trockíst   -a m ( ȋ )
pristaš trockizma:   ideje, nazori trockistov

trockístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na trockiste ali trockizem:   trockistični časopis / trockistični nazori

trockízem   -zma m ( ī )
politična smer zlasti v sovjetskem delavskem gibanju, kot jo je razvijal in zastopal Trocki po Leninovi smrti:   pristaši trockizma

tród   -a m ( ọ̑ )
vet.  izpad maternice po porodu pri kravi:   pri otelitvi je prišlo do troda

tródejánka   -e ž ( ọ̑-ȃ )
gled. tridejanka :   uprizoriti trodejanko

tródélen   -lna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
ki ima tri dele:   trodelna žimnica ; skladba je trodelna / trodelna omara  omara s tremi (vratnimi) krili ; trodelno okno

tródélnost   -i ž ( ọ̑-ẹ̑ )
lastnost, značilnost trodelnega:   trodelnost kompozicije

tródimenzionálen   -lna -o prid. ( ọ̑-ȃ )
tridimenzionalen :   predmeti so trodimenzionalni

tródimenzionálnost   -i ž ( ọ̑-ȃ )
tridimenzionalnost :   trodimenzionalnost prostora / naslikano telo ima videz trodimenzionalnosti

tróedín   -a -o prid. ( ọ̑-ȋ )
knjiž.  ki je iz treh enot, delov in hkrati enoten, nedeljiv:   troedina celota / troedini ideal resnice, dobrote in lepote / troedina država
 
rel.  troedini Bog  tri božje osebe kot en sam Bog ; zgod.  troedina kraljevina  kraljevina, ki naj bi po hrvaškem političnem programu po letu 1848 združevala Hrvaško, Slavonijo in Dalmacijo

trófázen   -zna -o prid. ( ọ̑-á )
elektr. trifazen :   trofazni tok / trofazni motor

trofêja   -e ž ( ȇ )
1. kar se vzame premaganemu sovražniku v znamenje zmage:   v sprevodu so nosili zastave, orožje in druge trofeje ; trofeje pri prvotnih ljudstvih / vojne trofeje
// uplenjena divjad ali kak njen značilni del:   v lovski sobi imajo razstavljene trofeje / lovska trofeja
2. kar se da, izroči kot priznanje za zmago ali izreden dosežek navadno na športnem tekmovanju:   v omari je imel spravljene pokale, medalje in druge trofeje ; boriti, potegovati se za trofejo ; osvojiti trofejo / športne trofeje

trofêjen   -jna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na trofejo:   trofejni predmet ; stara trofejna puška / trofejno rogovje

trófičen   -čna -o prid. ( ọ́ )
med.  nanašajoč se na prehranjenost organizma, organa, tkiva:   trofična motnja organa / trofični živec

tróglásen   -sna -o prid. ( ọ̑-ā )
glasb.  komponiran za tri glasove:   troglasne pesmi / troglasni zbor

tróglásje   -a s ( ọ̑-ȃ )
glasb.  glasbeni stavek za tri glasove:   dvoglasje in troglasje

tróglàv   in  trógláv -áva -o prid. ( ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ )
ki ima tri glave:   troglavo božanstvo / v pravljicah  troglavi zmaj ; pren.  troglava gora
 
anat.  troglava mišica  mišica, ki ima na enem koncu tri krake

troglodít   -a m ( ȋ )
1. človek, ki prebiva v jamah, votlinah:   jamska bivališča trogloditov ; prazgodovinski trogloditi
2. knjiž., ekspr.  grob, neizobražen človek:   ta človek je pravi troglodit

troglodítski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na troglodite:   trogloditska bivališča / trogloditsko življenje

trôha   -e ž ( ó )
ekspr., z rodilnikom  zelo majhna količina:   daj mi troho kruha / troha poguma, upanja / v njem ni niti za troho usmiljenja
// v prislovni rabi malo , nekoliko :   troho ga ima, da bi odšel ; na vse se troho razume ; niti za troho se ni ustrašil
● 
zastar.  troha se mu je zadrla v prst  iver ; ekspr.  niti trohe si ne da dopovedati  prav nič ; ekspr.  te besede so do trohe resnične  popolnoma

trohêj   -a m ( ȇ )
lit.  dvozložna stopica s prvim poudarjenim in drugim nepoudarjenim zlogom:   troheji z anakruzo ; verz s trohejem v zadnji stopici

trohêjski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na trohej:   romanca v trohejskem osmercu ; trohejski ritem / trohejska stopica

trôhel   -hla -o  [ trohəu̯ prid. ( ó )
star. trhel :   trohel les ; trohlo deblo

trôhica   -e ž ( ó )
manjšalnica od troha:   porabila je zadnjo trohico moke / niti trohice prahu ni na policah  prav nič / vlili so jim trohico upanja / trohico vplivati na kaj
 
ekspr.  niti trohice nismo razumeli  prav nič

trohljív   -a -o prid. ( ī í )
ki (rad) trohni:   trohljiv les ; trohljivo truplo / trohljiv vonj

trohljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost trohljivega:   trohljivost lesa

trohnênje   -a s ( é )
glagolnik od trohneti:   trohnenje lesa ; trohnenje trupla v grobu ; gnitje in trohnenje

trohnéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
razkrajati se, razpadati zlasti zaradi delovanja vlage:   les trohni ; truplo trohni v grobu ; gniti in trohneti
 
slabš.  že leta trohni v tem kraju  živi v nedejavnosti, negibnosti
 
biol.  razkrajati se zaradi delovanja mikroorganizmov ob primerni vlagi in toploti

trohnív   -a -o prid. ( ī í )
star. trohljiv :   trohniv les ; trohnivo telo / trohniv štor  trhel

trohnôba   -e ž ( ó )
razkroj, razpad organskih snovi zlasti zaradi delovanja vlage:   trohnoba lesa / gozdna trohnoba / trohnoba je načela mlin
 
gozd.  lesna  glivična bolezen, pri kateri se les razkraja , rjava trohnoba  glivična bolezen zlasti iglavcev, pri kateri se les rjavo obarva
// kar nastane s trohnenjem:   odstraniti trohnobo ; duh po trohnobi

trohnôben   -bna -o prid. ( ó ō )
nanašajoč se na trohnobo ali trohnenje:   trohnobni proces / trohnoben vonj / trohnobna klet / trohnoben štor  trhel

tróimén   -a -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
knjiž.  ki ima tri (različna) imena:   troimena reka
 
polit.  troimeni narod  v stari Jugoslaviji, po pojmovanju nekaterih političnih skupin  narod, ki ga sestavljajo Srbi, Hrvati in Slovenci

tróinpôlsôben   -bna -o  [ troinpou̯sobən prid. ( ọ̑-ȏ-ō )
v zvezi troinpolsobno stanovanje   stanovanje, ki ima tri sobe in kabinet:   kupiti troinpolsobno stanovanje

trój   -a -e štev. ( ọ̑ )
1. ki je treh vrst:   pri njem so bili troji delavci: zidarji, pleskarji in tesarji ; v tej gostilni točijo troje vino
2. pri množinskih samostalnikih  izraža število tri:   raztrgal je troje hlače ; do zdaj je tekmoval s trojimi smučmi

trojáča   -e ž ( á )
nekdaj  avstrijski novec za tri solde, krajcarje ali vinarje:   plačati s trojačo ; srebrna trojača

trójádrnica   -e ž ( ọ̑-ȃ )
ladja s tremi jadri:   pluti s trojadrnico

troják   -a m ( á )
teh.  priprava, ki omogoča razdelitev pretoka gasilnih sredstev v tri cevovode:   razviti cev od črpalke do trojaka ; ventili trojaka

trójámbornica   -e ž ( ọ̑-ā )
ladja s tremi jambori:   trojambornica plove mimo otoka

trójámbornik   -a m ( ọ̑-ȃ )
trojambornica :   vkrcati se na trojambornik

trojánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Trojo:   trojansko prebivalstvo / trojanska zgodovina
 
knjiž.  trojanski konj  kar s prevaro, zvijačo pride v kaj, da to od znotraj oslabi, uniči

trójček   -čka m ( ọ̄ )
združenje, skupina treh členov:   glasbeno-pevski trojček ; gospodarski trojček ; sejemski, trgovski trojček / koalicijski, opozicijski, vladni trojček ; levi trojček  koalicija treh levih strank ; levosredinski trojček ; pomladni trojček  koalicija treh pomladnih strank / priložnost za osvojitev trojčka – naslova državnega, pokalnega in evropskega prvaka / (storitev) trojček  hkratni dostop do interneta, telefonije in določenega nabora televizijskih programov v enem paketu pri enem ponudniku, navadno po nižji ceni kot posamič
// nav. mn.  vsak od treh pri enem porodu rojenih otrok:   rodila je trojčke ; družine s trojčki ; posteljica za trojčke ; dvojčki in trojčki
♦ 
min.  skupina treh med seboj pravilno zraščenih kristalov ; rib.  trnek s tremi ostmi ; šport.  lik umetnostnega drsanja, pri katerem drsalec po obratu, ki mu sledi lok nazaj, odskoči, naredi v zraku obrat okoli osi in doskoči na drugo nogo v lok nazaj

tróje   -ih  tudi  -- štev. ( ọ̑ )
skupina treh enot
a) pri množinskih samostalnikih:   troje grabelj, vil ; iti skozi troje vrat / kupiti troje škornje  tri pare
b) pri drugih samostalnikih:   troje prijateljev ; troje oken  tri okna / troje ti moram povedati  tri stvari
// skupina treh različnih enot:   redili so troje živali: kravo, prašiča in kokoši / troje je mogoče: ali so ga ujeli ali je ušel ali se je kje skril ; prisl.:  vsega je imela po troje ; večerjati v troje
 
alp.  naveza v troje  trije, navezani na isti vrvi

trójec   -jca m ( ọ̑ šport.
tekmovalni čoln za tri veslače:   napadalni trojec ; vodilni trojec ; trojec brez krmarja / igralski trojec  trije igralci kot skupina ; kitarski trojec  trio

trójen   -jna -o prid. ( ọ̑ )
1. trikrat tolikšen:   vrniti trojno mero ; opraviti trojno delo
// ki je iz treh delov, enot:   prebiti se skozi trojni sovražnikov obroč ; trojna plast ; trojno ogledalo
2. ki je treh vrst:   pri hiši so trojni otroci ; trojno gibanje morske vode: valovanje, morski tokovi, plimovanje
♦ 
kem.  trojna vez  kemična vez med dvema atomoma, ki jo tvorijo trije elektronski pari ; šport.  trojni položaj  strelska disciplina, pri kateri se strelja iz stoječega, ležečega in klečečega položaja ; zgod.  trojni pakt  zveza Nemčije, Italije in Japonske, ustanovljena 27. septembra 1940 v Berlinu

trójezíčen   -čna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
1. napisan v treh jezikih:   trojezični napisi / trojezični slovar
2. ki zna in redno uporablja tri jezike:   prebivalci obmejnega območja so trojezični / trojezične šole
♦ 
rel.  trojezična zmota  v 8. in 9. stoletju  prepričanje, da se sme opravljati bogoslužje samo v hebrejskem, grškem ali latinskem jeziku

trojíca   tudi  trójica -e ž ( í; ọ̑ )
1. skupina treh oseb:   vesela trojica je zapela ; postali so nerazdružljiva trojica / od skupine se je ločila trojica mož
// skupina treh enot:   ti pojmi tvorijo trojico ; trojica dreves
2. rel., v zvezi sveta Trojica   Oče, Sin in sveti Duh kot tri božje osebe, ki so en sam Bog:   verovati v sveto [sv.] Trojico ; dogma o sveti Trojici / cerkev svete Trojice
♦ 
mat.  trojica  skupina treh elementov ; pravn.  senat trojice  senat, sestavljen iz treh sodnikov

trojíški   -a -o prid. ( ȋ )
mat.  ki ima za osnovo število tri:   trojiški številski sestav

trójka   -e ž ( ọ̑ )
1. pog.  številka tri:   obkrožiti trojko / na tej progi vozi trojka  tramvaj, avtobus številka tri
 
pog.  izpuliti trojko  podočnik
2. pog.  pozitivna ocena, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobro :   dobiva same trojke ; v angleščini ima trojko
3. skupina treh oseb, navadno sestavljena za določeno delo, nalogo:   najboljša trojka je bila nagrajena ; združevati se v dvojke in trojke / publ.  bruseljska trojka  Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad in Evropska komisija, ki z državo članico sklenejo sporazum o načinu reševanja njenih finančnih težav
4. v ruskem okolju  vprega s tremi konji:   peljati se s trojko ; hitre trojke / prodati trojko / ruska trojka
5. skupina treh izžrebanih številk pri lotu:   imeti eno peterko in dve trojki
6. igralna karta s tremi znaki:   križeva trojka
♦ 
alp.  plezalna tura tretje težavnostne stopnje ; etn.  ljudski ples v dvočetrtinskem taktu, znan v Prekmurju in na vzhodnem Štajerskem ; igr.  napovedana vrednost pri igri na karte glede na moč igralčevih kart ; šport.  element umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec v vrhu vsakega kroga obrat za 180° proti središču kroga

trójnat   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki je iz treh delov, enot:   trojnata nit
 
bot.  trojnati list

trójnik   -a m ( ọ̑ )
tretji izvod, tretji primerek originalne listine ali predmeta:   trojnik računa / izdati potrdilo v trojniku  v treh izvodih

trójnost   -i ž ( ọ̑ )
obstajanje treh enakovrednih, enako pomembnih sestavin:   govoril je o trojnosti nalog inštituta / trojnost izrazov za prevzeto besedo kaže njeno pomensko ohlapnost

trójstvo   -a s ( ọ̑ knjiž.
1. skupina treh izrazov, pojmov:   razvijati šolstvo v skladu s trojstvom družba, ekonomika in kultura
2. trojnost :   trojstvo nalog

trokár   -ja m ( ȃ )
med., vet.  priprava iz cevke in votle igle s trirobo konico zlasti za odvzemanje telesnih tekočin iz telesnih votlin:   prebosti napeto črevo živali s trokarjem / punkcija jeter s trokarjem

trókolésen   -sna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
ki ima tri kolesa:   trokolesna vozila

trókoló   -ésa s ( ọ̑-ọ̑ ọ̑-ẹ̑ )
tovorno vozilo s tremi kolesi:   voznik trokolesa / motorno, nožno trokolo
// otroško vozilo s tremi kolesi na nožni pogon:   voziti se s trokolesom

trókrílen   -lna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
ki ima tri krila:   trokrilna omara

trókŕp   -a -o prid. ( ọ̑-ȓ ọ̑-r̄ )
bot.  ki je iz treh krp, delov:   trokrpi listi / trokrpi javor  javor s trokrpimi, celorobimi listi, Acer monspessulanum

trókŕpar   -ja m ( ọ̑-ȓ )
nav. mn., pal.  izumrli morski členonožci, katerih telo se prečno in podolžno deli na tri dele; trilobit :   fosili trokrparjev

tról   -a m ( ọ̑ )
1. v germanski mitologiji  škratu ali velikanu podobno bitje:   jamski trol ; lovci na zlobne trole ; palčki, škratje in troli
2. rač. žarg.  kdor v spletnih klepetalnicah, na forumih, blogih in v podobnih skupinah postavlja izzivalna ali zastranitvena vprašanja, sporočila z namenom doseči čustven odziv pri drugih članih take skupine ali jih odvrniti od osnovne teme pogovora:   v klepetalnici je bilo veliko trolov ; polpismeni forumski troli

tróla 1   -e ž ( ọ̑ )
1. elektr. žarg.  trolejbusni tokovni odjemnik:   izklopiti trolo
2. pog. trolejbus :   čakati na trolo

tróla 2   -e ž ( ọ̑ )
slabš.  neumna, nespametna ženska:   ta trola nič ne razume

tróládijski   -a -o prid. ( ọ̑-ā )
um. triladijski :   troladijska cerkev, stavba

trólejbus   -a m ( ọ̑ )
avtobusu podobno električno vozilo za mestni promet:   peljati se s trolejbusom ; voznik trolejbusa

trólejbusen   -sna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na trolejbus:   trolejbusni promet / trolejbusna postaja ; trolejbusna proga
 
elektr.  troljebusni tokovni odjemnik

trólíst   -a m ( ọ̑-ȋ )
knjiž.  list, sestavljen iz treh lističev:   deteljni, hrastovi trolisti
 
um.  trilist

trólísten   -tna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
ki ima tri liste:   trolistni okrasek
♦ 
um.  trolistno krogovičje  trilistno krogovičje

trómba   -e ž ( ọ̑ )
1. preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha:   narediti trombo iz ovnovega roga ; zatrobiti na trombo
// kar je po obliki temu podobno:   cvet z veliko trombo
 
meteor.  lijakast viharni vrtinec pod nevihtnim oblakom nad morjem, navadno s pokončno osjo
2. star. trobenta :   igrati na trombo / vojaška tromba je zatrobila budnico
// trobljenje :   zaslišal se je žvižg sprevodnika in tromba vlakovodje ; tromba ob budnici, za budnico

trómbast   -a -o prid. ( ọ̑ )
podoben trombi:   trombast vodni vrtinec ; trombasta cev

tromblón   -a m ( ọ̑ )
voj.  cevast nastavek za na konec puškine cevi, na katerega se pritrdi tromblonska mina:   pritrditi tromblon
// voj. žarg.  tromblonska mina:   izstreliti tromblon

tromblónka   -e ž ( ọ̑ )
voj. žarg.  tromblonska mina:   ranili so ga drobci tromblonke

tromblónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
voj., v zvezah:  tromblonski naboj  naboj, s katerim se izstreli tromblonska mina ; tromblonska mina  mina, ki se s puško izstreli na krajšo razdaljo

trombocít   -a m ( ȋ )
nav. mn., biol.  brezbarvna celica, pomembna pri strjevanju krvi, krvna ploščica:   ugotavljati število trombocitov v kubičnem centimetru krvi

trombón   -a m ( ọ̑ )
glasb.  trobilo z nižje ležečim tonskim obsegom; pozavna :   igrati trombon

tromboníst   -a m ( ȋ )
glasb.  kdor igra trombon; pozavnist :   trombonist simfoničnega orkestra

trombóza   -e ž ( ọ̑ )
med.  strjevanje krvi v žilah ali srčnih votlinah pri živem organizmu:   zdraviti trombozo ; zboleti za trombozo

trombozírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
med. žarg.  zamašiti se zaradi tromboze:   žila je trombozirala

trómbus   -a m ( ọ̑ )
med.  krvni strdek, ki nastane v žilah ali srčnih votlinah pri živem organizmu:   trombus je zamašil arterijo

trómêja   -e ž ( ọ̑-é )
stikališče treh mej:   približevati se tromeji / tromeja med Slovenijo, Italijo in Avstrijo / tromeja parcel

trómésečen   -čna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
trimesečen :   tromesečni načrt

trómésečje   -a s ( ọ̑-ẹ̑ )
trimesečje :   povečanje proizvodnje v zadnjem tromesečju

trómésečnik   -a m ( ọ̑-ẹ̑ )
vsake tri mesece izhajajoča publikacija s specializirano vsebino:   izdajati tromesečnik

trómésten   -tna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
mat. trimesten :   tromestno število

trómostôvje   -a s ( ọ̑-ȏ )
most iz treh med seboj povezanih mostov:   srečati se na tromostovju ; gradnja tromostovja / Tromostovje v Ljubljani

trómotóren   -rna -o prid. ( ọ̑-ọ̄ )
trimotoren :   tromotorno letalo

trompéta   -e ž ( ẹ̑ )
nižje pog. trobenta :   igrati (na) trompeto ; hrup bobnov in trompet

trompetíst   -a m ( ȋ )
nižje pog. trobentač :   trompetist v orkestru

trón   -a m ( ọ̑ )
nižje pog. prestol :   kralj sedi na tronu ; tron z baldahinom / vladarski tron
 
star.  stopiti pred božji tron  umreti

trónadstrópen   -pna -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
trinadstropen :   tronadstropna hiša

tróníten   -tna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
triniten :   tronitni šiv

trónítnik   -a m ( ọ̑-ȋ )
nekdaj trinitnik :   suknjič, vreča iz tronitnika

trónóg 1   -a m ( ọ̑-ọ̑ )
knjiž. trinožnik :   sedeti na tronogu

trónóg 2   -a -o prid. ( ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄ )
trinog 3 tronogi opornik

trónóžen   -žna -o prid. ( ọ̑-ọ̄ )
trinožen :   tronožni stolček

tróók   -a -o prid. ( ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄ )
triok :   trooki velikani

tróósen   -sna -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
teh. triosen :   troosno vozilo

tróp 1   -a m ( ọ̑ )
agr.  trdi deli grozdnih jagod v drozgi:   mošt vre na tropu

tróp 2   tudi  trópus -a m ( ọ̑ )
nav. mn., lit.  besedna figura, za katero je značilno poimenovanje pojma, stvari z izrazom za kak drug pojem, kako drugo stvar:   raziskovati trope

tròp 3   trôpa m ( ȍ ó )
skupina živali iste vrste, navadno manjša:   trop koz, ovc ; po ulici se je podil trop psov / pastir žene trop na pašo / volkovi se zbirajo v trope ; pasti se v tropih ; gamsi živijo v tropih
// ekspr., navadno s prilastkom  skupina ljudi:   trop jezdecev, otrok ; bližal se je trop napadalcev / stali so v tropih

trôpa   -e ž ( ó )
trop 3 , skupina :   tropa gamsov, psov / pastir žene tropo na pašo / živali so se družile v trope / tropa fantov / cela tropa jih je prišla

tróperésen   -sna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
triperesen :   troperesna deteljica

trópi   -ov m mn. ( ọ̑ )
geogr.  območje na obeh straneh ekvatorja med severnim in južnim povratnikom:   odpotovati v trope ; raziskovati rastlinstvo in živalstvo tropov

trôpica   -e ž ( ó )
manjšalnica od tropa:   tropica gamsov / tropica otrok

trôpič   -a  tudi  tropìč  tudi  trôpič -íča m ( ȏ; ȉ í; ó í )
manjšalnica od trop, skupina:   tropič ovc / srnjad živi v tropičih

trópičen   -čna -o prid. ( ọ́ )
tropski :   tropične pokrajine ; tropična morja / tropično podnebje ; tropično rastlinstvo

trópíčje   -a s ( ọ̑-ȋ )
knjiž.  ločilo, ki označuje izpust besedila, nedokončanost stavka; tri pike :   napisati tropičje ; v pismu je bilo polno tropičij in klicajev

tropikál   tudi  trópikal -a m ( ȃ; ọ̑ )
tekst.  lahka, redka volnena tkanina v platneni vezavi:   poletna obleka iz tropikala

tropína   -e ž ( í nav. mn.
1. kar ostane po iztisnjenju tekočine iz plodov, semen:   kuhati žganje iz tropin ; bučne, sončnične tropine ; grozdne, sadne tropine / vinske tropine
 
agr.  oljne tropine  ostanek rastlinske snovi v obliki kolobarja, iz katerega se je mehanično iztisnilo olje
2. usedlina, ki nastane pri kuhanju surovega masla:   zabeliti žgance s tropinami / maslene tropine

tropínast   -a -o prid. ( í )
podoben tropinam:   tropinasta zmes

tropínec   -nca m ( ȋ )
nar. tropinovec :   popil je kozarček tropinca

tropínica   -e ž ( í )
manjšalnica od tropina 2:   zabeliti žgance s tropinicami

tropínka   -e ž ( ȋ )
nar. zahodno  repa, kisana v grozdnih tropinah:   na pladenj je naložila tropinko in klobase / repa tropinka

tropínovec   -vca m ( í )
žganje iz grozdnih tropin:   kuhati tropinovec ; požirek domačega tropinovca

tropínovica   -e ž ( í )
nar. tropinovec :   piti tropinovico

tropínovka   -e ž ( í )
nar. tropinovec :   ponudil jim je kozarček tropinovke

tropínski   -a -o prid. ( ȋ )
ki je iz tropin:   tropinsko žganje
 
nar.  tropinsko vino  delanec

tropízem   -zma m ( ī )
biol.  pojav, da rastline in nekatere pritrjene nižje živali rastejo, se obračajo v smeri, iz katere prihaja dražljaj, ali stran od nje:   proučevati tropizem / negativni, pozitivni tropizem

trópóljen   -jna -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
agr. tripoljen :   tropoljno gospodarstvo

trópóljski   tudi  trópôljski -a -o prid. ( ọ̑-ọ̑; ọ̑-ó )
agr. tripoljen :   tropoljsko gospodarstvo

trôpoma   prisl. ( ō )
knjiž.  v tropih:   pozimi so se volkovi tropoma približevali naseljem / ljudje so tropoma hiteli na trg  v velikem številu

tropopávza   -e ž ( ȃ )
meteor.  del atmosfere med troposfero in stratosfero:   nevihtni oblaki se lahko razvijejo vse do višine tropopavze ; vetrovi pod tropopavzo

troposfêra   -e ž ( ȇ )
meteor.  najnižji del atmosfere, v katerem nastajajo vremenski pojavi:   raziskovati troposfero

trópósteljen   -jna -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
triposteljen :   troposteljna soba

trópotézen   -zna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
šah. tripotezen :   tropotezni problem

trópŕst   -a -o prid. ( ọ̑-ȓ ọ̑-r̄ )
triprst :   troprsti invalid / troprste delovne rokavice

trópski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na območje na obeh straneh ekvatorja med severnim in južnim povratnikom:   tropski gozdovi ; tropske puščave ; tropska morja / tropski les ; tropski sadež ; tropske bolezni ; tropske rastline ; tropsko deževje ; tropsko podnebje / tropska čelada, obleka
 
ekspr.  v mestu je vladala tropska vročina  zelo velika
 
astron.  tropsko leto  čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja ; geogr.  tropski pas  območje z vročim podnebjem na obeh straneh ekvatorja med severnim in južnim povratnikom ; med.  tropska malarija  malarija z nerednimi napadi in zelo hudim potekom ; meteor.  tropski ciklon  območje zelo nizkega zračnega pritiska na tropskem območju, ki ga navadno spremlja vihar; izredno močen vrtinčast tropski vihar ; zool.  tropske ribe  ribe, ki živijo v vodah tropskega pasu

tropus   gl. trop 2
figura

trórámen   -mna -o prid. ( ọ̑-ȃ )
triramen :   troramni svečnik / troramne stopnice

trórazséžen   -žna -o prid. ( ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄ )
trirazsežen :   telesa so trorazsežna

tróréd   -a m ( ọ̑-ẹ̑ )
tristop :   korakati v troredih

trórézen   -zna -o prid. ( ọ̑-ẹ̄ ọ̑-ẹ̑ )
ki ima rezilo na treh straneh:   trorezna priprava ; trorezno orožje

tróréznik   -a m ( ọ̑-ẹ̑ )
tisk.  knjigoveški stroj, ki obrezuje knjige, papir na treh straneh hkrati:

trórób   -a -o prid. ( ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄ )
trirob 2 trorobo steblo

trós   -a m ( ọ̑ )
1. bot.  celica za nespolno razmnoževanje:   mahovi se razmnožujejo s trosi ; trosi praproti ; trosi pri glivah / glivični trosi
2. biol.  zaradi neugodnih življenjskih razmer z odporno membrano ovita bakterija; spora :   bakterija se spremeni v tros

trosàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ki ima trose:   trosava rastlina

tróséd   in  trósèd -éda m ( ọ̑-ẹ̑; ọ̑-ȅ ọ̑-ẹ́ )
obrt.  kos sedežnega pohištva s tremi sedeži, navadno oblazinjen:   v dnevni sobi imajo trosed

trósek   -ska m ( ọ̑ )
manjšalnica od tros:   veter raznaša troske ; troski gliv

trósen   -sna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na tros:   trosna plast / trosni list  list, na katerem se razvijejo trosovniki ; trosni podstavek  celica gliv, ki nosi na vrhu trose

trósenje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od trositi:   trosenje gnoja / trosenje letakov / preprečevati trosenje laži / lahkomiselno trosenje denarja

trosílec   -lca  [ trosilca in trosiu̯ca m ( ȋ )
1. kdor kaj trosi:   trosilec letakov / trosilci laži
2. stroj za trosenje gnoja, gnojil:   popraviti trosilec / trosilec hlevskega gnoja

trosílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na trosenje:   trosilna naprava / trosilna akcija  med narodnoosvobodilnim bojem  akcija, pri kateri se skrivaj odlagajo listi z gesli, besedili proti okupatorju

trosílnica   -e ž ( ȋ )
priprava, naprava za trosenje:   posipati pesek s trosilnico

trosílnik   -a m ( ȋ )
agr.  stroj za trosenje gnoja, gnojil:   raztrositi gnoj s trosilnikom / dvoosni, enoosni trosilnik

trosílo   -a s ( í )
agr.  naprava na trosilniku, s katero se trosi:   očistiti, sneti trosilo

trosíšče   -a s ( í )
bot.  skupina trosovnikov, navadno na spodnji strani listov praproti:

trosíti   in  trósiti -im nedov. ( ī ọ́ )
1. delati, da kaj drobnega pride na večjo površino, na več mest:   trositi gnoj ; trositi seno z vilami ; trositi rozine po testu / trositi letake po ulici / ekspr.  strojnice trosijo krogle  izstreljujejo
2. spravljati kam določeno količino česa sipkega, drobnega:   trositi piščancem zrnje
3. ekspr.  povzročati, da se kaj kje pojavi, razširi:   trositi prepir, strah med ljudi ; to orožje trosi smrt
4. ekspr. razširjati , razglašati :   trositi laži in čenče po vasi ; od hiše do hiše je trosila novice / ne verjemi vsemu, kar trosijo o nas
5. ekspr.  pretirano, nepremišljeno porabljati dobrine:   trosil je denar po igralnicah ; pren.  trositi svoje moči

tróska   -e ž ( ọ̑ )
1. nar. vzhodno  usedlina, ki nastane pri kuhanju surovega masla; (maslene) tropine :   namazati trosko na kruh
2. zastar. žlindra :   kupi troske ob topilnici

tróskati   -am nedov. ( ọ̑ )
nižje pog. nositi :   vsak dan troska zelenjavo na trg

tróskòk   -óka  in  -ôka m ( ọ̑-ȍ ọ̑-ọ́, ọ̑-ó )
šport.  atletska disciplina, pri kateri se naredi trikratni skok tako, da se drugič odrine z isto nogo kot prvič, tretjič pa z nasprotno nogo:   zmagati v troskoku

trósnica   -e ž ( ọ̑ )
nav. mn., bot.  rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi:   trosnice in cvetnice

trósnik   -a m ( ọ̑ )
bot.  organ v katerem nastajajo trosi; trosovnik

trosnják   -a m ( á )
bot.  nadzemni del gobe, v katerem nastajajo trosi:   odstraniti trosnjak
// del glive, sestavljen iz razmnoževalnih organov in hif:

trósôben   -bna -o prid. ( ọ̑-ō )
v zvezi trosobno stanovanje   stanovanje, ki ima tri sobe:   vseliti se v trosobno stanovanje

trosonósec   -sca m ( ọ̑ )
nav. mn., bot.  celica gliv, ki nosi na vrhu trose; trosni podstavek

trósovec   -vca m ( ọ̑ )
nav. mn., zool.  zajedavske praživali, ki se razmnožujejo s trosi, Sporozoa:   bičkarji, migetalkarji in trosovci

trósovka   -e ž ( ọ̑ )
nav. mn., bot.  rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi:

trosôvnica   -e ž ( ȏ )
bot.  tanka plast s trosi na plodiščih nekaterih gliv:   oblika, barva trosovnice

trosôvnik   -a m ( ȏ )
bot.  organ, v katerem nastajajo trosi:   trosovniki pri glivah, mahovih, praprotih

tróspèv   in  tróspév -éva m ( ọ̑-ȅ ọ̑-ẹ́; ọ̑-ẹ̑ )
glasb.  skladba za tri glasove ali tri glasbila:   peti trospev ; skladatelj trospevov

tróspôlen   -lna -o prid. ( ọ̑-ȏ jezikosl.
1. ki ima posebno končnico za vsak spol:   pridevniki so trospolne besede
2. pri osebnih zaimkih jaz, ti   ki ima eno obliko za vse tri spole:

tróstíšje   -a s ( ọ̑-ȋ )
lit.  trivrstična kitica:   v trostišjih napisana pesem

tróstôpenjski   -a -o  [ trostopənjski prid. ( ọ̑-ō )
tristopenjski :   trostopenjski razvoj / trostopenjska raketa

trošarína   -e ž ( ī )
pravn., do 1948  davščina od določenih snovi, stvari, namenjenih porabi:   plačevati, predpisati trošarino ; trošarina od vina, na vino

trošarínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na trošarino:   trošarinski izdelki, predmeti ; trošarinski zavezanci ; trošarinska kontrola ; trošarinske obveznosti ; trošarinsko dovoljenje / trošarinski urad ; trošarinsko skladišče

tróšek   -ška m ( ọ̑ )
star. strošek :   povrniti troške ; troški prevoza / popraviti na svoj trošek, na svoje troške

tróšen   -šna -o prid. ( ọ̑ )
zastar. trhel , preperel :   trošno ostrešje / trošne vrvi

tróšenje 1   -a s ( ọ́ )
glagolnik od trositi:   trošenje gnoja

tróšenje 2   -a s ( ọ́ )
glagolnik od trošiti:   trošenje denarja / trošenje energije

trôšica   -e ž ( ó )
star. trohica :   trošica upanja je še

trošíti   in  tróšiti -im,  in  tróšiti -im nedov. ( ī ọ́; ọ́ )
delati, da je vedno manj razpoložljivih materialnih dobrin:   trošiti denar ; trošiti strelivo, vodo / troši več, kot zasluži / publ.  po nepotrebnem trošiti moči  porabljati, izgubljati
● 
publ.  avtomobil veliko troši  porabi veliko goriva ; ekspr.  preveč troši samega sebe  izčrpava

troškôvnik   -a m ( ȏ )
star.  seznam, popis stroškov; stroškovnik :   vpisati v troškovnik

tróšnica   -e ž ( ọ̑ )
nar. zahodno  gorska rastlina z belimi dlakavimi zvezdastimi cveti; planika :   modri svišč in bele trošnice

tróšnja 1   -e ž ( ọ́ )
zastar. trošenje 1 , trosenje :   trošnja gnoja

tróšnja 2   -e ž ( ọ́ )
zastar. trošenje 2 , poraba :   trošnja denarja

tróšt   -a m ( ọ̑ nižje pog.
1. tolažba , uteha :   v sili je vsak trošt dober
2. upanje :   trošt se ni izpolnil / nimam trošta, da bi se kmalu spet videli

tróštati   -am nedov. ( ọ̑ )
nižje pog. tolažiti :   troštali so nas, da je najhujše že minilo

tróštevílčen   -čna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
mat. trištevilčen :   troštevilčno število

trót   -a m ( ọ̑ )
1. čebelji samec:   trot se izleže iz neoplojenega jajčeca ; troti in čebele ; biti len kot trot  zelo
 
čeb.  trot opraši matico
2. ekspr.  kdor ne živi od lastnega dela, ampak na stroške drugega:   tega trota ne bomo več redili / družbeni troti  družbeni zajedavci, paraziti
3. ekspr.  omejen, neumen človek:   pusti tega trota, saj ne ve, kaj govori / kot psovka  trot neumni

trótamôra   -e ž ( ọ̑-ó )
etn.  narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja moro:   zibelka z vrezano trotamoro

trotàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
čeb.  ki zalega neoplojena jajčeca:   trotava matica / trotava čebelja družina

trotávost   -i ž ( á )
čeb.  pojav, da matica ali kaka čebela zalega neoplojena jajčeca:

trótel   -- v prid. rabi ( ọ́ pog.
ki omogoča popolno samodejno nastavitev:   trotel aparat za večino nastavitev poskrbi sam ; trotel boben  naprava, ki omogoča nastopajočemu na televiziji, da bere besedilo in hkrati gleda v kamero ; trotel kamera

trótelj   -na  tudi  -tlja  [ trotəlj m ( ọ́ )
nižje pog.  omejen, neumen človek:   še sam ne ve, kakšen trotelj je / kot psovka  prekleti troteljni

trotíl   -a m ( ȋ )
voj.  eksplozivna snov, ki nastane tako, da se trije atomi vodika v molekuli toluena nadomestijo s tremi nitroskupinami:   eksplozija trotila ; bomba s trotilom

trótíren   -rna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
tritiren :   trotirna proga / trotirni sistem upravljanja

trótji   -a -e  ( ọ̑ )
pridevnik od trot:   trotja zalega

trotoár   -ja m ( ā )
star. pločnik :   stopati po trotoarju ; cesta s trotoarjem

trótovec   -vca m ( ọ̑ )
čeb.  čebelja družina, v kateri matica ali čebele zalegajo neoplojena jajčeca:   čebelja družina se izrodi v trotovec ; zdravljenje trotovca

trotovína   -e ž ( í )
čeb.  celice, v katerih se razvijajo troti:   graditi trotovino ; zalega v trotovini

trótovka   -e ž ( ọ̑ )
čeb.  matica ali vsaka od čebel, ki zalega neoplojena jajčeca:   v brezmatičniku postanejo čebele trotovke / čebela, matica trotovka

trótovski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na trote:   trotovska zalega / trotovska celica / sam sebi se je zdel odvečen, neuporaben, trotovski

trótovstvo   -a s ( ọ̑ )
ekspr.  življenje ne od lastnega dela, ampak na stroške drugega:   obsojati trotovstvo in uživaško brezdelje

tróvalénten   -tna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
kem. trivalenten :   trovalentni alkohol, element

trováti   trújem nedov. ( á ú )
zastar. zastrupljati :   trovati vodo / drug drugemu trujeta življenje

tróvesláča   -e ž ( ọ̑-á )
pri starih Grkih in Rimljanih  vojna ladja s tremi vrstami vesel:   antične troveslače ; plovba troveslače

tróvpréga   -e ž ( ọ̑-ẹ̑ )
vprega s tremi živalmi:   peljati se s trovprego / voditi trovprego  tri v voz vprežene živali / ruska trovprega  ruska trojka

tróvŕsten   -tna -o prid. ( ọ̑-ȓ )
1. ki je treh različnih vrst:   kamenčki so trovrstni: beli, rdeči in pisani ; trovrstno blago
2. postavljen v treh vrstah:   trovrstni sprevod

tróvrstíčen   -čna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
trivrstičen :   trovrstično besedilo

trózvéza   -e ž ( ọ̑-ẹ̑ )
vojaška ali politična zveza treh držav:   ustanoviti trozvezo ; armade trozveze
 
zgod.  zveza Nemčije, Avstro-Ogrske in Italije leta 1882

trózvézdje   -a s ( ọ̑-ẹ̑ )
knjiž.  skupina treh zvezd:   imeti v grbu trozvezdje
 
astron.  trozvezdje v Andromedi

trózvóčje   -a s ( ọ̑-ọ̑ )
knjiž.  glasovna ubranost treh (različnih) zvokov:   smejati se v trozvočju
// ubranost, skladnost treh (različnih) stvari sploh:   trozvočje skal, dreves in šumeče reke

trózvók   -a m ( ọ̑-ọ̑ )
glasb.  akord iz treh različnih tonov:   toni trozvoka / durov  sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in čiste kvinte , molov trozvok  sestavljen iz osnovnega tona, male terce in čiste kvinte ; zmanjšani  sestavljen iz osnovnega tona, male terce in zmanjšane kvinte , zvečani trozvok  sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in zvečane kvinte ; pren., knjiž.  trozvok opeke, betona in lesa

tróžílen   -lna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
elektr. trižilen :   trožilni kabel, vodnik

tŕpati   -am nedov. ( )
nav. ekspr.  s silo, tlačenjem spravljati kam:   trpati obleko v kovček / trpati podatke v možgane
● 
ekspr.  vse trpa v isti koš  ne upošteva razlik med stvarmi, problemi ; ekspr.  trpati se z dobrotami  hitro, preveč jih jesti

tŕpek   -pka -o  tudi  prid. , tŕpkejši  ( ŕ )
1. nekoliko grenek in nekoliko kisel hkrati:   trpek sadež ; trpka pijača ; sladko-trpka zdravila ; neprijetno, prijetno trpek ; trpek kot žolč / trpek okus brinja / trpek vonj parfuma
2. nav. ekspr.  ki vzbuja manjšo, manj izrazito duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja:   trpek spomin ; ta resnica je zanj trpka ; trpko spoznanje
// ki izraža, kaže tako bolečino, prizadetost:   trpek nasmeh / trpek humor ; njene besede so trpke / trpka pokrajina na sliki

tŕpen   -pna -o prid. ( )
1. knjiž.  ki prenaša, prestaja kako dejanje, stanje brez dejavnega nasprotovanja, upiranja:   trpni ljudje / trpna vdanost v usodo ; trpno sprejemanje vplivov okolja
2. jezikosl.  nanašajoč se na osebek kot cilj dejanja:   trpni način / trpni stavek / trpni deležnik

trpéti   -ím nedov. , tudi  tŕpel; trpljèn  ( ẹ́ í )
1. čutiti hude telesne ali duševne bolečine, neugodje:   bolnik trpi ; zaradi poškodbe trpi že več let ; potrpežljivo, vdano trpeti / trpeti zaradi občutka manjvrednosti, zapuščenosti ; ob spominu nanj je zelo trpela ; trpeti po nedolžnem / duševno, telesno trpeti / preh.  trpeti bolečine
2. preh.  biti deležen kakega negativnega, neugodnega telesnega, gmotnega stanja:   trpeti lakoto, pomanjkanje, revščino
3. biti deležen neugodnega družbenega položaja:   trpeti pod tujo oblastjo ; stoletja so trpeli v suženjstvu
// biti deležen česa negativnega, neugodnega sploh:   trpeti izgubo, škodo ; trpeti krivico ; dolgo je trpela zasmehovanje / star.  stroške trpi lastnik sam  plača, poravna
4. nav. ekspr., navadno v zvezi z za   imeti bolezen, kot jo izraža določilo:   trpeti za jetiko, malarijo ; že več let trpi za nespečnostjo / publ.  trpi na kroničnem katarju  za kroničnim katarjem
5. navadno s prislovnim določilom  biti deležen slabih, škodljivih vplivov, učinkov:   na slabi cesti trpijo kolesa in vzmeti ; zidovi trpijo zaradi vlage / mesto je precej trpelo zaradi letalskih napadov / zaradi številnih obiskov trpi delo
6. ekspr.  biti prizadet, manjši zaradi vplivov, učinkov česa slabega, nezaželenega:   kakovost ne bi smela trpeti ; pri tem je trpel razvoj / zaradi tega naš ponos, ugled trpi
7. preh., nav. ekspr.  dovoljevati zadrževanje v svoji bližini:   samo domače trpi ob sebi, pri sebi ; trpeli so jo iz vljudnosti / petelin ne trpi drugih petelinov / te rastline ne trpijo druga druge
// navadno z nikalnico  imeti zelo odklonilen odnos do koga:   takih ljudi ne trpi / psov ne more trpeti ; zaradi dekleta se ne moreta trpeti / opravljanja, podtikanja ne trpi ; v stanovanju ne trpi vonja po tobaku
// ne kazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti:   njeno samovoljo mirno trpi / ni trpel, da bi kdo hodil za njim ; niti tega ne trpi, da kdo izgovori njeno ime
8. star.  ohranjati se, biti trpežen:   tako premazan les dolgo trpi
9. star. trajati :   zima že dolgo trpi ; to bo trpelo do torka
● 
ekspr.  njegove besede niso trpele ugovora  ni dovolil, da bi mu ugovarjali ; ekspr.  hodi lepo oblečena, ne da bi njen žep preveč trpel  ne da bi jo veliko stalo ; vse življenje je trpela za otroke  se zelo trudila, delala zanje ; zastar.  ni ga trpelo doma  ni vzdržal doma ; trpi kot žival  zelo veliko, naporno dela

tŕpež   -a  tudi  trpèž -éža m ( ȓ; ȅ ẹ́ star.
1. trpljenje :   vrnila sta se domov po hudem trpežu ; trud in trpež
 
star.  krpež in trpež pol sveta držita  varčnost je važna za gospodarski obstoj
2. trajanje :   trpež pravde / stvari so delane za trpež

trpéžen   -žna -o prid. , trpéžnejši  ( ẹ́ ẹ̄ )
ki kljub uporabi, obdelovanju dalj časa ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti:   trpežni čevlji ; hrastov les je bolj trpežen kot smrekov ; trpežno blago
// obstojen 1 trpežna zimska jabolka / ekspr.  trpežno čustvo
● 
ekspr.  trpežen dež  dolgotrajen, vztrajen ; ekspr.  ženske so telesno manj močne, vendar trpežnejše  zmožne več prestati, pretrpeti
♦ 
agr.  trpežna ljuljka  nizka, gosto rastoča trava za gojene trate

trpéžnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost trpežnega:   trpežnost blaga / ekspr.  trpežnost čustva

trpín   -a m ( ȋ )
ekspr.  kdor trpi:   bil je velik trpin / narod trpin

trpínčenje   -a s ( ī )
glagolnik od trpinčiti:   preprečiti trpinčenje ljudi, živali ; vzdržal je muke in trpinčenja in ni nič izdal / trpinčenje na delovnem mestu

trpínčiti   -im nedov. ( í ȋ )
1. povzročati komu trpljenje:   trpinčiti ljudi, živali ; duševno, telesno trpinčiti ; jetnike so na vse načine mučili in trpinčili / trpinčiti do smrti / trpinčiti telo s pretiranim delom ; ekspr.  trpinčiti živce poslušalcem
2. nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom  s svojim pojavljanjem, obstajanjem povzročati komu trpljenje, neugodje:   trpinčijo ga hude bolečine, dvomi ; bolezen ga že dolgo trpinči ; lakota, žeja ga trpinči

trpínka   -e ž ( ȋ )
ekspr.  ženska, ki trpi:   bila je velika trpinka

trpínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na trpine:   trpinski obraz / knjiž.  trpinski mesijanizem  mesijanizem trpljenja

trpínstvo   -a s ( ȋ )
dejstvo, da je kdo trpin:   ne zavedati se svojega trpinstva

trpkôba   -e ž ( ó )
1. lastnost, značilnost trpkega:   trpkoba lesnik
2. ne zelo velika duševna bolečina, zlasti zaradi doživetega razočaranja:   doživljati trpkobo / v njenem glasu je bila trpkoba

tŕpkost   tudi  trpkóst -i ž ( ŕ; ọ̑ )
1. lastnost, značilnost trpkega:   trpkost sadeža, vina / ekspr.  trpkost spoznanja
2. ne zelo velika duševna bolečina, zlasti zaradi doživetega razočaranja:   obšla jo je trpkost / pozabiti na trpkosti

trpljênje   -a s ( é )
1. glagolnik od trpeti:   njegovo trpljenje jih je pretreslo ; postaral se je od trpljenja ; sočustvovati ob trpljenju drugega ; dolgotrajno, hudo, neznosno trpljenje / povzročiti, prizadeti komu trpljenje / duševno, telesno trpljenje
 
rel.  Kristusovo trpljenje
2. stanje koga, ki trpi:   čakalo, doletelo ga je trpljenje ; lajšati trpljenje ; občutiti, prenašati trpljenje ; smrt je bila zanj rešitev iz trpljenja
3. kar povzroča, da kdo trpi:   taka bolezen je trpljenje za vso družino ; ekspr.  pisanje je zanj veliko trpljenje

trpljênjski   -a -o prid. ( ē )
knjiž.  nanašajoč se na trpljenje:   trpljenjska stopnja / trpljenjski spomini

trpljênka   -e ž ( é )
knjiž.  okrasna popenjavka z velikimi posebno oblikovanimi cveti; pasijonka :   gojiti trpljenke / roža trpljenka

trpnéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
knjiž. otrpevati :   trpneti od mraza

tŕpnik   -a m ( ȓ )
jezikosl.  glagolski način z osebkom kot ciljem dejanja:   raba trpnika

tŕpnost   -i ž ( )
knjiž.  stanje trpnega:   iztrgati se iz trpnosti ; duševna, notranja trpnost / stanje trpnosti

trpoléti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
star. plapolati , trepetati :   iz pepela je trpolel plamenček / sveča nemirno trpoli / na obrazu mu je trpolela žalost  je bila zaznavna, vidna

trpôtčev   -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na trpotec:   trpotčevi listi / trpotčev sirup

trpôtec   -tca m ( ó )
zdravilna travniška rastlina z nizko rastočimi ozkimi ali širokimi listi in drobnimi cveti v socvetju:   nabirati liste trpotca
 
bot.  ozkolistni trpotec

tŕr   medm. ( ȓ )
posnema glas pri udarcu, ropotu, streljanju:   s kladivom je tolkel po rešetkah: tin, tenk, trr / nenadoma je zapokalo: ta ta ta, trr, trrr

tŕs   -a m ( ȓ )
1. močvirska ali vodna rastlina z visokim, tankim, votlim steblom:   s trsi poraslo obrežje ; pred njim trepeta kot trs / sekati trs v močvirju
// odrezano, odlomljeno steblo te rastline:   zvezati trse / nekdaj  pisati s trsom
2. posamezna rastlina (vinske) trte:   trs odžene, rodi ; obrezati, okopati, saditi trse ; jalovi, rodni trsi ; razdalje med trsi
♦ 
agr.  matični trs ; sladkorni trs  tropska ali subtropska rastlina, iz katere se pridobiva sladkor ; bot.  papirusov trs

tŕsen   -sna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na trs:   trsna stebla / trsna očesa / trsni izbor ; trsna cepljenka
● 
ekspr.  piti trsni sok  vino
♦ 
agr.  trsni sladkor ; trsna kodravost  bolezen trte, pri kateri se poganjki in listi kodrajo ; trsna podlaga ; glasb.  glasbila s trsnimi jezički

tŕsje   -a s ( )
1. več trsov, trsi:   s trsjem poraslo močvirje / iz trsja narejeni čolni / obrezovati, privezovati trsje
2. nar. vinograd :   delati v trsju

tŕska 1   -e ž ( ŕ )
zool.  velika morska riba s tremi hrbtnimi plavutmi in dvema podrepnima plavutma, Gadus morhua:   loviti trske ; jate trsk / polenovka je posušena trska

tŕska 2   -e  stil.  trskà -è ž ( ŕ; ȁ ȅ )
1. odsekan, odlomljen tanek, podolgovat kos lesa:   pri sekanju, tesanju letijo trske ; podkuriti s trskami ; trske in iveri / nacepiti trske ; klati polena v trske ; suh je kot trska / pazi, da se ti ne zadre kaka trska v roko, za noht  iver / ekspr.  razbiti vrata v trske
 
ekspr.  nabili jih bomo, da bodo kar trske letele  zelo ; tako je potrpežljiv, da bi lahko trske na njem cepil  da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim ; ekspr.  letalo je šlo v trske  se je razbilo
// nekdaj  tak kos lesa, na enem koncu narezan, za svetenje:   prižgati trsko ; svetiti s trsko ; goreča smolna trska
2. ekspr.  zelo suh človek:   toliko pojé, pa je taka trska

tŕskast   -a -o prid. ( ŕ )
1. ki ima hrapavo, nacepljeno površino:   trskasta deska
2. pokrit s trskami:   od cepljenja je že ves trskast
3. ekspr.  zelo suh:   premalo jé, zato pa je tako trskast

tŕsnica   -e ž ( ȓ )
agr.  prostor, kjer se gojijo trsne sadike:   urediti trsnico ; v trsnici vzgojene trte / vodja trsnice

tŕsničar   -ja m ( ȓ )
agr.  kdor goji trsne sadike v trsnicah:   drevesničarji in trsničarji
// delavec, ki dela v trsnici:   zaposliti novega trsničarja

tŕsovec   -vca m ( )
zastar.  odrezano, odlomljeno steblo trsa; trs :   za orožje so imeli priostrene trsovce / s trsovcem krite strehe

tŕst   -a m ( ȓ )
močvirska ali vodna rastlina z visokim, tankim, votlim steblom:   s trsti poraslo obrežje ; trepetati, zibati se kot trst
// odrezano, odlomljeno steblo te rastline:   narediti opaž iz trstov
♦ 
agr.  sladkorni trst  tropska ali subtropska rastlina, iz katere se pridobiva sladkor ; bot.  indijski trst  bambus ; navadni trst  do štiri metre visoka močvirska ali vodna trava z rjavimi klaski v socvetju, Phragmites australis

tŕsten 1   -tna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na trst:   trstno stebelce / trstni stoli
♦ 
agr.  trstni sladkor ; etn.  trstna piščal  trstenke ; glasb.  glasbila s trstnimi jezički ; zool.  trstni strnad  manjša ptica pevka z rjavo progastim hrbtom, črno glavo in grlom, Emberiza schoeniclus

trstén 2   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki je iz trsta, trstov:   trsten stol / trstena cevka, palica
● 
nar.  trsteni vrabec  trstni strnad
♦ 
etn.  (trstene) orglice  trstenke

trsteníca   -e ž ( í )
piščal iz votlega stebla trstike:   piskati na trstenico

trsteníka   -e ž ( í )
bot.  visoka obmorska trava s širokimi listi in klasastim socvetjem, Arundo:   stebelca trstenike / navadna trstenika

trsténke   -énk ž mn. ( ẹ́ ẹ̑ )
etn.  ljudsko glasbilo iz različno dolgih, votlih stebel trstike:   piskati na trstenke

trstíčen   -čna -o prid. ( ȋ )
ki je iz stebel trstike:   trstični opaž ; trstična streha / trstični bregovi  porasli s trstiko

trstíčje   -a s ( ȋ )
več trstik, trstike:   žeti trstičje ; s trstičjem poraslo obrežje / skrivati se v trstičju / goščave in trstičja  s trstikami porasel svet
// odrezana, odlomljena stebla trstik:   stol iz trstičja

trstíka   -e ž ( í )
močvirska ali vodna rastlina z visokim, tankim, votlim steblom:   prelomiti trstiko ; steblo trstike / bambusova trstika
// odrezano, odlomljeno steblo te rastline:   piščalka iz trstike / obiti lesene stene, strop s trstiko
♦ 
bot.  trstika  do štiri metre visoka močvirska ali vodna trava z rjavimi klaski v socvetju; navadni trst ; obrt.  štukaturna trstika

trstíkast   -a -o prid. ( í )
1. podoben trstiki:   trstikasta bilka
 
bot.  trstikasta bilnica  visoka, groba trava vlažnih travnikov, Festuca arundinacea
2. porasel s trstikami:   trstikasto obrežje

trstíkov   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na trstiko:   trstikova stebla / trstikov naslanjač

trstíkovec   -vca m ( í )
trstika , trst :   ob reki raste trstikovec / stol iz trstikovca

trstikovína   in  trstíkovina -e ž ( í; í )
trstikova stebla:   puščice iz trstikovine

trstíkovje   -a s ( í )
več trstik, trstike:   trstikovje šumi v vetru / v trstikovju se oglašajo škorci / ob jezeru se razprostira trstikovje in ločje  s trstikami porasel svet
// odrezana, odlomljena stebla trstik:   s trstikovjem krite strehe

trstíšče   -a s ( í )
s trsti porasel svet:   močvirja in trstišča ob rekah

tŕstje   -a s ( )
več trstov, trsti:   s trstjem obrasel ribnik / tam se razprostira ločje in trstje  s trsti porasel svet
// odrezana, odlomljena stebla trstov:   streha iz trstja

tŕstnat   -a -o prid. ( ȓ )
ki je iz trstov:   trstnat naslanjač / trstnati otočki  porasli s trsti

tŕstnica   -e ž ( ȓ )
zool.  vrabcu podobna močvirska ptica, navadno s svetlejšimi progami po hrbtu, Acrocephalus:   petje trstnic / močvirska trstnica

tŕstovec   -vca m ( )
odrezano, odlomljeno steblo trsta; trst :   opirati se na trstovec / naslanjač iz trstovca

tŕš   -a m ( ȓ ŕ )
1. obsekano deblo, drevo:   posekati trš ; ozeleneli trši ; dupline v bukovih trših ; trši in štori
2. ekspr.  tršat človek:   postal je cel trš

tŕšast   -a -o prid. ( ŕ )
tršat :   bil je širokopleč in tršast ; tršasta ženska / tršaste obrvi  namrščene

tršàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
1. srednje velik in krepko razvit:   tršat moški ; gospodinja je tršata in odločna / biti tršate postave / tršat hrbet ; tršata brada
2. ki ima močne poganjke, veje:   tršat hrast / grmovnica tršate rasti
● 
tršati lasje  gosti, bujni ; ekspr.  tršate kretnje  nerodne, okorne ; tršate obrvi  namrščene ; ekspr.  motilo jih je njegovo tršato govorjenje  robato

tršátost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost tršatega:   tršatost postave / ekspr.  tršatost kretenj  nerodnost, okornost

trščàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
star. tršat :   trščat mož

tŕščica   tudi  trščíca -e ž ( ŕ; í )
manjšalnica od trska:   podkuriti s trščicami / svetiti s trščico

tŕški   -a -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na trg 2:   trške hiše / trške pravice

trškogórec   -rca m ( ọ̑ )
vino s Trške gore pri Novem mestu:   natočiti trškogorca ; steklenica trškogorca

tršljíka   -e ž ( í )
nar.  grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita :   na robu gozda cveti tršljika

tŕta   -e ž ( ŕ )
1. kulturna rastlina, ki se goji zaradi grozdja, vina:   trta že cveti, odganja ; v teh krajih trta dobro rodi, uspeva ; necepljena, žlahtna trta ; trta z velikimi grozdi / ekspr.  sad trte  grozdje / posaditi sto trt ; okužene, poškodovane trte / vinska trta
2. s prilastkom  steblo nekaterih kulturnih rastlin, ki potrebuje oporo:   napeljati hmeljeve trte na žice
3. prožna šiba, veja, ki se uporablja za vezanje, pletenje:   zvezati butaro s trto ; leskova, vrbova trta / viti trto
● 
nar.  med grmovjem raste tudi trta  dobrovita ; ekspr.  vse to je iz trte izvito  izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
♦ 
agr.  grobati trte ; požveplati trto ; ameriška, (žlahtna) evropska trta ; samorodna trta  križanka ameriške in evropske trte ; bot.  divja vinska trta  rastlina z deljenimi listi in drobnimi kislimi modrimi plodovi, Vitis sylvestris ; vrtn.  divja trta  okrasna vzpenjavka z drobnimi modrimi plodovi in listi, ki jeseni pordečijo, Parthenocissus

tŕtast   -a -o prid. ( ŕ )
star. grčast , žilast :   imel je zdelane, trtaste roke

tŕten   -tna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na (vinsko) trto:   trtni listi ; trtne sadike / trtne škarje ; trtno kolje
♦ 
agr.  trtni palež  ali  trtni smod  peronospora ; zool.  trtni sukač  metulj, katerega gosenica dela škodo na trti in drugih rastlinah, Paraganotis pilleriana ; trtni zavijač  hrošč kovinsko modre ali kovinsko zelene barve, katerega ličinka uničuje zlasti vinsko trto, Byctiscus betulae ; trtna ušica  žuželka, ki živi na koreninah vinske trte, Viteus vastatrix

tŕtica 1   -e ž ( ŕ )
kost iz zraslih vretenc na spodnjem koncu človeške hrbtenice:   udaril se je v trtico

tŕtica 2   -e ž ( ŕ )
manjšalnica od trta:   povezati butaro s trtico ; vrbova trtica / ekspr.  trtice so dobro obrodile  (vinske) trte

tŕtičen   -čna -o prid. ( ŕ )
nanašajoč se na trtica 1 :   trtični del hrbtenice / trtična vretenca
 
anat.  trtična kost  trtica ; zool.  trtična žleza  kožna žleza ob trtici ptic, zlasti vodnih, ki izloča maščobo za mazanje perja

tŕtje 1   -a s ( ŕ )
trenje :   trtje orehov

tŕtje 2   -a  stil.  trtjè -à s ( ŕ; ȅ ȁ )
1. več trt, trte:   obrezati trtje ; grozdje na trtju
2. nar. belokranjsko vinograd :   prekopavati trtje / iti v trtje

trtjón   -a m ( ọ̑ )
nar. zahodno  trtni zavijač:   uničevati trtjone

tŕtnica   -e ž ( ȓ )
agr. trsnica :   drevesnica in trtnica

tŕtničar   -ja m ( ȓ )
agr. trsničar :   priznan trtničar in drevesničar

trtorêja   -e ž ( ȇ )
zastar. vinogradništvo :   ukvarjati se s trtorejo

trtovína   tudi  tŕtovina -e ž ( í; ŕ )
knjiž. rožje :   pobrati, sežgati trtovino

trubadúr   -ja m ( ū )
1. v južni Franciji, od 12. do 14. stoletja  pesnik in pevec ljubezenskih pesmi, ki nastopa po plemiških dvorcih:   pesmi trubadurjev / provansalski trubadurji
2. ekspr. dvorljivec , slavilec :   mladi pesnik je trubadur tega dekleta / trubadur domače pokrajine

trubadúriti   -im nedov. ( ū ȗ ekspr.
1. peti ženski ljubezenske pesmi:   trubaduriti pod dekletovim oknom / tudi v drugi zbirki pesnik še trubaduri
2. dvoriti :   trubaduriti lepoticam / trubaduriti okrog dekleta

trubadúrski   -a -o prid. ( ū )
nanašajoč se na trubadurje:   trubadurska lirika / trubadurski oboževalec dekleta

trubadúrstvo   -a s ( ȗ )
lastnosti ali ravnanje, značilno za trubadurje:   srednjeveško trubadurstvo / ekspr.  fantovo trubadurstvo

trubariána   -rián s mn., daj.  trubariánam,  mest.  trubariánah,  or.  trubariánami  ( ȃ )
lit.  Trubarjeva dela in literatura o Trubarju:   prispevek k našim trubarianam

trúbarščina   -e ž ( ȗ )
nav. ekspr.  jezik, slog, značilen za Primoža Trubarja:   v trubarščini napisano besedilo

trúd   -a m ( ȗ )
velika telesna, duševna aktivnost za dosego, uresničitev kakega cilja:   trud je bil poplačan ; doseči kaj brez truda, z velikim trudom ; publ.  vložiti veliko truda v kaj ; zahvaliti se komu za trud ; brezuspešen, dolgotrajen trud / trud za naklonjenost koga / trud za otroke
● 
ogenj je uničil ves njihov trud  vse, kar so s trudom zgradili, pridobili ; star.  znanstveni trudi  znanstvena prizadevanja

trudapôln   -a -o  [ trudapou̯n prid. ( ȏ ó )
star.  poln truda, naporen:   trudapoln dan ; njegovo življenje je trudapolno / trudapolno delo

trúden   -dna -o prid. , trúdnejši  ( ú ȗ )
1. ki zaradi zmanjšanja telesnih, duševnih sil ni zmožen opravljati kakega dela:   truden delavec, popotnik ; bil je že truden ; živali so trudne polegle ; truden in zaspan ; ekspr.  truden do smrti / biti truden od poti  utrujen
// ki zaradi dalj časa trajajočega dela, napora izgubi zmožnost zadovoljivo opravljati svojo funkcijo:   z dlanjo je podprla trudno glavo ; gledati s trudnimi očmi ; noge so bile že trudne / ekspr.  trudno srce
2. ekspr.  ki izraža, kaže utrujenost:   truden glas, pogled ; trudni koraki / trudna omama ; trudno spanje
● 
ekspr.  trudni dnevi  počasi minevajoči; naporni, utrudljivi ; pesn.  trudne kaplje  s težavo, počasi premikajoče se ; ekspr.  zatisnil je trudne oči  umrl je ; pesn.  trudna polja  polja, neposredno po tem, ko so obrodila

trudíti se   in  trúditi se -im se nedov. ( ī ú ū )
1. z delom, aktivnostjo želeti doseči
a) da se kaj naredi ustrezno, dobro:   otrok se trudi, vendar ne dovolj ; pri nalogah se zelo trudi ; brezuspešno, dolgo se truditi / trudil se je popraviti zmoto ; trudila se je, da bi snov dobro razložila
b) da se kaj naredi sploh:   konja sta se trudila izvleči voz ; trudil se je, da bi se vzravnal / truditi se za naklonjenost koga
2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom  z naporom opravljati delo, kot ga določa sobesedilo:   truditi se za otroke, z otroki ; sam se je trudil s pospravljanjem lesa
● 
ekspr.  zaman se je trudil okoli nje  si prizadeval pridobiti njeno naklonjenost, ljubezen ; za nič se mu ni treba truditi  vse dobi z lahkoto

trúdnost   -i ž ( ú )
stanje trudnega:   premagovati trudnost ; opotekati se od trudnosti

trudodán   -dnéva m , rod. mn.  -dní  tudi  -dnévov,  daj. mn. stil.  -dném;  daj., or. dv. stil.  -dnéma  ( ȃ ẹ̑ )
v Sovjetski zvezi, od 1917 do 1991  enota za obračunavanje dela v kolhozu:   opraviti dvesto trudodni

trudoljúben   -bna -o prid. ( ú ū )
zastar. delaven , prizadeven :   trudoljubni člani društva / trudoljubne čebele

trudoljubív   -a -o prid. ( ī í )
zastar. delaven , prizadeven :   trudoljubiv mož / trudoljubivo življenje

trudoljúbnost   -i ž ( ú )
zastar. delavnost , prizadevnost :   pohvalili so njegovo trudoljubnost

trúdoma   prisl. ( ȗ )
knjiž.  s trudom, s težavo:   trudoma dihati, vstati / le trudoma se je spominjal dogodkov pred nesrečo / trudoma pridobljena spoznanja

trúga   -e ž ( ú )
1. nižje pog. krsta :   položiti mrliča v trugo ; črna truga / iti za trugo
2. pog.  kovčku podoben avtomobilski strešni prtljažnik; strešni kovček :   vzeti prtljago iz truge ; zaradi truge je bil avto previsok in ni mogel na parkirišče v letališki zgradbi / truga za prevoz smučarske opreme
3. nar.  zgoraj odprta, zaboju podobna priprava na kmečkem vozu za prevoz drobnega, sipkega materiala:   stresati krompir v trugo / pripeljati trugo peska / postaviti kravam trugo s peso in otrobi  (leseno) korito

trúgica   -e ž ( ú )
nižje pog. krstica :   dati otroka v trugico

trúla   -e ž ( ú )
igr.  skupina igralnih kart, ki jo sestavljajo škis, mond in pagat:   imeti trulo / napovedati trulo

trúma   -e ž ( ú navadno s prilastkom
1. neurejena, strnjena večja skupina:   po poti so srečevali trume beguncev ; stal je sredi trume fantov / ekspr.:  trume oblakov, vozil ; truma ptic, rib
2. nav. ekspr.  razmeroma veliko število:   zbrala se jih je cela truma ; vedno ima trumo otrok okrog sebe / ljudje v trumah zapuščajo mesto
3. star.  vojaška, oborožena skupina:   poveljnik trume ; roparske trume / vojne trume

trúmf   -a m ( ȗ )
star. adut :   izigrati trumf / ta dokaz je naš zadnji trumf

trúmica   -e ž ( ú )
manjšalnica od truma:   po cesti je prihajala trumica mladih

trúmoma   prisl. ( ū )
knjiž.  v trumah:   trumoma bežati, preseljevati se / ekspr.  v nekaterih deželah prebivalci trumoma umirajo od lakote  v velikem številu, množično

trúp   -a m ( ȗ )
1. osrednji, največji del človeškega ali živalskega telesa, s katerim se vežejo glava in okončine:   upogibati, sukati trup ; žival z dolgim, okroglim trupom ; glava, trup in okončine / človeški, živalski trup
2. s prilastkom  osrednji, največji del nekaterih vozil, posod:   tovor v ladijskem trupu ; trup letala, rakete / trup vaze / trup kitare, violine
♦ 
glasb.  resonančni trup ; um.  trup stebra  srednji del stebra med bazo in kapitelom

trúpa   -e ž ( ú knjiž.
1. vojaška, oborožena enota, skupina:   napadati sovražne trupe ; trupe na fronti
2. igralska skupina:   predstava trupe / poklicna, potujoča trupa

trúpelce   -a  [ trupəlce s ( ū )
manjšalnica od truplo:   položiti trupelce v krsto

trúpen   -pna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na trup:   trupne mišice / trupni del letala

trúplo   -a s ( ú )
1. telo mrtvega človeka ali živali:   truplo razpada, trohni ; balzamirati, sežgati truplo ; moško truplo / človeško, živalsko truplo / mrtvo truplo
2. star. telo :   njeno truplo se je stresalo v joku ; zdravo truplo
● 
ekspr.  iti, stopati preko trupel  ravnati skrajno brezobzirno ; šalj.  rad skrbi za svoje truplo  rad dobro je in pije ; ekspr.  samo preko mojega trupla  tega nikakor ne bom dovolil

trúskati   -am nedov. ( ȗ zastar.
1. hrupno udarjati:   pleše in truska z nogo ob tla / truskati nasprotnika  biti, tepsti
2. hrupno razbijati:   truskati lončene posode

trúst   -a m ( ȗ )
1. združenje enakih ali sorodnih podjetij za dosego monopolnega položaja na tržišču:   združiti se v trust / naftni trust
2. publ., ekspr., v zvezi možganski trust   skupina ljudi, ki opravlja raziskovalno, svetovalno delo v kaki dejavnosti:   podjetje ima svoj možganski trust ; možganski trust ameriškega predsednika

trústovski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na trust:   trustovska politika / ekspr.  trustovski mogotci

trúšč   -a m ( ȗ )
1. zelo močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega izvora:   trušč ponehava ; delati trušč ; močen, neznosen,  ekspr.  peklenski trušč ; trušč podirjajoče se stavbe ; trušč prometne ulice / na gradbišču je hrušč in trušč / trušč vzklikov, groženj, petja / v trušču ga niso slišali ; s truščem zapreti vrata
2. ekspr.  zelo živahno, vznemirljivo, razburljivo razpravljanje, dogajanje:   trušč ob sprejemanju novega zakona se je polegel / urediti zadevo brez trušča / vzdignili, zagnali so trušč, da se mora film bojkotirati

trúščema   prisl. ( ȗ )
knjiž.  s truščem:   letalo je truščema strmoglavilo

trúžica   -e ž ( ú )
star. krstica :   mrtvi otrok v tružici / tružica pri slamoreznici  korito

tŕz   -a m ( ȓ )
zastar.  kratek, sunkovit poteg; trzaj :   s trzom uzde ustaviti konja

trzáj   -a m ( ȃ )
1. sunkovit premik, gib zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic:   trzaji vek / trzaji telesa pri jecljanju ; trzaji umirajočega ; trzaji in krči
// nehoteno sunkovito skrčenje mišice, mišic:   trzaji na obrazu / trzaji mišice
2. kratek, sunkovit poteg:   trzaj uzde, vrvice
♦ 
voj.  trzaj orožja  sunkovit premik orožja ob strelu v nasprotni smeri od izstrelka

tŕzalica   -e ž ( ȓ )
glasb.  ploščica, s katero se s trzljaji igra na glasbilo s strunami:   brenkati na mandolino s trzalico ; celuloidna, kovinska trzalica

tŕzanje   -a s ( )
glagolnik od trzati:   trzanje mišic / trzanje ujetih rib / trzanje z nosom / s trzanjem uzde spodbujati konja / zbujati zvene iz glasbil s trzanjem / trzanje orožja ob strelu

tŕzati   -am nedov. ( )
1. sunkovito se premikati zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic:   kotički ust so mu živčno trzali / noga, roka mu je trzala / telo mu je trzalo v joku  se sunkovito stresalo
// nehoteno sunkovito se krčiti:   mišice na nogi, obrazu mu trzajo
// v zvezi s s, z   delati sunkovite premike, gibe s kakim delom telesa:   trzati z obrvmi, ustnicami / konji trzajo s kožo / plesalci ritmično trzajo s telesi
2. preh.  sunkovito, na kratko potegovati:   trzati vajeti ; žival je trzala verigo in hropla
● 
publ.  letalo je trzalo  se je sunkovito stresalo ; publ.  vse v njem je trzalo  je drhtelo, se je treslo ; nižje pog.  kdo še trza na take ponudbe, zahteve  se zmeni zanje, odgovarja nanje
♦ 
glasb.  trzati  pritegovati struno s prstom, trzalico, da zazveni ; voj.  top trza  se ob strelu sunkovito premika v nasprotni smeri od izstrelka

trzàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ki trza:   trzave ustnice

trzávica   -e ž ( ȃ )
1. nehoteno sunkovito krčenje navadno obraznih mišic:   trzavica mu je spreletavala obraz ; trzavica okrog ust
2. publ.  zelo močna živčna, čustvena napetost zaradi spora, nesporazuma:   ves kolektiv je živel v trzavici / povzročati polemične trzavice ; v domači mir segajo trzavice sveta

tŕzen   -zna -o prid. ( )
nar.  ki se pusti neposejan, neposajen:   trzna njiva / zemlja je ostala trzna  neobdelana

trzljáj   -a m ( ȃ )
sunkovit premik, gib zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic:   trzljaj glave, ustnic / trzljaji poginjajoče živali
// nehoteno sunkovito skrčenje mišice, mišic:   ustnice spreleti trzljaj ; trzljaj na obrazu ; pren.  duševni trzljaji

trznína   -e ž ( í )
nar.  njiva, ki se pusti neposejana, neposajena:   sejati pšenico na trznino / prava trznina  celo leto neposejana, neposajena njiva

tŕzniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
1. sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic:   obrvi, ustnice mu trznejo ; bolestno, nervozno trzniti / krak žabe je ob dotiku trznil / nekaj je trznilo v njej
// nehoteno sunkovito se skrčiti:   nobena mišica na obrazu mu ni trznila / brezoseb.  na licih, obrazu mu je trznilo
// v zvezi s s, z   narediti sunkovit premik, gib s kakim delom telesa:   trzniti z glavo, rameni / konj trzne s kožo
2. preh.  sunkovito, na kratko potegniti:   trzniti vajeti / trzniti ribiško palico kvišku
● 
ekspr.  avtomobil je trznil in odpeljal  se sunkovito premaknil ; šport. žarg.  vratar ob golu ni niti trznil  se ni niti premaknil

tržáčan   -a m ( á )
1. pog.  vlak, ki vozi v Trst:   sesti na tržačana
2. pog.  hiter ples s trdim ritmom, po izvoru iz Severne Amerike; bugivugi :   plesati tržačana

tržàn   in  tržán -ána m ( ȁ á; ȃ )
nekdaj  prebivalec trga:   prodajati drva tržanom / tržani in tržanke
 
zgod.  sejemske pravice tržanov

tržánka   -e ž ( ȃ )
nekdaj  prebivalka trga:   ugledna tržanka

tržánski   -a -o prid. ( ȃ )
trški :   tržanske obrtniške družine

tržáščina   -e ž ( á )
za Trst značilna (slovenska) govorica:   govoriti v tržaščini

tržáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na Trst:   tržaško pristanišče / nekdaj  tržaški rejenci  rejenci, ki jih je dal, izročil v rejo zavod za najdenčke, sirote iz Trsta / Svobodno tržaško ozemlje  od 1947 do 1954  ozemlje med Jugoslavijo in Italijo, razdeljeno na cono A pod anglo-ameriško in cono B pod jugoslovansko vojaško upravo
 
bot.  tržaški svišč  rastlina z usnjatimi, črtalasto suličastimi listi in temno modrimi cveti, Gentiana tergestina ; gastr.  tržaški vampi  vampi v omaki, začinjeni s peteršiljem in parmezanom ; zgod.  prvi tržaški proces  sodni proces proti narodno zavednim Slovencem septembra 1930 v Trstu ; drugi tržaški proces  sodni proces proti narodno zavednim Slovencem in komunistom decembra 1941 v Trstu

tŕžec   -žca m ( ȓ star.
1. tržič :   ulica se razširi v tržec
2. trgovec , prekupčevalec :   vinski tržec ; tržec z lesom / na trgu so se gnetli tržci  prodajalci, branjevci

tŕžen   -žna -o prid. ( )
nanašajoč se na
a) trg, trgovanje:   tržne zakonitosti / velik tržni prostor / tržna pristojbina / tržni dan / tržna proizvodnja ; tržna znamka ; tržno blago / tržno gospodarstvo / tržni inšpektor ; tržna kmetija  kmetija, na kateri se prideluje predvsem za trg
 
ekon.  tržni presežek  količina blaga, ki ga ni mogoče prodati po določeni ceni ; tržna rezerva  zaloga blaga za zadovoljitev povpraševanja na trgu, ko je ponudba proizvodnje ali uvoza nezadostna ; trg.  tržna cena  cena, ki trenutno velja na tržišču ; zgod.  naselje s tržnimi pravicami
b) trg, prostor:   tržna razsvetljava ; tržen in uličen / tržno naselje  trško naselje

tŕženje   -a s ( )
1. star. trgovanje , kupčevanje :   trženje z lesom
2. načrtovanje in usklajevanje investicij, proizvodnje, prodaje in oglaševanja s potrebami in možnostmi tržišča:   sistem mednarodnega trženja ; teorija trženja / mrežno trženje  način prodaje izdelkov ali storitev prek mreže prodajalcev, navadno fizičnih oseb, pri katerem želi vsak prodajalec pridobiti več podrejenih prodajalcev in od njih ter njihovih podrejenih prejemati provizijo

tŕženjski   -a -o prid. ( )
nanašajoč se na trženje:   trženjske aktivnosti ; razvoj trženjskih funkcij ; trženjska strategija ; trženjsko komuniciranje

tržìč   -íča  tudi  tŕžič -a m ( ȉ í; ȓ )
manjšalnica od trg:   kvadratast tržič pred cerkvijo / tržiči in mesteca

tržíšče   -a s ( í )
1. območje kupovanja in prodajanja blaga in storitev; trg :   izgubiti,  publ.  osvojiti tržišče ; razširiti tržišče za svoje izdelke ; ekspr.  tuje blago poplavlja tržišče ; izvažati na tuja tržišča / zahteve tržišča
2. kupovanje in prodajanje blaga in storitev glede na ponudbo in povpraševanje:   tržišče se sprošča, umirja ; vplivati na tržišče z uvozom / lokalno, mednarodno tržišče ; naftno, turistično tržišče ; tržišče bombaža / izdelovati za tržišče / dati,  ekspr.  vreči izdelek na tržišče  v položaj, ki omogoča kupovanje in prodajanje izdelka glede na ponudbo in povpraševanje
3. zastar.  (živilski) trg, tržnica:   tržišče za branjevke
♦ 
ekon.  intervenirati na tržišču ; devizno tržišče ; tržišče delovne sile  trg delovne sile

tržíščen   -čna -o prid. ( ȋ )
tržen :   tržiščne raziskave / tržiščne ovire

tržíški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Tržič:   tržiški čevljarji
 
gastr.  tržiški maslovnik  maslovnik iz moke, zakuhane v kislo smetano, in jajc

tŕžiti   -im nedov. ( )
1. star. trgovati , prekupčevati :   dal ga je študirat, da bi bolje gospodaril in tržil ; tržiti z lesom, vinom
2. prodajati :   tržiti vino v tujino / včeraj je dobro tržil / izdelek so začeli tržiti pod novo blagovno znamko

tŕžnica   -e ž ( ȓ )
navadno pokrit prostor, kjer se vsak dan ob določenem času prodaja in kupuje raznovrstno blago, zlasti živila:   urediti tržnico ; hoditi kupovat v tržnico / zgraditi tržnico / ekološka tržnica  tržnica, na kateri se prodajajo ekološki izdelki, pridelki ; ribja tržnica ; tržnica na debelo  na kateri se kupuje in preprodaja blago v velikih količinah; veletržnica / stojnice na tržnici  na (živilskem) trgu

tŕžnik   -a m ( ȓ )
strokovnjak za trženje:   spretni tržniki ; tudi otroci so vse pogosteje tarča tržnikov ; oblikovalec in tržnik

tŕžnost   -i ž ( )
lastnost, značilnost tržnega:   načela tržnosti / tržnost gospodarstva / upoštevati tržnost pri pridelovanju pšenice  možnost prodaje

ts   [ tsə̀ medm. ( ə̏ )
izraža
a) nejevoljo, prezir:   toliko časa si potreboval za to malenkost, ts, ts
b) občudovanje, zadovoljstvo:   ts, vi pa znate, je tlesknil z jezikom

tsetse   gl. cece

t-shirt   -a  [ tí-šə̀rt m ( ȋ-ə̏ )
majica s kratkimi rokavi in brez ovratnika:   moški, otroški, ženski t-shirt ; t-shirt s slogani ; kavbojke in t-shirt

tsunami   gl. cunami

tt   [ tətə̀ medm. ( ə̏ )
posnema glas pri pokanju, streljanju:   tt, ttttt, je zapokalo iz orožja

1   prisl. ( ȕ )
1. izraža kraj, prostor, kjer govoreči je, se nahaja:   tu sem že pol ure, njega pa od nikoder ; naj eden ostane tu / tu pri tebi mora biti ; tu, pred vsemi sorodniki, sem ti stvar izročil ; tu, kjer stojim, je lep razgled / kje si? Tu ; krmar! Tu, kapitan ; pri govorjenju po telefonu, radiu  tu vodja oddelka / od tu do mesta ni več daleč  od tod ; star.  le-tu ne bomo varni  tu(le)
// izraža kraj ali organizacijo, ustanovo, kjer govoreči je, dela:   tu imam veliko prijateljev ; tu ostanem še kako leto ; delati moraš tu in v Nemčiji ; ljudje tu so delavni in gostoljubni / tu poleg stanuje zdravnik / seveda vam bomo pomagali, saj zato smo tu ; publ.  London. Tu so objavili rezultate preiskave
2. izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali na njem, na katerega se usmerja pozornost koga, navadno z gibom, kazanjem:   da, tu je avtomobil začelo zanašati ; to tu je treba odstraniti ; tu zavije pot na levo / tu me boli / kaj imate tu, je pokazal na kovček / tu se podpišite / ta sodelavec tu vam bo vse pojasnil ; tu zadaj za knjigami je spravljen denar / vznes., kot napis na nagrobniku  tu počiva XY ; kot napis na spominski plošči  tu se je rodil XY
// izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali v njegovi roki, kjer je komu na razpolago:   ali imate pero? Izvolite, tu je ; na, tu imaš denar / naj bo, tu imate avtomobil, pa se odpeljite / ob iztegu roke kot znak za sklenitev dogovora, kupčije ali za spravo  tu je moja roka ; pog., pri udarcu  na, tu imaš za tvoje jezikanje
3. izraža s kazanjem, gledanjem, sobesedilom določeno mesto besedila, dela:   tu beri počasi, mu je s prstom pokazal drugi odstavek ; avtor članka tu navaja drugačne številke kot na začetku ; da, tu sem se pri računanju zmotil / napisal je več pesmi, tu objavljamo eno ; tako je tu, v tem filmu, prikazano
// izraža mesto govorjenja, pisanja, na katerem se govoreči, pišoči nahaja ali ki temu mestu neposredno sledi:   o tem sem že govoril, pisal, tu naj dodam le še naslednje ; že tu želim poudariti, da se s predlogom strinjam
// izraža mesto govorjenja, mišljenja glede na vsebino, določeno s predhodnim ali neposredno sledečim besedilom:   znižal je ceno na milijon in tu nepopustljivo vztrajal ; na sestanku so govorili o novem zakonu. Tu se je izoblikovalo več stališč / tu, pri človekovi naravi, se je kritik ustavil
4. izraža z neposredno predhodnim govorjenjem, mišljenjem določen položaj, določene okoliščine:   slišiš govorjenje, tu ni več dvoma, oni so ; tu je vsako razpravljanje odveč, glasujmo ; tako je odločil gospodar in tu nič ne pomaga / tako je pač, tu ni kaj ; ekspr.  veš kaj, tu se pa vse neha / ekspr.  kdo je tu odgovoren. Tu je skupnost otroškega varstva, tu je zdravstvo, tu so sindikati
5. izraža neposredno predhodno mesto govorjenja, mišljenja glede na čas uresničitve:   tako je prav, in tu je udaril po mizi ; tu je zagrozil s pestjo, kaj se to pravi ; jaz grem v Ameriko, tu je nekoliko zajecljal, zaradi pijače
6. izraža trenutek, določen s časom kakega dogodka, stanja:   prišli so do reke in tu se film konča ; tu ga zbudi iz sanjarjenja divji krik
// izraža mesto, točko v času, določeno s sobesedilom:   celo tu, ob koncu stoletja, se pojavljajo take zahteve ; od tu naprej se začenja drugo obdobje
7. v povedni rabi  izraža navzočnost ali neposredno prihodnost česa glede na čas govorečega ali glede na čas predhodnega besedila:   pomlad je tu ; žetev bo kmalu tu / da, da, leta so tu / kosilo je tu, izvolite
8. v zvezi s tam   izraža vsako bližnje, prvo mesto prostorsko neurejeno razporejenega pojavljanja česa:   tu je dobil nekaj, tam nekaj ; tu eden, tam eden, pa se nabere / delal je zdaj tu zdaj tam ; tu pa tam raste kako drevo / moj sin tu, moj sin tam, pa vsak mesec potovanja  izraža pogostnost omenjanja, navajanja izraza moj sin
● 
naredil bom, kakor tu sedim  izraža podkrepitev trditve ; tu in tam se opije ; tu pa tam še srečam kakega sošolca ; sam.:, knjiž.  resnica našega tu, našega sveta;  prim. tuintam , tupatam

2   medm. ( ū )
posnema močen, zategel, zamolkel glas
a) hupe, roga:   pripeljal se je z avtomobilom pred hišo in zatrobil: tu, tu ; tu, tu, tu, so se oglasili rogovi
b) ladijske sirene:   ladja se je oglasila tu, tu

tuatára   -e ž ( ȃ )
zool.  novozelandski prakuščar s temenskim očesom, Sphenodon punctatus:   zaščitenost tuatar

túba   -e ž ( ú )
1. cevasta posoda za mazave snovi, ki se iztiskajo:   zapreti tubo ; iztiskati snov iz tube / barva, krema v tubi ; tuba gorčice, majoneze
2. glasb.  veliko trobilo ovalne oblike z nizko ležečim tonskim obsegom:   igrati tubo ; tuba in rog
♦ 
anat.  maternična tuba  cevast organ, po katerem gre jajčece iz jajčnika; jajcevod ; Evstahijeva tuba  cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; ušesna troblja

tuberán   -a m ( ȃ )
med. žarg.  tuberkulozni bolnik:   težave astmatikov in tuberanov zaradi slabega zraka

tubêrkel   -kla  in  tubêrkulum -a m ( é; ȇ )
med.  bunčici podobna vnetna tvorba v tkivu, ki jo povzroči bacil tuberkuloze:   odkriti tuberkle z rentgenskim aparatom

tuberkulín   -a m ( ȋ )
med.  izvleček iz bacilov tuberkuloze za ugotavljanje okuženosti z njimi:   vbrizgati tuberkulin ; reagirati na tuberkulin

tuberkulinizácija   -e ž ( á )
vet.  ugotavljanje okuženosti z bacili tuberkuloze z vbrizgavanjem tuberkulina v kožo, nanašanjem tuberkulina na kožo, sluznico:   opraviti tuberkulinizacijo ; tuberkulinizacija krav

tuberkulínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tuberkulin:   tuberkulinska reakcija na koži / tuberkulinski preizkus  preizkus za ugotavljanje okuženosti z bacili tuberkuloze z vbrizgavanjem tuberkulina v kožo, nanašanjem tuberkulina na kožo, sluznico

tuberkulótik   -a m ( ọ́ )
med.  tuberkulozni bolnik:   zdravljenje tuberkulotikov

tuberkulóza   -e ž ( ọ̑ )
nalezljiva bolezen pljuč s krogličastimi tvorbami, jetika:   imeti tuberkulozo ; zdraviti tuberkulozo ; zboleti za tuberkulozo ; tuberkuloza pri govedu ; bacil tuberkuloze / pljučna tuberkuloza
// s prilastkom  taka bolezen kakega organa sploh:   črevesna, kostna, kožna, očesna tuberkuloza
♦ 
med.  miliarna tuberkuloza  pri kateri nastanejo drobna žarišča bolezni po vsem organizmu ; odprta tuberkuloza  pri kateri so v izpljunku bacili

tuberkulózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na tuberkulozo:   tuberkulozen človek ; žival je tuberkulozna / tuberkulozni bacil / tuberkulozna obolenja ; sam.:  dispanzer za tuberkulozne

tuberóza   -e ž ( ọ̑ )
vrtn.  gomoljasta okrasna rastlina z dišečimi, lilijam podobnimi cveti v socvetjih, Polianthes tuberosa:   opojen vonj tuberoz

túbifeks   -a m ( ȗ )
zool.  v blatnem dnu sladkih vod živeča rdečkasta, črvu podobna členasta žival, Tubifex tubifex:   krmiti akvarijske ribice s tubifeksi

tùbít   -i ž ( ȕ-ȋ )
filoz., po eksistencialistični filozofiji  bit človeka v svetu:

tùbítnost   -i ž ( ȕ-ī )
knjiž.  eksistenca, obstoj v svetu:   človekova tragična tubitnost

túblja   -e ž ( ȗ )
nar. primorsko tuberoza :   pripeti si tubljo na prsi

tubulár   -ja m ( ā )
plašč in zračnica v enem delu za dirkalno kolo:   dirkalno kolo z novima tubularjema

túbus   -a m ( ȗ )
1. fiz.  znotraj počrnjena cev optičnih priprav, v kateri so leče:   premikati tubus pri mikroskopu ; tubus daljnogleda
2. fot.  cev, s katero se poveča oddaljenost objektiva od ohišja fotografskega aparata:   uporabljati tubus pri slikanju od blizu ; tubus in meh / iztegljiv tubus
3. med.  cevka, ki se vstavi v sapnik pri oživljanju ob prenehanju spontanega dihanja:   napraviti s tubusom umetno dihalno pot

tucat   gl. ducat

túdi   člen. ( ȗ )
1. izraža razširitev veljavnosti trditve na istovrstni stavčni člen ali dodajanje, navezovanje:   tudi nam se je to zgodilo ; poškodoval si je tudi nogo ; ni samo lepa, je tudi pametna ; tudi tako bi se dalo narediti ; uspelo jim je tudi tokrat / to mu povej in tudi reci, da ne moreš priti ; vsak ima svoje potrebe in tudi zahteve / midva greva tudi ; slabega zdravja je in hitre jeze tudi / v vezniški rabi:  spijo v hotelu, tudi hranijo se tam ; jezi se in tudi kolne včasih
2. stopnjuje povedano z dodatno močnejšo ali nepričakovano trditvijo:   vsemu se je moral odpovedati, tudi upanju ; to je močna pijača, tudi za krepkega moža ; mnogi so omedleli, nekateri tudi umrli / po nenehnih neuspehih so odnehali tudi najbolj trmasti / za tako sliko dam tudi sto tisoč evrov
3. v nikalnih stavkih  poudarja zanikanje:   takih stvari tudi v sanjah še ni videla ; nikjer, tudi pri vas nisem bil tako postrežen ; včasih tudi za kruh nima / tudi malo ne pazi na svoje zdravje ; tudi za centimeter se ni premaknil / pog.  kaj tudi tega ne veš, kako ji je ime
4. izraža podkrepitev trditve:   presneto, se pa tudi bojiš ; to pa je tudi vse, kar so lahko storili ; vi ste tudi reve vsi skupaj ; sklenila je, da še ne odide. Čemu tudi, ko se ji nič ne mudi / iron.  ti si pa tudi pameten
// izraža očitek, nejevoljo, začudenje:   ta človek pa tudi vse najde ; ti pa tudi na nič ne misliš ; vi se morate tudi povsod vmešavati ; bil pa je tudi že zadnji čas, da se je spametoval
5. v vezniški rabi, navadno v zvezi ne le, ne samo – ampak tudi   za širjenje, stopnjevanje prej povedanega:   kupili so mu ne samo smuči, ampak tudi vso opremo ; ni samo govorila, ampak tudi delala / uporabljali so orodje, in sicer ne samo leseno, temveč tudi kamnito in koščeno / knjiž.  zavrgel je ne le Heglov sistem, marveč tudi njegovo metodo / to je brez dvoma poenostavitev, a tudi osvežitev
6. v vezniški rabi, v dopustnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi s če, kakor, ko   za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči:   tudi če bi poznali vse okoliščine, bi se težko odločili ; če bi tudi hotel, ne sme ; če je bila večerja tudi okusna, mu ni teknila  četudi, čeprav / kakor je tudi bogat, srečen ni / nič pametnega se ne more domisliti, ko bi se tudi stokrat na glavo postavil

túdifilozóf   -a m ( ȗ-ọ̑ )
zastar.  nepravi, lažni filozof:   ne omenjaj tega tudifilozofa

tudorski   -a -o  [ túdorski in tjúdorski prid. ( ȗ )
nanašajoč se na angleško dinastijo Tudor:   tudorsko obdobje v Angliji
♦ 
um.  tudorski lok  plitev lok z grebenom v sredini ; tudorski slog  poznogotski umetnostni slog v 16. stoletju v Angliji

túf 1   -a m ( ȗ )
petr.  kamnina, ki jo sestavljajo vulkanski pepel, drobci kristalov in magmatskih kamnin:   lomiti tuf ; tuf in granit / bazaltni tuf / vulkanski tuf

túf 2   -a m ( ȗ obrt. žarg.
1. skupek cvetlic, pokončno zataknjenih v mah, gobo, za na grob, h krsti, žalni aranžma:   naročiti tuf v cvetličarni
2. na tanko tkanino pritrjeni tuji naravni ali umetni lasje, ki se vpnejo med naravne lase; lasni vložek :   vpeti tuf v lase

tufít   -a m ( ȋ )
petr.  usedlina s primesjo tufa:   plast tufita

túfski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na tuf 1 :   tufske plasti / tufska kamnina

túga   -e ž ( ú )
star. žalost , bolečina :   obide ga tuga ; osiveti od tuge in obupa ; globoka tuga

tugováti   -újem nedov. ( á ȗ )
star. žalovati , tožiti :   tugovati za izgubljeno srečo / njegova pesem le tuguje / tugoval jim je, kako je zapuščen  se pritoževal

túhna   -e ž ( ū )
nižje pog. pernica :   odeti se v tuhno

tuhtáč   -a m ( á )
pog., ekspr.  kdor (rad) premišlja, razglablja:   redkobeseden tuhtač

túhtanje   -a s ( ú )
pog. premišljanje , razglabljanje :   po dolgem tuhtanju je le našel rešitev / tuhtanje besed, načrtov

túhtati   -am nedov. ( ú )
pog. premišljati , razglabljati :   zmeraj nekaj tuhta ; tuhtati o življenju ; tuhta, kje bi dobil denar / tuhtal je in tuhtal, čas pa je tekel

túhtav   -a -o prid. ( ú )
pog.  ki (rad) premišlja, razglablja:   tuhtav človek

túhtavec   -vca m ( ú )
pog.  kdor (rad) premišlja, razglablja:   po naravi je tuhtavec ; samotarski tuhtavec

tùintàm   in  tù in tàm prisl. , piše se narazen  ( ȕ-ȁ )
1. na nekaterih mestih, po nekaterih krajih:   vrt zeleni, tu in tam cvete drevo ; sneg se je tu in tam udiral do kolen ; tu in tam ob cesti smo videli velike skale
2. izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih:   tu in tam poglejte v sobo k bolniku ; le tu in tam je rekel kako besedo;  prim. tu 1

túj   -a -e prid. ( ȗ ú )
1. ki je last drugega, ne osebka:   zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom ; piti za tuj denar ; del ograje stoji na tujem svetu
// ki pripada drugemu, ne osebku:   sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom  pod drugim, ne svojim imenom / margarina se rada navzame tujega vonja
// ki ga ima kdo drug, ne osebek:   tuje skrbi mu niso mar ; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel ; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr.  bahati se s tujo učenostjo
2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku:   poslati lastne delavce in nekaj tujih ; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca
// ki z osebkom ni v sorodstvu:   za sirote skrbijo tuji ljudje ; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile
3. ki mu osebek ne pripada:   ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu
4. v določni obliki  ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek:   sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti
5. v katerem osebek ne živi, nima doma:   ogledovati si tuje kraje ; potovati po tujih deželah
6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele:   domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo
7. v določni obliki  ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja:   tuji državljan, turist, vojak
// ki pripada drugi državi, ne državi osebka:   letalo je zašlo v tuji zračni prostor ; zasesti tuje ozemlje / tuja država  država, ki ni država, katere prebivalec je osebek
// nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek:   tuji denar ; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis ; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene
8. v določni obliki  ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka:   tuji izraz ; tuja imena / besede tujega izvora
9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja:   njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega  z okoljem, ljudmi nepovezanega
10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada:   ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo  tujek / publ.  odstraniti iz skupnosti tuje elemente
11. v zvezi s si   ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni:   tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin
12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen:   njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus
13. z dajalnikom  ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti:   sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja ; vaše ideje so mi tuje
14. ki osebku ni znan
a) iz srečanj, obvestil:   na cesti me je ogovoril tuj človek ; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj ; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva ; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje
b) iz predhodnega znanja:   marsikomu še tuji izrazi
c) z dajalnikom  iz lastnega doživetja, življenja:   lakota mu v mladosti ni bila tuja
// z dajalnikom  ki za osebek ni značilen:   ta lastnost mu je tuja ; naglica, zadrega mu ni tuja
● 
ekspr.  ne bodi tako tuj  zadržan, neoseben ; ekspr.  seda za tujo mizo  jé pri drugih, tujih ljudeh ; ekspr.  lahko je s tujo roko kače loviti  lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo ; dom je prešel v tuje roke  ni več v lasti iste družine ; ekspr.  živeti pod tujo streho  v tujem stanovanju, tuji hiši ; ekspr.  tega ne sme slišati tuje uho  kaka nezaželena oseba ; povedati kaj skozi tuja usta  z govorjenjem, besedami drugega človeka
♦ 
ekon.  izkoriščati tuje delo  delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi ; mat.  tuji množici  množici, ki nimata nobenega skupnega elementa ; tuji števili  števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja

túja   -e ž ( ú )
bot.  zimzeleno drevo ali grm s ploščatimi poganjki in majhnimi olesenelimi storžki; klek 1 posaditi tujo

tújček   -čka m ( ú )
nav. ekspr.  manjšalnica od tujec:   prijazno pomagati tujčku / k svojim mladičem je privzela še tujčka  tujega mladiča

tújčenje   -a s ( ū )
1. star. potujčevanje :   tujčenje podrejenih narodov
2. knjiž.  uporabljanje tujih besed, tujk:   govornikovo nepotrebno tujčenje

tújčev   -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na tujca:   tujčev obraz
 
ekspr.  ječati pod tujčevo peto  pod tujo oblastjo v popolnoma podrejenem položaju ; kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti

tujčeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  uporabljati tuje besede, tujke:   v reklamah veliko tujčujejo

tujčín   -a m ( ȋ )
zastar. tujec :   domačin in tujčin

tújčiti   -im nedov. ( ú ȗ )
1. star. potujčevati :   tujčiti podjarmljene narode
2. knjiž.  uporabljati tuje besede, tujke:   v strokovnih delih veliko tujčijo

tuje...   prvi del zloženk
nanašajoč se na tuj:   tujejezičen, tujenaroden, tujevladje

tújec   -jca m ( ú )
1. kdor je iz tuje dežele, tuje jezikovne skupnosti:   deželo so zasedli tujci ; jezika tujca ni nihče razumel ; tujci in tujke / ekspr.  v deželi že stoletja gospodari tujec
// pripadnik tuje države:   v hotelu plačujejo tujci višjo ceno
 
tur.  knjiga tujcev  knjiga, v katero se vpisujejo gostje iz tuje države
2. tuj, neznan človek:   večini prebivalcev sem še tujec
// tuj človek, ki ni seznanjen z okoljem:   v tem delu mesta sem tujec, zato mi ulice niso znane
 
ekspr.  ti si edini tujec v Jeruzalemu  edini, ki ne ve za dogodek, novico
3. tuj, nerazumljen človek:   postati tujec v lastni družini / biti sam sebi tujec

tujejezíčen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tuji jezik:   tujejezični prebivalci / tujejezične knjige / tujejezični zapis besede
 
šol.  tujejezični pouk  pouk, ki ni v maternem jeziku

tújek   -jka m ( ū )
1. telo, košček snovi, ki pride v organizem in se z njim biološko ne uskladi, poveže:   tujek mu je padel v oko ; odstraniti tujek z operacijo ; iver, prah in drugi tujki / presajena ledvica ni ostala tujek
2. ekspr.  kar je kje tuje, od okolja različno:   ta četrt je tujek v mestu / miselni tujek

tujenároden   -dna -o prid. ( á )
knjiž. tuj , drugonaroden :   tujenarodni priseljenci

tujeprášen   -šna -o prid. ( ȃ )
agr.  ki se oplodi s cvetnim prahom rastline druge sorte iste botanične vrste:   tujeprašna rastlina

tujeródec   -dca m ( ọ̑ )
knjiž.  kdor je tujega rodu, tuje narodnosti:   s tujerodci naseljeno obmejno območje ; asimilacija tujerodcev

tujeróden   -dna -o prid. ( ọ̄ knjiž.
1. ki je tujega rodu, tuje narodnosti:   tujerodno prebivalstvo / tujerodni priimek
2. tuj , neznačilen :   tujerodna prvina drame

tujeródka   -e ž ( ọ̑ )
knjiž.  ženska, ki je tujega rodu, tuje narodnosti:   njegova žena je tujerodka

tujevérec   -rca m ( ẹ̑ )
drugoverec :   strpnost do tujevercev

tujevŕsten   -tna -o prid. ( ȓ )
ki je tuje vrste:   tujevrstna snov / tujevrstne sestavine

tujezémec   -mca m ( ẹ̑ )
knjiž. inozemec , tujec :   nezaželeni tujezemci

tujezémski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. inozemski , tuj :   tujezemski filmi / tujezemske rastline

tujína   -e ž ( í )
ozemlje, dežele onstran meje domače države:   vrniti se iz tujine ; oditi v tujino ; živeti v tujini / blagovna menjava, kulturni stiki s tujino / naši državljani na začasnem delu v tujini / ekspr.  tujina mu je vzela zdravje
● 
knjiž.  Ovida so izgnali v tujino  iz domovine

tujínec   -nca m ( ȋ )
nar. severovzhodno tujec :   živeti med tujinci / znani ljudje in tujinci

tujínski   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž.  nanašajoč se na tujino:   tujinski vplivi / tujinska dežela  tuja

tujínstvo   -a s ( ȋ )
kar je določeno z miselnimi, duhovnimi pojavi, ki izvirajo iz tujine:   upirati se tujinstvu / njihovo trdnost je razjedel duh tujinstva / zastar.  izvoz v tujinstvo  tujino

tujíti   -ím nedov. ( ī í knjiž.
1. odtujevati , raznarodovati :   tujina nas tuji
2. delati koga tujega:   gosposka obleka mu je tujila prijateljico / obraz mu tujijo brki

tújka   -e ž ( ú )
1. ženska iz tuje dežele, tuje jezikovne skupnosti:   jezika tujke niso razumeli / po jeziku, navadah je še tujka
// pripadnica tuje države:   potni list tujke
2. tuja, neznana ženska:   večini vaščanov sem še tujka / v mestu sem velika tujka  tuja, z okoljem zelo malo seznanjena ženska
3. tuja, nerazumljena ženska:   postati v domači družini tujka
4. beseda, katere tuji izvor je jasno spoznaven:   govoriti, uporabljati tujke ; slovar tujk / mednarodne tujke
 
jezikosl.  prevzeta beseda, ki ni popolnoma prilagojena izposojujočemu si jeziku
5. knjiž.  tuja, nedomača rastlina:   v parku raste nekaj tujk

tujkárjenje   -a s ( á )
ekspr.  uporabljanje tujih besed, tujk:   odvečno tujkarjenje

tújost   -i ž ( ú )
lastnost, značilnost tujega:   tujost plemstva / opozarjati na tujost navad / dokazati tujost besede / medsebojna tujost ljudi

tújski   -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na tujce ali tujstvo:   tujske navade / trpeti zaradi tujske zavesti / star.:  tujski promet  turizem ; gostilna s tujskimi sobami  s turističnimi sobami / tujska legija  nekdaj  francoska kolonialna vojska iz najetih tujcev

tújskoprométen   -tna -o prid. ( ū-ẹ̑ )
star. turističen :   tujskoprometno društvo / tujskoprometni kraji

tújstvo   -a s ( ū )
1. kar je miselno, duhovno tuje, nedomače:   upirati se tujstvu ; mladina se izgublja,  ekspr.  tone v tujstvu / očitali so mu tujstvo  tuj izvor, tuje poreklo
2. lastnost, stanje koga, ki je kje tuj:   zavedati se svojega tujstva v mestu / opozarjati na tujstvo njegove umetnosti
● 
ekspr.  priseljeno tujstvo  priseljeni tujci

tújščina   -e ž ( ú )
ekspr.  tuji jezik:   uradni jezik je bila tujščina ; materinščina in tujščina
// kar je v čem tujega sploh:   tujščina v jeziku / miselna tujščina

túkaj   prisl. ( ȗ )
1. izraža kraj, prostor, kjer govoreči je, se nahaja:   ste še vedno tukaj ; tukaj me počakaj / tukaj pri vas mora biti ; tukaj okrog / od tukaj do doma je daleč  od tod
// izraža kraj ali organizacijo, ustanovo, kjer govoreči je, dela:   tukaj imamo dosti znancev ; ljudje tukaj so prijazni ; vi niste od tukaj / tukaj v bližini stanujem / seveda vam bomo pomagali, saj zato smo tukaj ; publ.  Ljubljana. Tukaj so sprejeli dopolnila k ustavi
2. izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali na njem, na katerega se usmerja pozornost koga, navadno z gibom, kazanjem:   tukaj, vidiš, je avtomobil zaneslo ; to tukaj je treba popraviti ; ravno tukaj je stal / tukaj me boli ; kaj imate tukaj, je pokazal na kovček / tukaj se podpišite / tukaj za steno je skladišče ; tukaj notri je tekočina / vznes., kot napis na nagrobniku  tukaj počiva XY ; kot napis na spominski plošči  tukaj se je rodil XY
// izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali da je kaj v roki, kjer je komu na razpolago:   pero je tukaj, izvolite ; na, tukaj imaš denar in kupi / ob iztegu roke kot znak za sklenitev dogovora, kupčije ali za spravo  tukaj je moja roka ; pog., pri udarcu  na, tukaj imaš za tvojo nesramnost
3. izraža s kazanjem, gledanjem, sobesedilom določeno mesto besedila, dela:   avtor tukaj navaja novejše podatke ; da, tukaj se je pri računanju zmotil / napisal je več pesmi, tukaj objavljamo eno
// izraža mesto govorjenja, pisanja, na katerem se govoreči, pišoči nahaja ali ki temu mestu neposredno sledi:   o tem sem že govoril, tukaj naj dodam le še naslednje ; že tukaj želim poudariti, da se s predlogom ne strinjam
// izraža mesto govorjenja, mišljenja glede na vsebino, določeno s predhodnim ali neposredno sledečim besedilom:   na sestanku so govorili o novem zakonu. Tukaj se je izoblikovalo več stališč / zlasti tukaj, pri vodilnih delavcih, je to pomembna lastnost
4. izraža z neposredno predhodnim govorjenjem, mišljenjem določen položaj, določene okoliščine:   tukaj gre samo za denar ; tako je odločil gospodar in tukaj nič ne pomaga / veš kaj, tukaj se pa vse neha
5. izraža neposredno predhodno uresničeno mesto govorjenja, mišljenja glede na čas uresničitve:   tako je prav, in tukaj je udaril po mizi ; jaz grem domov, tukaj je nekoliko zajecljal, ker sem vsega naveličan
6. izraža trenutek, določen s časom kakega dogodka, stanja:   prišli so do vrha gore in tukaj se knjiga konča ; tukaj se oglasi tajnica
// izraža mesto, točko v času, določeno s sobesedilom:   celo tukaj, ob koncu stoletja, so se pojavljale take zahteve ; od tukaj naprej se začenja drugo obdobje
7. v zvezi s tam   izraža vsako bližnje, prvo mesto prostorsko neurejeno razporejenega pojavljanja česa:   prikazujejo se enkrat tukaj, enkrat tam ; streljali so zdaj tukaj, zdaj tam
● 
vse je bilo tako resnično, kot sem tukaj  izraža podkrepitev trditve ; sam.:  skladno oblikovanje našega danes in našega tukaj

túkajle   prisl. ( ȗ )
ekspr. tukaj :   tukajle smo, pa ne moremo ven ; tukajle nas počakaj / pojdimo tukajle dol ; tukajle notri je pesek / tukajle imate prav, ne odnehajte

túkajšnji   -a -e prid. ( ȗ )
ki je, se nahaja tukaj:   doma je iz tukajšnjih krajev ; tukajšnjim ljudem se je prikupila / po tukajšnjem mnenju te gradnje ne bi smel dopustiti ; tukajšnje in zdajšnje življenje ; sam.:  moral bi biti tukajšnji, ne priseljenec ; knjiž.  zgodovine ne moremo pojmovati kot nekaj tukajšnjega in zdajšnjega

túkajšnjost   -i ž ( ȗ )
knjiž.  lastnost, značilnost česa tukajšnjega:   tukajšnjost razmer
// kar je tukajšnje:   problem je prisoten v tukajšnjosti

túkalica   -e ž ( ū )
zool.  manjša močvirska ptica selivka z rjavkastim, belo pisanim perjem po hrbtu in razmeroma dolgimi nogami, Porzana:   oglašanje tukalice / grahasta, pritlikava tukalica
 
zool.  zelenonoga tukalica  močvirska ptica selivka modro črne barve, po velikosti podobna golobu, Gallinula

tukán   -a m ( ȃ )
zool.  velika ptica Južne in Srednje Amerike z zelo velikim pisanim kljunom, ki se hrani s sadeži, Ramphastus:   loviti tukane zaradi perja / orjaški tukan

túkec   -kca m ( ȗ )
zastar. potuhnjenec , premetenec :   tukec je, na vse pokima, naredi pa po svoje

túkla   -e ž ( ȗ )
nar. štajersko jabolčnik :   piti tuklo

túl 1   -a m ( ȗ )
cevasta priprava za hranjenje, nošenje puščic:   napolniti tul s puščicami ; obesiti si tul čez rame ; lesen, usnjen tul / vtakniti nož v tul  v nožnico
// kar je po obliki temu podobno:   zatakniti baklo v tul / zviti papir v tul  v cev, tulec
 
etn.  pastir trobi na tul, v tul  na rog, v rog iz lubja

túl 2   -a m ( ȗ )
zastar.  tanka, mrežasta tkanina iz bombaža ali kemičnih vlaken; til :   pajčolan iz tula

tularemíja   -e ž ( ȋ )
vet.  nevarna nalezljiva bolezen zlasti divjih glodavcev, ki prizadeva jetra, pljuča, vranico in se prenaša tudi na človeka:   odkriti povzročitelja tularemije

túlast 1   -a -o prid. ( ȗ )
podoben tulu, tulcu:   tulasta priprava
 
igr.  tulasta izpolnjevanka  izpolnjevanka iz besed, ki so tulci ; teh.  tulasta podpora  podpora, katere ožji del se da, vstavi v sosednji širši del

túlast 2   -a -o prid. ( ȗ )
zastar.  ki je iz tila; tilast :   tulast pajčolan

túlast 3   -a -o prid. ( ū )
nar. neumen , omejen :   tulast fant

túlba   -e ž ( ȗ )
ekspr. tuljenje :   tulba volkov / tulba gledalcev

túlčast   -a -o prid. ( ȗ )
podoben tulcu:   tulčasti cveti / tulčast klobuk

túlček   -čka m ( ȗ )
manjšalnica od tulec:   papirnati tulčki / nekdaj  cigaretni tulček  papirnata cevka, ki se napolni s tobakom, da nastane cigareta

tùle   stil.  tulè prisl. ( ȕ; ȅ )
ekspr. tu 1 tule čakam že pol ure / tam gori je še zima, tule doli pa pomlad / prav tule je sedela / odpočij se tule na terasi ; tule pod oknom / kaj meni mar ti papirji, tule jih imaš

túlec   -lca m ( ȗ )
1. cevasta priprava
a) za hranjenje, nošenje puščic:   obesiti si tulec čez rame ; potegniti puščico iz tulca
b) za hranjenje, nošenje česa sploh:   spraviti šivanke v tulec ; izročiti komu diplomo v tulcu ; kovinski, plastičen tulec / tulec za kvačko ; tulec za zobno ščetko
c) kot del naboja, ki ostane po izstrelitvi krogle:   vojaki so pobirali tulce ; stresti smodnik iz tulca ; medeninast tulec
// cevast predmet, element, v katerega se kaj da, vstavi:   svinčnik, podaljšan s tulcem ; vtakniti svečo v tulec svečnika / nekdaj  tulec za cigarete  papirnata cevka, ki se napolni s tobakom, da nastane cigareta
// kar ima cevasto obliko sploh:   zviti papir v tulec / model (za potico) s tulcem
2. tuljava :   naviti sukanec na tulec / tekstilni tulec
3. knjiž. tok 2 tulec za očala / tulec za pištolo
4. knjiž. kornet :   kepica sladoleda v tulcu / testeni tulec
5. teh.  kos cevi, odrezan pravokotno na vzdolžno os:   povezati, stisniti s tulcem / spojni tulec ; tulci vezalk za čevlje
6. obrt.  polizdelek iz klobučevine, iz katerega se oblikuje klobuk:   valjati tulce ; klobučevinasti tulci / moški, ženski tulec
// temu polizdelku podobno pokrivalo:   pokriti si glavo s tulcem
♦ 
bot.  večji ovršni list, ki obdaja socvetje ; igr.  beseda, ki je navadno somerni notranji del kake druge daljše besede ; lov.  past iz votlega debla in težkega ošiljenega kola, ki usmrti žival ; zool.  trden, na spodnjem koncu cevast osrednji del ptičjega peresa

tùlele   stil.  tulèle prisl. ( ȕ; ȅ )
ekspr. tu 1 , tule :   tulele poglejmo / tulele v vasi

túlež   -a m ( ȗ ekspr.
1. tuljenje :   slišati tulež ; tulež volkov / tulež letal nad mestom
2. kdor tuli:   on je nesramen tulež

túlij   -a m ( ú )
kem.  težka kovina srebrno bele barve, element Tm:   lantan in tulij

tulilec   gl. tulivec

túlipan   tudi  tulipán -a m ( ȗ; ȃ )
okrasna rastlina s pokončnim čašastim cvetom in črtalastimi listi:   nasaditi tulipane ; rdeči, rumeni tulipani ; čebulice tulipanov / šopek tulipanov / vrtni tulipan
● 
ekspr.  dežela tulipanov  Nizozemska
♦ 
bot.  močvirski tulipan  močvirska logarica ; vrtn.  cesarski tulipan  vrtna rastlina z visečimi cveti, ki so podobni tulipanovim, Fritillaria imperialis

túlipanast   tudi  tulipánast -a -o prid. ( ȗ; ȃ )
podoben cvetu tulipana:   tulipanast cvet

túlipanov   tudi  tulipánov -a -o  ( ȗ; ȃ )
pridevnik od tulipan:   tulipanova čebulica

túlipanovec   tudi  tulipánovec -vca m ( ȗ; ȃ )
vrtn.  visoko okrasno drevo z velikimi zelenkasto rumenimi cveti, Liriodendron tulipifera:   gladka debla tulipanovcev

túlipovec   -vca m ( ȗ )
vrtn.  visoko okrasno drevo z velikimi zelenkasto rumenimi cveti, Liriodendron tulipifera:   cvetoči tulipovci ; platane in tulipovci

tulíti   in  túliti -im nedov. ( ī ú )
1. oglašati se z močnim, zateglim, temnim glasom:   psi, volkovi tulijo / bik je tulil  rjovel / ekspr.:  tulil je in hropel, da ga je bilo groza poslušati ; ranjenec je tulil od bolečine
// dajati tuljenju podobne glasove:   morje je tulilo / granate so jim tulile nad glavami
// z močnim, zateglim, enakomernim glasom dajati signale:   sirene tulijo / preh.  tuliti alarm
2. slabš.  zateglo, divje kričati:   na cesti je tulila množica ; začel je tuliti in psovati / tulile so druga na drugo / preh.  tuliti parole, povelja ; vrzimo ga v vodo, so tulili / preh.  tulili so pesmi  glasno prepevali
3. ekspr.  glasno, zateglo jokati:   ženske so tulile, da jih ni bilo mogoče poslušati ; tulila je od jeze, togote / otrok je celo noč tulil  jokal
4. ekspr.  nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo:   burja tuli okrog oglov ; zunaj je tulil veter, vihar ; pren.  groza ji je tulila v srcu
● 
kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti  kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje

túliti se   -im se nedov. ( ú ū )
1. ekspr.  kriviti se, upogibati se:   plamenčki migotajo, se tulijo
2. ekspr.  prikrivati se, skrivati se:   zdaj se naj nihče več ne tuli / čelo se tuli pod gostimi lasmi
3. nar.  stiskati se, privijati se:   maček se tuli k peči

tulívec   -vca  in  tulílec -lca  [ tuliu̯ca m ( ȋ )
kdor tuli:   slišati tulivca
♦ 
zool.  južnoameriška opica z oprijemalnim repom, ki se oglaša z zelo močnimi glasovi; vriskač

tuljáva   -e ž ( ȃ )
1. navadno cevasta priprava z višjima robovoma, na katero se kaj navija:   naviti nit, žico na tuljavo ; lesena, papirnata tuljava / tuljava za telefonski kabel / porabiti tuljavo sukanca
2. zastar. tul 1 , tulec :   vzeti puščico iz tuljave / zviti list papirja v tuljavo
3. cevast prostor, skozi katerega kaj prehaja:   omesti tuljavo v dimniku / dimniška, prezračevalna tuljava
4. grad., navadno s prilastkom  element za sestavljanje cevi:   izdelovati dimne, ventilatorske tuljave
5. star.  cevasti končni del kake priprave, posode; dulec :   tuljava lijaka, steklenice
6. elektr.  žica, zvita v vijačnico:   tuljave transformatorja / indukcijska, magnetilna tuljava / naviti tuljavo
 
strojn.  vžigalna tuljava  ki s pretvarjanjem nizke napetosti v visoko omogoča vžig eksplozivne zmesi v motorju z notranjim zgorevanjem

tuljávica   -e ž ( ȃ )
manjšalnica od tuljava:   naviti nit na tuljavico / povezati konca tuljavice z virom električnega toka

tuljávka   -e ž ( ȃ )
knjiž. tuljava :   naviti sukanec na tuljavko

tuljávnik   -a m ( ȃ )
elektr.  ogrodje, ki nosi navitje:   tuljavnik za rotor

túlje   -a s ( ū )
nar.  najkrajše, najslabše predivo:   gospodinja je predla boljše predivo, dekla pa tulje ; zamašiti špranje s tuljem / konopljeno, laneno tulje

túljenje   in  tuljênje -a s ( ú; ē )
glagolnik od tuliti:   tuljenje psa / tuljenje siren / tuljenje otrok v razredu / tuljenje vetra

túlka   -e ž ( ȗ )
teh.  kratki cevi podoben strojni element:   natakniti tulko na iglo, os ; napeljati nit skozi tulko / ležajna, navijalna tulka

túlpa   -e ž ( ȗ )
tulipan :   nasaditi tulpe ; tulpe in narcise

túlpika   -e ž ( ȗ nar. prekmursko
1. narcisa :   bila je pomlad in vzcvetele so prve tulpike ; nabirati tulpike
2. lokvanj :   zavili sta na vratnice ob bereku, kjer so na vodi cvetele bele tulpike  (F. Godina)

túmba   -e ž ( ȗ )
1. um.  sarkofagu podoben nagrobnik z upodobitvijo pokojnika na zgornji strani:   pokrov tumbe ; reliefi na tumbi
2. rel., nekdaj  črno pregrnjen oder z nakazano krsto ali po tleh razprostrt črn prt v cerkvi ob obredu za pokojnika:   postaviti tumbo ; sveče okoli tumbe

túmor   -ja m ( ū med.
1. skupek izrojenih celic kakega tkiva; novotvorba , nova tvorba :   izrezati, operirati tumor ; benigni, maligni tumor ; možganski tumor ; tumor ledvic
2. oteklina , bula 1 podkožni tumor

túmorski   -a -o prid. ( ū )
nanašajoč se na tumor:   tumorske celice / tumorska rast tkiva

túmpast   -a -o prid. ( ú nižje pog.
1. top 4 tumpasta britev / tumpast nos
2. omejen , neumen :   tumpast človek ; ni tako tumpast, kot se dela / tumpast obraz

túmpec   -pca m ( ȗ )
nižje pog.  omejen, neumen človek:   ta tumpec namiga ni razumel / kot psovka  kaj si pa misliš, tumpec neumni

túmpek   -pka m ( ȗ )
nižje pog.  omejen, neumen človek, zlasti otrok:   mali tumpek je hotel pojesti deževnika

tumul   gl. tumulus

tumúlt   -a m ( ȗ )
knjiž. hrup , trušč , zmeda :   ob žaljivi izjavi je nastal v dvorani tumult

túmulus   in  túmul -a m ( ȗ )
arheol.  kup nasute zemlje ali kamenja, ki pokriva en grob ali več grobov; gomila :   odkopali so več tumulusov

tún   -a m ( ȗ )
morska riba z osmimi majhnimi rumenimi plavutmi na zgornji in spodnji strani repa pred repno plavutjo:   tuni se drstijo ; jata tunov

túna   -e ž ( ú )
morska riba z osmimi majhnimi rumenimi plavutmi na zgornji in spodnji strani repa pred repno plavutjo:   uloviti veliko tun / okusno meso tune

tunára   -e ž ( ȃ )
1. nar. primorsko  čoln za lovljenje tunov; tonera :   ribiči polagajo iz tunare mrežo / tunara na vesla
2. rib.  navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov, tunolovka:   jata tunov je zaplavala v tunaro

túndra   -e ž ( ȗ )
obširen svet brez drevja onstran polarne gozdne meje:   potovati po tundri ; sibirske tundre ; tundra in tajga
 
geogr.  gozdna tundra  na prehodu v gozd ; mahovna tundra

túndrski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na tundro:   tundrski pas / tundrske rastline

tunél   -a m ( ẹ̑ )
1. pog.  cevast prostor pod zemljo, urejen za železniški, cestni promet; predor :   vlak prihaja iz tunela ; peljati se skozi tunel / graditi, prebijati tunel / cestni, železniški tunel
// navadno s prilastkom  kar je podobno temu prostoru:   pot je bila speljana skozi tunel iz vinskih trt
2. cevasta naprava med dvema objektoma, namenjena za prehod:   tunel med vesoljskima ladjama
♦ 
agr.  tunel  naprava iz lahkega ogrodja, preko katerega je napeta folija, za uravnavanje, pospeševanje rasti ; navt.  tunel  polkrožni prostor, skozi katerega vodi vijačna gred iz stroja do krme, predor ; teh.  aerodinamični tunel  veliki cevi podobna naprava, v kateri se ustvarjajo zračni tokovi za določanje aerodinamičnih lastnosti letal, avtomobilov s pomočjo meritev na modelih; vetrovnik

tunélec   -lca m ( ẹ̑ )
pog.  delavec, ki gradi predore:   minerji in tunelci

tunelnína   -e ž ( ī )
tur.  pristojbina za prevoz skozi predor, predornina:   plačati tunelnino

tunélski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
pog. predorski :   tunelske stene / tunelski hodniki podzemne železnice
 
grad.  tunelski opaž  predoru podoben kovinski opaž za betoniranje zidov in stropov hkrati ; les.  tunelski les  les za gradnjo predorov ; teh.  tunelska peč  peč, pri kateri se snov, ki se peče, segreva, pomika skozi predoru podoben prostor

tuner   -ja  [ túner in tjúner m ( ū )
elektr.  visokofrekvenčni del sprejemnika za uglaševanje, nastavljanje sprejemnika na frekvenco oddajnika, uglaševalo:   tuner radijskega sprejemnika

tunêra   -e ž ( ȇ )
1. nar. primorsko  čoln za lovljenje tunov; tonera :   krma tunere / motorna tunera
2. rib.  navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov, tunolovka:   tuni so zaplavali v tunero / obalna tunera

túnf   in  tùnf túnfa m ( ȗ; ȕ ú )
nar. tolmun :   skočiti v tunf ; globok tunf

túnika   -e ž ( ú )
1. pri starih Rimljanih  dolgo, srajci podobno oblačilo:   obleči tuniko ; toga in tunika
2. obrt.  daljše žensko vrhnje oblačilo brez pasu za k dolgim hlačam ali h krilu:   oblečena je bila v tuniko / tunika za na plažo
3. rel.  srajci podobno liturgično oblačilo:   tunika in dalmatika

tunína   -e ž ( ī )
1. tunovo meso:   tunina v olju ; konzerva tunine
2. zastar. tun , tuni :   ujeti tunino
● 
knjiž.  opuščene tunine ob obali  tunolovke

túnja   -e ž ( ū )
nar. severovzhodno  okrogla, spodaj širša nizka posoda, zlasti za shranjevanje masti; deža :   vzeti mast iz tunje

túnjka   -e ž ( ū )
nar. severovzhodno  okrogla, spodaj širša nizka posoda, zlasti za shranjevanje masti; deža :   napolniti tunjko z mastjo ; vzeti klobaso iz tunjke / meso iz tunjke

túnkati   -am nedov. ( ȗ pog.
1. potapljati 1 , pomakati :   tunkati glavo v morje / pazi se ga, rad tunka ; fantje se tunkajo / tunkati vrečko s čajem v vrelo vodo
2. navadno v zvezi z v   spravljati koga v neprijeten, zapleten položaj, stanje:   v službi je takrat sebe reševal, njega pa tunkal / drug drugega so tunkali noter

tunolòv   -ôva m ( ȍ ō )
lovljenje tunov:   čas tunolova / tunolov je letos slab  ulov tunov
// gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z lovljenjem tunov:   na otoku je razvit tunolov

tunolôvec   -vca m ( ȏ )
1. ribič, ki lovi tune:   izkušeni tunolovci
2. ladja za lovljenje tunov:   kapitan tunolovca

tunolôvka   -e ž ( ȏ )
1. ladja za lovljenje tunov; tunolovec :   tunolovka dviguje mrežo / motorna tunolovka
2. rib.  mreža za lovljenje tunov:   ladja spušča tunolovko v morje / mreža tunolovka
// navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov:   postaviti tunolovko / obalna tunolovka
3. rib.  ob obali stoječa, navadno poševni lestvi podobna naprava za opazovanje prihoda tunov:   sedeti na vrhu tunolovke

túnov   -a -o  ( ȗ )
pridevnik od tun:   tunovo meso

tupája   -e ž ( ȃ )
nav. mn., zool.  veverici podobni sesalci z dolgim, šilastim gobčkom in majhnimi okroglimi ušesi, Tupaiidae:

tupamáros   in  tupamár -a m ( ȃ )
pripadnik urugvajske mestne gverile:   ugrabili so ga tupamarosi

tùpatàm   in  tù pa tàm prisl. , piše se narazen  ( ȕ-ȁ )
tu in tam :   ljudje so tu pa tam stali v gručah in se pogovarjali / tu pa tam je šla za nekaj dni v toplice;  prim. tu 1

tupíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od tupirati:   kodranje in tupiranje / glavnik za tupiranje las

tupírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
s potegovanjem glavnika po laseh v smeri proti glavi delati, da je pričeska bolj visoka, bujna:   frizerka jo je vedno tupirala / zna dobro tupirati lase

tupóljev   tudi  túpoljev -a m ( ọ̑; ȗ )
rusko potniško ali vojaško letalo, imenovano po konstruktorju Tupoljevu:   tupoljev je pristal ; leteti s tupoljevom

túr 1   -a m ( ȗ )
tvor :   tur se mi dela na vratu ; tur poči, se predre / gnojni tur ; kožni, podkožni tur

túr 2   -a m ( ȗ )
zool.  izumrlo divje govedo, prednik današnjega domačega goveda, Bos primigenius:

túra   -e ž ( ȗ )
1. navadno daljša, napornejša pot, potovanje z določenim ciljem:   končati, narediti turo ; hoditi na ture ; dolga, naporna tura / avtomobilska, smučarska tura ; gorska, plezalna tura
2. knjiž.  skupek brez premora si sledečih plesov, navadno napovedanih vnaprej, (plesni) krog:   z njim je plesala prvo turo

túrast   -a -o prid. ( ȗ )
tvorast :   turast obraz, vrat

túravost   -i ž ( ȗ )
tvoravost :   turavost in krastavost

turáža   -e ž ( ȃ )
teh.  vrtilna hitrost:   zmanjšati turažo / turaža petsto vrtljajev na minuto

túrban   -a m ( ȗ )
1. v muslimanskem okolju  moško pokrivalo iz dolgega platnenega traku, ki se ovije okoli glave:   Turek s pisanim turbanom na glavi ; turban in fes
2. temu podobno žensko pokrivalo:   na glavi je imela svilen turban
// ekspr.  kar je temu pokrivalu podobno sploh:   kite ima spletene v nekak turban

túrbanski   -a -o prid. ( ȗ )
podoben turbanu:   turbanski klobuk / turbanska pričeska

turbína   -e ž ( ȋ )
strojn.  pogonski stroj z lopatami, ki spreminja pogonsko energijo pare, plina ali vode v mehansko delo:   turbina se vrti ; lopate turbine / enakotlačna, nizkotlačna turbina ; kondenzacijska turbina  pri kateri se izrabljena para odvaja v kondenzator ; parna, vodna turbina ; toplotna turbina  parna ali plinska turbina

turbínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na turbino:   turbinsko kolo / turbinsko olje / turbinski pogon / turbinski dirkalni avtomobili ; turbinska ladja / turbinski agregat  turboagregat ; turbinski stroji ; turbinska naprava

túrbo...   prvi del zloženk  ( ȗ )
1. nanašajoč se na turbino, pogon s turbino
a) s tujko v drugem delu:   turboagregat, turboelektričen, turborotor
b) z domačo besedo v drugem delu:   turbočrpalka  in  turbo črpalka
2. ki je velik:   turbopospešek  in  turbo pospešek
3. nanašajoč se na skrajno obliko česa:   turbokapitalizem  in  turbo kapitalizem, turboekonomija  in  turbo ekonomija
4. nanašajoč se na turbofolk:   turboglasba  in  turbo glasba, turbopevka  in  turbo pevka

túrboagregát   -a m ( ȗ-ȃ )
strojn.  toplotna turbina, z generatorjem električnega toka tesno povezana v agregat:   preizkusiti nov turboagregat

túrbočrpálka   in  túrbo črpálka -e ž ( ȗ-ȃ )
strojn.  centrifugalna črpalka, s toplotno turbino tesno povezana v agregat:   turbočrpalka in turbokompresor

túrbodízelski   -a -o prid. ( ȗ-ī )
ki je na dizelski pogon s turbinskim polnilnikom:   turbodizelski agregat, motor ; turbodizelski štirivaljnik

túrboeléktričen   -čna -o prid. ( ȗ-ẹ̑ )
strojn.  nanašajoč se na električno energijo iz generatorja, ki ga žene toplotna turbina:   turboelektrični pogon / turboelektrična ladja, lokomotiva

túrbofólk   in  túrbo fólk -a m ( ȗ-ọ̑ )
zvrst glasbe, ki je nastala v Srbiji kot zmes popularne, ljudske in plesne glasbe:   poslušati turbofolk / slovenski, srbski turbofolk ; v prid. rabi:  turbofolk glasba, pevka, skupina

túrbogenerátor   -ja m ( ȗ-ȃ )
strojn.  generator električnega toka, ki ga žene toplotna turbina:   okvara na turbogeneratorju

túrbokomprésor   -ja m ( ȗ-ẹ̑ )
strojn.  kompresor, ki ga žene toplotna turbina ali elektromotor z veliko vrtilno hitrostjo:   aksialni turbokompresor

túrbopropélerski   -a -o prid. ( ȗ-ẹ̑ )
strojn.  nanašajoč se na vijak, ki ga žene plinska turbina:   turbopropelersko letalo / turbopropelerski motor

túrboreakcíjski   -a -o prid. ( ȗ-ȋ )
strojn. turboreaktiven :   turboreakcijsko letalo / turboreakcijski motor

túrboreaktíven   -vna -o prid. ( ȗ-ȋ )
nanašajoč se na turboreaktor:   turboreaktivno letalo / turboreaktivni motor

túrboreáktor   -ja m ( ȗ-á )
strojn.  turbinski reaktivni motor:   ladja z dvema turboreaktorjema

turbulénca   -e ž ( ẹ̑ )
1. knjiž. zmeda , nemir :   hotel je pozabiti turbulenco pretekle noči
2. fiz.  pojav, pri katerem nastajajo vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo, vrtinčenje:   raziskovati turbulenco vodnega toka / zračne turbulence so povzročile letalsko nesrečo

turbulénten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
1. knjiž. zmeden , nemiren :   turbulentno stanje v državi / turbulentna doba
2. fiz., v zvezi s tok, gibanje   v katerem so vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo, vrtinčast:   laminarni in turbulentni tok ; turbulentno gibanje zraka

turcízem   -zma m ( ī )
jezikosl.  element turščine v kakem drugem jeziku:   turcizmi v delih Iva Andrića

túrčati   -am nedov. ( ȗ )
star. pobijati :   mučili so jih in turčali
♦ 
etn.  trkati pirhe

túrček   -čka m ( ȗ )
ekspr.  manjšalnica od tur 1 :   na roki ima turček ; stisniti turček

túrek   -rka m ( ú )
bot.  užitna goba z oranžno rdečim klobukom in belim betom z rjavimi ali črnimi luskami, Leccinum:   nabirati turke / brezov turek

Túrek   -rka m ( ú )
pripadnik turškega naroda:   navade Turkov ; kadi, kolne kot Turek  zelo

túren 1   -rna m ( ú )
nižje pog.  cerkveni stolp, zvonik:   cerkev z dvema turnoma / grajski turen  stolp
● 
alp. žarg.  preplezati turen  veliko pokončno, samostojno stoječo skalo; stolp

túren 2   -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na turo:   turni stroški / turne smuči ; turno kolo / turno smučanje

túrenc   -a  [ turənc m ( ȗ )
nižje pog. stolpič :   linica v turencu
● 
alp. žarg.  preplezati turenc  manjšo pokončno, samostojno stoječo skalo; stolpič

túrenčkast   -a -o  [ turənčkast prid. ( ȗ )
etn., v zvezi turenčkasta pipa   kovinska pipa s stolpičastim pokrovčkom:   kaditi turenčkasto pipo

túrenski   -a -o  [ turənski prid. ( ū )
nižje pog. stolpen :   turenske line / turenska ura

túrgor   -ja m ( ȗ )
bot.  pritisk celične vsebine na celično steno:   ob padanju turgorja rastlina vene

túrica   -e ž ( ȗ )
ekspr.  manjšalnica od tura:   narediti turico / planinska turica

túring   -a m ( ȗ )
1. tekst.  prožna, prijetno hrapava progasta ali karirasta bombažna tkanina za turistične, športne srajce:   srajca iz turinga
2. tur.  turizem, povezan s športno dejavnostjo:   ukvarjati se s turingom / avtomobilski turing ; v prid. rabi:, avt.  turing servis

turírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
avt.  povečevati dotok goriva, da deluje motor z večjim številom vrtljajev:   šofer turira / turirati motor

turíst   -a m ( ȋ )
1. kdor potuje, začasno spremeni kraj bivanja zaradi oddiha, razvedrila:   nuditi turistom hrano in prenočišče ; domači, tuji turisti / motorizirani, individualni turisti
2. zastar. planinec , alpinist :   vzpon turistov na vrh gore

turístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na turiste ali turizem:   turistična sezona / turistični urad ; turistično društvo / turistične informacije / turistični kraj ; turistična točka ; turistične znamenitosti / turistična prireditev / turistični spominki / turistični zemljevid / turistično letalo / turistični razred na ladji, letalu ; turistični vodnik ; turistična taksa  taksa, ki se plača za bivanje v turističnem kraju
♦ 
tur.  (turistični) paket  celotna penzionska oskrba z dodatnimi turističnimi storitvami ; turistična prepustnica  prepustnica, ki daje turistu pravico bivanja v državi do 30 dni ; zasebna turistična soba

turístičnoinformacíjski   -a -o prid. ( í-ȋ )
nanašajoč se na turistične informacije:   turističnoinformacijski center ; turističnoinformacijski portal ; turističnoinformacijska pisarna

turístičnopropagánden   -dna -o prid. ( í-ȃ )
nanašajoč se na turistično propagando:   turističnopropagandni stroški / turističnopropagandna brošura

turístika   -e ž ( í )
1. dejavnost turistov:   razvoj turistike / veseli ga zlasti turistika
2. zastar. planinstvo , alpinistika :   gojiti turistiko / zimska turistika

turístinja   -e ž ( ȋ )
star. turistka :   turistinja je odpotovala

turístka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki potuje, začasno spremeni kraj bivanja zaradi oddiha, razvedrila:   turistka je najela sobo v hotelu ; tuja turistka

turístovski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na turiste:   vesela turistovska družba / star.  turistovski kraj  turistični kraj / turistovska koča  planinska koča

turízem   -zma m ( ī )
1. pojav, da kdo potuje, začasno spremeni kraj bivanja zaradi oddiha, razvedrila:   proučevati turizem ; domači, inozemski turizem / turizem narašča / avtomobilski, jahtni turizem ; izletniški, nakupovalni, obmejni, zimski turizem / individualni turizem  pri katerem je organizator turist, skupina turistov, ne agencija ; kongresni turizem  v zvezi s kongresi, zborovanji ; verski turizem  pri katerem je namen potovanja obisk svetega kraja, verskega svetišča
// gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z zadovoljevanjem potreb turistov, nudenjem uslug turistom:   podpirati turizem ; ukvarjati se s turizmom ; dohodek države od turizma ; strokovnjak za turizem / delavci v turizmu  turistični delavci / turizem na kmetiji  kmečki turizem
2. v zvezi kmečki turizem   dopolnilna dejavnost kmetije na področju turizma:   razvoj kmečkega turizma
// objekt, kjer se izvaja taka dejavnost; turistična kmetija :   odpreti kmečki turizem
 
tur.  prehodni turizem  ki se ukvarja s prehodnimi gosti ; stacionarni turizem  za katerega je značilno daljše bivanje turistov v določenem kraju

turkíz   -a m ( ȋ )
poldrag kamen modrikasto zelene barve:   prstan s turkizom ; kot turkiz modre oči

turkízen   -zna -o prid. ( ȋ )
1. ki je iz turkizov, s turkizi:   turkizni prstan ; turkizni uhani
2. po barvi podoben turkizu:   turkizne oči ; nebo je bilo turkizno / turkizna barva

turkológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za turkologijo:   znan turkolog

turkologíja   -e ž ( ȋ )
veda o turški zgodovini, kulturi in jeziku:

túrkotatárski   -a -o prid. ( ȗ-ȃ )
jezikosl.  nanašajoč se na skupino jezikov, ki jih govorijo Turki, Tatari, Azerbajdžanci, Uzbeki:   turkotatarske jezikovne značilnosti / turkotatarski jeziki

turmalín   -a m ( ȋ )
poldrag kamen črne, zelene ali rožnate barve:   prstan s turmalinom ; opal, topaz in turmalin ; kot turmalin črne oči
 
min.  heksagonalni aluminijev, borov, magnezijev, natrijev ali železov silikat

turmalínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na turmalin:   turmalinska ogrlica / dekle s turmalinskimi očmi  z očmi, črnimi kot turmalin
 
min.  turmalinske klešče  priprava iz ploščic, izdelanih iz kristalov turmalina, navadno zelenega, za določanje optičnih lastnosti rudnin

turn   ipd. gl. turen 1 ipd.

túrnar   -ja m ( ū )
v stari Avstriji  član nemške telovadne organizacije Turnverein:   demonstracije proti turnarjem / nemški turnarji

turnêja   -e ž ( ȇ )
potovanje koga z zapovrstnimi nastopi v različnih krajih:   organizirati turnejo ; zboleti med turnejo, na turneji ; tisoč kilometrov dolga turneja ; enomesečna turneja ; turneja orkestra ; turneja predsednika države ; turneja po domovini, Evropi / gledališka, koncertna, predvolilna, smučarska turneja / odpotovati na turnejo

turnír   -ja m ( í )
1. tekmovanje v določenem športu, dejavnosti z večjim številom udeležencev, ki poteka v več tekmah:   prirediti turnir ; zmagati na turnirju / nogometni, teniški turnir ; plesni turnir ; šahovski turnir / satelitski turnir  manjši, vzporedni turnir, ki poteka ob glavnem
 
šah.  brzopotezni turnir ; dvokrožni turnir  pri katerem igra vsak igralec z vsakim po dve partiji ; medconski turnir  med več conami za prvenstvo v predtekmovanju za svetovno prvenstvo ; mojstrski turnir  na katerem igrajo šahovski mojstri, ki morajo biti glede na ostale igralce v večini ; pregledni, problemski turnir ; šah., šport.  izbirni turnir  pri katerem se izberejo igralci za nadaljnje tekmovanje
2. zgod.  srednjeveška prireditev, na kateri tekmuje večje število vitezov, navadno na konjih, v bojnih igrah, bojnih spretnostih:   kralj prireja turnir ; neznani vitez je na turnirju premagal vse nasprotnike / viteški turnir

turnírski   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na turnir:   turnirska pravila / turnirski zmagovalec / turnirska čelada, oprema / turnirski šah
 
šah.  turnirska tabela  tabela, v katero se vpisujejo rezultati tekmovalcev na turnirju

túrnus   -a m ( ȗ )
1. časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu, izmena:   v šoli, tovarni so uvedli turnus / mesečni, tedenski turnus / držati se turnusa
2. čas opravljanja kake dejavnosti, dolžnosti od ene do druge ustaljene menjave:   turnus traja dve uri / dopoldanski, nočni turnus ; delata v različnih turnusih
3. pog.  skupina oseb, ki opravlja kako dejavnost, dolžnost v času od ene do druge ustaljene menjave:   ves turnus je že bil na zdravniškem pregledu
♦ 
agr.  turnus  ustaljeno zaporedje, po katerem se menjujejo kmetijske rastline na določenem zemljišču; kolobar ; gozd.  turnus sečnje  čas, po katerem se lahko ponovi sekanje na istem prostoru, obhodnja

túrnusen   -sna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na turnus:   turnusni sistem / turnusni vodja

turôba   -e ž ( ó )
knjiž.  stanje žalostnega, mračnega človeka:   s svojo vedrino mu je kmalu odgnala turobo / turoba jesenskih dni

turôben   -bna -o prid. , turôbnejši  ( ó ō )
knjiž. žalosten , mračen :   fant je nekam turoben / spregovoriti s turobnim glasom / turobne misli / turoben jesenski dan / turobna pokrajina

turôbnost   -i ž ( ó )
knjiž. žalost , mračnost :   obšla ga je turobnost / turobnost pesmi / turobnost jesenske pokrajine

túroperátor   -ja m ( ȗ-ȃ )
podjetje, ki ponuja turistične storitve v paketu:   predstavniki slovenskih turoperaterjev in turističnih agencij ; sodelovanje turoperatorja z letalskimi družbami / svetovni turoperatorji ; Združenje evropskih turoperaterjev

túrščica   -e ž ( ú )
nar. koruza :   saditi turščico / ličkati, robkati turščico / postaviti strašilo v turščico

túrščičen   -čna -o prid. ( ú )
nar. koruzen :   turščični storž ; turščično zrno / turščična moka / turščična njiva

túrščina   -e ž ( ú )
turški jezik:   prevod iz turščine

túrški   -a -o prid. ( ú )
1. nanašajoč se na Turke ali Turčijo:   turški narod / turški športniki / turški predsednik
// nanašajoč se na staro Turčijo:   turški imperij / turški paša, sultan / turški vpadi / turški časi  časi turških vpadov
2. v zvezi turški nagelj   okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih socvetjih,  bot. brkati nagelj :
● 
turški polmesec  simbol muslimanske vere ; pog.  biti izmučen, zbit kot turška fana  zelo ; turška kopel  vroča zračna kopel, ki ji sledi masaža in tuširanje ; turška sablja  sablja z zelo zakrivljenim rezilom ; ekspr.  turška vera  muslimanska vera, islam ; turško stranišče  stranišče na počep
♦ 
anat.  turško sedlo  jamica v lobanjskem dnu, v kateri je hipofiza ; bot.  navadna turška detelja  krmna rastlina z lihopernatimi listi in rožno rdečimi cveti v grozdih, Onobrychis vicifolia ; turška lilija  rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon ; gastr.  turški med  slaščica iz sladkorja, beljakov, orehov ali lešnikov ; turška kava  kava, ki se kuha navadno s sladkorjem in servira z usedlino ; jezikosl.  turški jeziki  jeziki, ki jih govorijo Turki, Tatari, Azerbajdžanci, Uzbeki ; vrtn.  turška leska  okrasno drevo piramidaste oblike, Corylus colurna ; zool.  turška grlica  grlica rumeno rjave barve s črno liso na zadnjem delu vratu, Streptopelia decaocto

túrštvo   -a s ( ú )
lastnosti, značilnosti Turkov:   v pesnitvi je čutiti pravo turštvo / vpliv turštva  turške kulture, miselnosti
● 
ekspr.  obsojati turštvo teh divjakov  brezobzirno nasilje, ravnanje

túsah   -a m ( ȗ )
tekst.  svila iz vlaken kokonov nekultivirane indijske sviloprejke:   pridobivati tusah ; v prid. rabi:  bluza iz tusah svile

túskulum   in  túskul -a m ( ȗ )
knjiž.  mirno in udobno zavetje, bivališče:   iz mestnega hrupa se je umaknil v svoj tuskulum

túš 1   -a m ( ȗ )
1. sredstvo za pisanje, risanje, navadno črne barve in na osnovi saj:   pisati s tušem ; tuš in redis pero / kitajski tuš / tuš za trepalnice  gosta, tekoča snov za ličenje
2. um.  slikarska tehnika, pri kateri se riše in barva s tem sredstvom:   risba v tušu
// risba v tej tehniki:   razstava olj in tušev

túš 2   -a m ( ȗ )
pog. prha :   kopalnica s tušem / vroč tuš ; novica je nanjo delovala kot mrzel tuš / stopiti pod tuš / po tušu je šel v posteljo  po prhanju / srečanje je bilo hud tuš zanj  hudo razočaranje, neprijetno presenečenje

túš 3   -a m ( ȗ )
glasb.  kratek, bučen glasbeni uvod, pozdrav, navadno s pihalnimi glasbili in bobni:   ansambel zaigra tuš

túš 4   -a m ( ȗ )
šport., pri rokoborbi  položaj, ko se nasprotnik z lopaticami dotakne tal:   po tušu sodnik prekine dvoboj / premagati nasprotnika s tušem

tušíranje 1   -a s ( ȋ )
glagolnik od tuširati 1 :   tuširanje načrta / tuširanje ležajev

tušíranje 2   -a s ( ȋ )
glagolnik od tuširati 2 :   tuširanje z mrzlo vodo ; kopanje in tuširanje

tušíranka   -e ž ( ȋ )
um. žarg.  risba v tušu, s tušem:   razstava tuširank / Pregljeve tuširanke

tušírati 1   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. risati, prekrivati s tušem:   tuširati načrt
2. ličiti s tušem:   tuširati trepalnice
3. teh.  delati vidna izbokla mesta na kovini s tuširno ploščo in jih z glajenjem, strganjem prilagoditi kakemu strojnemu delu glede na gladkost, obliko:   tuširati ležaj tečaja

tušírati 2   -am nedov. in dov. ( ȋ )
pog.  umivati s prho; prhati :   tuširati otroke ; tuširati se s toplo vodo

tušírati 3   -am dov. in nedov. ( ȋ )
šport., pri rokoborbi  premagati tako, da se nasprotnik z lopaticami dotakne tal:   tuširati nasprotnika

tušíren   -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na tuširanje 1 :   tuširni postopek / tuširna plošča  zelo gladka plošča, premazana s tušem, barvo, za označevanje izboklih mest s pritiskom ob obdelovanec

túta 1   -e ž ( ū )
zlasti v primorskem okolju kombinezon :   obleči tuto ; delavci v tutah

túta 2   medm. ( ū )
za uspavanje otroka:   aja, tuta, aja, spi otrok moj / tuta nina ; aja tuta

tútast   -a -o prid. ( ū )
zastar.  nezgovoren in bojazljiv:   ne bodi no tutast, povej kaj

tútati   -am nedov. ( ȗ )
ekspr. hupati , trobiti :   mimo so drveli avtomobili in tutali

tútka   -e ž ( ȗ )
slabš.  nezgovoren in bojazljiv človek:   ta fant je prava tutka ; ne bodi taka tutka

tútor   -ja m ( ū )
knjiž. varuh , skrbnik :   postaviti mladoletniku tutorja ; pren.  tutor življenja

tútorski   -a -o prid. ( ū )
knjiž. varuški , skrbniški :   tutorske dolžnosti

tútorstvo   -a s ( ū )
1. varuštvo , skrbništvo :   sprejeti tutorstvo / lastiti si tutorstvo nad kom ; idejno, politično tutorstvo
2. sistematično vodenje študentov skozi študij:   študentsko, učiteljsko tutorstvo ; metode, oblike tutorstva ; posvet, pravilnik o tutorstvu ; komisija, pomočnik za tutorstvo / tutorstvo v okviru univerz ; tutorstvo za tuje študente

tutti   [ túti prisl. ( ȗ )
označba za igro, petje celotnega orkestra, zbora  vsi (skupaj):   pri nekaterih baladah nastopa delitev petja na solo in tutti ; v prid. rabi:  tutti mesta v skladbi

tútu 1   medm. ( ū )
za uspavanje otroka:   peti: tutu, tutu / aja tutu ; aja tutaja, aja tutu

tutú 2   in  tútu medm. ( ȗ; ȗ )
posnema glas hupe, trobljenje:   pred ovinkom je zatrobil: tutu, tutu / pesn.  pomlad je že tu, tututu, so zatrobile trobentice

tùuráden   -dna -o prid. ( ȕ-ȃ )
pisar.  nanašajoč se na tukajšnji urad:   tuuradni dopis

tùzêmeljski   tudi  tùzémeljski -a -o  [ tuzeməljski prid. ( ȕ-ȇ; ȕ-ẹ̑ )
knjiž.  nanašajoč se na kaj tu, na zemlji:   tuzemeljsko življenje / tuzemeljske sfere in metafizika

tùzémski 1   -a -o prid. ( ȕ-ẹ̑ )
knjiž.  nanašajoč se na kaj tu, na zemlji:   gospodarstvo, politika in druga tuzemska področja / tuzemsko življenje

tuzémski 2   -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž.  nanašajoč se na ozemlje, dežele tostran državne meje:   tuzemski transport ; inozemski in tuzemski / tuzemski izdelki  domači izdelki

tuzémstvo   -a s ( ẹ̑ )
knjiž.  ozemlje, dežele tostran državne meje:   tuzemstvo in inozemstvo / nakup v tuzemstvu  nakup doma, v domači državi

túžen   -žna -o prid. ( ú ū )
zastar. žalosten , otožen :   zapuščena, tužna mati / tužne misli

TV 1   in  tv -ja  [ tẹvé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
krat. televizija :   sporočiti po TV-ju ; prvi del zloženk:  TV-film ; TV-sprejemnik ; TV-igrica ; TV-oddaja

TV 2   in  tv -- ž [ tẹvé ( ẹ̑ )
krat. televizija :   ljubljanska TV ; sporočiti po TV

tvár   ž ( ȃ )
knjiž.  kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa; snov :   spreminjati tvar / mrtva, živa tvar

tváren   -rna -o prid. ( á ā knjiž.
1. snoven , materialen :   tvarni svet / tvarni zgodovinski viri / tvarni in duševni pojavi
2. gmoten 1 , materialen :   tvarne dobrine ; tvarne koristi

tvarína   -e ž ( í knjiž.
1. snov , materija :   telesa so iz tvarine ; les je heterogena tvarina / eksplozivne, gorljive tvarine
2. snov , material :   zlato in druge tvarine za okrasne izdelke / odvažati tvarino
3. snov , gradivo :   urejati tvarino ; ima dovolj tvarine za razpravo
4. (učna) snov, vsebina:   poglobiti se v tvarino / za izpit je ponovil vso učno tvarino

tvarínski   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. snoven , materialen :   tvarinski svet
 
knjiž.  tvarinski obseg zbornika  snovni, vsebinski

tvarívo   -a s ( í )
snov, iz katere se kaj dela, izdeluje; gradivo , material :   kot tvarivo uporabljajo bambus
// snov, iz katere je kaj narejeno, sestavljeno:   tkanini se razlikujeta po tvarivu

tvárnost   -i ž ( ā )
knjiž. snovnost , materialnost :   tvarnost teles / raziskovati tvarnost ; tvarnost in duhovnost

tvéganje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od tvegati:   odločiti se za tveganje / tveganje operacije / tveganje življenja / voziti brez tveganja ; reševali so jih z največjim tveganjem

tvéganost   -i ž ( ẹ̄ )
lastnost, značilnost tveganega:   tveganost takega ravnanja / to je združeno z veliko tveganostjo

tvégati   -am dov. in nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. za dosego cilja iti v nevarnost
a) da se doživi kaj nezaželenega, slabega:   nikoli ne tvega, igra zelo previdno ; drzni, pogumni tvegajo ; kdor gre v gorečo hišo, tvega, da se zaduši / tvegati napad ; ni tvegal priti / zdravniki operacije niso tvegali / tvegati pljučnico ; tvegati poraz, posmeh / tvegati nevarnost  izpostaviti se nevarnosti
b) da se izgubi kaj:   tvegati premoženje ; tvegati življenje za prijatelja ; ekspr.  tvegati glavo
2. publ.  biti v nevarnosti zmote, očitkov:   tvegati napoved, trditev

tvégav   -a -o prid. ( ẹ̄ knjiž.
1. ki rad tvega:   tvegav človek ; postajal je nepreviden in tvegav
2. tvegan :   tvegava dejanja / tvegav izraz

tvégavec   -vca m ( ẹ̄ )
knjiž.  kdor rad tvega:   drzen tvegavec

tvégavost   -i ž ( ẹ̄ knjiž.
1. lastnost, značilnost tvegavega človeka:   fantovska podjetnost in tvegavost
2. tveganost :   tvegavost takega ravnanja

tvésti   tvézem  in  tvêsti tvêzem nedov. , tvézel; tvézen  ( ẹ́; é )
slabš.  govoriti, pripovedovati veliko neresničnega, izmišljenega:   kaj vse jim je tvezel ; tvesti komu o dekletih / tvesti laži, neumnosti / da ne boš o tem tvezla drugim  govorila, pripovedovala

tvéza   -e ž ( ẹ̄ )
knjiž., slabš.  neresnična, izmišljena govorica, pripoved:   ponavljati, širiti kake tveze

tvézenje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od tvesti:   neprestano tvezenje ; tvezenje neumnosti

tvéziti   -im nedov. ( ẹ́ ẹ̄ )
tvesti :   kaj vse so tvezili po mestu / tveziti komu laži

tvíd   -a m ( ȋ )
groba, težka volnena tkanina za športne suknjiče in plašče:   kupiti svetlo rjav tvid ; krilo, plašč iz tvida / ekspr.  bila je v tvidu  oblečena v tvidasto oblačilo

tvídast   -a -o prid. ( ȋ )
ki je iz tvida:   tvidast kostim, plašč / tvidasto blago

tvíst   tudi  twist -a  [ tvíst m ( ȋ )
živahen ples v štiričetrtinskem taktu, po izvoru iz Amerike:   plesati tvist ; rumba, samba in tvist
// skladba za ta ples:   igrati tvist

tvít   -a m ( ȋ )
sporočilo na družabnem omrežju Twitter, dolgo največ 140 znakov:   objavljati, pisati tvite ; izboljševati svojo javno podobo s tviti

tvítanje   -a s ( ȋ )
dejavnost uporabnikov družabnega omrežja Twitter:   pridobiti spletno občinstvo s prizadevnim tvitanjem ; ministrsko tvitanje ; bloganje in tvitanje

tvítati   -am nedov. ( ȋ )
uporabljati družabno omrežje Twitter:   ni na Facebooku in ne tvita ; začeti, prenehati tvitati / tvitati prijateljem

tviteráš   -a m ( á )
uporabnik družabnega omrežja Twitter:   tviteraši secirajo vse: od izjav ministrov do zapisov novinarjev ; blogerji in tviteraši

tvój   tvôja -e zaim. ( ọ́ ó )
1. izraža svojino ogovorjenega, gledano s stališča govorečega:   tvoj avtomobil, dom ; blago je tvoje, ne moje / neprav.  daj mi tisto tvojo knjigo  svojo / tvoj obraz ; tvoje roke
2. izraža splošno pripadnost ogovorjenemu:   tvoja krivda, trmoglavost / bil sem v tvojih letih, ko sem se poročil / tvoj poklic
// izraža razmerje med ogovorjenim in okolico:   tvoj položaj je dober ; tvoja čast je ogrožena ; tvoja navzočnost me hrabri / ekspr.  kako boš to naredil, je tvoja stvar
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do ogovorjenega:   tvoj mož, otrok / tvoj delavec / kot pozdrav na koncu pisma:  lepo te pozdravlja Tvoj (tvoj) Peter ; vedno Tvoja (tvoja) Urša
4. izraža izhajanje od ogovorjenega:   tvoj dar / tvojega pisma bodo veseli / tvoj nasvet, ukaz
5. pog.  izraža (stalno) povezanost z ogovorjenim:   tvoj avtobus že prihaja
6. v medmetni rabi, v zvezi s ti   izraža čustven, navadno negativen odnos do ogovorjenega:   pritoževala se je: Ti in tvoj šport ; ti in tvoje ribe
● 
tvoj čas šele prihaja  čas, ko boš uspel, se uveljavil ; pog.  ona ni tvoj tip  ne ustreza tvojemu okusu, tvojim predstavam ; tvoja kava je dobra  kava, ki jo ti skuhaš ; pog.  če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače  če bi se mi zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače ; evfem.  on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje  ni pošten, krade ; tvoja glava, tvoj svet  stori, odloči se po svojem preudarku ; prisl.:  po tvoje že ne bomo delali ; želela je, da bi bilo po tvoje  da bi upoštevali tvoj nasvet, predlog ; sam.:, pog.  tvoj ne hodi več v službo  tvoj mož ; pog.  tvojim je bilo pri nas všeč  tvojim sorodnikom ; pog.  tvoja pa odlično kuha  tvoja žena ; pri hiši ni nič tvojega  ni tvoje lastnine ; pog.  prav, naj bo po tvojem  po tvojem mnenju;  prim. vajin , vaš

tvójec   -jca m ( ọ̄ )
nav. mn., star.  član tvoje družine:   odpuščam tebi in tvojcem

tvór   -a m ( ọ̑ )
1. gnojno vnetje lasnega mešička in okolice:   tvor se mi dela ; predreti tvor ; tvor na vratu / gnojni tvor
2. zastar. tvorba :   kamniti tvori

tvórast   -a -o prid. ( ọ̑ )
poln tvorov:   tvorast vrat

tvóravost   -i ž ( ọ̑ )
pojavljanje tvorov po telesu:   krastavost in tvoravost / zdraviti tvoravost

tvórba   -e ž ( ọ̑ )
1. glagolnik od tvoriti:   tvorba se nadaljuje ; tvorba kapnikov / tvorba besed
2. kar se naredi, ustvari
a) snovnega:   tvorba ima obliko krogle ; cvetlicam podobne ledene tvorbe na steklu ; kopito je rožena tvorba ; tvorbe v kraških jamah / naravna tvorba
b) duhovnega:   jezik, pesem je tvorba duha / junak pripovedi je abstraktna tvorba
c) družbenega:   gospodarske, politične tvorbe / publ.  nastajanje novih državnih tvorb  novih držav
♦ 
geom.  geometrijska tvorba ; jezikosl.  tvorba primernika ; med.  nova tvorba  skupek izrojenih celic kakega tkiva

tvórben   -bna -o  tudi  tvórben -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na tvorbo:   tvorben proces / tvorbna sestavina
 
jezikosl.  tvorbna slovnica  slovnica o delanju, ustvarjanju stavkov, besednih zvez

tvórec   -rca m ( ọ̑ )
knjiž. ustvarjalec :   literarni tvorci ; tvorec glasbenega dela / tvorci miru / tvorec nove države / taka gospodarska politika je tvorec inflacije
 
ekon.  produkcijski tvorci  delo, predmet dela in delovna sredstva kot elementi, brez katerih ni mogoča proizvodnja

tvóren   -rna -o prid. ( ọ̄ )
knjiž. ustvarjalen :   samonikel in tvoren duh / tvorno sodelovanje med narodi
♦ 
bot.  tvorno tkivo  rastlinsko tkivo, iz katerega se po celičnih delitvah in diferenciacijah razvijejo vsa druga (trajna) tkiva ; jezikosl.  tvorni način  glagolski način z osebkom kot nosilcem dejanja; tvornik

tvorílka   -e ž ( ȋ )
geom.  premica ali krivulja, ki s svojim gibanjem oblikuje ali popiše lik, ploskev:   tvorilka ploskve, valja

tvorína   -e ž ( í )
zastar. tvorba :   rožena tvorina / miselna tvorina

tvorítelj   -a m ( ȋ )
zastar. ustvarjalec :   umetniški tvoritelj

tvorítev   -tve ž ( ȋ )
tvorjenje , tvorba :   toplota pospešuje tvoritev plesni / tvoritev novih besed

tvóriti   -im nedov. ( ọ̄ knjiž.
1. delati , ustvarjati :   tvoriti glasove z govorilnimi organi / tvoriti pojme
2. biti 2 , ustvarjati :   skala v strugi tvori jez / lak tvori zaščito / to vprašanje tvori jedro razprave  je jedro
3. sestavljati :   odbor tvorijo trije člani
♦ 
geom.  stranici tvorita kot 90°  delata, oklepata ; jezikosl.  tvoriti besede, stavke ; mat.  tvoriti množice

tvorívo   -a s ( í )
1. knjiž.  snov, iz katere se kaj dela, izdeluje; gradivo , material :   kamenje in glina kot tvorivo za vodno pregrado / bombaž, volna in druga tvoriva
// snov, iz katere je kaj narejeno, sestavljeno:   tkanini se po tvorivu razlikujeta
2. les.  že obdelan, predelan les, namenjen za nadaljnjo predelavo:   poraba tvoriv ; surovina, tvorivo in polizdelek / iverna tvoriva
♦ 
fot.  film, fotografska plošča, fotografski papir

tvórjenje   -a s ( ọ̄ )
glagolnik od tvoriti:   tvorjenje glasov / tvorjenje zaščitne plasti / tvorjenje besed

tvórjenka   -e ž ( ọ̄ )
jezikosl.  tvorjena beseda:   deli tvorjenke ; mladost, starocerkvenoslovanski in druge tvorjenke

tvórnica   -e ž ( ọ̑ )
zastar. tovarna :   delati v tvornici / tvornica klobukov / dimniki tvornice

tvórničar   -ja m ( ọ̑ )
zastar. tovarnar :   premoženje tvorničarja

tvórnik   -a m ( ọ̑ )
jezikosl.  glagolski način z osebkom kot nosilcem dejanja:   delam je tvornik ; srednjik, trpnik in tvornik

tvórniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
zastar. tovarniški :   tvorniški delavec / tvorniški dimniki

tvórnost   -i ž ( ọ̄ )
knjiž. ustvarjalnost :   umetnikova tvornost že upada / gledališka, znanstvena tvornost ; ljudska tvornost

tvórstvo   -a s ( ọ̑ )
knjiž.  (duhovno) ustvarjanje:   spodbujati tvorstvo / leposlovno, umetniško tvorstvo

tvŕdka   -e ž ( ȓ star.
1. podjetje :   lastnik tvrdke / izvozna tvrdka
2. ime (podjetja):   vsako podjetje ima svojo tvrdko

tweed   ipd. gl. tvid ipd.

twist   gl. tvist